Intervju s Paulom Viriliom

Potem ko se je skupaj z berlinskim zidom zrušil tudi blokovski sistem moči, je Evropa samo še ogroženo upanje: na eni strani ogroženo zaradi pretiranega povečanja za dvajset ali trideset narodov, po drugi strani pa zaradi vrnitve zaostrenega nacionalizma, kar vidimo v vzhodnih državah, Jugoslaviji in drugod.

Zdaj je prepozno; trdno Evropo bi morali zgraditi, preden smo porušili berlinski zid, preden je zid padel. Današnja nevarnost je v tem, da lahko v padcu berlinskega zidu vidimo tudi propad Evrope. To so bila torej uvodna razmišljanja, in zdaj bom odgovarjal na vaša vprašanja.

Hans-Ulrich Obrist: Pred nedavnim sem se pogovarjal z Bruceom Sterlingom. Trenutno piše novo knjigo, ki se dogaja v Evropi, predvsem v Pragi, in v tej knjigi pravi, da je Evropa dinamično polje zaradi dveh reči. Prvič, v Evropi je veliko migracij. Druga stvar je, da opaža generacijo zelo mladih najstnikov ali študentov, ki z nahrbtniki potujejo po Evropi.

Paul Virilio: če govorimo o migracijah, moramo po mojem govoriti o mednarodnih ali - če uporabim neotesano besedo - tujskih migracijah in narodnih migracijah. Kakor so zunanje migracije pozitivne, mislim, da so notranje migracije negativne. Naj pojasnim: kot je dejal Fernand Braudel, migracije za Evropo nikdar niso bile problem, ampak jo celo bogatijo. Naj vzamem za primer sebe: moj oče je bil ilegalni italijanski priseljenec in moja mama je bila Francozinja. Po drugi strani je notranja mobilnost, ki jo je narekoval zakon dela, zakon stabilnosti, razdiralni element, ki uničuje bogastvo Evrope. Evropa - v nasprotju z Ameriko in drugimi državami - je bila, podobno kot Kitajska, vedno dežela stalne naselitve kmeta in stalne mestne naselitve.

Kulturno bogastvo Evrope, ki je v resnici podobno kitajskemu, izhaja iz ustaljenosti ali, z drugimi besedami, je posledica njenih mest ter dejstva, da so ljudje živeli in delali na istem kraju. [lo je za kontinuiteto, za ohranjanje vezi, ki so z medsebojno izmenjavo ponujale možnosti za socializacijo.

Ko pride do multimedijskosti, tele-tehnologij, razmeščanja v velikem obsegu, množične brezposelnosti zaradi uvajanja računalnikov in novih tehnologij...; ko opustimo stalne delovne pogodbe in jih zamenjamo s pogodbami za določen čas, za šest mesecev, povzročimo nasprotje med potrebami po bivališčih in potrebami po delovnih mestih.

Odpraviti bi morali nasprotje med mestom in podeželjem, značilno za devetnajsto stoletje, ko se je kmečko prebivalstvo spremenilo v delavstvo; odpraviti bi morali današnje nasprotje med mestnimi središči in predmestji; vzpostaviti bi morali tradicionalno nasprotje med nomadskim in ustaljenim.

Tukaj govorim o zunanjih migracijah in o notranjih gibanjih, prisilnih migracijah, ko nekdo dela v enem kraju in se nato preseli v drugega, in tako znova in spet. V Britaniji že poznamo ta pojav: ne ‘brezdomci’, temveč ‘popotniki’, ki so se prisiljeni seliti, da dobijo delo za šest mesecev, potem za en mesec v drugem kraju, in spet za dva meseca nekje drugje.

To je razvojna značilnost, ki uničuje Evropo. Moj odgovor je takle: menim, da mednarodno ali tujsko migriranje - v določenih okoliščinah, seveda - izjemno bogati, notranje migriranje pa ogroža stabilnost ljudi in njihovo socializacijo in jima škodi. Naj navedem še en primer: kot urbanist opažam, da stopnja premeščanj ali, drugače rečeno, čas med eno in drugo selitvijo, ogroža sosesko.

