Dobrodošli na SGS
Stop discrimination
Iskanje
  Registracija | Prijava Slovensko  ·  SGS  ·  English  
 Kazalo
· Glavna stran
· Teme
· Galerije slik
· E-kartice
· Citati
· Kont@kt
· Iskanje
· Povezave

 Online
Trenutno je 54 obiskovalec in 0 članov online.

Ste neregistrirani obiskovalec. Lahko se registrirate brezplačno tukaj

 Languages
Izberite jezik:

English English.infected English.infected2016 Slovenian Slovenian.infected Slovenian.infected2016

Prizanesljivost do odprtosti
11.02.2003 soly
Splošne informacije - General Info Geji in nasploh ljudje z nagnjenji do pripadnikov svojega spola (za vse skupaj bom uporabljal raztegljiv izraz homoseksualnost, ki je sicer za mnoge zelo sporen) so glede drugih kriterijev in stilov življenja zelo heterogena skupina. Vendar pa vprašanje emancipacije zadeva vse. Emancipacija ni nekaj kar lahko dosežemo brez drugih in ni nekaj kar lahko dosežemo na enak način. Prepleta se z odprto kulturo in osebnostno močjo posameznikov. Zato je to raznolik tok, proces, katerega cilj je v življenje ljudi vnesti humanistično lahkotnost.

PREGANJANJA
Spolne prakse med moškimi so izpričane med mnogimi kulturami- in večina kultur te prakse tudi sprejema, med drugim so jo sprejemala tudi mnoga indoevropejska plemena, o čemer imamo izpričanih mnogo virov.

Za nas je zanimiva orientalska hemisfera, saj se predvsem v njej začne oblikovati kal kasnejših preganjanj. Na tem področju so že pred tisočletji izpričana vojaško-obredna posilstva med moškimi, ki imajo svoj izvor v poudarjeni patriarhalni drži in tudi že v družbenem razslojevanju. V tem obredju je demonizirana pasivna vloga v istospolnem odnosu, ki se kasneje kaže tudi v gladiatorskih posilstvih sobojevnikov še pred tekmo v areni, s katerimi so skušali zlomiti duha nasprotnika. Demonizirana vloga pasivnega homoseksualca se prenese tudi na politično raven in nazadnje homoseksualnost kot taka postane izhodišče za politično blatenje. Že Justinijan je imel npr. prakso, da je svoje nasprotnike izrinjal pod obtožbo homoseksualnosti. Nekaj podobnega je kasneje počel tudi Hitler. Podobno so danes vsi Albanci za srbske skrajneže pedri, Američani pa se zgražajo nad bojda seksualno bolnimi Afgani in Iračani. 

V antičnem času se je homoseksaulna praksa v nekaterih grških mestih zelo okrepila. Znan je primer tebanske homoseksualne čete, ki je opravila podobno delo kot prej Špartanci v boju zoper Perzijce. Ironično je, da so ostali (le v kontekstu heteroseksualni, namreč brez manifestiranega seksualnega) Grki pobegnili pred Aleksandrovo vojsko in povzročili vzpon Makedoncev.

Seksualne orgije so se iz grških dežel širile v Rim- in v teh orgijah je bila vse bolj dopustna tudi homoseksualnost. Z vzponom krščanstva je postopoma prihajalo do zasuka v askezo. Krščanstvo je imelo do homoseksualnosti ambivalenten odnos, in ko se je v srednjem veku okrepilo, so se v čarovniških procesih pričele pojavljati obtožbe zoper homoseksualce, poslabšal pa se je tudi njihov pravni položaj nasploh. Govorimo o prvem velikem preganjanju istospolnih praks.

Kasneje je ta zagon spet popustil, toda z vzponom (tedaj) asketske buržoazije se je pričel položaj homoseksualcev spet poslabševati. Po vsej Evropi so pričeli sprejemati zakonodajo s katero so inkriminalizirali homoseksualne prakse. Zgodba o nacističnem preganjanju homoseksualcev je le del širšega toka. Zloglasni člen so si izmislili še v weimarski republiki in so ga ohranili tudi po vojni. Če je bila za prvi veliki pregon proti homoseksualcem kriva Cerkev, se je drugemu pridružila tudi moderna država. Konec 19. stoletja in prvi del 20. stoletja je morda celo temni vek za homoseksualce. Odtlej se razmere izboljšujejo.

