Za vas je to velik šok, vendar preden boste storili kaj, kar bi popolnoma spremenilo odnose z vašim otrokom, ga morate (vsaj poskusite) razumeti. Če je spregovoril o svoji različnosti, je to zanesljivo naredil zaradi ljubezni in iz ljubezni. Svoje skrivnosti ni mogel več tiščati v sebi. Preden vam je lahko povedal resnico, je doživljal hude bitke, preživljal negotovost in strah. Čuti se drugačnega od drugih in se boji, da bo za vedno zavrnjen. Poslušajte ga brez obsojanja.

Spoznajte ga

V dobi odraščanja je homoseksualnost lahko normalna in je podobna prijateljstvu. Pri petnajstih letih je to iskanje identitete, ki mladega človeka vodi k iskanju sebi podobnih. Tako imajo prijatelje, s katerimi izmenjujejo nežnosti, kar pa ne vodi vedno v homoseksualnost. Včasih je le-ta prehodnega značaja, saj je njen namen kljubovanje in izzivanje preveč togega družinskega okolja. Zlasti dekleta se bodo rada sprehajala z najboljšo prijateljico, držeč se za roke. To je način upiranja družini, še zlasti, če je prestroga in čustveno hladna.

Iskanje identitete v dobi odraščanja tako dekleta kot fantje poznajo močna prijateljstva s tendenco homoseksualnosti. To je popolnoma normalno, ker z najboljšim prijateljem istega spola mladostnik izmenjuje svoje ideje, pogled na svet, svoja čustva, bolečine in strahove. Zato se ne vznemirjajte, če se v tem času veliko druži s prijatelji istega spola.

Ni nujno, lahko pa se zgodi, da so homoseksualne igrice stopnja v spolnem odraščanju mladostnika. Če mladostnik čuti močan strah pred nasprotnim spolom, če namerno ostaja sam, se počuti krivega, drugačnega in poleg tega še odklonjenega, homoseksualnost verjetno ne bo samo prehodna. Mnogo homoseksualno usmerjenih fantov in deklet se že zelo zgodaj zaveda, da so drugačni od ostalih, včasih že pri 7 ali 8 letih, najpogosteje pa v predpuberteti. Njihova pot spoznavanja in priznavanja drugačnosti traja dolgo časa.

Miha se svoje drugačnosti zaveda od 5. leta starosti dalje. Seveda se je družil tudi z deklicami, vendar je bil, kadar so se igrali zdravnike, vedno raje s fantki. Čustveno ga deklice niso nikoli privlačile. Svojo drugačnost je odkril v adolescenci in ko je doma to povedal, ga niso razumeli, oče še najmanj. Po tem priznanju se o tem niso nikoli več pogovarjali.

Jože je že zelo zgodaj zavrnil svoj pravi spol. Od rane mladosti dalje je bil najraje skupaj z materjo in nosil njena oblačila ter nakit. Danes živi skupaj z moškim in še vedno sanja, da bi nekega dne postal ženska.

Pri dekletih, ki so bolj fantovskega in energičnega obnašanja, je lahko vzgoja bolj moška. Meta, ki danes živi z Ano, ima nepozabne spomine na mlada leta, polna dinamike in športa. Ko se danes spominja, prizna, da je pogosto slišala govoriti očeta, da so ženske pasivne in cmerave. Da bi mu ugajala, se je odzvala drugače, z energijo, da bi bil oče nanjo lahko ponosen. Na vsak način je hotela v vojsko in vsako jutro je vztrajno telovadila. Nikoli ni doživela ljubezni s fantom. Če se je sprla s prijateljicami, je bila zelo žalostna in obupana.

Prekinite molk

Mnogi starši slutijo, da bi njihov otrok lahko imel homoseksualno nagnjenje, pa si raje zatiskajo oči in molčijo. Da bi se izognili sramoti in občutkom krivde, živi družina ob nikoli izrečenih besedah. Tako je Peter že pri petnajstih letih vedel, da je homoseksualec, vendar je moral svojo skrivnost skrbno čuvati. Starši so ga pogosto spraševali o njegovih ljubezenskih zvezah z dekleti, včasih je celo izpeljal kakšno prevaro, samo da je imel mir, globoko v sebi pa je bil strt. Njegovo življenje je bila prava mora, še toliko bolj, ker so starši menili, da so homoseksualci isto kot perverzni ljudje. Petru je bilo tako hudo, da je pogosto pomislil na samomor.

