Geji/biseksualci: enakost in statistične vragolije
Datum: 14.11.2002
Splošne informacije - General Info


Menda je nekdanji angleški državnik Disraeli glede statistike uporabil naslednje stopnjevanje: "Laž, velika laž, statistika". Z različnimi (manj resnimi) statističnimi metodami se da prilagoditi in olepšati že sicer materialno "povsem" razvidne podatke. Lahko si mislimo, kako težavno postane oblikovanje statistik pri tabu temah - pri tej komunikaciji nastajajo različni šumi. Tako samodisciplina anketiranega kot občutena potencialna ali dejansko nevarna sovražnost okolja ustvarjata obsedeni statistični ples v zvezi z raziskavo gejevske ali biseksualne populacije. Tako lahko govorimo o najmanj 3 %, pa do 7 % gejev v populaciji (odstotki za lezbijke so dvakrat nižji), ter še dodatno o 15 in več % veliki skupini biseksualcev v populaciji.

Preden se je Alfred Kinsey lotil svojih kontroverznih in slabo zastavljenih raziskav o homoseksualnosti v ZDA, so medicinski in psihiatrični strokovnjaki ocenjevali stopnjo homoseksualnosti na ravni 2 odstotkov, približno enako za oba spola. Vendar niso delali na naključnih vzorcih, ampak glede na svoje zelo površne izkušnje s pacienti. Poleg tega je bil čas prve polovice XX. stoletja čas najhujše homofobije proti gejem (ne pa proti lezbijkam!) Alfred Kinsey je svoje raziskave vodil v letih 1945 do 1952. Kinsey je svoje delo zastavil na napačnih metodoloških izhodiščih (ni pravilno določal vzorcev, raziskoval je med devianti), zato so rezultati njegovih raziskav brez posebne znanstvene in statistične teže. Kljub temu pa so geji in lezbijke raziskavo zaradi političnih razlogov napihnili v mit. Kinseyeve ugotovitve so bile, da je izključno homoseksualnih 4 odstotke ljudi, 10 odstotkov jih je v glavnem homoseksualnih v zadnjih treh letih, 18 odstotkov jih je bilo biseksualnih ali homoseksualnih vsaj tri leta svoje odrasle dobe, 37 odstotkov pa je imelo po puberteti vsaj kakšno homoseksualno izkušnjo. 10 % pretežno homoseksualnih so geji napihnili v neresničen mit. Kljub očitkom o neustrezni metodologiji in nemožnosti kvalitativnega primerjanja podatkov s kasnejšimi raziskavami, Kinseyevi podatki o 4 % izključno homoseksualnih ter 16 do 33 % biseksualnih še vedno zvenijo zelo moderno.

Raziskava Family Research Institute-a je leta 1993 pregledala 35 študij o homoseksualnosti in pri tem upoštevala le metodološko in verjetnostno pravilno zastavljene študije. Postavili so si dve temeljni vprašanji:

1. Koliko je sploh ljudi, ki so dejansko imeli homoseksualno spolno izkušnjo? Odgovori so bili sledeči - npr. v ZDA Kinsey - NORC 1970 – 8,2% moških, 4,3% žensk po 15-em letu, NCHS 1988-91 – 3,5% moških od leta 1977 (preko 50.000 respondentov), RTI-Dallas 1989 – 7,6% moških, 2,7% žensk po letu 1978. Raziskava je določila mediano teh raziskav in sicer naj bi 4,1% moških in 2,0% žensk doživela homoseksualno izkušnjo.

2. Kako velik je delež homoseksualno usmerjenih oseb? Tu so navajali raziskave kot so FRI 1983 – 5,4% moških, 3,6% žensk (4.340 respondentov), NCHS 1988-91 – 3,5% moških (preko 50.000 respondentov), Catania/NABS 1992 – 2% moških, 2% žensk (4% v urbanih okoljih; 10.600 respondentov). Mediana za vse zajete raziskave se tu giblje na 2% tako za moške kot ženske.