Z buržoazno obsodbo aristokracije so bili obsojeni tudi takratni baročno izumetničeni modni gibi aristokratov, saj naj bi bili dokaz ženstvenosti in homoseksaulnega pohujšanja. Še danes živi podoba homoseksualca z dvignjenim mezincem kot stereotipna podoba homoseksualnega slehernika.

HUMANIZEM
Če se izognemo najbolj plehki opredelitvi demokracije kot vladavine večine, potem lahko vidimo, da komajda še ločimo med njo, humanizmom in človekovimi pravicami. Gre za soodvisno enakopravnost, spoštovanje in svobodo, za odprtost ljudi drug do drugega ne glede na mnoge razlike, torej ne za nekakšno uravnilovko, ampak za odnos, ki je kvalitativen. Gre za nastajanje nove, humanistične politične kulture.
Identifikacija oziroma socializacija se razvijata preko sistema nagrad in kazni- okolje nam pokaže, da ga moramo zadovoljiti. S tako prisilo običajno nismo zadovoljni, zato mora priti še do racionalizacije, ki nam omogoči ponotranjiti družbeno zadovoljstvo. Če se moramo po vnaprej danem vzorcu identificirati glede etične-moralne narave skoraj vsake stvari (konfucionisti imajo npr. stotine predpisov glede obnašanja), postanemo ujeti roboti in od naše identitete ostane kaj malo. Namesto življenja dobimo zatohlost. Če pa bi bila po drugi strani identifikacija v medčloveških odnosih prešibka, bi dobili zmešnjavo.

Umetnost življenja je najti pravo mero v odnosih. Najboljši trajni kompromis je spoštovanje življenja do življenja, kar pomeni takšne omejitve v lastnem življenju, da ne ubijamo življenja drugih. Vsi lahko živimo v vasi, ni pa nam potrebno drug drugemu podirati hiš. Vsak si lahko barva svoje lase na svoj način, ni pa nam potrebno drug drugemu za kazen puliti lase. Vsi lahko imamo svoje mišljenje, ni pa nam ga potrebno za vsako ceno vsiljevati drugim kot edino možno. Kajti nekega dne, tega ne vemo, bo lahko nekdo drug na goreč način poskušal vsiljevati svoj slog življenja in poteptati našega. V humanistični kulturi ne  bo potrebe po strahu, dvomu, ponižanju, svojo identiteto pa bo lahko vsak našel v svoji neposrednosti in odprtosti do drugih. Humanizem je tak življenjski slog. Odprt in sproščen. Kjer zadovoljstvo ni kupljeno od zunaj, ampak je del življenja, ki ga živimo.

V takem stilu življenja je upoštevana tudi enkratnost, tiranija neke skupine (pa čeprav večine) ali posameznika nad drugo oziroma posameznikom pa je nelegitimna. Namesto, da bi se odločili za voljo vseh (oziroma še bolj aktualno: za voljo večine), moramo iskati Rousseaujevsko občo voljo, namesto razosebljenega individualizma na eni in amorfnosti družbenega na drugi strani pa spoštljivost in prizanesljivost do odprtosti. Šele tako sebi in drugim na široko odpiramo vrata v boljši svet.

POPULACIJA
Glede na dosedanje ugotovitve se da sklepati, da je 4 ali malo več odstotkov populacije moških homoseksualne (lezbijke 2 odstotka, verjetno več), 18 odstotkov ali še več (morda do 36% ali celo več) moških je biseksualnih, biseksualnih žensk pa je 10 odstotkov ali po nekaterih še veliko več. V zvezi s problematiko gejev, lezbijk, homoseksualcev, biseksualcev torej govorimo o 17 do 25 % vse populacije, morda pa še o večjem številu. Z ekstrapolacijo podatkov o spolnih praksah in spolnih sanjarjenj preko celotnega življenjskega obdobja hitro pridemo do zaključka, da se s pojavom nagnjenja do istega spola tako ali drugače v svojem življenju sreča 40 do 50 odstotkov moških. Problematika istospolnih poželenj je ob problematiki ženske emancipacije,problematiki revnega dela populacije, problematike mamil in odnosa do duševnih bolnikov torej eno od najbolj perečih vprašanj humanizma in človekove družbe.