Res je - molk samo poveča stisko otrok, ki se počutijo zmedeni in nenormalni. Starši se morajo naučiti sprejeti dejstva in položaj vedno obvladati s pogovorom.

Brez panike

Če je pretežko začeti pogovor, se morate obrniti na strokovnjake, in sicer na psihologa ali psihiatra, ki nimata predsodkov. Lahko greste v različna društva, katerih člani so dobro seznanjeni s takšnimi težavami. Ko so se Juretovi starši po dolgih letih obupa odločili, da bodo poskušali bolje spoznati in razumeti svojega otroka, so obiskali takšen sestanek. Tam so spoznali veliko homoseksualnih ljudi, njihovo občutljivost, nežnost, predvsem pa njihovo trpljenje. Mnoge so starši zapustili, mnoge so prav starši trpinčili. Tako so se Juretovi starši lahko pogovorili z drugimi starši, ki so imeli enake težave in živeli enak način življenja, ter so si hitreje prenehali oteževati življenje. Ko se končno prekine zlovešči molk v družini, pridejo na vrsto šola, prijatelji, sosedje in drugi, kjer so pogoste krute pripombe, zafrkavanja, grde zgodbice, neprimerne šale. Nekateri skušajo homoseksualnost naprtiti dednosti in tako povečati krivdo staršev. Da se ne bi po nepotrebnem obremenjevali, vedite, da se s to teorijo veliko znanstvenikov ne strinja. Danes so vzroki za homoseksualnost še vedno nejasni.

Tri vprašanja:

Kako se odzvati na otrokovo homoseksualnost?
Psihološki šok za starše je zelo velik, saj to odkritje razčlenjuje način vzgoje in odnos med roditeljema. Vsak bi rad odgovornost prevalil na drugega. Toda ne pozabite - v teh trenutkih priznanja homoseksualnosti vas vaš otrok najbolj rabi, rabi podporo in razumevanje obeh staršev ter vse družine. Ne pozabite, da je pogosto lahko otrokova homoseksualnost prehodna, zato nima smisla, da krivite sebe.

Kakšna je reakcija matere in kakšna očeta?
Mati si takoj očita in poskuša razumeti, kaj je otroka prignalo do takšne odločitve. To je torej poseg v ideal, ki ga ima o svojem otroku. Njena prva reakcije je odklanjanje dokazov. Oče se odzove nepopustljivo in pretirano tako fizično kot verbalno, še posebno, če je to sin. Ranjen v svoji moškosti se počuti dolžnega, da navzven pokaže svojo pretirano moškost. Takšno odklanjanje in nerazumevanje samo še poveča sinovo bolečino.

Kako se obnašati do bratov oziroma sester?
Otroci imajo veliko intuitivno moč, zato prikrivanje nima nobenega smisla. Ko družinski člani postavijo vprašanje, jim pošteno odgovorite. Nikar ne skličite cele družine za mizo in ji ne razlagajte zadeve na dolgo ter široko. Vse naj poteka čim bolj spontano in naravno. Predvsem je pomembno, da družino pripravite na tolerantno sprejemanje drugačnosti.

Izognite se naslednjim napakam:
- nikar otroka kar naprej ne sprašujte o njegovem čustvenem življenju,
- nikoli se neumestno ne šalite, češ, to je "tvoj prijateljček ali prijateljica", ko govorite o otrokovem prijatelju ali prijateljici,
- nikar neprestano ne govorite o prednostih in nujnosti zakona ter očetovstva ali materinstva,
- nikar se ne pogreznite v molk, kot da bi hoteli prezreti več kot očitno resnico.

(g)

Viri in povezave:
http://www.dnevnik.si