Rodil se je leta 1138 v družini kurdskega vojskovodje Ayyuba v iraškem mestu Tikrit, ki je danes žal bolj znano kot rojstni kraj Sadama Huseina. Že s štirinajstimi leti je stopil v vojaško službo, leta 1164 pa je v bojih s križarji prvič pokazal svoje velike vojaške sposobnosti. Njegov stric Širkuh je leta 1169 postal vezir v Egiptu, ko pa je po dveh mesecih umrl, ga je nasledil prav sposobni Saladin. Utrdil je svojo oblast v Kairu, na vodilna mesta je postavil sonarodnjake Kurde, s katerimi se je obdajal vse življenje. Opiral pa se je lahko tudi na mameluke - suženjske vojake, ki so bili v glavnem turškega ali slovanskega izvora. Saladin je uspel oživiti egiptovsko gospodarstvo, reorganiziral je tudi vojsko. Po smrti vladarja Nuredina leta 1174, je Saladin izkoristil priložnost, zavzel Damask, si prisvojil naziv sultana, nato pa si je eno za drugo priključil majhne muslimanske državice v Palestini, Siriji in severnem Iraku.  Novi sultan je pred očmi zgroženih križarjev združil muslimane v sirsko-egiptovski imperij, leta 1187 pa je napadel tudi njih. Saladinovo zmago štejejo za konec dobe križarskih vojn. Eden najboljših arabskih vladarjev umrl 4. marca 1193 v Damasku. Njegovi potomci so pripadali t.i. Ayyubidski dinastiji, ki je do 1252 vladala v Egiptu. 

Danes pravzaprav ne vemo, kako je Saladin v resnici izgledal. Večinoma ga opisujejo kot majhnega človeka s čedno brado in nekoliko slabotnim videzom. Pravijo, da je bil zelo dober poslušalec, politik in strateg. Po značaju je bil skromen, izogibal se je razkošju. Bil je tudi zelo human človek - prijazen, dobrotljiv, pošten, prizanesljiv, sočuten in uglajen, kar je pravzaprav zelo nenavadno za tedanje razmere in tradicijo. Ko je izvedel za smrt svojega nečaka, je bil prvi sultan, ki si je drznil zjokati pred svojimi svetovalci. Dotlej je namreč veljalo, da sultan ne sme jokati niti kadar je sam. Celo do kristjanov in barbarskih križarjev je imel zelo spoštljiv odnos. Ko je njegova vojska zavzela Jeruzalem, je ukazal z meščani ravnati prizanesljivo, kar je bilo za tisti čas nepojmljivo, takšna dejanja pa so mu ustvarila veliko karizmo tako med muslimani in kristjani. Čeprav je bil Saladin vladar, oblasti ni zlorabljal za gospodovanje, ampak jo je uporabljal za doseganje skupnega dobrega.
 
V svojem spolnem življenju je bil Saladin biseksualen in je imel po arabski plemiški navadi svoj harem. Bojda se je vanj zagledal tudi njegov najhujši križarski nasprotnik Richard Levjesrčni. Tudi Saladin se je zelo zanimal za Richarda in je med drugim zaradi njegove bolezni ukazal, da bolniku prinesejo obkladke iz snega. Po nekaterih ugibanjih sta bila Saladin in Richard nekaj časa tudi ljubimca. Zelo verjetno pa je Saladin imel ljubezensko zvezo s turškim evnuhom Karakušem, ki je bil sprva njegov suženj, Saladin pa ga je postavil za emirja (arabskega grofa) v Akri. Saladinova biseksualnost je sicer večkrat omenjena, čeprav to današnji arabski voditelji, ki se pogosto spogledujejo z njegovo veličino, skupaj z njegovo humanistično držo preprosto spregledajo.

Viri in povezave:
http://www.gayegypt.com/salgayegherw.html
http://www.scalzi.com/milgayman.htm
http://andrejkoymasky.com/liv/fam/bios1/sala1.html
http://www.aaronsgayinfo.com/AlphaMenu/Sterms.html
http://i-cias.com/e.o/saladin.htm
http://www.astrolabepictures.com/bsal.html
http://www.horus.ics.org.eg/en/History/SaladinandtheCrusades.aspx
http://www.acsamman.edu.jo/~ms/crusades/saladin/saladin.html