Skozi faze gredo vsi različno, vsaka družina je unikatna. Čeprav jih večina gre skozi faze, opisane v tem besedilu, pričakuj nekaj odstopanja pri lastni družini.

Vprašanja, ki si jih je dobro zastaviti

Si prepričan o svoji homoseksualnosti? Ne razkrivaj se, če ne moreš s prepričanjem in gotovostjo odgovoriti na vprašanje: »Si prepričan?« Negotovost na tvoji strani bo še povečala zmedo na strani staršev in znižala njihovo zaupanje o tvoji presoji.
Si »sprijaznjen« s svojo homoseksualnostjo? Če se boriš s krivdo in občutki nelagodja ter žalosti, bi bilo bolje, da počakaš, preden poveš staršem. Razkritje v družini bo namreč zahtevalo velike količine energije in potrpljenja ter predvsem samospoštovanja in zaupanja vase.
Imaš podporo? Ob razkritju lahko začetna reakcija tvojih staršem prizadene tvoja čustva, zato je dobro, da imaš nekoga ob strani, ki ti je v oporo. Ohraniti samozaupanje in spoštovanje do samega sebe je v takih trenutkih ključnega pomena.
Imaš kaj informacij o homoseksualnosti na splošno? Tvoji starši bodo namreč najverjetneje postavljali vprašanja, ki temeljijo na življenju v homofobični družbi. Če si izobražen v tej smeri si jim lahko v oporo – moral jih boš marsikaj naučiti.
Kakšno je »čustveno« vzdušje doma? Če imaš izbiro kdaj povedati, premisli. Izberi tak čas, ko so starši sproščeni in nimajo velikih težav ali čustvenih obremenitev.
Si lahko potrpežljiv? Tvoji starši bodo potrebovali nekaj časa, da razmislijo in »premeljejo« informacije, če o tem niso že prej razmišljali. To lahko traja od šest mesecev do dveh let.
Kakšni so tvoji motivi, da jim poveš? Upajmo da je to zato, ker jih imaš rad in čutiš, da se od staršev oddaljuješ. Nikoli se ne razkrij v jezi ali med prepirom.
Imaš vire informacij? Homoseksualnost je argument, o katerem večina heteroseksualnih ljudi ve zelo malo ali nič. Dobro je, če imaš doma kakšno knjigo, naslovljeno staršem, ali če poznaš nekoga, ki jim lahko pomaga pri razumevanju homoseksualcev.
Si finančno odvisen od staršev? Če sumiš, da so sposobni »odtrgati« vir financ za študij ali da bi zahtevali tvojo izselitev, bi bilo mogoče dobro da počakaš, da se okoliščine spremenijo in starši izgubijo to moč nad teboj.
Kakšno je tvoje splošno razumevanje s starši? Če se z njimi dobro razumeš in čutiš, da te imajo radi – in jim to ljubezen vračaš – so velike možnosti, da bodo razkritje sprejeli na konstruktiven način.
Kakšen je njihov moralno-socialni pogled? Če se nagibajo k gledanju na socialne zadeve s stališča dobro/slabo ali sveto/pregrešno, potem lahko pričakuješ, da bodo imeli resne težave pri sprejemanju tvoje seksualnosti.
Je to tvoja odločitev? Ni potreba oz nuja vseh homoseksualcev, da se razkrijejo staršem. Ne podlegaj pritiskom, če ne čutiš potrebe po razkritju in ne misliš, da bi se po tem počutil bolje.

Če se odločiš, da jim poveš, je dobro da veš:

OBČUTILI BODO IZGUBO

Otroci in starši zamenjajo vloge
Ko se razkriješ staršem se lahko zgodi, da se vloga otrok-starš zamenja. Za nekaj časa bo potrebno, da ti učiš starše. Sprejeti moraš »starševski« odnos do njih in jim dati čas, da se sprijaznijo in razmislijo.
To pa ne bo lahko. Tvoja želja bo, da bi tvojo homoseksualnost razumeli v trenutku in te imeli še bolj radi kot prej. Zlahka se lahko zgodi, da postaneš nepotrpežljiv. Ponavljati bo potrebno mnoge stvari znova in znova. Če si jim nekaj razložil to še ne pomeni, da so te slišali. Njihovo razumevanje bo na začetku napredovalo boleče počasi. Čustvene reakcije velikokrat zasenčijo moč razuma in tako je razumevanje počasno in dolgotrajno.
Daj jim čas in prostor. Premisli o svoji lastni poti – o sebi in svoji homoseksualnosti razmišljaš že leta! Čeprav se bodo tvoji starši spopadali s podobnimi vprašanji, kot si jih imel sam se zavedaj, da si veliko pred njimi in jim zato daj čas. Bodi potrpežljiv!

