Dobrodošli na SGS
Cepi se!
Iskanje
  Registracija | Prijava Slovensko  ·  SGS  ·  English  
 Kazalo
· Glavna stran
· Teme
· Galerije slik
· E-kartice
· Citati
· Kont@kt
· Iskanje
· Povezave

 Online
Trenutno je 7 obiskovalec in 0 članov online.

Ste neregistrirani obiskovalec. Lahko se registrirate brezplačno tukaj

 Languages
Izberite jezik:

English English.infected English.infected2016 Slovenian Slovenian.infected Slovenian.infected2016

Evropa in homoseksualnost
08.09.2003 soly
Splošne informacije - General Info Na splošno (z nekaj izjemami) ob pričetku krščanske dobe homoseksualnost nikjer v Evropi ni bila kaznovana ali prepovedana z zakonom. Odkrito so jo prakticirali, med Grki in Rimljani pa je bila celo slavljena, kar je veljalo tudi za večino ljudstev v Sredozemlju. Domneva se, da je bila zelo razširjena med Kelti kakor tudi med nomadi iz ruskih step in Male Azije. Nordijci in Germani niso imeli zakonodaje proti njej, in šele v 7. stoletju se je pojavil prvi posvetni zakon, ki je sodomijo kriminaliziral. V severni in vzhodni Evropi kazenski zakoni niso vključevali sodomije vse do časov med 13. in 17. stoletjem (večinoma v 16. in 17. stoletju).

Obstaja mnogo razlogov zakaj se je to stanje popačilo. Kot prvo potreba po potomstvu vedno potiska heteroseksualnost v ospredje, zato je bil homoseksualni življenjski slog v nekaterih krogih pogosto sumljiv.

Kot drugo so zaradi despotistične, patriarhalne in hierarhične strukture človeške družbe obstajale težnje po ustvarjanju razlik, marginalizacij in tekmovanja, da bi si zagotovili lastno identiteto.

Vse to slabi položaj homoseksualnih praks in življenjskih slogov, vendar pa ne zadošča za odkrito diskriminacijo. Kitajska, npr., je bila centralizirana država, pa je šele v 18. stoletju za časa mandžurske dinastije Qing nenadoma prepovedala soglasni homoseksualni odnos med moškima. Rusija je naslednji primer. Pred 18. stoletjem homoseksualnosti niso preganjali. Peter Veliki, ki je bil sam biseksualec, je leta 1706 obsodil sodomijo v vojski. V letu 1832 je zakonik Nikolaja I, oblikovan po nemškem vzoru, prepovedal "muželoštvo" ali analni odnos, edina oblika homoseksualne aktivnosti, ki jo je obravnavalo rusko pravo. Kazen je bila izgon v Sibirijo za nekaj let. V času revolucije noben zakon ni diskriminiral homoseksualnosti. Šele stalinistični totalitarizem je pričel preganjati homoseksualce.

Potrebni so torej še dodatni razlogi za degradiranje homoseksualnosti in eden od njih je stoicizem. V Rimskem imperiju so močno kritizirali moralno propadanje in leta 249 je rimski cesar Filip na zahodu prepovedal "exoliti" (moške prostitute), čeprav so še uspevali nadaljnih sto let v vzhodnem cesarstvu. V letu 300 je jurist Paulus zapisal, da bi moral moški, ki prostovoljno prevzame pasivno vlogo, izgubiti polovico svoje posesti in je ponovno obujal starejši edikt, ki je takšnim moškim onemogočal pravniško profesuro.

Četrti in zelo pomemben razlog leži v judovsko-krščanski protispolni religiji. Zgodovina homoseksualnosti v zahodni kulturi v prvem tisočletju krščanske dobe je v veliki meri zgodba o krščanstvu, ki je širilo zmedeno in predrugačeno novotarsko pripoved, zgodbo o Sodomi in Gomori, ki šele po nekaterih judovskih sodobnikih tistega časa postane zgodba o obsojanju homoseksualnosti. Leta 390 je cesar Theodozij uveljavil smrtno kazen za prisiljevanje moških k prostituciji ali za prodajanje moških v prostitucijo. Kasneje je Justinijan homoseksualna dejanja uvrstil v isto kategorijo kot prešuštvo, in v njegovem zakoniku je homoseksualnost prvič v rimski zgodovini kriminalizirana, "ker so zaradi takšnih zločinov lakote, potresi in kužne bolezni..." Sredi 7. stoletja so Vizigoti prepovedali in kaznovali sodomijo in zanjo kot kazen določili kastracijo. To je bil prvi (zahodni) evropski zakon, ki je sodomijo kriminaliziral. Toda ob koncu istega stoletja je vizigotska Cerkev zapisala, da sodomija v Španiji ''prevladuje''. Papež Gregor III (8. stoletje) je določil pokoro s 160 dnevi za lezbična dejanja in skoraj eno leto za homoseksualna dejanja med moškimi, kljub temu pa je papež Janez XII (938-964) v papeški palači prirejal homoseksualne orgije. V 12. stoletju je krščanska religija pridobila na moči in razmere so se poslabšale.