Ko so bile pogodbe o delu še stalne, so ljudje ostajali v isti hiši pet do deset let. S pogodbami za določen čas - povprečje je šest mesecev - se premeščanja odvijajo v manj kot enem letu. To je enako slabo kot tisto, kar se dogaja v hotelu. Ljudje pridejo v hotel spat, nato pa grejo spet stran. Ko mesta funkcionirajo kot spalni hotel, prehodni kraji, ni nobene socializacije, temveč le strahovi in tesnoba glede prihodnosti - vsi ljudje so med seboj tujci.

Hans-Ulrich Obrist: Filmar Jonas Mekas v svojih zapiskih govori o prostovoljnih in neprostovoljnih migracijah. Ali se to ujema s tem, kar ste pravkar povedali?

Paul Virilio: Prav gotovo! Kakor hitro postavimo problem brezposelnosti po vsej Evropi, ki je bolj strukturen kot cikličen - kar bi bila posledica krize -, je mobilnost prisilna ali, drugače rečeno, gre za prisilno migriranje. Naj navedem primer: posameznik v Evropi - recimo v Franciji, Nemčiji, kjerkoli -, ki sklepa pogodbe le za šest mesecev ali eno leto, se je prisiljen... nazadnje, ločiti od svoje družine.

Zakaj? Ker je tudi žena zaposlena, in vsakič, ko se preselijo, morajo najti dve zaposlitvi - ne eno, temveč dve! To pomeni, da morajo vsakih šest mesecev ali eno leto, v najboljšem primeru vsaki dve leti, najti dve zaposlitvi.

Eden od njiju - na primer mož - najde zaposlitev, žena pa je ne najde; v petdeset odstotkih primerov je ne najde. Posledica je razkroj tako družine - družbene enote - kot tudi družbe. To je nevarna razvojna težnja.

Hans-Ulrich Obrist: Toda družina ni rešitev.

Paul Virilio: Ne, govorim o družini v smislu srednjega razreda, govorim o parih. Govorim o tem, čemur pravimo družbene enote, tiste, na podlagi katerih pride do demokracije. Govorim v ‘družinsko-usmerjenem’ smislu ali v smislu srednjega razreda; govorim demografsko o enoti prebivalstva, ki je temelj te družbe, naj gre za plemensko obliko ali karkoli, kar je ogroženo. Ogroženo zaradi prisilne mobilnosti.

Hans-Ulrich Obrist: Neprostovoljno.

Paul Virilio: Neprostovoljno ... Govorim o Romih ali skupinah, ki so vedno poznale nomadsko kulturo, to je njihova narava; govorim o ljudeh, ki so se prisiljeni seliti, da najdejo začasne zaposlitve, in imajo zato velike težave pri navezovanju družabnih vezi ali celo pri ohranjanju vezi, ki vežejo ženske in moške. S tem je, seveda, povezan tudi problem otrok. Hans-Ulrich Obrist: To nas pripelje k vprašanju mest. Na nedavni konferenci v Hamburgu je Saskia Sassen dejala, da pomena mest ni mogoče preceniti. Paul Virilio: Mesto postaja zadnje oporišče. V času krize nacionalne države, krize v realnem prostoru ali - drugače rečeno - v velikosti prostora, ki koristi središču, postajajo mesta realni kraji, zadnja oporišča.

Èe pogledamo današnjo Ameriko, bi lahko celo dejali, da gre za nevarnost, da se nekoč v prihodnosti vrnemo k mestnim državam. Prehodna mestna država, ki bi bila nova oblika države: ne mestna država po grškem ali rimskem vzoru, temveč taka, ki bi vzpostavila povsem nov način gledanja na svet. Temu se danes pravi ‘metropolizacija’. Majhna mesta danes izgubljajo prebivalce na račun velemest, ki jih Saskia imenuje ‘globalna mesta’, sam pa jim pravim ‘svetovna mesta’. Usmerjeni smo k nekakšni reorganizaciji, predelavi urbanizma na škodo nacionalnega prostora. V Evropi bomo dobili otočja mest - to bodo lahko Hamburg, Milano, Rim, Barcelona, London, karkoli ... ali Berlin ali Dunaj; to bodo resnična politična središča, podeželska območja pa bodo izgubljala pomen. Spomnil bi vas, da realni čas, neposredna, vsenavzoča, hipna narava telekomunikacij danes prevladuje nad realnim prostorom, nad količino. Nekdaj so bili močni tisti, ki so imeli veliko prostora, imperij, in tisti, ki so imeli velike vojske, ki so zmagali v vseh vojnah. Danes gospodujejo tisti, ki obvladajo absolutno hitrost informacij ali orožij. To smo videli v Zalivski vojni. Vojake demobilizirajo, dejal bi, da so nepotrebni. Vojaki preživijo le kot policaji, dejansko ne gre več za vojake, ki varujejo neko območje, temveč za policaje, ki varujejo mesto. Hans-Ulrich Obrist: Nadzor.