Ločitev in izguba
Veliko družin vzame novico kot trenutno izgubo – skoraj kot smrt. Prva reakcija staršev gejev se tako vrti okoli ločitve in izgube. Čez čas jih večina prebrodi to čustveno reakcijo.

Ni absolutnega napredovanja
Čeprav gre večina družin skozi tu omenjene faze, to ni nujno. Pri nekaterih določenih faz ni, ker jih preskočijo, drugi spet predvsem zaradi samopomilovanja ne napredujejo. Nekatere družine lahko prebrodijo začetne težave in občutek izgube že po par mesecih, druge potrebujejo leta.
Večina staršev tako misli, da dobro pozna svojega otroka. Čeprav se oklepajo starih zgodb, v katerih se včasih zmedejo, jih večina ostane prepričanih da vedo, kaj se dogaja z njihovimi otroci. Izgubijo percepcijo otroka, ki so jo imeli v glavi in so zmedeni, ker ne vedo, če bodo sposobni sprejeti realno osebo, ki je zamenjala idejo o otroku v njihovih glavah. Starši v prvem šoku močno čutijo, da se je njihov otrok oddaljil od njih.

Travmatično spoznanje
Čutijo razdaljo - ki jo verjetno tudi sam čutiš že leta - prvič v njihovem življenju. To je travmatično odkritje. S potrpežljivostjo in razumevanjem z obeh strani je lahko odnos med starši in otroci ponovno vzpostavljen, ter celo izboljšan, saj po novem temelji na obojestranski iskrenosti in zaupanju.

FAZA 1: ŠOK

Če se jim ne sanja, da si gej
Začetna faza šoka je pričakovana, če tvoji starši niti najmanj ne pričakujejo tega, kar jim boš povedal. Ta začetni šok lahko traja od 10 minut do tedna, po navadi pa ga starši prebolijo v nekaj dneh.
Razloži jim, da nisi upal biti povsem iskren z njimi in da ti ni všeč razdalja, ki se je ustvarila skozi čas. Povej jim, da jih imaš rad. Razloži jim večkrat. Čeprav na začetku mogoče izkazovanje ljubezni ne bo imelo nikakršnega učinka jim bo pomagalo, ko bodo v urah samote razmišljali o tebi in tvojem razkritju.
Opozori jih na to, da si danes ista oseba od tiste, ki je z njimi govorila včeraj. »Radi ste me imeli tudi včeraj, preden sem povedal, od takrat se nisem spremenil. Ista oseba sem danes, kot sem bil včeraj.«

Nekateri starši že vedo
V tem primeru bo tvoja naloga veliko lažja, saj so starši najverjetneje že šli skozi nekatere faze in mogoče sploh ne bodo doživeli večjega šoka – ter te bodo direktno prosili za pomoč pri razumevanju tebe in tvoje homoseksualnosti.

FAZA 2: ZANIKANJE

Ščit pred nevarnostjo
Zanikanje pomaga ljudem zaščititi se pred nevarno situacijo ali bolečim sporočilom. Razlikuje se od šoka ker pomeni, da je oseba razumela sporočilo in zdaj ustvarja obrambni mehanizem, da se zaščiti pred njim.

Odgovori pri zanikanju prevzemajo več oblik: »Noben od mojih sinov ne bo peder.«, »To je lepo, dragi, kaj boš za kosilo?«, »Če izbereš to pot, potem nočem slišat o tem.«, »To je samo faza, boš že prebolel.«

Tvoje sporočilo o lastni homoseksualnosti bo prekrižano in popačeno s predstavami, ki so jih tvoji starši prejeli od homofobične družbe. Način, kako se zanikanje izraža se spreminja od nenavadnega miru do kričanja in jokanja. Veliko staršev doživlja nekaj vmes - pogosto jokajo.

