http://start.at/sgs/

Gej Slovenija: Tisk: Časopisni članki

14.08.2000; št.33/00

Duhovnikov v Sloveniji preprosto iz leta v leto zmanjkuje. Pa še med novimi svetomašniki jih gre kakšna polovica v samostanske redove. V Evropi je zagata še večja.

Geji, lezbijke in katoliška cerkev

Vse dobre reči so tri, slovenski ljudski rek

Gotovo se še spominjate, kako so se v Vatikanu tresli od groze, da bi v svetem letu 2000 po Rimu paradirali homoseksualci. Kjerkoli že, samo v Rimu ne. God didn't make Adam and Steve! Pravzaprav nič novega in še manj pretresljivega. Gay Pride se je Rimu seveda zgodil. Vse skupaj je bilo do konca benigno. Se pa je na drugi strani Atlantika dogodilo nekaj, kar bi bilo še pred par leti naravnost nepredstavljivo. Horror! Zloglasna in legendarna CIA je v svojih prostorih v Langleyu, washingtonskem predmestju, pred dvema msecema zbrala svoje spolno drugače usmerjene uslužbence. CIA je celo povabila demokratskega kongresnika Barneya Franka, prvega kongresnika v zgodovini, ki je javno priznal svojo homoseksualnost. Frank je za Washington Post izjavil: "Dejstvo, da me je CIA povabila, naj govorim v mesecu Gay and Lesbian Pride, je znamenje dejanskega napredka. Ljudje vedno bolje razumejo, da so predsodki proti gejem bebavi. Mislim, da izboljšanje ozračja dolgujemo Billu Clintonu." Ameriški predsednik je namreč že leta 1995 podpisal odločbo št. 12.968, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti z izgovarjanjem na varnostne razloge. Tako v CIA kot v Nacionalni varnostni agenciji (NSA) so ustanovili združenji istospolno usmerjenih.

Še v petdesetih letih je predsednik Eisenhower bentil, da je homoseksualnost "spolna sprevrženost" in tajni agenti so vohljali za svojimi tajnimi agenti in svojimi diplomati. Bali so se izsiljevanja, hkrati pa so sami izsiljevali nesrečne homoseksualce. Danes je v Ameriki vse drugače. Zadnja trdnjava je ostala še vojska. Profesionalni vojaki, ki večino svojega življenja preživijo z moškimi, so v svojem mačizmu že tako ali tako problematični, saj je njihova kultura že nevarno blizu istospolno usmerjenemu sistemu vrednot. Ampak to je že druga zgodba za kakšno drugo priložnost. Clinton je glede vojske moral popustiti in se zadovoljiti z več kot kompromisarskim geslom: "Don't ask, don't tell!" Ne sprašujte, ne povejte!

In kako je z Rimokatoliško Cerkvijo? Slabo. Ne samo, da prikriva pedofilstvo in homoseksualnost v svojih vrstah. Celo z naraščajočim alkoholizmom med duhovniki se noče soočiti. Da ne govorimo o celibatu, ženskah in abortusu. Junija letos je v New Yorku v okviru OZN potekala konferenca o ženskah, ki se je je udeležilo 8000 predstavnikov iz 180 držav in 2000 predstavnikov nevladnih organizacij. Vatikanu je s pomočjo katoliških držav - fano je nosila demokratična Poljska - in islamskih fundamentalistov (Sudan, Libija, Iran...) uspelo blokirati kakršenkoli napredek glede prekinitve nosečnosti in kontracepcije. Ali se bo na naslednji konferenci čez pet let tej mrakobni bratovščini pridružila tudi Nova Slovenija?

Ampak časi se spreminjajo. Tempora mutantur. Pri tem ne gre za to, da bi se ljudje iz koristoljubnosti in preračunljivosti prilizovali novim normam in pogledom. (Čeprav je Lafontainova zgodba o upogljivem trsu, ki preživi, in neuklonljivem hrastu, ki ga vihar zruši in pokonča, stara, kot je staro človeštvo.) Gre za liberalizacijo pogleda na svet. Tuje ni več apriori sumljivo in sovražno. Mejak ni več vrag, temveč le sosed. Prešernu je bilo to jasno že pred več kot 150 leti, mnogi v Sloveniji 2000 pa se niso ničesar naučili. In se nikoli ne bodo.

Na prvem mestu je prav gotovo naša sicer vsem tako ljuba Cerkev. Duhovnikov v Sloveniji preprosto iz leta v leto zmanjkuje. Pa še med novimi svetomašniki jih gre kakšna polovica v samostanske redove. V Evropi je zagata še večja. Poglejmo si Francijo. Še pred borimi desetimi leti je bilo v tej deželi 34.500 župnij, kar se je pokrivalo z enakim številom občin. Danes je župnij (in z njimi župnikov) le še 20.000. Razlogov za to je več: podeželje se intenzivno prazni, ljudje so bistveno bolj mobilni kot nekoč, način življenja se je radikalno spremenil. Katoliških župnikov je torej v današnji Franciji le še 20.000 in večina jih ima več kot šestdeset let. In to še ni vse. Katoliških vernikov, ki redno hodijo k nedeljski maši je že manj kot 10% francoskega prebivalstva. Pred časom si je Cerkev skušala odpomoči z uvozom poljskih in afriških duhovnikov, pa se cela zadeva ni prav obnesla. Zdaj je še edina rešitev v bolj intenzivnem sodelovanju laikov v življenju Cerkve. Bon vent, la douce France!

Pri nas pa se Cerkvena hierarhija še vedno kot pijanec plota oklepa famozne številke ljudskega štetja iz leta 1990. "72% nas je!" ob vsaki priložnosti vzklikajo naši Cerkveni očetje. Nič jih ne izuči. Zdaj so šli stavit na domobranstvo in kolaboracijo. V*Šliki francoski katoliški pesnik in dramatik Paul Claudel je med drugo vojno plašno kolaboriral z nemškim okupatorjem. Umrl je po vojni v Bruslju, kjer ima čisto majhen spomeniček, ki mu vsakokrat znova neznanci s sprejem napišejo: IZDAJALEC. Ni lepo, je pa zgovorno.

In da ne bi bilo nikakršnega dvoma: leta 1999 je v Sloveniji Rimokatoliški Cerkvi zaupala le dobra petina prebivalstva. Na tem pač rekonkviste ni mogoče graditi.

Jakob Fatalist

Viri in povezave:
http://www.mladina.si

Pomembno obvestilo: Strani SGS so prenovljene; nov URL te strani:
http://www.ljudmila.org/sgs/modules.php?name=News&file=article&sid=26

 

Nove strani
Splošne informacije | Kaj dogaja | Znane osebnosti | Spolnost | Tiskane zadeve | Filmi
Zasebni  stiki | Klepetalnica | Knjiga  gostov
O SGS | Feedback | Povezave
ENGLISH