Paul Virilio: Natančno, približujemo se družbi, v kateri bo realni čas zagospodoval nad realnim prostorom.

To zaostruje mestno polarizacijo, kot lahko vidimo v državah tretjega sveta, kjer se to že dogaja. Metropolizacija je pojav, ki se je začel v državah tretjega sveta, zdaj pa se kaže tudi v Evropi. Mest srednje velikosti, ki se poskušajo upreti privlačni sili velikih mest, je vse manj. Po zadnjem poročilu I.N.S.E.E. so v Franciji tri ali štiri mesta, ki se upirajo Parizu: Toulouse, Nica ... Lyon začenja kloniti pred Parizom zaradi TGV. Pariz je hiper-središče; to ni več samo prestolnica, ampak je svetovno mesto.

Hans-Ulrich Obrist: Hec je tudi z New Yorkom: če prešteješ priključke Interneta v Združenih državah, jih je velikanski odstotek v New Yorku. Elektronska pošta od enega človeka v New Yorku do drugega.

Paul Virilio: Mesto vzpostavlja to, da je kraj komuniciranja.

Mesto se v resnici začne z obzidjem; mesta ne morete ločiti od bojnega polja, ki ga organizira, in tako dobimo obzidje. In točka, ki definira mesto, so vrata. Pri mestnih vratih ljudje izmenjujejo sporočila, prevzemajo trgovsko blago, prostitutke plačujejo svoje takse ... To je najbolj zavarovan del, tam gre za najučinkovitejše odpiranje in zapiranje vrat. Poznamo cele knjige o obrambi vrat, ki segajo nazaj do grške antike. Poleg vrat oblikuje (mesto) tudi pristanišče; Benetke, Genova, pomorske republike, Rotterdam, Hamburg, London ... Vrata, pristanišča, nato pa železniške postaje, ki so v devetnajstem stoletju postale nova mestna vrata. Zunanje migracije se se povečale po vsej Evropi in kmečko prebivalstvo je postalo delavstvo, ki prihaja na železniške postaje velikih evropskih industrijskih mest. četrta razvojna poteza je letališče - Dallas, Orly, London in Rotterdam, Atlanta ...

In zadnja razvojna poteza, ki se pravkar začenja, zadnje pristanišče po letališču je telefon, točka, kjer sprejemaš in širiš informacije, ki prihajajo prek satelita; točka dostopa do informacij. Tako imamo vrata, pristanišče, železniško postajo, letališče, teleport.

Teleport, torej komunikacije, so danes tisto, kar povezuje mesta. Lahko bi rekli, da gre v Evropi - tako kot v svetu - po eni strani za nakakšno urbano hiper-središče realnega časa, ki je mesto mest, prestolnica prestolnic, virtualno mesto, lahko bi dejali mesto informacijskih super-avtocest, mesto Interneta; mesto, ki so mu vsa ostala mesta predmestja.

Hans-Ulrich Obrist: Pierre Levy v svoji knjigi o virtualni resničnosti pravi, da je nasprotje med virtualnim in realnim lažno, govori o aktualizaciji virtualnih programov.

Paul Virilio: Virtualno ni nasprotje realnega, je nasprotje aktualnega. Gre za klasično filozofsko postavko: realnost ima dva obraza, enega aktualnega, ki je pred dejanjem, in enega virtualnega - to, kar je potencialno. Virtualno je nasprotje aktualnega, ne pa realnega.

To je bistveno; če hočemo virtualno postaviti nasproti realnemu, ne potrebujemo filozofske kulture. ^e to vemo, potem antiteza virtualno/aktualno odpira vprašanje o tem, kaj je realno. Hans-Ulrich Obrist: Tako, da ga spremeni.

Paul Virilio: Točno. Gre za vprašanje perspektive. Renesančni pogled na svet je virtualizacija, reorganizacija dejanja videnja, geometrifikacija pogleda. Samo po sebi se razume, da z novimi tehnologijami dandanes prihaja do reaktualizacije realnosti, ki nastaja z virtualnimi tehnologijami. To sem poskušal povedati, ko sem govoril o perspektivi realnega časa, ki da bo nadomestila perspektivo realnega prostora.

