V stoterih samotnih ve~erih sem sanjaril o fantu tak{ne postave, tak{nega izgleda, ki bi me na svojstven, ne prene‘en ne pregrob na~in ljubil...
Ko je njegova stara mama prinesla vina, da se okrep~amo in od‘ejamo, in je na seniku videla mene, sosedovega sina, {tudenta iz Ljubljane, je od groze in presene~enja skoraj izpustila pladenj.
»Za Boga! Kaj pa pustite tako vejkemu gospodu delati?« se je na ves glas ~udila.
Vsi smo se nasmejali, pa ni razumela, zakaj.
^ez dva dni naj bi se zgodilo; Matev‘ bo pred oltar popeljal dekle iz doline, katere doma~ija meji na Matev‘evo dedi{~ino.
Ker so bile po~itnice in me je neumna gay scena ‘e dodobra izmu~ila s svojimi tra~anji in podtikanji, sem se odlo~il, da se za nekaj ~asa umaknem v vinograd star{ev. Da sta bila presene~ena nad mojo odlo~itvijo, ni ni~ ~udnega. Potem ko leta nisem niti sli{ati hotel za vinograd, se naenkrat odlo~im ostati nekaj tednov...
Slu‘ba ju je klicala nazaj v mesto in preden sta se odpravila, sta me nekajkrat vpra{ala, ali sem prepri~an, da ho~em ostati v tisti samoti. Bil sem odlo~en.
Z Matev‘em sva se poznala ‘e od malega. Skupaj sva se igrala, ko smo prihajali za konec tedna v gorice. Med nama je bila zmeraj nevidna pregrada, ki jo je postavljalo dejstvo, da sem mestno dete. Po kon~ani osnovni {oli je ostal doma, na kmetiji, jaz pa sem nadaljeval {olanje. Moji obiski v vinogradu so se za~eli red~iti. Opazil pa sem, da so njegovi z njim vred postali spo{tljivej{i do mene. Opro{~en vojske (saj znamo lagati) se vpi{em na fakulteto, in medtem ko Matev‘ slu‘i domovini, hodim sam na predavanja in po dolgem ~asu se sre~ava. On je bil ‘e pravi mo‘, jaz pa zmedeno, ki~asto, neotesano bitje iz Ljubljane, ki celo u‘iva v svojem neumnem vedenju.
In ko so se mi nekega ve~era nekoliko razjasnila obzorja, ko sem spoznal grenkobo lastne bede, ki jo do‘ivljam, ko posku{am biti kar najbolj »in« in »oh in sploh« na sceni, ko sem ‘ivel samo {e za Galerijo, K4 in te‘ko iskane novince na sceni, se mi je vse skupaj uprlo, tako da sem zbe‘al v osamo.
In tako se ti znajdem na tistem seniku, nekje sredi Kozjanskega, v vro~ini in prahu, presene~en sam nad sabo, da v vsem skupaj u‘ivam. Matev‘eve vajenosti nikakor nisem dohajal. Lahko bi me bilo sram, saj moja pripravljenost za pomo~ ni izvirala iz mojih delovnih navad, ampak iz ‘elje po Matev‘evi bli‘ini. To ‘eljo pa je povzro~il virus, ki sem se ga v posedanjih po lokalih v stari Ljubljani nalezel od »tovari{ev«, ko o drugem kot o fantih in lul~kih nismo govorili.
Matev‘ pa je bil res uresni~itev sanj. ^eprav sem sklenil, da se zaprem v osamo na{ega vinograda in ~im manj mislim na fante, sem si kradljivo ogledoval napeto, mi{i~asto Matev‘evo telo, katerega mi{ice so se ob vsakem premiku zapeljivo napenjale pod potno ko‘o.
Ko smo kon~ali delo, se vro~ina {e ni polegla. Za‘elel sem si hladne kopeli, ki bi z mene sprala umazanijo in spodila pregre{ne misli. In Matev‘ je, kot bi bral moje misli, predlagal, da stopiva do jezera in se okopava.
Odpravila sva se. Na bregu je brez sramu slekel delovne hla~e, pod katerimi ni nosil ni~esar in se je pred mojimi o~mi zalesketala najlep{a zadnjica, kar sem jih videl na svoji Kalvariji. Tak{ni ne bi bila kos ne Michelangelo ne Da Vinci.
Sam sem nekoliko v zadregi zabredel v jezero, do katerga nisem ~util posebnih simpatij, pa ~eprav je v njem plaval predmet mojega mesenega po‘elenja.
Hladna, osve‘ilna voda mi ni pri{la do ‘ivega. Ker sem bil vzburjen, sem se dr‘al nekoliko stran od Matev‘a, ki ga je kopel otro{ko razigrala.
Pomiril sem se {ele, ko sva se vra~ala. Spodil sem vse pregre{ne misli in ga povabil na kozarec na{ega vina, katerega kvaliteta je znana dale~ okoli.
V kleti, ki jo je razsvetljeval en sam, nemirni plamen sve~e, sem si ogledoval prijateljev obraz, ki je izra‘al hkrati brutalnost, ne‘nost, hladnost, toplino in strast. Zavidal sem deklici v dolini in jo hkrati sovra‘il. Spra{eval sem se, ali se zaveda, kaj bo v nekaj dneh dobila.
»Kaj me tako gleda{?« me je vpra{al.
Presene~en, nepripravljen, sem bleknil:
»Kako lep si...«
Prijateljsko me je sunil v rame in izpraznil kozarec.
Najin pogovor se je ob kapljici {e bolj razpletel. Ker sva bila ‘e oba omamljena od te‘kega vina, sem si ga dovolil dotikati. Moje dlani so se najve~krat pomudile na ~udoviti zadnjici. Ko sva bila ‘e dodobra napita, se mi je vnelo gore~e po‘elenje. Opogumljen sem ga za~el odkrito otipavati.
»Sleciva se,« je predlagal naravnost.
[e preden sem karkoli odgovoril, je pred menoj stal gol. Nisem bil samo presene~en, ampak tudi {okiran.
»To je navada,« je razlo`il, »kamalu se `enim.«
Podal sem mu kozarec, reko~, da je navada super, potem pa ga mo~no zagrabil za napeto, mi{i~asto zadnjico.
»Kaj je {e navada na fantov{~ini?« sem ga vpra{al.
S {iroko razkre~enimi nogami se je naslonil na sod. Pribli‘al sem se njegovemu vabljivemu telesu in kmalu utonil v nepopisnem u‘itku.
Moja mama se je oblekla, kot da je povabljena v Ascott na konjske dirke. O~eta so izdajale bele nogavice. Sam nisem bil ni~ posebnega.
Par je stopil v cerkev in duhovnik je dal znak orglarju, ki je zaigral neko melodijo. Vsi so bili ganjeni, ko sta si pred oltarjem obljubljala ve~no ljubezen in zvestobo, le v meni je gorelo nepopisno ljubosumje in jeza.
Pa vendar zdaj raje hodim v vinograd, kjer z Matev‘em pozno v no~ pijeva vino v na{i kleti. V svoji preprosti odkritosr~nosti mi je izdal, da se ima le z mano tako lepo.