http://start.at/sgs/

Gej Slovenija: Tisk: Časopisni članki

23.10.2000; št.43/00

Kadar fantje osumijo koga, da ima drugačna seksualna nagnjenja, opravičujejo svoje homofobično maltretiranje kot nedolžno zezanje, ki ne more nikogar zares prizadeti, ker v njihovi šoli tako ali tako nihče ne more biti zares gej.

Legalizirana homofobija

Med angleško mladino velja, da kdor ni mačo, je peder

Eden izmed najbolj trdoživih predsodkov o Britancih je nedvomno mnenje, da so posebneži in ekscentriki. Kar seveda delno drži, ni pa tudi nič nenavadnega. Individualnost se ne spodbuja samo s sramežljivimi nasmeški; individualnost se vzgaja, neguje, časti in včasih agresivno vceplja v mlade glave novih generacij, iz roda v rod. Drugi predsodek, ki se Britancev drži kot robidovje beraških hlač, je seveda njihov odnos do spolnosti in seksa. Angleži skoraj gotovo veljajo za najbolj aseksualno in spolno zatrto nacijo v Evropi. Antologija vicev na račun angleške nerodnosti in erotične hladnosti bi bila nedvomno zelo obsežna in nadvse zabavna.

Posledice ekscentričnosti in nenavadnega odnosa do seksa pa se lahko sprevržejo v presenetljive rezultate. Vihar v skodelici čaja je pred trinajstimi leti povzročila izdaja male knjižice, v kateri je avtorica opisala izkušnje deklice, ki živi s svojim očetom in njegovim moškim partnerjem. Knjižica je bila namenjena otrokom, ki živijo v podobnih okoliščinah, šolam pa naj bi bila v pomoč, kadar se morajo soočati s podobnimi situacijami svojih učencev. Desničarsko časopisje je izrabilo publikacijo v svoje namene in poskrbelo za pravo histerijo homofobije, ki je segla vse do vrhov takratne britanske vlade. Tako je na konferenci konservativne stranke leta 1987 celo Margaret Thatcher izrazila svoje ogorčenje nad dejstvom, da je šoli kot ustanovi dovoljeno poučevati, da ima učenec neodtujljivo pravico biti gej.

Sekcija 28

Vlada M. Thatcher je leta 1988 poskrbela za sprejem novega zakona, ki ureja zadeve na področju lokalne uprave. Za izvajanje zakonov v Britaniji, ki urejajo zadeve na lokalni ravni, ne skrbi osrednja vlada, ampak občinska ali okrožna telesa. V zloglasni Sekciji 28 tega zakona je vlada tako poskrbela za odpravo zgoraj omenjenega problema. Prva klavzula Sekcije 28 namreč preprečuje lokalnim oblastem zavestno populariziranje oziroma promoviranje homoseksualnosti v šolah. To pa v vsakdanjem jeziku pomeni, da se lahko vsaka omemba homoseksualnosti v šoli (potencialno) interpretira kot promoviranje homoseksualnosti. Namen zakona je bil vse od začetka rešitev problema, ki ni nikoli obstajal; termin promoviranje je bil seveda izbran zavestno, saj je hoteno zavajajoč in dopušča številne interpretacije. Niti najbolj militantni gejevski aktivisti niso nikoli zahtevali pravice do promoviranja homoseksualnosti.

Druga klavzula Sekcije 28 je videti veliko bolj resna, saj šolam prepoveduje propagiranje sprejemljivosti homoseksualnosti, homoseksualna družinska skupnost pa je v zakonu opisana kot pretendirajoča, lažna družinska skupnost. To pa v vsakdanjem jeziku spet pomeni, da družino lahko sestavljata samo v zakonski stan posvečena moški in ženska. Vlada je tako legalno prisiljena obravnavati gejevske državljane kot državljane drugega razreda. Če živi otrok v družini, ki jo sestavlja istospolni par, je učitelj zakonsko dolžan in prisiljen trditi/učiti, da je takšna družina inferiorna, moralno manj vredna, odnos med dvema homoseksualnima partnerjema pa je moralno manj vreden od odnosa med dvema heteroseksualnima partnerjema.

Praktične posledice zakona pa so v šolah naslednje: strah pred kršenjem zakona preprečuje učiteljem omenjanje homoseksualnosti v kakršnem koli kontekstu, na primer pri spolni vzgoji ali pri preventivni vzgoji v zvezi z aidsom. Sočasno pa preprečuje tudi vsakršen ukrep nad učenci, ki verbalno ali fizično trpinčijo svoje vrstnike zaradi njihove homoseksualne usmeritve ali pa zato, ker mislijo, da so tako usmerjeni in jih zato označujejo kot pedre ali lezbače. Raziskava Inštituta za šolstvo je pokazala, da povzročajo določila zakona v šolah atmosfero zmede in strahu, saj učitelji ne vedo, kako ravnati s homofobičnim maltretiranjem, ki so mu priča vsakodnevno na šolskih hodnikih in igriščih. Zato pač najraje problem ignorirajo. To pa ustvarja permisivno okolje, v katerem učenci verjamejo, da je takšno maltretiranje dopustno. Kar 82 % učiteljev je v raziskavi izjavilo, da so bili priče verbalnim homofobičnim žalitvam, 26 % učiteljev je bilo priča fizičnim homofobičnim maltretiranjem, samo 6 % učiteljev pa je v raziskavi izjavilo, da so ukrepali proti takim homofobičnim izpadom. Britanska javnost je bila lansko leto pretresena; trinajstletni fant se je obesil, ker so ga vrstniki neusmiljeno trpinčili kot pedra, ker je v šoli obiskoval kuharski krožek.