Hans-Ulrich Obrist: Èe si ogledamo, kako Internet razumejo v tisku in v dnevnih časopisih z visoko naklado, vidimo, da je tu jedro velikega nesporazuma, tukaj se vedno pokaže antiteza med virtualnim in realnim.

Paul Virilio: To, kar jih je zapeljalo, je zamisel o simulaciji. Prav ta beseda, ki jo je vpeljal moj prijatelj Baudrillard, je - po mojem mnenju - povzročila zmedo. Virtualna resničnost ni simulacija, četudi je lahko; to je potencialna realnost.

Virtualna resničnost ima potencial, da obstaja, in torej ni nujno simulacija. Toda virtualno resničnost so identificirali s simulacijo, to pa je zastrlo razmerje med virtualnim in aktualnim. Hans-Ulrich Obrist: Hkrati nas Mike Davis opozarja na vse večje črne (celote)-luknje nepriklopljenih prebivalcev.

Paul Virilio: Tudi tukaj bi morali opustiti izraz ‘črne luknje’, vse preveč diši po Baudrillardu.

Èe govorim kot urbanist, bi dejal, da bomo mesta organizirali tako, da bomo pustili možnosti za virtualne prostore. Virtualni prostor je prostor, ki se spreminja od enega dejanja do drugega. Arhitektura pozna prehodne prostore: veža je zračna zapora med zasebno in javno sfero. Èe pogledamo telefonsko govorilnico, gre za zvočno vežo. Ta prostor je prostor priklicevanja glasu drugega človeka, je prostor, ki je hkrati virtualen in realen - to je zelo zanimivo.

V virtualni resničnosti smo danes priče začetkom virtualnih prostorov, ki bodo v realnih prostorih, spalnicah, dnevnih sobah, kuhinjah ..., ki jih bo mogoče uporabiti za klicanje prividov vaših obiskovalcev, vaših tele-obiskovalcev. Lahko bi torej dejali, da bo realni veži, kjer sprejmem poštarja, ki mi prinese pisma, dodana še virtualna veža, kjer me bo - ko bo pozvonilo - obiskal moj dvojnik, moj virtualni obiskovalec, sam pa bom vstopil s senzorji in bom lahko sprejemal drugega človeka, čutil njegovo telo, mu dal roko, govoril z njim, ga videl. Problem jutrišnje arhitekture in jutrišnjega mesta je, kako te virtualne prostore naseliti v realne prostore.

Hans-Ulrich Obrist: To je podobno kot ruska babuška ...

Paul Virilio: Drži, in lahko bi vam dal več starejših primerov.

Vdolbina je virtualna soba, to ni soba. Vzemimo bretonsko kredenco-posteljo - sam sem Bretonec po materini strani. Tam so imeli kredence, ki so jih uporabljali kot spalnice, pod njo prižgeš peč za ogrevanje. Šlo je za kos pohištva v sobi, ki je bil soba sam po sebi. To je tako kot pri ruskih figuricah.

Morali bomo iznajti take prostore, da bomo lahko naselili te sobe za klicanje teles drugih ljudi. Pri tele-tehnologijah ne gre več za vprašanje klicanja glasu, recimo s telefonom, ali klicanja vizualne podobe, recimo s televizijo, temveč za vprašanje klicanja telesa drugega človeka, da bi se z njim srečali. Od tod nam grozi tele-spolnost ali, z drugimi besedami, iznajdba univerzalnega kontracepcijskega sredstva.

Danes bi vas spomnil, da je zaščita proti AIDSu hkrati nujnost in precejšnja grožnja - namreč zaradi ločevanja teles, ki jo bo virtualnost povzročila. Grozljivi obeti!

Hans-Ulrich Obrist: To nas pripelje nazaj k razpravi o najbolj temeljni hiši, kar jih poznamo, to je o celici enega Absalona.

Paul Virilio: Sam sem se začel zanimati za take prostore, ko sem delal v zakloniščih. Zaklonišče je omejen prostor, prostor preživetja, kamor sem se moral izolirati, da sem preživel. Tako je kot v podmornici.

(prevod B.C.)

Hans-Ulrich Obrist