Leta 1179 je Cerkev za laične sodomite uzakonila izobčenje. Leta 1212 so v Parizu za sodomijo uveljavili smrtno kazen. To je bil prvi posvetni zakonik po vizigotskem iz leta 654, ki je sodomijo kriminaliziral. Poleg tega je tudi prvi, ki je predpisal smrtno kazen. Cerkev je v tem času tekmovala s herezijami in to je bil razlog za politično ozadje, v katerem sta bili herezija in homoseksualnost tesno povezani kot da bi bili skoraj identični, in kmalu po tem je veliki cerkveni učitelj sv. Tomaž Akvinski (1225-74) oblikoval svojo krščansko seksualno etiko: "pravični razum navaja, da je zaukazani konec spolnega občevanja razmnoževanje," in razglasi, da je homoseksualnost ena najbolj nečistovalskih "peccata contra naturam" ali "grehov proti naravi". Preganjanje je postalo resnejše in smrtna kazen vse bolj pogosta. Prvi zapis o sežigu na grmadi zaradi sodomije iz Italije izvira iz tega časa, toda običajnejše so bile milejše kazni. Leta 1451 je papež Nikolaj V pooblastil papeško inkvizicijo, da preganja sodomijo med moškimi. Zanimiv dogodek se je zgodil 31. avgusta 1512 v Firencah, ko je skupina tridesetih aristokratov uprizorila prvo zgodovinsko izpričano demonstracijo za pravice gejev, tako da so zasedli magistrat in prisilili višje sodne uradnike, da so preklicali obsodbe vsem, ki so bili zaradi sodomije kaznovani z izgonom ali z odpustom iz uradniške službe. Po sedemdesetih letih ostrega preganjanja je demonstracija izboljšala položaj sodomitov. Leta 1432 so bile Firence prvo evropsko mesto, ki je oblikovalo odbor za pregon sodomije. "Uffizialidi Notte" (uradniki noči) so v 70 letih zaradi sodomije preganjali več kot 10.000 mož in fantov in to število predstavlja vsaj 10% moške populacije skozi ta čas. Le okrog 2.000 so jih bojda obsodili, saj se je s plačilom globe večina izognila obsodbi.

V tistih časih so homoseksualce vglavnem sežigali. Kadar so uporabljali torturo, sta bili "najpopularnejši" dve metodi. Prva metoda je pomenila uporabo PAPEŽEVE HRUŠKE. Vaginalno hruško so uporabljali proti ženskam, ki so seksale z Vragom ali njegovimi bližnjimi, rektalno hruško pa so uporabljali za pasivne moške homoseksualce. Hruško so potisnili v žrtvino vagino ali anus, nato pa so hruško s pomočjo vijaka razširjali, dokler notranjost ni bila razparana, nategnjena in zmaličena, kar je skoraj vedno povzročilo smrt.

Druga metoda je pomenila uporabo JUDEŽEVE ZIBELKE. Žrtev so z vrvjo ali verigami dvignili in nato spustili vagino, anus ali trtico na vrhnjo točko piramide. Mučitelj je z obešanjem uteži, guganjem ali metanjem žrtve iz različnih višin lahko uravnaval pritisk.

Krščanski Evropejci so si podvrgli ameriške Indijance. Da bi opravičil španske okrutnosti, je Cortes svoje enote pogosto opominjal, da se bojujejo v sveti vojni proti azteškim gnusobam kot so človeško žrtvovanje, idolatrija, kanibalizem in sodomija. Ko se je leta 1520 srečal z vladarjem Moktezumo, je bil Cortes zadovoljen, ko je opazil, da azteški vladar ni sodomit, kot je mislil, da so vsi Mehičani.