Če od tebe zahtevajo, da greš do psihiatra oz. na svetovanje
Včasih je dobro, da sam predlagaš par imen svetovalcev, s katerimi se lahko skupaj s starši pogovorite. Dobro je, da svetovalci niso homoseksualne osebe, saj bodo tvoji starši želeli »objektivno« stališče.

Če vztrajajo na svetovanju, je dobro, da jih pripelješ s seboj, čeprav mogoče tega ne bodo želeli in ponavljali, da ne potrebujejo pogovora - najverjetneje globoko v sebi močno čutijo željo pogovoriti se z neko tretjo osebo, ki bi jim lahko odgovorila na marsikatero vprašanje.

Tvoji starši bodo potrebovali pomoč tudi pri razumevanju razlike med tem, kaj je normalno in kaj je »v večini«. Razloži jim, da je večina ljudi pač heteroseksualnih, vendar je kar nekaj ljudi tudi homoseksualcev. Homoseksualnost je zate nekaj povsem normalnega, res pa je tudi, da ni večinska – večina ljudi je recimo desničarjev, nekaj pa jih je tudi levičarjev. Podobno je s homoseksualnostjo.

Počasi morajo razumeti, da je tvoja seksualna orientacija zate nekaj povsem normalnega, čeprav v družbi ni v večini.

Prebijanje skozi zanikanje
Če tudi čez približno teden dni še vedno zavzemajo stališče »Nočem govoriti o tem.« se potrudi in skušaj z lepo besedo in osebnim sporočilom prebiti njihovo zaščito in zanikanje.
Ni potrebno da jim govoriš več od tega, kar sprašujejo. Pripovedovanje zgodb o tvojih izkušnjah bo le okrepilo njihovo zaščito. Odgovori le na to, kar vprašajo. Do drugih vprašanj bodo prišli čez čas.

Eden od staršev bo mogoče počasnejši
Bodi pripravljen na konfrontacijo s starši posamično, če je to potrebno. Starši se ob tvojem razkritju ravnajo podobno kot v ostalih stresnih situacijah – eden od njiju prevzame vlogo voditelja in napreduje proti rešitvam, medtem ko drugi zaostaja. Ne bodi jezen na počasnejšega.
Ni redko, da imata starša različne poglede na to vprašanje. Tisti, ki napreduje hitreje pri razumevanju, lahko misli, da njegov življenjski sopotnik ne želi razumeti svojega otroka in obratno – tisti od staršev, ki napreduje počasneje lahko misli, da je drugi preveč dovzeten za to vprašanje.

Starši, ki različno hitro sprejemajo in dojemajo situacijo lahko med seboj ustvarijo napetosti, bodisi izrečene ali zamolčane.

FAZA 3: KRIVDA

Počutili se bodo, kot da so naredili nekaj narobe
Večina ljudi, ki se sreča s homoseksualnostjo, le-to zaznajo kot problem in vprašajo: »Kaj jo povzroča?« Razmišljajo v smeri: če lahko najdem vzrok, potem lahko odpravim posledice.

Starši, ki so sami, občutijo še več krivde
Ni nenavadno da starši, ki so sami in so v preteklosti izkusili izgubo (npr. ločitev): »vem da sem te razočaral(a), preprosto nisem uspel(a) biti mati in oče ob enem.«
Ko se starši počutijo krive so zagledani vase. Niso še razmišljali o tem, kaj vse je prestal njihov otrok. V tem trenutkih so preveč zapleteni sami s seboj, da bi lahko gledali na tvoje skrbi in dvome.
Ker so tvoji starši se lahko zgodi, da ne bodo sposobni tebi priznati svojega občutka krivde. Če bi to storili bi bilo kot priznati: »Tebi sem dal(a) to grozno stvar. Naredil(a) sem te drugačnega/drugačno. Mene obtoži.« To ni ugodni položaj, ki bi ga prevzel starš.