EMANCIPACIJA
Med temi točkami ne moremo delati prioritet. Hude revščine po ocenah ni več kot do 20 odstotkov populacije, vendar pa si ti ljudje komaj zagotavljajo osnovne življenjske potrebe. Ženske praviloma niso tako zelo zapostavljene, vendar pa pravzaprav predstavljajo polovico populacije. Podobno je s problemom istospolnih poželenj in praks, kar niso tako redki pojavi.  Seksualne potrebe so ene izmed osnovnih potreb ljudi, o čemur priča tudi Maslowova lestvica potreb.

Kdaj je emancipacija (kar pomeni osvoboditev oziroma dosego enakopravnosti) potrebna in kdaj ne, je razvidno iz konkretne družbene situacije. Tako včasih ženska ni imela niti volilne pravice in je bila komaj kaj več kot last moža. Tudi glede revščine se stalno pojavljajo vprašanja (šolanje, zaposlitev, vzpodbude, ustvarjanje priložnosti). Nadalje se glede drog pojavljajo vprašanja do kod naj oziroma ali naj sploh omejujemo jemalce drog, da jih ne bi izločili iz družbenega življenja. Že Fouceault je temeljito skritiziral odnos psihiatrije in družbe do duševnih bolnikov.

Kar se tiče homoseksualnosti, je očitno, da je odnos drugih do homoseksualcev in posledično tudi odnos homoseksualcev do drugih in do samih sebe, poln predsodkov in zamejitev, ki so nasprotna načelom humanistične družbe. Ta odnos je puščava nerazumevanj. Še pred leti je po svetu veljala opredelitev homoseksualnosti za bolezen. Glede na to, da je za bolezen značilno, da človek trpi (bolečina pa je vezana na subjektivno, sploh pri duševnih motnjah), je v homoseksualnem odnosu, ki (lahko!) človeka osrečuje ali navdaja z upanjem, neka prav čudna bolezen. Nekaj kar sproža občutek zadovoljstva je bilo opredeljeno za bolezen. Če bi bilo vse le pri tej sprevrženi opredelitvi (kajti sprevržena je ta opredelitev, ne pa homoseksualnost), bi še nekako šlo. Toda homoseksualci so se morali soočiti tudi s hudobijo ljudi, to je z žalitvami, z neurejenostjo civilnopravnih razmerij, z inkriminaliziranostjo spolne prakse, jemali so jim celo njihove otroke. Tam kjer se najde hudobija, pa obstaja potreba po emancipaciji, osvoboditvi, življenju. Po prizanesljivosti drugih do odprtosti. Po humanizmu.

Nasprotniki ljudi z istospolnimi občutji in praksami se morajo zavedati, da s hudobnim odnosom do nas utrjujejo kulturo sovraštva in ekskluzivizma. Pomislijo naj:
- da so morda ženskega spola
- da so morda ostareli ljudje
- da so morda žrtve nasilja v svojih družinah
- da so morda čustveno nestabilni
- da so morda hudo bolni ljudje ali invalidi
- da so morda zelo revni
- da so morda jemalci drog
- da so morda fizično zelo grdi
- da imajo morda prenizek IQ
- da so morda genialni
- da so morda debeli
- da so morda presuhi
- da morda niso Slovenci
- da imajo morda duševne motnje
- da so morda kako drugače diskriminirani, žaljeni.

Pomislijo naj, da z zaničevanjem gejev pridajajo k tisti miselnosti, ki jih sama razžira.

Geji, lezbijke in drugi spolni alternativci se moramo po drugi strani zavedati, da nismo edini, ki smo nezadovoljni z današnjo kulturo. Da tudi sami ne smemo pridajati k hudobiji, da je boj za emancipacijo drugih tudi boj za našo stvar. Za stvar, ki je nemara naša edina skupna točka. In na koncu nam spet ostane le humanizem. Za prizanesljivost do odprtosti.


 
 Ocena članka
Povprečna ocena: 4
Št. glasov:: 5


Vzemite si prosim trenutek in ocenite članek:

odlično
zelo dobro
dobro
povprečno
slabo



 Opcije

 Natisni  Natisni

 Pošlji  Pošlji


Glavna stran  ·  Teme  ·  Vaš račun  ·  Predlagaj objavo