Laburisti so v svoji predvolilni kampanji obljubljali, da bodo poskrbeli za odpravo Sekcije 28 zloglasnega zakona. To naj bi se pred kratkim tudi zgodilo, vendar se je zataknilo pri glasovanju v zgornjem domu parlamenta. V Veliki Britaniji mora namreč vsak zakon, ki je odobren v spodnjem domu parlamenta, tudi na glasovanje v zgornji dom. Bolj kot glasovanje v parlamentu je bila seveda zanimiva debata pred tem. Ob takih priložnostih se namreč vedno pokaže, ali se je mnenje oblasti, politikov in njihovih volilcev do določenega problema od prejšnjega preverjanja spremenilo. Takoj je prišlo do polarizacije dveh taborov. Progresivni tabor, ki si prizadeva za demokratično in inkluzivno družbo, v kateri je kakršna koli oblika diskriminacije nesprejemljiva, zahteva takojšnjo odpravo Sekcije 28, ker meni, da zakon omogoča nadaljevanje take diskriminacije. Konservativni tabor zahteva, da se Sekcija 28 obdrži, ker pravno ščiti otroke pred moralno nesprejemljivo propagando in promoviranjem homoseksualnosti. Sočasno tudi zahteva, da šola propagira kot idealno in želeno samo tradicionalno heteroseksualno družino.

Debata o Sekciji 28 je v izredno slabi luči pokazala še zlasti britansko duhovščino različnih veroizpovedi. Cerkveni očetje so pokazali, kako odtujeni so od sveta navadnih smrtnikov in kako majhno vlogo igrajo s svojim moraliziranjem v našem vsakdanjem življenju. Škotski kardinal je na primer v svoji odprto homofobični kampanji trdil, da je homoseksualnost perverzija. Canterburyjski je v debati vztrajal, da homoseksualnega razmerja nikakor ni mogoče enačiti s heteroseksualnim, ker je moralno manj vredno.

Breme feminilnosti

Medtem ko je stališče reakcionarne desnice odprto homofobično, se stališče razumne desnice v Britaniji spreminja. Ta se namreč zaveda, da je v sodobni družbi vedno manj prostora za kakršne koli predsodke. Samo manjšina še vedno verjame, da je homoseksualnost kot taka nekaj slabega, zato se je tarča premaknila. Nič ni več narobe z nekom, ki je gej, druge rase ali ženska - vse v redu in prav, dokler ne začne zahtevati enakopravnosti. Debata o odpravi Sekcije 28 je namreč razkrila novo razsežnost destruktivnosti homofobije, o kateri se prej sploh ni govorilo. Oddelek za psihologijo na eni izmed londonskih univerz je pred kratkim opravil raziskavo med fanti v starostnem razredu od enajstega do štirinajstega leta. Namen projekta je bil osvetlitev problemov, ob katere zadevajo fantje v adolescenci med procesom privzemanja in graditve določenih moških identitet. Rezultati so pokazali, da igra osrednjo vlogo v tem težkem procesu prav homofobija.

Za veliko večino fantov v adolescenci je najvišja prioriteta želja po definiranju lastne osebnosti v ostrem in direktnem nasprotju s katero koli lastnostjo, ki jo razumejo in vidijo kot feminilno. Od tu tudi izvirajo fantovski stereotipi in sovraštvo do deklet. Označujejo jih kot neumne, šibke, podrejene, emocionalno krhke, fizično nesposobne in dolgočasne v primerjavi s fanti, ki so športni, bistri, močni, superiorni in vedo, kaj je prava zabava. Posledica je seveda naslednja: vsaka najmanjša sled feminilnosti pri fantu (ali moškem) se obravnava s sovraštvom in prezirom. In ker je vsak znak feminilnosti pri fantu (ali moškem) še vedno viden kot znak homoseksualnosti, vsak fant (moški), ki ne uspe doseči standarda tako definirane virilne normalnosti, postane žrtev homofobičnega maltretiranja, ali pa še huje - žrtev homofobije ne glede na svojo seksualno usmerjenost; pa naj bo ta namišljena ali resnična.

Direktno in zavestno homofobično maltretiranje gejevskih otrok v šoli in otrok, za katere vrstniki mislijo, da so gej, ni edini pametni razlog za boj proti takšni homofobiji. Isti predsodki namreč nevarno ogrožajo blagor vsakega fanta in dekleta, ki greši proti strogim pravilom in konvencijam nespremenljivega spolnega reda, ki ga neusmiljeno nadzirajo prav fantje.