Povej jim, da ni njihova krivda
Povej jim, da jih ne obtožuješ in da ni njihova krivda. Razloži jim, da stvari niso tako preproste in da vzroki za homoseksualnost niso poznani ter da obstaja več teorij. Če lahko, jim ponudi knjigo, ki je naslovljena staršem. Knjiga je lahko dobro sredstvo za napredovanje, ker v njej starši prepoznajo avtoriteto. Zdaj je verjetno za starše pravi čas, da se pogovorijo s prijateljem, ki bi jim lahko pomagal – kljub temu bo zelo težko odvrniti njihovo pozornost od nekoga, za katerega misliš, da ne bo v pomoč.

Homoseksualna organizacija bi jim lahko pomagala vendar bodo odklanjali pogovor na »sovražnem« terenu. Mogoče jim lahko priskrbiš številko staršev drugih homoseksualnih oseb, ki so že šli skozi to izkušnjo in jim lahko pomagajo. Ne pričakuj od staršev, da se bodo takoj odzvali na tvoje predloge za pomoč; občutek sramote in krivde jih lahko zadržuje. Ko jim ponudiš informacije in zunanjo pomoč je to kot posaditi seme, ki lahko vzklije šele čez nekaj časa.

FAZA 4: IZRAŽANJE ČUSTEV

Seznanijo se s svojimi čustvi
Ko postane jasno, da obtoževanje samega sebe in krivda nista produktivni so starši pripravljeni na postavljanje vprašanj, odgovarjanje, poslušanje. To je čas, ko se odvrtijo najbolj konstruktivni in produktivni pogovori med tabo in tvojimi starši.

Zdaj bodo izrazili vsa svoja razmišljanja in čustva: »Razočarani smo, ker ne bomo imeli vnukov.«, »Prosim ne povej nikomur v družini, nismo se pripravljeni soočati na to temo z nikomer drugim.«, »Počutimo se sami in žalostno, mislim da bi bilo bolje, če nam ne bi povedal.«, »Kako nas lahko tako raniš?«, »Želim si, da bi bil mrtev.«

Ker te je življenje v homofobični družbi prisililo na doživljanje podobnih čustev (samota, bojazen pred zavrnitvijo, bolečina, zmeda, bojazen pred prihodnostjo itd.) lahko s starši deliš podobnosti z njihovimi občutki.
Kakorkoli, dovoli jim veliko časa, da se izrazijo, ne dovoli svojim potrebam, da prerastejo njihove. Ponovno predlagaj, da se pogovorijo s prijateljem ali s starši, ki so že dali skozi podobno izkušnjo.

Jeza in bolečina
sta verjetno najbolj pogosto izraženi čustvi. Sta pogosto površinski in kruti. Da bi tvoji starši lahko napredovali je zanje bolje, da jih izrazijo, kot da jih zadržujejo v sebi. Zate jih bo težko prenašati. Mogoče boš razmišljal o tem, da bi vse zanikal in ti bo žal, da si sploh karkoli povedal.

Vendar zdrži, ni poti nazaj. Ko starši začnejo izražati ta čustva so na dobri poti.

FAZA 5: SPREJEMANJE ODLOČITEV

Križišča
Ko se čustva pomirijo je za starše čas, da o stvareh začnejo razmišljati bolj razumsko in s trezno glavo. Običajno se za nekaj časa umaknejo in razmislijo o možnostih, ki so pred njimi.

Ni nujno, da bosta oba starša izbrala isto pot. Vrsta dejavnikov bo odločala o poti, ki jo starša izbereta. Pogovor z drugimi homoseksualci in branje na to temo bo verjetno vplivalo na to, da izbereta pot, ki ti bo izražala več podpore. Njihova verska orientacija bo igrala pomembno vlogo. Pomembnost ponovne vzpostavitve dobrega odnosa s teboj je pomemben faktor.

Tri poti, ki so najbolj pogoste pa so:

Podpora
Večina staršev izbere pot, na kateri kadarkoli lahko rečejo svojemu otroku »Radi te imamo.« in tako sprejmejo seksualno orientacijo in jo celo podprejo in ti stojijo ob strani. Zdaj, ko se je odnos starši/otrok celo poglobil in temelji na odkritosti in iskrenosti je ta vez še trdnejša in globlja. Tako ti kot tvoji starši se počutite veliko bolje in bolj sproščeno.
Podpirajoči starši se vse bolj zavedajo tvojih potreb. Postanejo zaskrbljeni o težavah, ki jih srečuješ na svoji poti in skušajo pomagati ter razumeti.

