Coming out @ SGS

'Coming out' ali 'coming out of the closet' označuje tiste trenutke v življenju gejev, ko zberemo dovolj poguma, da drugim jasno in glasno povemo, da smo istospolno usmerjeni. Tako stopimo iz omare (coming out of the closet), v kateri se pred tem skrivamo, živimo dvojno življenje, se sami sebi smilimo in predvsem porabimo ogromne količine energije, da ustrezamo pričakovanjem naše mame in očeta in po možnosti še koga. Vse to lahko človeka precej pobije, če ne spozna, da je življenje, ki ga živi, njegovo življenje (in ne mamino), da je to, da je biti gej povsem OK, da je čas, da za seboj zaloputne z vrati homofobije (to je strah pred homoseksualnostjo), da stopi v novo in ponosno življenje brez skrivalnic in se končno razkrije.

Strah nas je predvsem drugih ljudi. Starši, učitelji in družba nam sleherni dan govorijo, da bomo nekoč našli dekle svojih sanj, se noro zaljubili, poročili, imeli otroke in živeli srečno do konca svojih dni. Strah nas je torej drugačnega konca pravljice, strah nas je staršev, ki nas bodo vrgli iz stanovanja, strah nas je prijateljev in prijateljic, ki se z nami ne bodo več želeli pogovarjati, strah nas je bratov in sester, ki bodo o nas govorili kot o seksualnih izprijencih, strah nas je tet in stricev, ki nas bodo imeli za nenormalne, saj omenjeni vse svoje življenje bržkone niso veliko slišali o homoseksualnosti, sploh ne pozitivnega. Tudi mi smo ponotranjili homofobijo, pa nas je zdaj strah se samih sebe.
A strah je... no, saj poznaš zgodbo (znotraj prazen, zunaj ga pa nič ni). Izkušnje številnih, ki so se razkrili, namreč govorijo, da se črni scenariji najpogosteje (ali skoraj obvezno) ne uresničijo. Ko se bos razkril svojim staršem, ti sicer ne bodo od veselja skakali do stropa ali se od smeha valjali po tleh, a slej ko prej te bodo sprejeli takšnega, kot si, saj si še vedno njihov sin. Tudi prijatelji in prijateljice ti ne bodo obrnili hrbta. Z nekaterimi boš zaradi svoje odkritosti morda celo poglobil odnose, v družbi z drugimi pa ti bo najprej neprijetno, potem pa boste tako ti kot oni na to pozabili. Če pa se uresniči kakšen črn scenarij, potem se zavedaj, da ljudje, ki so te zavrnili, niso vredni tvojega prijateljstva in bližine, saj nisi prav nič drugačen, kot takrat, ko jim še nisi zaupal svoje istospolne usmerjenosti. V vsakem primeru si ti zmagovalec, saj boš z razkritjem iz svojega vsakdana črtal skrivanje in laži.

1. Si prepričan, da si gej?
Pred starši (in tudi prijatelji) se nikar ne razkrivaj, preden nisi povsem prepričan o svoji (homo)seksualnosti. Tvoja negotovost bi namreč povzročila še večjo negotovost pri starših, ki ti prav zaradi tega ne bi povsem zaupali. Nikar ne misli, da te ne bo doletelo vprašanje: 'Ali si prepričan?' Le če boš deloval dovolj samozavestno, te bodo vzeli resno.

2. Izberi pravi čas.
Razkritja nikdar ne uporabljaj kot orožja. Neprimerno se je razkrivati na primer med prepiri ali v času večjih emocionalnih problemov, ki tarejo tvojo družino oziroma prijatelje. Če boš v navalu jeze staršem zabrusil, da prav ničesar ne razumejo in da si po vrh vsega še gej, se razkritje verjetno ne bo odvijalo tako, kot bi si želel. Izberi trenutek, ko imate ti in oseba, ki se ji razkrivaš, dovolj časa, da se o vsem pogovorite.

3. Bodi pripravljen na vse.
Če se bodo ljudje na tvoje razkritje odzvali negativno, bodi potrpežljiv in naj se te ne poloti jeza. Dovoli drugim, da povedo svoje mnenje, ti pa poskušaj poudariti, da si tega nisi izbral, da se nisi prav nič spremenil (da si bil tudi včeraj, ko so te še imeli radi, tudi istospolno usmerjen in da boš jutri prav tako) in poskušaj s kar največjo mero potrpežljivosti odgovoriti na vsa njihova mogoča in tudi povsem nezaslišana vprašanja. Zavedaj se, da se prvotna negativna reakcija kaj kmalu lahko (in ponavadi tudi se) spremeni v pozitivno (ali vsaj nevtralno). Spreminjanje vseh stereotipnih in homofobičnih predstav namreč zahteva nekaj časa.

4. In če se zgodi najhujše?
No, na križ te najverjetneje ne bodo pribili! Z razkritjem drugim zaupaš pomembno informacijo o sebi. Če jo ti zavrnejo, nikar ne izgubi samospoštovanja, pač pa razmisli o svojem odnosu s to osebo. Se ti zdi smiselno in vredno ohranjati prijateljstvo, če to od tebe zahteva nepoštenost in skrivanje?

