BARCELONA – Fascinacija, ki jo izžarevajo umetniškega dela Salvadorja Dalija, je tudi deset let po umetnikovi smrti nezmanjšana. Dalijev muzej v Figuerasu, v katerem je tudi grob tega ekscentričnega umetnika, je s 700.000 obiskovalci na leto drugi najbolj obiskan španski muzej umetnosti, takoj za madriskim Pradom, umetniška dela čudaškega Katalonca pa prodajajo po rekordno visokih cenah.

Deset let po smrti spornega umetnika, ki je umrl 23. januarja 1989, pa se množijo tudi glasovi, ki sejejo dvom o umetnikovi genialnosti.

"Dali je samega sebe imel za absolutnega genija, toda v resnici je bil le velik slikar, in še to samo v svojem začetnem obdobju, nikakor pa ni bil genij," trdi Ian Gibson, ki je pred kratkim izdal Dalijevo biografijo, ki je zbudila veliko pozornost. Marsikomu je ta slikar, kipar, pesnik in filmski avtor ostal v spominu predvsem zaradi svojih znamenitih brkov ali pa zaradi svojih zmeraj ponavljajočih se motivov, kot sta jajce ali stopljena ura.

Po mnenju Irca Gibsona naj bi Salvador Dali, ki se je rodil leta 1904 v Figuerasu, v severovzhodni Španiji, doživel svoj slikarski vrhunec kot surrealistični slikar v letih 1926 do 1938, potem pa je z njegovo umetniško močjo šlo le še navzdol, Dali pa se je začel vse bolj ponavljati in postajal je zmeraj bolj cirkusant. Razlog za njegovo umetniško dekadenco Gibson povezuje z dejstvom, da Dali ni hotel priznati svojih homoseksualnih nagnjenj. Umetnost je zanj postala nekakšna maska, za katero je hotel skriti svoje strahove in dvom o samem sebi.

Ključno vlogo je po mnenju irskega biografa pri tem odigrala Dalijeva zveza s pesnikom Federicom Garcio Lorco, ki so ga leta 1936 umorili simpatizerji španskega diktatorja Franca. "Lorca je bil menda nesmrtno zaljubljen v Dalija, toda Dali je bil tako zgrožen že ob sami misli na homoseksualnost, da je Lorco zavrnil," pripoveduje Gibson in nadaljuje: "Če bi Dali priznal svojo ljubezen do Lorce, bi postal verjetno še boljši umetnik." Dali sam je zmeraj dajal vtis, kot da je vzvišen nad slehernim dvomom o samem sebi. "Jaz sem surrealizem," je trdil in ničesar ni bolj preziral kot umetniško povprečnost.

Precejšnjo zaslugo za njegov uspeh je imela njegova žena Gala. Ta Rusinja je bila Dalijeva življenjska spremljevalka, materinska osebnost in menedžerka obenem. Znala ga je zmeraj znova navdihniti in hkrati uspešno prodajati njegova dela in tako je Dali postal eden najbogatejših umetnikov svojega časa. V teku let je njuno razmerje postajalo vse bolj čudaško. Gala se je v visoki starosti rada obdajala z mladimi ljubimci. Dali, ki je preziral vsak telesni stik, pa se je raje umaknil v vas Lligat in okoli sebe je v nekakšni "dvorni drži" zbral same dvomljive osebnosti.

Še zmeraj ni zadovoljivo pojasnjeno dejstvo, zakaj se je Dali, ki je bil v mladosti levičar, kasneje spoprijateljil s Francom. Nekateri strokovnjaki menijo, da so Dalija že od nekdaj privlačevali diktatorji, ker so zanj s svojim kaotičnim življenjski slogom predstavljali nekakšen red. Drugi pa menijo, da se je Dali s Francovim režimom spajdašil le zato, da bi se lahko v miru posvetil umetnosti.

Viri in povezave:
http://www.dnevnik.si