Želimir Žilnik(1942) se kot razpoznaven avtor pojavi konec šestdesetih. Njegovi vizualno ekspresivnimi filmi s kritičnim nabojem so bili opaženi in nagrajeni tako doma kot v svetu (Grand Prix na festivalu v Oberhausnu 1968 za dokumentarec "Nezaposleni"; Grand Prix na Berlinskem filmskem festivalu 1969 za igrani film "Zgodnja dela"). 

V zgodnjih sedemdesetih je Žilnik doživel številne ideološke napade, saj so njegovi filmi pripadali t.im. "črnemu valu" - "Zgodnja dela" in "Svoboda ali strip" sta bila cenzurirana in prepovedana. Isto se je zgodilo z dokumentarcem "Junijski neredi", ki je zabeležil študentske demonstracije.

Med 1973 in 1976 je Žilnik delal za neodvisno produkcijo v Nemčiji. Anarhični terorizem je bil tema dokumentarnega filma "Javna usmrtitev" in filma "Das Paradies, eine imperialistische Tragikomoedie", kjer se je spet vmešala cenzura. Po vrnitvi v Jugoslavijo nekaj časa ustvarja v gledališču ("Gastarbeiter Opera"), leta 1980 pa prične razvijati specifičen jezik v tako imenovanih doku-dramah, z uspehom predstavljenih na televizijah ter lokalnih in mednarodnih festivalih ("Bolezen in ozdravitev Bude Brakusa", nagrada na Portoroškem festivalu 1981; "Brooklyn-Gusinje", Prix Europa, Stockholm 1988). 

Sledijo številni inovativni in provokativni projekti: film "Lepe ženske gredo skozi mesto" (1985) napoveduje nacionalistične napetosti, ki so pripeljale v razpad Jugoslavije in balkansko kataklizmo. Črna komedija "Tako se je kalilo jeklo" (1988) se ukvarja z razpadom vzhodnoevropskega modela in fenomenom "divjega kapitalizma". 

V 1993 osnuje Žilnik v Budimpešti lastno produkcijsko firmo "Teresianum", v Beogradu pa spodbudi video in filmsko produkcijo v okviru B 92, enega najbolj radikalnih in neodvisnih medijev v ZR Jugoslaviji. V tej produkciji so nastali predvsem številni protivojno angažirani dokumentarni projekti: "Silos Donava, Vukovar" (1993); film "Kjer so bogovi mrtvi", TV dokumentarna serijo o ženskah kot žrtvah jugoslovanske vojne in nanizanka "Razpad balkanskih mitov" (posebno odmeven je bil prvi del z naslovom "Tito drugič med Srbi"). 

Leta 1995 Želimir Žilnik posname film ''Marble Ass'', analizo mita o mentaliteti moškega bojevnika kot možen odgovor na vprašanje, ki ga postavlja "marble man" devetdesetih. Film je bil istega leta nagrajen z berlinskim "medvedom" in je pritegnil veliko pozornost svetovne javnosti. (Los Angeles, Sao Paolo, Chicago, München, Moskva). 

Zadnji film, mednarodna koprodukcija "Kam plove ta ladja" (''Wanderlust''), 1998, skozi potrete usod preprostih ljudi iz srednje in vzhodne Evrope govori o sistemu vrednot, ki izhajajo iz kontroverznega socialnega sistema, tema, ki je rdeča nit Žilnikovega filmskega ustvarjanja. 

Druge detajle in slikovni material najdete na: http://www.novisad.com/zilnik.