5. K(daj), K(ako), K(omu), K(je)?
Predvsem si ne dovoli, da bi te kdo v razkritje prisilil. Sam pri sebi bos začutil, kdaj je pravi čas, kdaj te bo skrivanje tako obremenjevalo, da bi bil v navalu jeze pripravljen z vrha Nebotičnika nad celo Ljubljano vpiti, da si gej. Najbolje bo, da se najprej razkriješ nekomu, ki ga/jo tako dobro poznaš, da lahko predvidiš njegovo/njeno (pozitivno) reakcijo. Tako bos dobil grif in vsako naslednje razkritje bo lažje. Uči se iz preteklih izkušenj. In še nekaj: nikdar ne dopusti, da bi tvoji prijatelji in prijateljice ali družina o tvoji istospolni usmerjenosti izvedeli prek tretje osebe. Odkritost se namreč vedno izplača! Razkriješ se lahko tudi s pomočjo pisma, ali pa zanalašč pozabiš na vidnem mestu kakšno ljubezensko pismo (in tako izsiliš, da te oni vprašajo), najhitreje pa boš opravil, če ljudem poveš kar v obraz. Razkrivaj se v varnem okolju. Govoriti o tem v na primer nabito polnem avtobusu, kjer bi se razkril še ostalim in hkrati tvegal, da se bo voznik ob tvoji veseli novice zaletel, bržkone ni primerno. Treba je torej povedati, a ti sam najbolje veš, kdaj si pripravljen, komu boš povedal ter kako in kje boš to storil. Vso srečo ti želim!

Nihče točno ne ve, kolikšen del svetovne populacije predstavljajo geji. Rezultati nekaterih raziskav govorijo o treh do šestih odstotkih homoseksualcev, vendar so številke zagotovo večje, saj je še vedno veliko ljudi, ki niti v anonimnih anketah ne upajo priznati, da so homoseksualci.
Najpogosteje boš slišal, da si si homoseksualnost izbral sam. Halo? Kdo bi pa izbral tako breme in želel spati z nekom, ki ga spolno sploh ne privlači? Homoseksualnosti si ne izberemo. Če kdo koga izbere, potem ona izbere nas, saj ljudje ravno tako ne izberejo, da so heteroseksualni, da imajo modre oči ali pišejo z levo roko ipd (razen morda z genskim manipuliranjem).
Homoseksualnost ni bolezen, niti duševna motnja. Ko so jo poskušali zdraviti in zatreti, jim nikdar ni uspelo, kar je zgolj dokaz, da je bilo njihovo početje jalovo. Ne obstajajo znanstveni dokazi, ki bi potrjevali, da je spolno orientacijo možno spremeniti (le zatremo jo lahko). To so leta 1991 doumeli tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), ki je tega leta homoseksualnost črtala s seznama bolezni.
OK, bodo rekli nejeverni Tomaži, če ni izbira in ni bolezen, je pa vsaj nenaravna in nemoralna, saj je moški narejen zato, da spi skupaj z žensko in tako nadaljujeta rod. Ampak, če bi bila homoseksualnost res tako nenaravna, zakaj se potem, navkljub družbenim prepovedim, pojavlja v vsaki generaciji? Dejstvo je, da se je homoseksualnost pojavljala v vsej zgodovini povsod po svetu in je zato očitno oblika naravne variacije med ljudmi.

Pravzaprav se moram zahvaliti svojemu bratu. Ta je bil tisti, ki je nekje izbrskal takrat strogo zaupno informacijo, da sem gej in jo brez obotavljanja posredoval mojim staršem. Že res, da sem dolgo časa načrtoval, da bi jima povedal, saj mi je šla skrivnostnost vsak dan bolj na živce, a nekako z nobenim dnem in nobeno uro nisem bil najbolj zadovoljen. No in, glej ga zlomka, potem sta starša sama določila dan in uro. Mama je dva dni po 'posredovanju tajne informacije' stopila v mojo sobo in začela nekako takole: 'Matej, nekaj te moram vprašati. To mi je najtežje v življenju, ampak moram...' In jaz sem takrat že kako dobro vedel, kam pes taco moli. Tako sem se znašel v precepu: ali naj se zlažem, saj mi bo mama verjela in se tako se nadaljnjih bogsigavedi koli let skrivam ali na naj jo (njo in mene) postavim pred dejstvo in bo kar bo. K sreči sem se odločil za slednje. To je bila namreč čudovita priložnost, da končam z dvojnim življenjem, ki sem ga prej živel. Rekel sem: 'Ja, mami, res je. Res sem homoseksualec.' Kako prekleto dolga je ta beseda, ko jo je treba izgovoriti. A se splača. Takrat sem se počutil 50 kilogramov lažjega. Sledilo je obdobje sprejemanja mene kot geja in mojega prijatelja Gregorja kot mojega ljubimca. Seveda ni šlo vse po maslu. Mama se sprva z njim sploh ni hotela pogovarjati, potem pa ga je sčasoma le sprejela.
Vse to se je dogajalo v avgustu, za novo leto pa sta mu samoiniciativno kupila novoletno darilo. In to je bilo takrat tudi zame najlepše darilo. Stvari so se naprej odvijale tako lepo, da smo šli pred dvema mesecema skupaj na večerjo: mami, oče, jaz in Grega. No, vidite, da se splača! V vsakem primeru! Meni nikoli ni bilo žal, da sem bil takrat odkrit.

Preberi še to besedilo preden se razkriješ staršem

[ Osnovne informacije | Razkritje staršem ]

Viri in povezave:
http://www.ljudmila.org/siqrd/legebitra/