Za ka‘ipot so nama bile dame dvomljivega slovesa. Pri njih se zavije na desno, nato levo ~ez potok in ‘e so se videli reklamni panoji, za katerimi se skriva neugledna hi{a, ki je bila v~asih za konjski hlev, danes pa je tam najju‘nej{i ud avstrijskega gay lajfa. Taki obiski se ponavadi pri~nejo z neobveznim pogovorom z lastnikom lokala, iz katerega sem bil, zaradi neznanja nem{~ine, izklju~en. Medtem ko se je med Herr Klausom in Hauptediteurjem razvil prijeten klepet, od katerega sem razumel le ausdasnojestsloveni{egejcajtung, sem si v miru ogledal takrat {e napol prazen klub.
Za tiste, ki tam {e niste bili: klub je razdeljen v dva prostora. V prvem, opremljenim z najrazli~nej{imi kosi stilnega pohi{tva in nadvse ki~astimi lestenci, obratuje kafi~, v katerem se zbirajo predvsem tete, ki rade poklepetajo ob tihi glasbi. Tu stre‘e na prvi pogled precej negotova natakarica - pardon, natakar, za katerega pa iz lastnih izku{enj povem, da vedno prinese naro~eno in nikoli ne pozabi prine{enega zabele‘iti na kartico. Drug prostor pa je disko, z velikanskim {ankom, nekoliko manj{im odrom in {e manj{im, nonstop zamegljenim plesi{~em, kjer {e lahko zabavate z ogledovanjem obvezno obeljenih in strajnanih brkatih Avstrijcev, kako na tehno ritme poplesujejo v fokstrot korakih. Seveda v belih nogavicah in kolid‘kah! Unglaublih, ~e pomislimo, da je Graz eden avstrijskih modnih centrov!
Za povpre~nega slovenskega gaya je v Bangu {e najve~ja zanimivost dark room, ki ga je {e pred kratkim od ostalega prostora lo~ila le te‘ka zavesa. Danes pa onegavljanje, kolikor ga pa~ je, poteka za leseno pregrado. In kot se za pode‘elski klub spodobi, je ~umnata ve~inoma prazna. Presenetljivo nasprotje gne~i pred njenim vhodom! Kljub temu, da sem se na vse pretege trudil ugotoviti, kako se izbrano ‘rtev spravi v temo, so mi te ve{~ine {e vedno popolna neznanka. Tudi Matej mi z »~e te bo kdo hotel, ti bo ‘e pokazal« ni pomagal dosti pri re{itvi dileme, ali »me nih~e no~e«, ali pa nisem na pravi frekvenci.
Dru‘no pa smo ugotovili, da se pod avstrijskim hoh{taplerstvom vseeno skriva kan~ek omikanosti, ko so neznano kam izginjali prazni kozarci, namesto njih pa so se pojavljali polni, ali pa, ko se je pred na{o dru‘bo zna{el pladenj s koktajli. Vsekakor bi bilo lep{e, ~e bi bilo poleg vsaj sporo~ilce! Tako pa smo vsi med potjo domov zasanjano razmi{ljali: »Kaj pa ~e je bil to tisti? Ah!«
B.i.T.
P.S. Morda pa so bili koktajli tisto vabilo...