Peti razlog je politična diskvalifikacija. Leta 1308 je francoski vladar Filip IV s papeževim soglasjem zasegel bogastvo templjarskih križarjev pod pretvezo, da jih obtožuje herezije in sodomije. Njihovi voditelji so bili leta 1314 sežgani na grmadi. Leta 1327 pa je bil umorjen angleški kralj Edward II. Ker so ga moški neustavljivo privlačili, ga je žena Izabela zaprla v Tower, ga dala mučiti in naposled ubiti. Njen paž je v kraljev rektum porinil razbeljeno grebljico.

Šesti razlog je vzpon kapitalistične proizvodnje in meščanske miselnosti v 15. in 16. stoletju. Kapitalistična proizvodnja tega časa je bila naklonjena patriarhalni, heteroseksualni in centralizirani družbi. Situacija je bila nevarna, ker je bila Cerkev še vedno zelo močna. Okrog leta 1700 in kasneje je homofobija dosegla vrhunec. V Parizu, npr. so policisti imeli sezname sodomitov in 1725 so imeli na tem seznamu 20,000 imen (to je krog 10% moške populacije). Leta 1764 je pravnik Cesare Beccaria pozval k odpravi smrtne kazni za sodomite. Njegova knjiga je imela pomemben vpliv na evropsko pravno reformo. Po zmagi liberalizma, so bili sodomiti zaprti v zapore oziroma pogosto hospitalizirani kot duševno ali moralno prizadete osebe. To je bil način kako "očistiti" družbo po "empirični" in "humani" poti. Smrtne kazni ni bilo, toda po drugi strani je takšno ravnanje ohranjalo in podaljševalo homofobne težnje in včasih, kot v primeru nacizma, je to vodilo v večjo diskriminacijo. Poleg tega je neka celotna regija (Rusko cesarstvo) inkriminirala homoseksualnost na osnovi liberalno-pozitivistične "znanstvenosti".

Glede na vzroke je bila Evropa eden največjih protihomoseksualnih kotlov in eden največjih izvoznikov takšnega duhovnega ozračja po svetu. Slovenska populacija je bila prav tako del te Evrope. Slovenija je spadala v Sveto rimsko cesarstvo in okrog leta 1000, npr., je škof v Wormsu homoseksualnost uvrstil kot zvrst nečistovanja, ki je manj hudo kot heteroseksualno prešuštvo. Pokoro zaradi homoseksualnega občevanja je nalagal samo poročenim moškim. Nekateri nemški in italijanski predeli cesarstva so v 13. stoletju poznali neke heretične skupnosti, ki so verjele, da ko so njihovi člani v celoti iniciirani kot "možje svobode", niso več zmožni grešiti. Popolnoma so sprejemali homoseksualnost tistih, ki so imeli takšna poželenja. V srednjeveškem avstrijskem kraljestvu je bilo leta 1336 sojenje proti heretikom, ki so bili obtoženi tudi sodomije- toda ne sodomije same po sebi, to je bil proces proti čarovništvu. Toda v 16. stoletju so se razmere poslabšale in leta 1532 je ustava Karla V, cesarja Svetega rimskega cesarstva, določila, da "če kdorkoli stori nečistovanje z živalmi, ali mož z možem, ali ženska z žensko, zapravi svoje življenje in mora biti obsojen na smrt na grmadi." V fanatični protireformaciji so bili sodomiti v avstrijskih deželah obsojeni na smrt na grmadi.

Cesar Jožef II je bil tisti, ki je leta 1787 odpravil torturo in kazen za homoseksualnost omilil iz smrti na grmadi v doživljenjski zapor. Sredi 19. stoletja je reforma kazenskega zakonika kriminalizirala lezbištvo, medtem ko so bile kazni za moške homoseksualce zmanjšane. V zadnjem obdobju jugoslovanskega komunističnega režima, v letu 1976, je slovenska republika dekriminalizirala homoseksualnost, posledice homofobije pa so še vedno prisotne. Leta 1987 je eden najbolj vidnih slovenskih psihologov in mislecev Anton Trstenjak o homoseksualcih še vedno pisal kot o socialnih psihopatih....

Toda spremembe so na poti.
 

Viri in povezave:
http://www.infopt.demon.co.uk/homopho4.htm
http://www.geocities.com/gueroperro/Chron-44.htm


 
 Ocena članka
Povprečna ocena: 4.33
Št. glasov:: 18


Vzemite si prosim trenutek in ocenite članek:

odlično
zelo dobro
dobro
povprečno
slabo



 Opcije

 Natisni  Natisni

 Pošlji  Pošlji


Glavna stran  ·  Teme  ·  Vaš račun  ·  Predlagaj objavo