Tako daleč in nič več
Včasih se starši odzovejo tako, da jasno povedo, da je to tema, o kateri ni potrebno več razpravljati. Čeprav lahko razpravljajo o stvari, so precej krhki in občutljivi. Napredovali so do te točke in ne želijo dlje.

To vsekakor ne pomeni, da imajo odklonilen odnos do tebe. Poznajo svoje meje in ne želijo si, da bi jih kdorkoli porinil čeznje. Čeprav je dobro, da spoštuješ njihove odločitve vseeno lahko poskušaš še izboljšati odnos z njimi.

Pokaži jim, da jih imaš rad – z besedo in dejanji. Previdno jih seznanjaj s stvarmi in dogodki na temo homoseksualnosti – recimo gej skupine, v katere si vključen. Predstavi jim svoje prijatelje: spoznavanje ostalih homoseksualnih oseb (v majhnem številu) bo pomagalo izničiti stereotipe, ki jih starši mogoče imajo.

Vojna brez prestanka
V nekaterih primerih je lahko tvoja seksualna orientacija tematika za neprestano kreganje. Vse, kar počneš in storiš je gledano skozi perspektivo »problema« tvoje seksualne orientacije: tvoje izražanje, izbira prijateljev, izbira počitnic, ocene v šoli itd.

V kolikor to stanje obstaja, si tako ti kot tvoji starši v nezmagovalni situaciji. Na splošno povedano, če eden od staršev zavzame takšno stališče bo drugi le stežka sprejel drugačno. Ko gre za njihove otroke so starši po navadi vedno enoglasni, čeprav se za zaprtimi vrati pogosto ne strinjajo med seboj.

V tem primeru pogosto pomaga, če se starši srečajo z nekom, ki jim je prijatelj in te podpira, ali se pogovorijo na to temo s svetovalcem ipd. Zelo pomembno je tudi, da najdeš nekoga, ki ti lahko stoji ob strani – prijatelja, ob katerega se lahko v teh težkih trenutkih nasloniš.

Ponovne težave
Spreminjanje pogledov na svet in rušenje stereotipov, skozi katere plujejo starši ob tvojem razkritju je pogosto lahko početje, ki vodi en korak naprej in dva nazaj.

Pogosto je, da starši ponovno vlečejo na dan vprašanja in »probleme«, za katere si mislil, da so že za vami. Daj jim čas, da ponovno razmislijo. Gotovo te bo potrlo, ko se to zgodi, ampak to je način, s katerim po navadi pride do trajnih sprememb.

FAZA 6: »RESNIČNO« SPREJEMANJE

Vsi starši ne pridejo tako daleč
Nekateri starši pridejo tako daleč. Mnogi lahko imajo radi svojega otroka brez, da bi popolnoma sprejeli njegovo življenje. Spet drugi lahko pridejo do točke, ko lahko celo proslavljalo edinstvenost lastnega otroka. Ti vidijo homoseksualnost kot osebno pravico do izražanja posameznikove seksualnosti.

Ko jih vprašamo, če si želijo, da bi bilo mogoče spremeniti njihovega otroka odgovorijo: »Raje bi videli, da bi bilo mogoče spremeniti našo homofobično družbo, tako da bi moj otrok lahko živel življenje brez zavrnitev in strahu.«

Starši v tej fazi identificirajo sami sebe z družbo, v kateri živijo – in s homofobijo, katere del so. Razmišljajo o homoseksualnih šalah, nad katerimi so se smejali skozi leta. Začenjajo razumeti težave, ki so jih povzročali lastnim otrokom. Ta spoznanja lahko privedejo starše do točke, ko gledajo na zatiranje in nepravičnost do homoseksualcev v družbi v povsem drugačni luči.
Začenjajo govoriti proti homofobiji, prijateljem govorijo o pomembnosti izobraževanja drugih na tem področju, podpirajo homoseksualne prijatelje njihovega sina ali hčerke. Skozi čas najdejo njim ustrezen način pozitivnega prispevanja k izboljšanju družbe na tem področju. Nekateri to naredijo bučno in javno, drugi prispevajo k bolj odprti družbi v ozadju.

Viri in povezave:
http://www.ljudmila.org/siqrd/legebitra/