http://start.at/sgs/

Gej Slovenija: Tisk: Časopisni članki

07.07.2000; št.29/00

Petdeset tisoč ljudi mi je skandiralo, da sem ponosen in bajen. Ploskali so mi samo zato, ker sem peder in s piščalko v ustih korakam mimo Koloseja.

Peder tu, peder tam

Iskanje moža na rimskem Gay World Pridu 2000

Rim. Gay World Pride. Petsto tisoč gejev, lezbijk, travestitov, transgenderjev in transseksualcev je kljub nasprotovanju Vatikana 8. julija ponosno paradiralo mimo Koloseja, simbola krščanskega upora proti Rimljanom. V Svetem mestu v jubilejnem letu pa tokrat ni šlo le za homoseksualce oziroma za enotedenski festival, ki naj bi pripomogel k boljšemu razumevanju težav homoseksualcev in zvišal raven strpnosti do te seksualne manjšine. Šlo je za veliko več. Na ulice Rima se je vsula tudi množica heteroseksualcev. Pa ne le zaradi solidarnosti s homoseksualci, temveč zato, da bi Vatikanu pokazali, da jim je njegove nestrpnosti dovolj. Po mnenju mnogih je bil to novi Stonewall, trideset let po tem, ko so si homoseksualci prvič izborili prostor pod soncem in v spopadu s policijo zmagali. Odpor cerkvenih oblasti proti svetovni manifestaciji homoseksualcev je bil pričakovan in navsezadnje dobrodošel. Nihče pa ni pričakoval, da bo trdnjava homofobije nazadnje doživela upor v svojih vrstah. Mimogrede, ali veste, zakaj je Vatikan nasprotoval roza paradi po ulicah Rima? Menda iz strahu, da bi papeško državico v soboto popoldne zapustili vsi njeni prebivalci s švicarsko gardo vred.

Kakorkoli, nasprotovanje Vatikana in obnašanje italijanskih oblasti je povzročilo, da je homoseksualnost postala moda. Televizijske zvezdice in igralke že nekaj tednov kar tekmujejo med seboj, katera ima več homoseksualnih prijateljev, moški, ki jih je kaj v hlačah, pa v tem, kdo bo napravil spektakularnejši coming out. Menda so se zanj odločili že vsi razen Valentina. Sicer pa so najnovejše raziskave o spolnih navadah Italijanov in njihovih erotičnih fantazijah pokazale, da si skoraj vsaka druga Italijanka želi v posteljo s homoseksualcem.

In če hočem iti vsaj malce v korak z modo, je prav, da že na začetku naredim svoj mali coming out. Torej izjavljam: "Sem biseksualec. Ljubim moške in fante (primerne starosti). Poleg tega sem lahko še Žid, komunist, poleti, če hvatam braun boju, pa še črnec, ki boleha za standardno boleznijo - sam v postelji."

Golo dejstvo, da se bo v Rimu zbralo več kot dvesto tisoč moških, ki čakajo name, me je navdajalo z neizmernim optimizmom. Seveda pa tudi s paranojo, da se bom tako kot Judy Garland v Čarovniku iz Oza po vseh avanturah vrnil v domačo posteljo sam.

Razočaranje

Rim, nedelja, osem zvečer. Večno mesto popolnoma prazno. Na ulicah razen kordonov policistov praktično nikogar. Huje, kot bi sirene tik pred tem napovedale bombni napad, čeprav tudi tedaj ne bi bilo zares tako. Razen na dan finala evropskega prvenstva v nogometu. Zmagovalec je znan. Rim se je pogreznil v globoko žalovanje. Le tu pa tam je izza kakšnega vogala kakšen mladoletnik vpil: "Di Biaggio e frocio!" Di Biaggio je peder.

