LJUBLJANA, 17. – Dvaindvajsetletni Aladin Petrić iz Poreča je homoseksualec. Ko je moral maja na služenje vojaškega roka v Pulj, se je zaupal svojemu vodniku. Kmalu je za njegove "težave" zvedela vsa vojašnica. Drugi vojaki so ga začeli izzivati, žaliti in celo pretepati. Čez dva meseca so ga za dve leti odpustili iz vojske kot začasno nesposobnega. Vojaški zdravniki so mu pripisali motnje v spolnih nagibih. Zdaj obljublja, da bo pravico poiskal na sodišču, saj si nadvse želi odslužiti vojsko.

Obrambnega ministra Andrijo Hebranga, zdravnika po poklicu, je zaprosil, naj jasno pove, ali je homoseksualnost zanj bolezen. Pismo ministru je poslal tudi na hrvaški helsinški odbor. Na Hrvaškem doslej še nikoli niso javno spregovorili o težavah, ki jih imajo ljudje s takšnimi nagnjenji, ko morajo na služenje vojaškega roka, Aladin Petrić pa tudi opozarja, da je obrazložitev njegovega odpusta iz vojske v nasprotju z ustavo Hrvaške in mednarodnimi konvencijami, ki jih je Hrvaška podpisala.

Kako pa je z istospolno usmerjenimi v Slovenski vojski? Istospolna usmerjenost po zagotovilih ministrstva za obrambo ne more biti sama po sebi vzrok za odpust nabornika ali za oceno "nesposoben" na naboru. Po pravilniku o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo je lahko vojaški obveznik, ki ima istospolna nagnjenja, ocenjen kot nesposoben, če se zaradi svojih nagnjenj ne more prilagoditi vojaškemu kolektivu in zahtevam usposabljanja. Seveda kaj takega ne ugotavlja kar "prvi kaplan", pač pa psiholog, ki sodeluje na naboru oziroma takšno oceno izrazi kar nabornik sam.

Primerov, da bi bili naborniki že na naboru ocenjeni kot nesposobni za vojaško službo zaradi homoseksualnosti, doslej še ni bilo. Običajno se naborniki tudi neradi razglašajo za homoseksualce, saj za kaj takega ne vidijo nobene potrebe, zakon o varovanju osebnih podatkov pa jih tudi ščiti pred tem, da bi jih smeli psihologi kar neposredno vprašati za njihovo spolno usmerjenost.

Na služenju vojaškega roka so bili doslej le štirje vojaki, ki so prenehali služiti zaradi istospolnih nagnjenj. Vsi so izrazili željo, da bi jih odpustili, ker "se niso mogli prilagoditi vojaškemu kolektivu in je bilo vedenje drugih vojakov do njih tako moteče, da so sami izrazili željo, da bi prekinili služenje vojaškega roka". Tako se vsaj glasi uradno pojasnilo ministrstva za obrambo. Dejstvo je namreč, da gre za skrajno občutljivo zadevo, ki se običajno zaključi že v krogu vojaških psihologov, ti pa so zavezani k molčečnosti. Prav tako bi morala biti samoumevna molčečnost nadrejenih, če bi se jim vojak zaupal, vendar vojaki naborniki običajno pomoč poiščejo pri psihologu, ki je sestavni del vsakega bataljona. Za odpust iz vojske namreč ni potrebna psihiatrična diagnoza, ampak samo mnenje psihologa v enoti, kjer se vojak usposablja.

Ker gre za področje, s katerim se v Slovenski vojski do sedaj niso preveč ukvarjali, je tudi postopek nekoliko nedorečen. Tako lahko na primer vojak med služenjem izrazi željo, da bi prenehal služiti, ker je tarča posmeha med ostalimi vojaki in ker se ne more prilagoditi vojaškemu življenju, čeprav je standard v vojski že na visokem nivoju, vsaj kar se tiče zagotavljanja zasebnosti. Povsem razumljivo pa je, da je nemogoče spremeniti vedenje mladih, ki se na služenju vojaškega roka srečajo s homoseksualcem in ga zaradi njegove usmerjenosti "terorizirajo".

V ameriški vojski velja pravilo "Don't ask, don't tell", ki bi lahko prevedli kot ne sprašuj in ne govori (o svoji usmerjenosti). Ne samo v ameriški, pač pa tudi v ostalih svetovnih vojskah tako velja pravilo, naj se vojaki ne bi izrekali o svoji istospolni usmerjenosti, ker to lahko škodi morali v enoti, nadrejeni pa tudi nimajo pravice o tem spraševati. Kljub temu pa je bilo predvsem v ZDA v zadnjih letih nekaj primerov, ko so vojake odpustili iz vojske s kakšnim drugim izgovorom, kot pa je (za vojsko) problematična istospolna usmerjenost.

Domen Caharijas

Viri in povezave:
http://www.dnevnik.si