Toda kako je z zanesljivostjo teh novih raziskav? Kritiki se sprašujejo ali ljudje povedo resnico - tako je pokomentirala študijo Guttmacher Institute tudi njegova direktorica raziskav Jacqueline Darroch Forrest. Poleg tega se običajno ocenjuje, da je število gejev podcenjeno. Toda temu po drugi strani ni nujno tako. V mnogih raziskavah polovica ali več respondentov zavrne sodelovanje - predpostavimo lahko dvoje: ker so preveč konzervativni in heteroseksualni ali pa, ker nočejo razkrivati svojih pomanjkljivosti. Navedemo lahko primer RTI študije (RTI-Dallas 1989 – 7,6% moških in 2,7% žensk po letu 1978 ima homoseksualno izkušnjo) – v študiji RTI so stopnjo sodelujočih uspeli povečati na 88 odstotkov s »podkupovanjem« po 175 dolarjev za vse tiste, ki so najprej zavrnili sodelovanje. V tej naknadni raziskavi so ugotovili višjo stopnjo homoseksualnih stikov - kar pa je tudi posledica dejstva, da je proti raziskavi potekala akcija homoseksualcev.
 
Raziskava ob volitvah 1992 - ob volilnih lističih so bili še sociološki vprašalniki na 300 naključno izbranih krajih; 3,7 % moških in 2,8 % žensk naj bi bilo homoseksualnih/ biseksualnih. Večinoma so usmerjeni liberalno ali zmerno, le redko konzervativno, in so v 70 % volili Clintona. Podobne raziskave so bile ponovljene ob raznih volitvah še v letih 1996, 1998 in 2000 s 5,4 in 4,0 % domnevnim deležem na populaciji.

V letih 1992-93 je bila napravljena raziskava ameriške vojske, imenovana "Sexual Orientation and U.S. Military Personnel Policy: Options and Assessment" (Defense Department by the RAND's National Defense Research Institute, document number: MR-323-OSD). (http://www.rand.org/publications/MR/MR323/)

Za potrebe raziskave so samo prečesali že zaključene raziskave, katere so bile ocenjene kot dobre, in predvideli, da je okrog 4 odstotke moških homoseksualnih. Upoštevali so naslednje raziskave: National Opinion Research Council, 1970: 6,7 % moških, 1.450 ljudi v vzorcu, nad 20 let starosti; General Social Survey: 5 % moških, 3,5 % žensk, 1.564 moških in 1.963 žensk, starost nad 18; Louis Harris & Associates, 1988: 4,4 % moških, 3,6 % žensk , 739 moških in 409 žensk, starost od 16 do 50; Research Triangle, 1991: 8,1 % moških, 660 moških v Dalllas county, stari od 21 do 54; National Survey of Men, 1993: 2,3 % moških, 3.321 ljudi, starih med 20 in 39 let.

Raziskava zakoncev Janus Research, 1992: Samuel in Cynthia Janus, sta vzela vzorec 2.600 udeležencev. Udeleženci so se lahko izrekli kaj so glede na prevladujoče spolno vedenje. Pri tem sta uporabljala intervju in ne anonimnih anket. Njuna študija velja za eno najpomembnejših študij glede homoseksualnosti. Glede na vzorec sta sklepala, da je vsaj 22 odstotkov moških in 17 odstotkov žensk v življenju že imelo kakšno homoseksualno izkušnjo. 9 odstotkov moških je imelo homoseksualno ali biseksualno usmerjenost, pri ženskah je delež 5 odstotkov.

The Guttmacher Study, 1992: The Alan Guttmacher Institute je vodil študijo The Sexual Behavior of Men in the United States. Ta zelo nekakovostna študija je povzročila, da se je le 1 odstotek udeležencev identificiral za geje. Nasprotniki homoseksualcev so se na ta podatek obesili podobno kot so se homoseksualci na Kinseyevih 10 odstotkov. Študija ima namreč eno pomembno pomanjkljivost, ki raziskavo razvrednoti; raziskovalci so respondentom pristopali od vrat do vrat in to v glavnem v predmestnih okoljih ZDA, kjer je najmanj verjetnosti za razkrivanje svoje drugačne spolne usmerjenosti in življenja.

Health and Social Life Survey, 1992: Vodil jo je National Opinion Research Center na Univerzi Chicago. Zajeli so naključni vzorec 3.432 prebivalcev in ugotovili, da se je okrog 2,8 % moških identificiralo za geje, pri ženskah je podatek 1,4 % za lezbijke. Ta študija je razkrila, da se geji in lezbijke bolj razkrivajo v mestnem okolju – in sicer je moške homoseksualnosti v mestih za 10,2 % več, ženske pa za 2,1 odstotka več.

Yankelovich MONITOR, 1994 (Published in the second edition of Untold Millions, Secret Truths About Marketing to Gej and Lesbian Consumers (Lukenbill, Haworth 1999)). Baje izredno pomembna raziskava - hkrati je vključila slučajno vzorčenje in ponderiranje glede na podatke iz cenzusa iz leta 1992. 9 odstotkov moških je homoseksualnih v velikih mestih in 2 do 4 % v ruralnih in suburbanih okoljih je gejev ali lezbijk. V poprečju je delež homoseksualnih v populaciji 6 odstotkov.