Hvala bogu, da je bilo v mestu že nekaj tisoč pedrov, ki se zaradi nogometne evforije niso prepustili žalovanju. Zbrani so bili v Pride Villageu, ki naj bi bil središče dogajanja tedna homoseksualnega ponosa. Pa tudi tam je vladala ena sama žalost. Mesto kljub obljubam še ni namestilo kemičnih stranišč, polovica stojnic je bila še zaprta, saj občina še ni izdala vseh potrebnih dovoljenj za obratovanje, v zraku pa je bilo čutiti strah, da organizatorjem ne bo uspelo do naslednje sobote pridobiti vseh soglasij za izvedbo parade, ki naj bi bila krona festivala. V pedrskem naselju je funkcioniral le improvizirani šank Muccassassina (kravaubijalka), ki nikakor ni mogel zadostiti potrebam zbrane množice. Naj k temu dodamo, da je bilo pedrsko mestece obkoljeno s kordoni do zob oboroženih policistov, karabinjerjev in finančnih stražnikov, ki naj bi nas varovali pred desničarji in strastnimi bojevniki za papeževo čast. Vse skupaj je bilo videti kot koncentracijsko taborišče s tehno glasbo, v katerem ti še vode ne dajo. Žejen pa ne moreš pecati, še manj, če so skorajda vsi prisotni razočarani, saj organizator po odprtju ni pripravil nobenega mega partija, kot se za tako manifestacijo spodobi. Partija, na katerem bi npr. striperji razkazovali svoje nadpovprečno dolge genitalije od vročine napol goli publiki, ali pa zabavo, na kateri bi pomanjkljivo oblečeni plesalci ekshibicionistično razkazovali napete ritke in nabita oprsja, z glasno glasbo in veliko pijače in še več druge omame. Namesto tega so pripravili koncert klasične glasbe.

Sicer pa sem še do prejšnjega tedna spadal v skupino tistih, ki bi bili fascinirani nad fenomenom ponosa gejev, pardon biseksualcev. Ne, to je le svobodna izbira, ki še zdaleč ni dovolj, da bi čutil nagonsko pripadnost čredi enako usmerjenih. Sicer pa, kaj se pritožujem. V Rim nisem prišel iskat avantur, temveč moža.

Napad in obramba

Ker norih zabav s striptizom in pijačo ni bilo ravno v izobilju, smo se vsi skupaj lotili kulturnih prireditev. Izbirali smo med filmskimi in gledališkimi predstavami, plesnimi spektakli, likovnimi razstavami, koncerti in številnimi okroglimi mizami o homoseksualni problematiki. Za adrenalin, zabavo in seksualno fantazijo pa je skrbel Vatikan. Že v nedeljo so cerkvene oblasti francoskemu škofu Jacquesu Gaillotu, ki je javno podprl Gay World Pride, prepovedale udeležbo na simpoziju Homoseksualnost in religije. Naslednje jutro sta v boj za osveščanje javnosti stopila Radio Vatikan in revija Famiglia cristiana in homoseksualce pozvala h homoseksualni vzdržnosti, da ne bi bilo pogubljeno njihovo duševno zdravje. Takoj so se odzvali še ne duševno uničeni homoseksualni verniki, člani različnih katoliških homoseksualnih društev, in napovedali udeležbo na paradi z geslom "Smo kristjani in mi smo zraven". Vatikanski mediji so sicer na ves glas obsojali vsako uveljavljanje homoseksualnih pravic, a hkrati se je cela množica duhovnikov in celo škofov postavila v bran gejev. Ti so svoja stališča ovčicam sporočali prek dnevnega časopisja in televizije. Prvi je javno kritiziral papeža milanski župnik Rigoldi: "Sem proti vsaki obliki diskriminacije. Le kdo lahko odloča, da bo zavrnil ali izbrisal človeško bitje? Homoseksualci niso le zvezdniki, ki s coming outom postanejo še slavnejši. Če bi bil Jezus v Rimu, bi bil zagotovo na njihovi strani." Župnik Vitalino Della Sala je Vatikan pozval, naj se čim prej opraviči homoseksualcem za dejanja, ki jih je storil v preteklosti: "Ko smo jih v srednjem veku žgali na grmadah, smo, da bi se čim dlje in počasneje žgali, pokrivali žerjavico z olupki sladkega janeža. Zato jih še danes imenujejo finocchi (sladki janež)."

V sredo, ko je bilo že popolnoma jasno, da parada gejevskega ponosa v Rimu bo, saj so organizatorji z mestnimi oblastmi dosegli kompromis, so se v časopisju pojavile prve fotografije duhovnikov, ki so naredili coming out. Niso bili vredni greha.

Oblikovanje narodne zavesti

Torek je bil namenjen lezbijkam oziroma mednarodni konferenci Ilga. Navadno se lezbijke na tovrstnih manifestacijah zapirajo v svoje klube in bare, v katere možakarji nimamo vstopa. Tokrat moram priznati, da so pokazale veliko več strpnosti do drugega spola. Pa vendar brez ekskluzivizma in separatističnih nagnjenj tudi v Rimu ni šlo. "Na paradi bomo paradirale same, smo se odločile lezbijke," je na tiskovni konferenci sporočila predsednica Arcilesbica Titti de Simone. Nadaljevala pa: "Oblekle se bomo v čarovnice, da bi svet opozorile na stare in nove diskriminacije."

