»Marija, kaj pa je sedaj to?« sem se vpra{al in se obrnil.
Za menoj je stal mo{ki. Bil je star okoli trideset let. Imel je ~rn, dolg pla{~, klobuk na glavi, tako da se mu obraza ni videlo. Stal je ~isto blizu klopce, tako da sem mislil, da mi bo storil kaj hudega. Mo‘ se je mojega nenadnega obrata prestra{il in stopil korak nazaj. »Dober ve~er!« mi je z globokim glasom dejal.
»Zdravo!«
»Oprosti, ~e te motim, vendar, sedel si sam, pa sem si mislil....«
»Kaj?«
»Da te ne bo motilo, ~e sem zraven.«
Roko je imel v ‘epu in videlo se je, da nekaj premetava po ‘epu ali ob njem. Gledal me je, kot da bi me hotel pojesti.
Vpra{al sem ga: »Kaj premetavate po `epu?«
Zasmejal se je. Opazil je, da sem popolen novinec in da mu lahko pobegnem, ~e me bo za~el prehitro osvajati. Vzel je roko iz ‘epa.
»Lahko prisedem?«
»Seveda. Zakaj ne, saj je dosti prostora.«
Mo‘akar je sedel kak{ne pol metra stran in me ponovno opazoval. Bilo mi je nerodno. Kaj sploh ‘eli? Znova sem pri~el opazovati vozila, ki so {e kar naprej vozila v krogu, vendar tokrat ne ve~ mimo mene. Verjetno zaradi gospoda, ki je sedel poleg. Zami{ljeno sem opazoval po~etje voznikov, ko sem naenkrat ob sebi za~util njega. Pogledal sem ga. Na usta se mu je narisal rahli nasme{ek, ki je isti trenutek izginil.
»Oprosti, te lahko nekaj vpra{am?« je vpra{al.
»Odvisno od tega, kaj.«
»Predstavil bi se rad, ~e dovoli{. Ime mi je Miro.«
»Me veseli, meni pa Kiro.«
Zasmejal se je na ves glas, a sem ga kmalu prekinil: »Ne, saj se hecam. Meni je ime Boris.«
»Od kod prihaja{, Boris?«
»Iz Maribora.«
»Se sli{i. [tajerci imate tako simpati~en govor.«
»Ja, vi Ljubljan~ani pa tudi!«
»Saj nisem Ljubljan~an. Prihajam iz Bosne. Ve{, kje je Zenica?«
»Aha, saj sem bil enkrat tam. Lep kraj, samo {koda, da je zdaj tam vojna.«
»Upam, da se bo kmalu kon~alo.«
»Ima{ kaj domoto`ja?«
»Seveda! A kaj morem.«
Pogovor se je nadaljeval o nesmiselni vojni na Balkanu, o njegovem domu in doma~ih, o ‘ivljenju beguncev v Sloveniji. Ura se je bli‘ala polno~i.
»Moral bom iti, saj me doma ~aka {e velik kup knjig, ki jih moram prebrati.«
»@e odhaja{?«
»Moram!«
»Res??«
Vpra{al je, kot bi hotel iti z menoj.
»Bi {el z menoj?« sem ga vpra{al.
»Je dale~?«
»Ne, samo deset minut.«
»V redu, potem pa grem na kavico, ~e mi jo bo{ skuhal.«
»Seveda.«
Pri{la sva do doma, kjer sem stanoval. De‘urnega pono~i ni, zato ni bil problem spraviti Mira v sobo.
»Lepo ima{. Majhno, a prijetno.«
Sedel je na posteljo in se razkomotil. [el sem v kuhinjo, kjer sem na hitro skuhal kavo. Ko sem pri{el v sobo, je prebiral knjigo, ki sem jo imel na polici pod mizo. Sicer to sploh ni bila knjiga, ampak lepljenka mo{kih slik in besedil. Ob njej sem spro{~al spolno fantazijo o velikih kurcih, o seksanju, o princu na belem konju.
»Lepa knjiga. Ima{ {e kak{no?«
Noge so mi kar otrdele. Na lica mi je udarila vro~ica. Nisem vedel, kaj naj storim. Postregel sem mu s kavo in se usedel na stol.
»Ja. Jih `eli{ videti?«
»Aha.«
Stopil sem se k omari in jo odprl. Na dnu sem imel potovalni kov~ek, v katerem so bile skrite porno revije. Priklonil sem se, da bi dvignil kov~ek, ko sem za~util, kako me je ne‘no pobo‘al po riti.
»Opa!« sem se z nasmehom obrnil.
»Izvoli.«
Ni vedel, ali je bilo v redu, da me je pobo‘al, ali ne. A se ni pustil zmesti. Vzel je revije in jih za~el pregledovati. Od ~asa do ~asa me je pogledal, ker sem ga opazoval. Nekaj se je dogajalo med njegovimi nogami. Kakor da je raslo. Rahlo se je podrgnil in kar na enkrat je bilo v hla~ah zelo napeto. Nisem vedel, kaj naj storim. Ali naj prisedem k njemu in se spustim v enodnevno avanturo?