Kanadska raziskovalca Christopher Bagley in Pierre Tremblay sta si za slučajni vzorec izbrala 750 moških med 18-im in 27-im letom v predmestjih Calgaryja, torej tam, kjer bi pričakovali nižjo stopnjo gejevstva/biseksualnosti. Raziskava je temeljila na več zelo dobrih metodoloških postavkah - vprašanja o spolnem življenju so prišla šele na koncu ankete, tako, da je bila manjša možnost prirejanja. Zagotovljena je bila izjemna anonimnost - "anketarji" so prišli na dom, anketirancem dali notesnik, jim pokazali, da se vprašalnik z odgovori naključno pomeša z ostalimi, ter jih pustili same, da so odtipkali odgovore. Rezultati raziskave so bili nekoliko šokantni - kar 14 odstotkov jih je imelo istospolne odnose po 18-em letu. V zadnjih 6 mesecih je imela 4,3% anketiranih moških spolne odnose samo z moškimi, 4,9 % pa z obema spoloma (od tega se jih je dve tretjini identificiralo za biseksualce).

Večinoma imajo raziskave veliko nedoslednost - merijo bodisi vpletenost v homoseksualne odnose (kar upošteva tako geje kot biseksualce!), bodisi gejevsko samoidentifikacijo. Ne eno ne drugo ni nujno celovit odraz dejanskih občutenj ljudi. Delež deklariranih homoseksualnih (beri gejevskih in biseksualnih) aktivnosti in celo samoidentifikacij je odvisen tudi od odprtosti družbe in posameznikov. Primer napak v zvezi z identifikacijo je raziskava Rona Foxa o biseksualnih osebah - kar 35 odstotkov se jih je imelo včasih za geje/lezbijke. Nasploh so raziskave biseksualnosti še v povojih. Psihologi ugotavljajo, da je imelo kar 70 odstotkov njihovih obiskovalcev že kako biseksualno izkušnjo. Leonard Bernstein je leta 1987 populacijo biseksualcev ocenil med 15 do 45 odstotkov. American Journal of Psychiatry 151 je podal ugotovitve, da je med 15 in 25 % žensk in do 36 % moških biseksualnih; ti podatki ne odražajo dejanske spolne prakse, ampak spolne občutke in sanjarjenja. Veliko ljudi, ki živijo v heteroseksualnih odnosih, je dejansko biseksualnih, kar aktualizira Jungovo teorijo o seksualnosti.

Z bolj odprto družbo se bo delež tistih, ki bodo odkrito spregovorili o svoji biseksualnih (in gejevskih) občutjih, nedvomno povečeval, verjetno pa se bo povečevalo tudi prakticiranje spolnih odnosov. Glede na "trendovski" pohod istospolne ljubezni je to zelo logičen odgovor. Na slovenskem prizorišču ga zastopa dr. Košiček Marijan. Košiček sicer zagovarja tezo, da je spolna usmerjenost biološko pogojena, zato je po njegovem v vseh kulturah in časih približno enaka. Košiček trdi, da je po približnih ocenah homoseksualnih moških kakih 5 %, lezbijk pa 2%. Medtem ko je nadaljnih 7 % žensk biseksualnih, pa naj bi bilo med spolno veliko bolj nestanovitnimi moškimi kar 15 do 20 % populacije biseksualne. Ti odstotki naj bi bili ves čas približno enaki. Trend je v resnici le to, da se v zadnjem času o istospolni ljubezni več govori, da se širijo tovrstna literatura, filmi in tako naprej. Povsem drugačen odgovor zasledimo pri domači antropologinji dr. Vesni Vuk Godini, ki meni, da je pri razvoju tovrstne spolne usmerjenosti osrednjega pomena v resnici tip vzgoje, socializacije, ne pa biološka svojstva. Homoseksualnost zanjo ni nikakršno odklonilno seksualno vedenje, ker so skozi ta tip vedenja, gledano razvojno, šle tudi heteroseksualne osebe. Le da so slednje z učenjem prepovedi ponotranjile tudi prepoved istospolnih partnerjev, medtem ko je homoseksualnim osebam ponotranjenje te prepovedi, tudi ali celo predvsem zaradi pomanjkanja avtoritete v socializaciji, spodletelo. Podatki namreč po njenem kažejo, da je porast homoseksualnosti vezan na uporabo permisivnih socializacijskih tehnik in obrazcev. Torej tistih, ki so v večjem delu Evrope (posebno zahodne) in ZDA postali prevladujoči v drugi polovici 20. stoletja. In bojda dejanski porast istospolno orientirane populacije ob koncu 20. stoletja pomen tipa vzgoje menda tudi empirično potrjuje(?). Dr. Godina opozarja, da so neavtoritarni tipi vzgoje, ki so v ZDA in zahodni Evropi modni in skorajda obvezni v drugi polovici 20. stol., prispevali k dejanskemu porastu homoseksualnosti.