Nasploh je bil torek namenjen oblačenju oziroma modi. Velika gala modna revija, ki so jo poimenovali Ogledalo narcisa, je potekala v strogem arheološkem središču Rima, v Circu Massimu, na njej pa je nekaj več kot petnajst tisoč gledalcev uživalo v triurni spektakularni predstavitvi garderobe, mišic in glasbe. V zaodrju se je trlo na desetine lepih moških telesc, stilistov, plesalcev in novinarjev z vsega sveta. Večina firbcev, ki smo se privilegirani sprehajali po garderobah, nas je z očmi slačila še tistih nekaj krpic, ki so jih imeli mišičnjaki na sebi. Ne glede na to, da jim je na čelu pisalo don't touch, sem z veseljem požiral in goltal njihovo goloto in seksapil, diskretno opazoval, užival, popolnoma spustil na pašo fantazijo in polnil že tako in tako polne baterije z novim materialom.

Seveda vas gotovo zanima, v čem se gejevska moda razlikuje od heteroseksualne. Egon F**rstenberg, eden od številnih stilistov, ki so sodelovali na manifestaciji, pravi: "Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti. Navadna moda je navadno narejena in dizajnirana za geje, seveda z mislijo, da so vsi moški geji." Tudi F**rstenberg se je pred kratkim deklariral za biseksualca. "Izjasniti se ni obvezno. To sem storil le zato, da bi pomagal številnim ljudem, ki se tega bojijo, in ne zaradi modnega lobija, kot ste namignili, v katerem, če nisi gej, praktično ne moreš sodelovati." Vicky Hassan, predsednik in stilist znamke Sixty, podjetja, ki proizvaja modele Energie in linijo Ayor, namenjeno izključno gejem, misli drugače: "To so oblačila izključno za geje. To kolekcijo smo distribuirali v 1500 trgovin po svetu in se že po etiketi - na njej piše Na lastno tveganje - loči od drugih oblačil. Kolekcijo za geje smo začeli izdelovati zaradi zabave, danes pa smo dosegli mednarodni uspeh."

Že na samem začetku je nekajtisočglavo množico v histerični delirij spravil transgender Victor Luxsuria, nova gejevska ikona, ki je spektakularno revijo otvoril z najnovejšo gejevsko himno Nihče me ne more obsojati. Prizorišče je v ritmu himne valovalo kot na kaki nogometni tekmi. "Vsakdo ima pravico, da živi, kakor želi," so v nedogled ponavljali refren in nazadnje v divjem ritmu v zboru navijaško odpeli še celo kitico. Himno je prepeval tudi italijanski biseksualni minister za kmetijstvo Alfonso Pecoraro Scanio, ki ga na sobotni paradi, zaradi državniških obveznosti, ni bilo. Skratka, geji imajo himno.

Počasi, počasi, a vendarle je tudi v meni začel delovati čredni nagon. Zarečenega kruha se največ poje. Čeprav sem še uro pred revijo trdil, da z geji nimam nič skupnega, sem popolnoma spontano in mimogrede začutil pripadnost množici, ki ima svojo zastavo, simbole, himno in celo modno linijo. Da ima tudi identiteto, me je prepričala igralka Cinzia Leone, ki je doživela najburnejše ploskanje. Z nekaj skeči in z manjšo pomočjo lejdi Luxsurie je občinstvo spravila v pravi trans, takoj zatem pa iz petnajst tisoč grl zvabila priznanje: "Noi siamo froci, mi smo pedri." Moram priznati, da sem se potem, ko sem nekajkrat na ves glas zakričal, da sem peder, počutil nekaj kilogramov lažjega. Seveda sem se moral pred tem odreči modnemu trendu biti biseksualec in si priznati, da sem navaden peder. Kaj hitro sem prišel do ugotovitve, da smo pedri pravzaprav tudi narod. Imamo stvari, ki nas združujejo, simbole, imidž, poleg tega se pedri iz različnih držav ne dojemamo kot tujci, temveč je vsak, ne glede na to, od kod je, eden izmed nas. Manjka nam samo še skupen jezik. No ja, tudi tega pravzaprav že imamo. Res je naš besedni zaklad zelo skromen. Kljub temu pa se z nekaj govornimi posebnostmi in kretnjami, s katerimi se identificiramo, hitro zavohamo po vsem svetu. Ostajamo pa brez domovine, a saj je pravzaprav niti ne potrebujemo. Živimo po vsem svetu in še za nataliteto se nam ni treba bati. Res nas imajo nekateri za suhe veje, vendar je bog poskrbel tudi za to. Za našo reprodukcijo skrbijo vsi narodi tega sveta, tudi Slovenci.

