O njegovih enajstih amaterskih filmih ne vemo veliko. Devet od njih je bilo nagrajenih, posnel jih je verjetno v filmskem klubu med študijem fizike v Varšavi (55-59), kjer je rad poslušal tudi predavanja o filmu na poljski Akademiji znanosti in umetnosti. Po diplomi je vpisal filozofijo na Jagelonski univerzi v Krakovu, šele leta 1960 je pristal na filmski šoli v Lodzu, dobro podkovan v humanistiki in eksaktnih znanostih. Serijo študijskih filmov je končal z diplomcem "Smrt provincijala" in bil deležen štirih nagrad v tujini, med njimi je bil tudi beneški lev. Sam je napisal scenarij za celovečerni prvenec "Struktura kristala" (1969). Zanj je v veliki meri črpal gradivo iz lastnih spoznanj ob poskusu razumevanja temeljnih znanstvenih in umetniških dilem - seveda tudi znotraj političnega sistema, ki je v nedrih gojil korupcijo in konformizem. 

Film je bil hkrati dovolj blag in razmišljajoč, estetsko in filozofsko pa dovolj zrel, da ga je kritika sprejela z entuziazmom in Zanussiju že napovedala uspešno kariero. "Človek ne sme postati suženj svojega talenta. Ne sme ogrožati neprimerno važnejših dejavnikov v procesu integracije svoje osebnosti." Tako je mladi režiser obranil teze svojega filma, ki je bil refleksiven, razmišljajoč in na zunaj malo efekten.

Zanussi nadaljuje z "Družinskim življenjem", televizijskim filmom o očetu in sinu, ki rešujeta vsak svoj položaj v novi družbi. Precizen je v oblikovanju karakterjev, ne boji se igralskih improvizacij in povsem zaupa svojim igralcem, ki večinoma izhajajo iz intimnega kroga prijateljev. Prvo njegovo odkritje je Maja Komorowska, ki uvaja skupaj z njim v poljski film novi tip globoko osebne in podoživljene igre. 

"Iluminacijo" posname Zanussi prav tako po svojem scenariju leta 1973. To je verjetno njegov najboljši film, z legendarnim naturščikom - pravzaprav filmskim snemalcem Stanislavom Latallom v glavni vlogi. S filmsko sliko, ki skuša na ekran konsekventno prenesti psihična stanja glavnega junaka je nadgradil "staro" zgodbo o dilemah mladega intelektualca. Film je prinesel Zanussiju mednarodno reputacijo, predvsem z nagrado v Locarnu, ki je bil takrat poleg Berlinskega foruma ključni festival novega evropskega filma. 

Naslednji film, "Tromesečna bilanca" je Zanussija prvič približal tudi širši publiki, skozi zgodbo o življenjskih razpotjih tridesetletnice , ki jo je briljantno odigrala Komorowska. 

S svojimi številnimi kolegi (Agnieszka Holland, Wajda, Kiešlowski) je Zanussi v osemdesetih letih kreiral močno strujo "filma moralnega nemira", ki je krhal temelje političnega sistema, vendar Zanussi nikoli ni bil pretirano radikalen. Njegov uglajeni intelekt se je že v sedemdesetih povezal z zahodnimi kulturnimi in produkcijskimi okolji, kjer Zanussi uspešno režira že od leta 70, predvsem v takratni zahodni Nemčiji in v Franciji. 

Vendar v okviru poljskih "moralnih nemirov" posname še dva izjemna filma: "Kameleon" (1976) in "Konstanta" (1980), kjer v obeh ostro avtopsira družbeno hipokrizijo, ki je takrat že na svoji točki preobrata, saj se kmalu nato pojavi sindikat Solidarnost in postavi konkretne temelje nove družbene preobrazbe. 

Tudi v času vojaške diktature Jaruzelskega se ustvarjalna pot Zanussija ne prekine, za razliko od številnih drugih filmarjev, ki bodisi sami umolknejo, ali pa so celo internirani. Zanussi ostaja simpatičen, uglajen intelektualec, ki se rad pogovarja s publiko doma in po svetu in postane član številnih uglednih evropskih filmskih institucij, celo predsednik FERA, Evropskega združenja avdiovizualnih ustvarjalcev. 

Po nekaj manj uspelih filmih njegov scenaristično-režijski in celo producentski talent ponovno zažari v koprodukciji "Leto mirnega sonca", ki bo tudi zaključil tokratno retrospektivo. Zanussi pa še ves mladosten pri svojih šestdesetih (rojen 17. junija 1939) še zdaleč ni izrekel zadnje besede.