Ljudje imamo navsezadnje pravico do enakosti pred zakonom ne glede na individualne posebnosti, med katere spada tudi spolna usmerjenost kot je gejevska ali biseksualna usmerjenost. Pri tem ni pomembno koliko je ljudi s temi posebnimi značilnostmi - pomembno je spoštovanje avtonomije vsakega posameznika, saj je to edini način, ki lahko zagotavlja, da se proklamirana demokracija ne izteče v oholo tiranijo večine.

V preteklosti so vzroke homoseksualnosti (medicinski, prvotno patološki termin) iskali v različnih vzrokih, kakršni so npr FORENZIČNO-ATAVISTČNI (zgrešene raziskave Cesareja Lombrosa), HORMONSKI (poškodovano delovanje hipotalamusa ali spolnih žlez naj bi povzročalo višek neprimernih hormonov), NEVROLOŠKI (nekakšno kemično neravnovesje v možganih naj bi povzročalo čudno delovanje nevronov), GENETSKI (nekakšne mutacije genov ali pozicioniranje genov). Vsi ti pristopi počivajo na biološki, pozitivistični paradigmi. Poznamo tudi PSIHOLOŠKI pristop- poleg genetskega je ta najbolj popularen in je najbolje ovrednoten. Prvenstveno gre za psihoanalitične študije. Po Freudu npr. moški homoseksualci nikoli ne dosežejo faze genitalne zrelosti, kar naj bi bilo odvisno od odnosa z materjo. Mati naj bi bila dominantna in zaščitniška, oče pa slaboten ali odsoten, zato se sin ne more identificirati z njim. Tudi drugi psihoanalitiki vidijo podobne razlage. Po Adlerju je homoseksualnost posledica nevrotičnosti in emocionalne nezrelosti, po Frommu se sadomazohistična homoseksualnost razvija v patriarhalni družini. Pomembno vlogo naj bi igrala tudi narcisoidnost, celo sadomazohizem, fetišizem, voajerstvo itd... Vendar pa so do teh rezultatov prišli med pacienti in jih ne moremo posploševati na populacijo. Nemara je najboljša psihoanalitična ocena Jungova, ki meni, da je človekova psiha v biološkem pogledu dvospolna (animus in anima). Biseksualnost živih bitij je normalni pojav-spolna diverzifikacija nikioli ni bila povsem končana. Zato tudi ne obstoji idealni moški ali idealna ženska. Mnogi heteroseksualni moški so latentno tudi homoseksualno usmerjeni in takšno nagnjenje lahko postane manifestno. Obstajajo tudi predpostavke, da sovraštvo do homoseksualcev izhaja tudi iz strahu pred lastnimi potisnjenimi nagoni. Današnja psihoanalitična raziskovanja so privedla do pomembne ugotovitve, da za razvoj moške homoseksualnosti sploh ni tako pomemben lik matere, ampak predvsem lik očeta. Premočna navezava na mater je šele posledica šibkih vezi z očetom oziroma nezaupanja do očeta. SOCIO-PSIHOLOŠKI pristop skuša upoštevati širše okolje. Pojav homoseksualnosti lahko zasledimo v zaprtih istospolnih skupinah, v primerih zgodnjega zapeljevanja, v primerih neuspehov v heteroseksualnih stikih. Tudi ta pristop pa pojava ne razloži zadovoljivo, ker se ljudje s takšnimi karakteristikami večinoma identificirajo za heteroseksualce. Zanimiv je pristop družbene konstrukcije homoseksualnosti. Kakorkoli že, danes se še zdaleč nismo dokopali do neke zanesljive teorije.