Romarji

Menda je že Stalin nekoč dejal, da je laže osedlati kravo kot iz Poljaka narediti komunista. Po obisku Trga svetega Petra pa mi je postalo jasno, da je laže leva naučiti, naj ne je mesa, kot poljskega vernika strpnosti. V sredo in četrtek so na vsakoletno romanje v Vatikan prišli papeževi rojaki, ki jih je cerkvena hierarhija kar nekajkrat uporabila kot razlog za odpoved svetovnega gejevskega ponosa. Kakorkoli, pravijo, da je strah votel, naokoli ga pa nič ni. Tokrat sem videl strah od znotraj in od zunaj. Čeprav sem še dan pred tem na ves glas vpil, da sem peder, si med poljskimi verniki nisem upal izustiti niti P.

Hvala bogu, da ne govorim poljsko, poljski romarji pa, razen redkih izjem, nič. Najbolje se mi je zdelo za začetek po mnenju o gejih, ki se menda skrivajo pred vrati Vatikana, povprašati mladeniča v narodni noši, ki je veselo mahal z vatikansko zastavico. Mladenič me je zamišljeno premeril, ocenil, in ker na meni ni videl nič sumljivega, mi je v polomljeni angleščini zaupal: "Na grmado in zažgat." Zakaj zažgat, saj cerkev obsoja greh in ne grešnika? "Zažgat in pika," mi je resno in skorajda z grožnjo odgovoril. Redkobesedni debati se je pridružila prijetna gospa in mi, tako kot še mnogo drugih, zaupala, da so jih na avtobusu opozorili, da bodo v Vatikanu srečali uboge grešnike, vendar naj kot dobri katoliki ne nasedajo morebitnim provokacijam.

Pedrski ponos

Dva dni pred pedrsko parado je Rim le začel dobivati roza podobo. Komunisti in zeleni so mesto po dolgem in počez prelepili s plakati, s katerimi so vabili Rimljane na spektakularen zaključek Gay World Prida, kot da bi šlo za volilno kampanjo. Poleg politikov, ki so si nazadnje manifestacijo skoraj prilastili, so v igro stopili še sindikati in organizacije civilne družbe; ti so prebivalce večnega mesta na parado vabili z geslom "Bodite geji vsaj en dan".

Rim, sobota ob treh popoldne. Trg Ostiense je že popolnoma poln. Ljudje pa še prihajajo in prihajajo. Množica travestitov, mornarčkov, viadosov, gejev, lezbijk, politikov je pripravljena na zgodovinski pohod. Neposredni televizijski prenos se je začel že uro prej. Naenkrat je počilo. Najprej se je na pot odpeljalo okoli dvesto motoristov, točneje tetoviranih mačotov, oblečenih v usnje, na svojih harleyjih davidsonih. Takoj za njimi se je na ulice Rima mimo Koloseja odpravila pisana množica vseh mogočih kreatur. Zvoki, vonji, pripekajoča vročina, kontradiktornost. V trikotniku od Piramide mimo Koloseja do Circa Massima so v sožitju potekali najmanj trije gejevski svetovni ponosi. Folklorni z alegoričnimi vozovi, polnimi travestitov na visokih petah, ovitih v najrazličnejše leopardove kože, sadomazohistov z verigami in biči, brazilskih golih transseksualcev, na katerih se je od vročine silikon skorajda raztopil, in bazenov, polnih nabildanih pedrčkov, ki so proizvajali neizmerne količine milnih mehurčkov. Drugo parado so sestavljali politiki od tajnika največje vladajoče stranke Levih demokratov Veltronija do komunista Bertinottia, ministrice za enake možnosti Katie Bellillo in še vsaj sto drugih, ki so sestavljali najmanj zanimiv del parade. Kajti pravi Gay Pride, "normalen sprevod" in tudi najštevilnejši, je bil sestavljen iz normalnih homoseksualcev, ki živijo popolnoma vsakdanje življenje, brez visokih pet, umetnih trepalnic in sladkorne pene. Kot npr. Massimo, ki si je za to priložnost oblekel majico z napisom Sem peder, pa kaj ...? in pravi: "Nikoli se nisem počutil odrinjenega, bolnega ali drugačnega." Težave v službi? "Tam se ne pogovarjam o seksu. Sem homoseksualec in ponosen sem na to."