Fant, ki se druži z dekleti, pogosto velja med vrstniki za pedra. Ironija pa je, da se lahko znajde v istem položaju, če se druži samo s fanti. Spet drugi fantje veljajo za pedre, ker se družijo z ozkim krogom tihih, introvertiranih fantov ali pa preprosto zato, ker v razredu sedijo v prvi vrsti ali so marljivi učenci. Zdi se, da lahko fanta vsaka najmanjša lastnost, v kateri se razlikuje od glasnih, popularnih oziroma mačo fantov, naredi za nepriljubljenega. Kdor pa je nepriljubljen, je v resni nevarnosti, da bo označen kot mila jera, mehkužnež, homič, buzi ali peder. Homofobija tako igra pomembno vlogo pri rigoroznem vzdrževanju spolnega konformizma: oznaki lezbača in peder pa sta postali generična termina za vsakovrstno verbalno etiketiranje in maltretiranje kogar koli, ki je preprosto rečeno malce drugačen. Homofobija seveda ne žali samo fantov - žali tudi dekleta. Stigma lezbištva visi nad vsakim dekletom, ki tesno prijateljuje z drugim dekletom, ki uživa v športu ali ne kaže seksualnega interesa do drugih fantov ali pop zvezdnikov.

Kadar fantje osumijo koga, da ima drugačna seksualna nagnjenja, opravičujejo svoje homofobično maltretiranje kot nedolžno zezanje, ki ne more nikogar zares prizadeti, ker v njihovi šoli tako ali tako nihče ne more biti zares gej.

Kakšne ugotovitve lahko potegnemo iz teh zamotanih in nespremenljivih vzorcev spolnega razlikovanja? Eden od pomembnih sklepov je nedvomno spoznanje, da je homofobija povezana tudi z idealiziranjem in ne le omalovaževanjem deklet, kar ima pomembne implikacije v zvezi z antihomofobično vzgojo fantov. Verjetno je najpomembnejša implikacija prav dejstvo, da fantje pogosto cenijo vrednote in lastnosti, ki veljajo za feminilne, vendar se jim odrekajo pri sebi in drugih fantih zato, ker se bojijo biti označeni kot pedri. Naša dolžnost je torej pomagati fantom, da bi se naučili, da je sprejemljivo takšne vrednote ceniti in jih tudi imeti. Potreba po tem postaja vse večja še zlasti zaradi fantovske nezaupljivosti in njihovega sovraštva do pridobljene samozavesti deklet in njihovih akademskih uspehov. Rezultat te nezaupljivosti je, da se fantje zatekajo k še večjemu mačizmu. Poduk zgodbe je tako naslednji: fantovski obup zaradi izgube feminilnosti pri današnji odraščajoci mladini in sočasna želja po izkoreninjanju feminilnega v človeku pomenita veliko osiromašenje.

Spolno razlikovanje med mladino tako kot vedno ostaja strogo rigidno, homofobični predsodki pa delajo fante ujetnike lastnega spola. Privzemanje značilnosti nasprotnega spola (isto velja seveda tudi za dekleta) je vedno kaznovano in rezultira v stigmatizaciji in homofobiji. Posledica tega je dejstvo, da odraščajo fantje in dekleta v Britaniji še vedno popolnoma ločeno, v dveh strogo segregiranih skupinah, in ne poznajo svojih vrstnikov nasprotnega spola. Tako ločene poti odraščanja fantov in deklet se križajo šele, ko postanejo spolno aktivni. Raziskave so potrdile, da imajo fantje spolne odnose z dekleti predvsem zaradi pritiska sovrstnikov in okolja, ne pa iz emocionalnih razlogov. Dekleta obravnavajo kot objekte in ne kot partnerje in do njih ne čutijo nikakršne odgovornosti. Posledica je najvišja stopnja nosečnosti med adolescenti v zahodni Evropi.

Kdor misli, da legalizirana homofobija (pri)zadeva samo gejevsko manjšino, slepi samega sebe. Virilnost igra v realnem življenju vse manjšo vlogo, privzemanje feminilnih lastnosti pa je blokirano. Stiska tako postaja vse večja, ker je kriza še zlasti fantovske oziroma moške identitete v sodobnem svetu vedno večja. To kaže nedvomno tudi statistika: število samomorov med adolescenti in mladimi moškimi je veliko večje kot med dekleti in mladimi ženskami. Britanska vlada bo morala Sekcijo 28 zloglasnega zakona do jeseni odpraviti, sicer jo bo pometla nova evropska antidiskriminacijska zakonodaja, ki začne veljati oktobra letos. Takrat pa tudi ne bo več nikakršnega opravičila, da bi si kdor koli zatiskal oči pred homofobijo, ki siromaši in pohablja vso družbo.

Milan Šelj

Viri in povezave:
http://www.mladina.si

Pomembno obvestilo: Strani SGS so prenovljene; nov URL te strani:
http://www.ljudmila.org/sgs/modules.php?name=News&file=article&sid=30

 

Nove strani
Splošne informacije | Kaj dogaja | Znane osebnosti | Spolnost | Tiskane zadeve | Filmi
Zasebni  stiki | Klepetalnica | Knjiga  gostov
O SGS | Feedback | Povezave
ENGLISH