Čeprav sem že najmanj stokrat prisegel, da v pederdiskoteko moja noga ne stopi več, se mi je po nekajmesečni abstinenci stožilo po vseh pederplacih, točneje tistih, katerih catch sta poleg obilice zabave hitro pecanje in navaden fuk. Zarečenega kruha se pač največ poje. Saj poznate zgodbo o žabi in škorpijonu, ki sta skupaj utonila v deroči reki - tak pač sem. No ja, pa ne čisto tak. Tisti večer je v Nephentesu nastopila gospodična Platinette, ki je na italijanski estradni sceni zadnji hit oziroma največji modni biser. Pa ne zaradi svojih pevskih ali igralskih sposobnosti. Zaradi svoje pojave.

Kdo je Platinette? Prikličite si v spomin pred nekaj leti umrlo Divine in njen hit z začetka devetdesetih let I'm so beautiful. Ne gre? Pomislite še malo in si prikličite v spomin komedijo Lak za lase z Blondie in Divine v naslovnih vlogah ali pa Pink flaminga, film, ki ga niste samo gledali, temveč tudi vonjali. Ste že bliže? Ste se spomnili? Roko na srce, tudi Platinette je groteskno ostuden 200-kilogramski monstrum z blond lasuljo, navešen z umetnimi dragulji od maslenega mezinca do zadebeljenih ušes. Tako kot Divine tudi Platinette ni popolna gospodična. Nog ji nikoli ne krasijo stekleni salonarčki, temveč znucane teniske, roke pa ima tako poraščene, da me ne bi nič presenetilo, če bi ji izpod pazduhe zasmrdelo po kakšnem postanem potu.

Skratka, Platinette je travestitka brez vsakršne zavore, ki pri poudarjanju svoje homoseksualnosti pretirava, hkrati pa je zaprisežena nasprotnica coming outa. Drugače od Divine ne prepeva, da je lepotica, temveč da je grda, saj za to ni sama kriva. Pač travestitka novega tisočletja, ki trdi, da je predstavnica vseh tabujev sodobne družbe, ki si je z ostrim jezikom izborila mesto v skoraj vseh pomembnih političnih TV-šovih ali tako imenovanih soočanjih na italijanski televiziji. Mimogrede, pred kratkim se je pred nekajmilijonskim avditorijem zaradi različnih političnih pogledov, točneje zaradi pogleda na vlogo žensk v družbi stepla z ducejevo vnukinjo Alessandro Mussolini. Na kratko, feministke bi bile na njeni strani.

Pričakovanja

Nephentes je bil nabito poln gejev z obeh strani meje. V zraku je bilo čutiti pričakovanje. Ozračje se je počasi ogrevalo. Postajalo je bolj in bolj vroče. Nekateri bi rekli, da je bilo tako, kot bi kdo vrgel viagro v ventilator. Saj veste, posledica meta in zadetka je jebi veter.

Okoli pol dveh se je gospodična s spremstvom le primajala na sceno. Šok. Travestiti navadno koketirajo in želijo ugajati. Ona ne. Travestitke navadno pojejo in plešejo - ona ne. Ob nastopih travestitov ne ostrmimo zaradi njihove nadarjenosti, temveč zaradi šova. Ja, travestite hodimo gledat. Platinette hodijo ljudje poslušat. Groza, model ni niti pozdravil, s težavo se je skobacal na zanj posebej postavljen kub, visok kakega pol metra, in ob zvokih tehna pripovedoval težke resnice življenja. Že res, da si upa brez dlake na jeziku govoriti o kurcih, seksu, pedrih in njihovih navadah. A kaj, ko resnica navadno boli. Toliko bolj, če ti jo kdo servira dobesedno v svetišču leska in blefa.

In kaj nam je imela pravzaprav povedati Platinette. "Ni razlike med resničnostjo in tistim, kar ponujamo kot resnico. Zaman bi od mene pričakovali spontanost, saj sem že po osnovni definiciji lažna in ponarejena kot vi," pravi. Po njenem je ves naš blef zaman, saj lahko v življenju blefiramo, kar koli hočemo, naše korenine ostanejo iste, čeprav se še tako trudimo, da bi jih spremenili. Treba je le s samozavedanjem stopiti trdneje na temelje svoje osebnosti, tako kot je storila sama, ki je le ženska razmeroma ozkih kulturnih obzorij, a zato s toliko močnejšim instinktom. Mimogrede, ženska je le zato, da ne bi končala oblečena v moško obleko na dvojno zapenjanje, ukleščena v telo nezadovoljnega debeluha. Skoraj celo uro sem potreboval, da sem sploh ugotovil, kaj nam je gospodična pravzaprav hotela povedati. Nič posebnega, le to, da zakotnih pohlevnih gejev enostavno ni. Če pa so, so zato, ker hočejo taki biti. "Če so, so hote neosveščeni," pravi Platinette. Nadaljuje pa: "Sama sem proti junaškemu coming outu. To je gromozansko govno, saj se vendar nikomur ni treba razglašati za vegetarijanca in ne razumem, zakaj bi moral kdo javno razglašati svoje pedrstvo."