»Prisedi k meni,« me je tiho povabil.
Dvignil sem se in sedel poleg njega na posteljo. Njegova roka je kaj kmalu iz hla~ potegnila velikana in ga po~asi pri~ela bo‘ati. Gledal sem ga z velikimi o~mi in si zamislil, kako bi bilo, ~e... Ugasil sem lu~. V trenutku sva bila oba gola. Vzdihljaji in objemanje je zapolnilo mojo majhno sobico. Le‘al sem pod njim. Kar na lepem me je obrnil in me ne‘no zbodel. Ni me zabolelo. ^udno! Vsi pravijo, da prvi~ boli. Bil je mojster v zadevi. Lepo po~asi je nadaljeval delo in kmalu sem za~util, kako je svoje sokove ‘ivljenja izlil name. Legel je poleg mene in po~asi, z ob~utkom, spravil mojega v usta in ga pri~el obdelovati. Kako lepo je to po~el! Nisem vedel, da je lahko seks med dvema mo{kima tako lep. Nekaj me je za{~emelo v glavi in brizgnilo je. @e dolgo se kaj takega ni zgodilo, zato je bila fontana zelo velika. Ura je bila ‘e okoli treh zjutraj, ko sva se potiho pretihotapila v kopalnico in se skupaj zaprla pod tu{. Ne‘no me je umival in me bo‘al. Vsak poteg roke me je ponovno vzburil. Na hitro sva se posu{ila in {la v sobo, kjer sva vsak pokadila cigareto in po~asi zaplavala v sen.
Zjutraj sem se prebudil zelo zgodaj. Zbudil sem Mira in mu skuhal kavico. Nato sva v naglici zapustila sobo, ker sem pa~ moral na faks. Zmenila sva se, da ga pokli~em v soboto, ko bo sam doma. Povabil me je na kosilo s sladico. Kaj le bo ta sladica?
V petek sem sre~al Mareta. Moj eks. Skupaj sva {la zve~er zapit moj izpit v M-klub. Spila sva nekaj pivov, potem pa sva od{la v Tivoli. Povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo. Vpra{al sem ga, ~e pozna Mira.
Pritrdil je in vpra{al: »Te je povabil na kosilo?«
»Kako pa ve{?«
»Saj je mene tudi.«
»In? Si {el?«
»Ja, sem.«
»In kako je bilo?«
»Super. Povabil je {e svojega prijatelja in smo po kosilu jedli sladico v troje.«
»Kako?«
»Ja tebi se res vidi, da si novinec. Grupa~a smo usekali.«
»Kaj????«
»In bilo je super.«
Onemel sem. Ti stari lisjak. Najprej me je preizkusil, sedaj pa bi me delil s prijatelji. Opa! Sobota torej odpade, razen ~e si ne premislim. Bom videl. Poklical bom vseeno, da vidim, kaj ima za bregom.
»Halo, Miro?«
»Zdravo. Pride{?«
»Ne vem. Kdaj bi se dobila?«
»Tam okoli devetih v praku.«
»OK. Bo{ sam?«
»Zakaj vpra{a{?«
»Kar tako.«
»Bi imel kaj proti, ~e pride z menoj {e Mi~o?«
»Kdo pa je to?«
»En moj kolega. Ima velikega in super postavo.«
»Ne vem, raje bi videl, da sva sama.«
»Daj no, saj ne bo ni~ hudega.«
»Ne vem. Bom videl, ~e pridem, se dobimo, ~e pa ne, te pokli~em. OK?«
»Dobro. Se sli{iva. Adijo!«
»^ao!«
Zve~er sem {el v park in sedel na isto klopco kot zadnji~. Res je pri{el in ni bil sam. Mi~o ni bil kaj preve~ ma~o. Odlo~il sem se, ko sem videl, v ~em je stvar, da zadevo kon~am, se poslovim in odidem. Stari lisjak je misli, da me bo lahko kar »prodajal« ali pa »podarjal« prijateljem. Tako se pa ne grem. Kon~no le sam izbiram, s kom bom in s kom ne. Ko sem se vrnil domov, sem sedel za mizo in {tudiral naprej. Misli so mi sicer uhajale v park. Kar na enkrat je nekaj zaropotalo po oknu. Nekdo me~e kamen~ke. Kdo bi to lahko bil? Odprl sem okno in bil je Miro. Sam.
»Pridi gor,« sem mu tiho rekel.
Pri{el je. Ko sem odprl vrata, sem opazil, da ima nekaj v roki. [opek ro‘ mi je prinesel. Bil sem presene~en.
»Izvoli, zate. In oprosti, ~e more{!«
»Ve{, Miro. Nisem tak, za kakr{nega si me morda imel.«
»Vem! In {e enkrat, oprosti!«
»Vstopi!«
»Ne, bom kar {el. Vem, da se mora{ u~iti.«
»OK. Te bom poklical.«
»Dobro!«
Od{el je. Cvetljice sem postavil v vazo in {e malo po{tudiral, potem pa sem zaspal.
Receptor