Asistent


Vedno se zate~em k njemu nadstropje vi{e. Moj edini zaupnik je, prijatelj in v mnogo~em tudi moj u~itelj. Njegovo stanovanje je posejano s knjigami, stene so oporniki platnenim plahtam, na katere se prek barv izliva njegova notranjost. Veder ~lovek, ni povr{en - globok in vedno s pravo besedo. Tudi tistega julijskega ve~era, ko sem bil doma sredi izpitnih bojev, sem se zatekel v njegovo bivali{~e. Za sprostitev. Po nov odmerek vedrega duha. Da bi prisluhnil ravnovesju in harmoniji v sebi.

-Odkar vem, trkanje naznanja prihod nekoga, torej naprej! sem ga zasli{al kri~ati za vrati, potem ko sem v dogovorjenem ritmu potrkal.

-Pa pazi, kam stopi{! je hitel opozarjati.

Besede so bile na mestu. Po tleh je bilo nekaj odprtih knjig, skice, barve in na kolenih sta bila tudi Mare in {e...

-To je fant s tvoje slike, je presene~eno rekel Markov prijatelj.

-Ja, to je moj ~ri~ek, je odvrnil Mare in se zare‘al. -Saj ne zameri{, ~e izdam najino skrivnost svojemu staremu prijatelju? je med smehom nadaljeval. To, da me kli~e ~ri~ek, je bila najina skrivnost.

-No, ja. Povej {e ljubkovalno ime za svojega prijatelja, pa bo vse v redu.

-Ne bo{ verjel, a ga {e nima. Krstili so ga za Petra. Pa to ni tisti te‘ak s klju~em v roki na vhodu v nebesa. Ne, ne.

-Si pa blazno svetopisemsko razpolo‘en, sem ga prekinil in {e vedno skrivoma opazoval {armantnega Petra.

-Aja! Prou~ujeva Apokalipso. Likovno in... {e druga~e. Lahko se nama pridru‘i{. Obrnjen proti Petru je nadaljeval: -Moj ~ri~ek ne zna samo lepo, ampak tudi pametno cvr~ati.

V spro{~enem tonu smo se spustili v pogovor. In priznam, da sem komaj sledil njunim razgledanim besedam, novim teorijam in vzvi{enim vizijam. Malce so me zmedli tudi Petrovi globoki pogledi, zvonke besede, ki so polnile mojo notranjost. Skupni konci tedna so postali pravcati obredi. Pogovori, {ale, izmenjavanje izku{enj. Mare se je, vedo~ za resnico, ki se je spletala med Petrom in mano, velikokrat z neumnim izgovorom izmuznil iz stanovanja.

Med po~itnicami sva {la s Petrom v gore. Kar naenkrat. Z njim mi je bilo lepo. Med nama ni bilo samo prijateljstvo, bila je globlja naklonjenost. Vendar nih~e ni govoril o ljubezni in zaljubljenosti. Mare me je ob priliki sicer vpra{al, na kak{ni stopnji je najino razmerje, pa mu nisem znal povedati. Ni~ ni rekel.

Oktobra sem spet padel v stari kalup predavanj. September je bil zelo, zelo dolg. Tedaj je Peter od{el v Nem~ijo na neki raziskovalni institut. O njegovem odhodu nisem dobil nobenih drugih informacij. Tudi Mare ni vedel ni~ ve~, ali pa ni hotel povedati. Le da se bo vrnil enkrat oktobra. Pri psihologiji je bilo re~eno, da bomo dobili novega asistenta. Sredi oktobra se je med {tudenti ‘e raz~ivkala novica, da je novi asistent {e kar ~eden - in mlad. Menda se bli‘a tridesetim.

-Pozdravljeni! Jaz sem Peter..., sem sli{al spregovoriti novega asistenta, ko se je neopazno priplazil v predavalnico.

Skupina je bila majhna, zato mu ni bilo treba uporabljati mikrofona. [e vedno mi ni bilo povsem jasno - saj to je vendar Peter. Sli{al sem njegov glas, vendar nisem ni~esar razumel. Simon poleg mene me je prestra{en opozoril, naj grem na sve‘ zrak, ~e mi je slabo.

-Saj si ~isto zelen! je s tihim vzklikom potrdil svoj predlog. Ostal sem. Vedel sem, da me je videl. V skupini nas je bilo kakih dvajset. Ampak zakaj mi ni povedal? Pa tisto njegovo potovanje in izjave pred odhodom. Psiholog! Jaz pa poskusni zaj~ek za ugotavljanje in merjenje njegovih osvajalnih sposobnosti. Vrag naj ga pocitra!

-Tine, bi lahko za trenutek po~akali? se je ob koncu vaj obrnil k meni. Brez odgovora sem ga po~akal.

-Oprosti, ker ti nisem ‘e prej rekel, da bom delal tukaj. -Nisem bil namre~ prepri~an. Tik pred odhodom v München je kocka padla.

-Pa vam je bilo seveda odve~ obvestiti znanca o tem, sem ga ironi~no zavrnil.

-Tine, sploh no~e{ sprejeti opravi~ila, no~e{ mi prisluhniti...

-Natanko tako! Naj bi vam ob ponovnem snidenju padel v objem ali kaj? ga nisem prenehal vikati.

-Se lahko dobiva, da ti razlo‘im zadevo?

-V soboto bom pri Maretu. ^e ho~e{... Adijo, sem hitro povedal in odhitel.

-Pa zakaj mi nisi povedal? sem vrtal v Mareta.

-Poslu{aj, Tine, oba sta moja prijatelja. V vajino razmerje se ne mislim me{ati. Mislim, da me razume{.

Imel je prav. Bil sem tiho. [e vedno pa me je razjedal ob~utek opeharjenosti. Bil sem prizadet.

-Najbolje za oba bo, da se pogovorita in raz~istita zadevo, je svetoval Mare.

Potrkalo je. Bil je on. Pri Maretu samo midva nisva uporabljala zvonca.

-Vse bo dobro, ~ri~ek, me je hotel spodbuditi. [el je odpret in v sobo je stopil Peter. Stopil je za mano in me prijel za ramo.

-Oprosti, ne vem, zakaj je pri{lo do vsega tega, ampak imam preteklost...

-Kdo pa je nima? sem se izmuznil njegovemu prijemu in mu sedel nasproti.

-Saj razume{, o kak{ni preteklosti govorim. Zaljubil sem se v devet let mlaj{ega fanta, ki ga {e u~im.

-Bogi, sem nesramno nadaljeval.

-Nikoli nisem bil poro~en. Imel sem fanta, ki je pred dvema letoma umrl zaradi aidsa, je prizadeto govoril.

Presunilo me je. Vsa opravi~ila bi bila neumna. Res mi je bilo ‘al, vendar bi vsaka beseda izjalovila iskrene misli.

-Tine, rad bi bil ob tebi. ^e me ne bi rad ve~ videl, te razumem. Ampak mislim, da sem zabredel globoko v sentimentalne vode. Glede faksa naj te ni~ ne skrbi... je malce nerodno razlagal.

Vstal sem, stopil k njemu, ga prijel za roko in jo ponesel k licu.

-Zakaj misli{, da sem tako burno reagiral? Ker mi ni vseeno. Ker si prvi mo{ki, v katerega sem se tako zelo zaljubil, ker mislim, da te ne smem izgubiti.

Bom res lahko neko~ prestopil prag njegove du{e?

Jasmin