Coming out

Namesto da bi se v Nephentesu zabaval, sem sedel na stopnice in razmišljal o coming outu. Za vegetarijanstvo te lahko kdo navduši, za gejevstvo ne. Ok, s kom fukaš, pravzaprav nikogar ne zanima, če ga zanima, ga pač le zato, da bo razpolagal z eno čveko več. Sicer pa vsak izgovor prav pride, samo da se nam ni treba deklarirati, definirati, se skrivati ... Pa vendar, tiho ravno ne moreš biti. S tem ne mislim, da moraš svojo homoseksualnost razkazovati sredi ulice. Če človek pri sedemnajstih začuti, da je peder, naj to pač pove, kajti nadaljnjih šestdeset let se ni mogoče sprenevedati. In tu najpogosteje nastane težava. Zahojenih tipčkov kar mrgoli na sceni. Takih, ki sicer niso, pa ti ne glede na to mimogrede radi zaupajo: "Vse lahko delaš z menoj, samo ne poljubljaj me na ustnice."

Le kaj bi na vse to dejal moj italijanski prijatelj, ki se je pred leti zatreskal v petnajst let mlajšega in temu primerno neizkušenega tipa. Platinette bi zagotovo poslal nekam, saj ravno zato, ker si njegov mlajši tipček svojih dejanj ne prizna, si v bistvu že nekaj let zaman prizadeva, da bi zaživel normalen lajf. Zgodba je popolnoma preprosta, pravzaprav klasična. Po nekajmesečnem prijateljevanju in nekaj kozarcih vina preveč se tipčka znajdeta v postelji. Stvar je bila malemu takoj všeč in romanco brez vsakršnega predsodka normalno fura naprej. A kaj ko se je njegova podzavest z njegovo drugačnostjo sprijaznila veliko prej, preden je to priznanje dovolil svojim mislim in dejanjem. Vesel in zabaven fant je čez noč postal podoben velikemu kupu nesreče. Življenje se mu je kar naenkrat zapletlo. Potreba po pretvarjanju se je radikalno povečala. Predvsem pa je prepričan, da mu na čelu piše, da je gej. Pač, naučili so ga: "Ne kaži čustev." Na pojme, kot je npr. homoseksualnost, se odziva z vprašanjem, kaj je to. Morda čokolada? Prvič slišim ... V družbi govori le še o bejbah, cigareto pa si prižiga kot James Dean?? Skratka, obnaša se kot devica, ki je še ni videlo moško oko. Že slavni psihologi so ugotovili, da je potiskanje težav v podzavest nevarno za človekovo mentalno zdravje. Tam se težave samo še stopnjujejo in enkrat privrejo na dan v najgroznejši obliki.

Skratka, mali je postal dvojna žrtev. Prvič te bebave svetovne krščansko-meščanske kulture in drugič svojega strahu. Ker si ne upa priznati, je pač navaden hlapec. Vse prepogosto nas učijo, da je biti gej nekaj grdega in nekaj, kar je treba skrivati in obdržati zase. Tako je veliko gejev nesamozavestnih in zaprtih vase in v družbi najpogosteje igrajo vlogo žrtve.

Zato je coming out potreben, pa naj bo še tako spektakularen, ali kot pravi Martina Navratilova: "S tem je kot z recikliranjem: če recikliraš, prispevaš k varstvu okolja, če se razkriješ, prispevaš h gejevskemu gibanju." Težava skritih homoseksualcev pa ni homofobna družba, temveč njihova glava. Le priznati si je treba in dvigniti glavo. Če vas kdo napade, udarite nazaj, kajti najlaže je potlačiti človeka, ki hodi naokoli s sklonjeno glavo, človeka, ki se počuti slabo zaradi tega, kar je.

In ravno coming out je tisto, kar loči "tradicionalne homoseksualce" od "modernih gejev". Prvih je nekaj odstotkov več in navadno molčijo kot ribe. Drugi vreščijo in opozarjajo nase. Sicer pa brez strahu. V Sloveniji gejev in lezbijk ni, tako kot ni narkomanov, samomorilcev in sploh nikogar razen tistih, ki trideset let spijo s svojimi ženami in zjutraj ob pol sedmih tankajo šnops. Geji so drugje, obuti v roza nogavičke, cigarete vihtijo s prefinjeno kretnjo in z glasom segajo k visokemu C. Zato ni čudno, da je naša liberalna oblast začudena nad konservativnimi evropskimi državami, ki druga za drugo omogočajo gejem civilno poroko in druge državljanske pravice. Pri nas, kjer celo heteroseksualni politiki živijo na koruzi, kakšnih pretiranih pobud v tej smeri ni. Sicer pa je politika velika ljubezen prej omenjene Platinette, ki pravi: "Trudim se, da bi se civilizirala in tako ne izgubila nobene od možnosti, ki jih politika ponuja. Edini šport, ki ga prakticiram, je možganski trening. Sproti skušam razumeti pojave in ne zamujam priložnosti, ki me osveščajo in mi dogajanje v državi naredijo razumljivo."

Amor Toplak

Viri in povezave:
http://www.mladina.si