Z geslom Tremate, tremate, le frocie son tornate (Le tresite se, pedri se vračajo) in s piščalko v ustih sem se tudi sam odpravil na pot. Če je optimizem res to, da si pedra kupita otroški voziček, je od optimizma v sprevodu kar vrelo. Parov z vozički in lutkami, ki zahtevajo pravico do posvojitve, je bilo kar nekaj. Tudi mam, ki so na sprevod pod roko pripeljale sinove, oblečene v princeske, ni manjkalo. Prišlo je društvo moških gospodinj, ki zahteva ženske v vlado, moške v hišo, pa združenje rimskih deportirancev, predstavniki nekaj italijanskih univerz, predvsem pa veliko gledalcev, ki so s ploskanjem spodbujali manifestante. Najzanimivejša sta se mi zdela dva starčka, mož in žena, stara več kot 80 let, ki sta na pločnik prišla z bobnom in činelami, na hrbet pa sta si obesila transparent, na katerem je pisalo: "Nisva geja, sva za svobodo seksa." Tudi nekaj duhovnikov je bilo, in to pravih.

Don Vitalino Della Sala, duhovnik majhne župnije na jugu Italije, se kazni za nepokorščino ne boji. "Samo en pogled na te mladeniče mi poplača vsakršno kazen," pravi. Nadaljuje pa: "Nisem homoseksualec. Želim si pa drugačne cerkve, ne takšne, ki jo vodijo sami kriminalci, kot je vatikanski državni sekretar Sodana, ki si je kariero zgradil z molkom o grozotah, ki jih je počel Pinochet v Čilu, ali pa kardinal Pio Laghi, ki si je kariero zgradil na krvi desparecidosov ... Morda me bodo prav ti ljudje jutri kaznovali, ker sem danes tukaj z vami."

Vrhunec je nekaj kilometrov dolg sprevod doživel ob Koloseju. Tam je najmanj petdesettisočglava množica s skandiranjem pozdravljala sodelujoče. Naenkrat pa: "Siete orgoliosi e favolosi", ponosni in bajni. Kaj, a sem dobro slišal? Petdeset tisoč ljudi mi je skandiralo, da sem ponosen in bajen, še več, tudi zapeli so mi: "Frocio qui, frocio la, frocia tutta la citta!" Pedri tu, pedri tam, pedrsko je vse mesto! Ne morem verjeti, ploskajo mi samo zato, ker sem peder in s piščalko v ustih korakam mimo Koloseja. Vsi smo doživeli svojih pet minut, tudi viadosi, ki so bili že čez nekaj ur ponovno le navadne prostitutke. Ponos biti gej me je naravnost fasciniral oziroma sem ga končno razumel. Saj to ne pomeni biti kaj več ali nad, je le zahteva dobiti enako.

Gay World Pride 2000 se je končal z velikim koncertom, na katerem sta kot glavni zvezdi nastopili Grace Jones in Geri Halliwell, in velikim World Pride Partyjem Muccassassina, ki je bil v Tor di Vale, kjer se je več kot trideset tisoč ljudi zabavalo pod milim nebom na več kot petnajstih plesiščih.

Tor di Vale, železniška postaja ob sedmih zjutraj. Množica objetih pedrskih parčkov čaka na vlak. V daljavi pod rdečim nebom izstopa bazilika sv. Petra, kot bi jo objel hudič.

Romantiko je razblinil vlak in vse, kar je ostalo od nje, je nekaj telefonskih številk in hitrih avantur.

Amor Toplak

Viri in povezave:
http://www.mladina.si

Pomembno obvestilo: Strani SGS so prenovljene; nov URL te strani:
http://www.ljudmila.org/sgs/modules.php?name=News&file=article&sid=25

 

Nove strani
Splošne informacije | Kaj dogaja | Znane osebnosti | Spolnost | Tiskane zadeve | Filmi
Zasebni  stiki | Klepetalnica | Knjiga  gostov
O SGS | Feedback | Povezave
ENGLISH