Antropologija Vesna Vuk Godina opozarja, da že o bolj oprijemljivih vidikih človeka, kakršen je telesni ustroj, vemo zelo malo, ko gre za čustva in obrazce ljubezenskega življenja, pa ne vemo tako rekoč nič. Zato tudi ne moremo govoriti o enem najustreznejšem pogledu na zaljubljenost in ljubezen. Gre za reči, ki jih komajda za silo uskladita že dva predstavnika iste kulture. Le zelo na splošno bi morda lahko rekli, da je za predstavnika sleherne kulture najustreznejše pojmovanje ljubezni in zaljubljenosti pač tisto, ki se najbolj približa predpisanemu kulturnemu idealu. Ostaja pa seveda vprašanje, ali je tudi v praksi takšna varianta ljubezenskega življenja nato za posameznika tudi najbolj zadovoljujoča. To nas ponovno vrne pred vprašanje enakosti pred zakonom.

Leta 1952 sta Ford in Beach napravila raziskavo, s katero sta ugotovila, da med 78 izbranimi družbami kar 49 družb priznava homoseksualnost/biseksualnost za legitimno obliko spolnosti. Današnje raziskave kažejo na 64 do 70 odstotkov vseh družb. V tako imenovanih preprostih družbah so homoseksualne prakse zelo pogoste - v zgodovini so npr. slikovito prikazani primeri iz indijanskega sveta, skitskih in turških območij. Obstajajo znaki, da v primerjavi med usodo lezbijstva in gejevstva, histerično obsojanje moških(!) homoseksualnih stremljenj izvira iz avtoritarne in tekmovalne družbe. Takšne družbe so po eni strani vzgajale mačistične bojevnike, po drugi strani poslabšale položaj žensk, homoseksualnim moškim, ki se v taki surovi družbi niso uveljavili, pa pripisali ženske lastnosti- občutljivost, nežnost, miroljubnost, ljubeznivost. Geji, ki se v družbi niso uveljavili, so postali dvakratni posebneži- praktikanti alternativne spolnosti in slabiči. Veliko vlogo na zahodu je odigral vzpon buržoazije, ki je bil vezan na večjo askezo v primerjavi z aristokracijo. Hkratni rastoči pomen družine, upad pomembnosti vloge žensk in spolna askeza so bile sestavine buržoazne borbenosti. Prefinjene aristokratske kretnje (ki v splošnem nimajo zveze z geji) so postale sinonim za spolno perverznost. Vrhunec je pohod nove seksualne morale dobil ravno v XX. stoletju - skoraj vse dežele so inkriminalizirale homoseksualnost - zato bo to stoletje ostalo v spominu kot stoletje, v katerem so se pokazale emancipatorske težnje gejev, hkrati pa kot stoletje, ko so bile njihove pravice do obstoja najhuje kršene. Geje so zapirali, včasih pobijali, poskušali so jih zdraviti z različnimi neuspešnimi tehnikami (averzivna terapija, elektrošoki, lobotomija, kastracija, hormonske inekcije, v današnjem času reparativna terapija). Obsojanje homoseksualnosti kot spolne prakse, ki ogroža reprodukcijo ljudi, je eden zelo vprašljivih stereotipov. Nataliteta je odvisna predvsem od nekih drugih dejavnikov

 Viri in povezave:
1. http://www.familyresearchinst.org/FRI_AIM_Talk.html
(Dr. Kirk Cameron, Statistical Scientist, Family Research Institute, Crystal City, Virginia:THE NUMBERS GAME: WHAT PERCENTAGE OF THE POPULATION IS GEJ?, maj 1993)
2. http://content.gay.com/channels/finance/glmoney/60years_000717.html
(Grant Lukenbill, Gej.com Network: 60 years counting queers: Gej population studies since Kinsey)
3. http://www.rand.org/publications/MR/MR323/mr323.ch2.pdf in http://www.rand.org/publications/MR/MR323/mr323.ch2.pdf
4. http://www.utrip.net/arhiv/html/feb02/4.htm (intervju z dr. Vuk Godino)
5. http://www.lorainehutchins.com/scifax.html
6. http://www.cprmd.org/Myths/Myth_Fact_001.htm
7. http://psychology.ucdavis.edu/rainbow/html/facts_changing.html
8. http://gaytoday.badpuppy.com/garchive/world/021799wo.htm
9. http://www.biresource.org/features/binumbers.html
10. http://sundial.csun.edu/sun/99s/99s/022299fe01.htm
11. http://bob.bob.bofh.org/~cube/pink/bisex.html
12. http://www.othersheep.org/bisexuals.htm
13. http://www.gay-serbia.com/teorija/2000/00-02-15-sociologija/index.jsp
14. http://www.gay-serbia.com/teorija/2000/00-02-01-muska-seksualnost/index.jsp



URL članka je:
http://www.ljudmila.org/sgs/modules.php?name=News&file=article&sid=153