Kekec

13/14. številka, junij/julij 1997

brezplačno

Naslovnica KEKČEV PIKNIK

RIBIČEVA OČARALA NEMŠKE PEDRE

ROZAVIZIJA '97
scena

PROSTITUCIJA IN PRILEŽNIŠTVO
tema številke

PUSTITE SE ZAPELJATI TIBORJU
gayspotting

BILI SMO NA PRIDEU
aktivizem

KAKO KOT GEJ
PREŽIVETI DEVETDESETA
vizualije

DVOMI
zgodba

RUDI
ljudska povest v nadaljevanjih

GEJ VODIČ

Foto: Jana Marot


Kolofon KEKEC številka 12/13, junij/julij1997. Izdaja ŠKUC-Magnus, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana. Glavni in odgovorni urednik: Aleš Pečnik. Oblikovanje in prelom: Marko Popovič. Vse pravice pridržane! Tisk: Birografika Bori, Ljubljana. Naslov uredništva in trženje: KEKEC, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 130 4740, fax: (061) 329 185. Uredništvo izraža razumevanje in iskreno sočutje, če kdo, ki se pojavi ali je omenjen v časopisu, ni gej. Branje dovoljeno kjerkoli - na ulici ali avtobusu, pod odejo ali na stranišču. Časopis je uporaben tudi za kurjavo, ker pri izgorevanju vse strupene snovi ostanejo v njem. Po mnenju Urada vlade RS za informiranje (4/3-12-148/94-23/17, 25. 1. 1994) se zanj plača 5% davek od prometa. Žiro račun ŠKUC 50101-678-52011, devizni račun 50100-620-133-27621-11990/3 (za KEKEC).


Živjo!

V povorki na beneškem gej prideu mi je prišlo na misel, da je ena od stvari, ki Ljubljani manjkajo, da bi se lahko imela za mesto, tudi gej pride. Kakšne pa so možnosti, da tudi Ljubljana dobi takšno prireditev?

Ugibanj o tem je bilo že precej, najbolj realistična pa je tista, ki pravi, da bi se skozi mesto sprehodili trije pedri in tri lezbijke s transparenti, ob straneh pa bi stali slovenski intelektualci in ploskali. Če bi »pride« opazovalo dovolj intelektualcev (ali če bi ti, ki bi ga opazovali, ploskali dovolj glasno), bi morda celo prišel v medije.

Pa geji in lezbijke iz naše Mat' Kurje? Veliko jih je že bilo po gej prideih po svetu, in večinoma so bili z dogajanjem na teh paradah zadovoljni. Pa vendar jih niti mrtve ne bi zvlekli na domači pride. Zato, ker bi bil pri nas dolgčas, pravijo. A bistvo parad gejev in lezbijk ne leži v zabavi (čeprav je ta postala redni, obvezni in seveda čisto prijetni spremljevalec), ampak v politični izjavi, ki jo ima takšen dogodek. »Pride« je namreč angleška beseda za ponos, ljudje se odločijo, da se ne bodo več skrivali in zatirali, da se bodo v javnosti pokazali takšni, kot pač so. Naši geji in lezbijke pa so še vedno prepričani, da se jim bo zgodilo nekaj groznega, če mama (prijatelji, sodelavci, šef... vedno se najde grešni kozel) izve, da so »drugačni«.

Pred kratkim smo na nekem pripravljalnem sestanku za kampanjo proti nestrpnosti do istospolno usmerjenih ugotovili, da takšne kampanje v Sloveniji sploh ne potrebujemo. Par lezbijk in tudi par gejev se lahko po mestu sprehaja držeč se za roke, ne da bi se mu kaj zgodilo. Poskusite kaj takšnega v Londonu izven gej geta.

Strah pred posmehom? Brez dvoma strejt okolica kakšnega odkritega geja tračari za njegovim hrbtom, da ugiba, kakšno je njegovo življenje (ki je tako obupno podobno njihovim),... Pa vendar vsaka okolica najde material za tračarjenje o vsakomur, ne glede na spolno usmerjenost - nekdo ima malo bolj noro frizuro, drugi ne pozna bontona, tretji izstopa s svojo dolgočasnostjo, četrti ima čudne čevlje in peti si vrta po nosu, ko misli, da ga ne opazujejo.

Le zakaj se ravno geji tako bojimo, da bi kdo kaj slabega rekel o nas, ko bi morali biti tega navajeni že s scene?

Urednik


Od srca do srca Kje so (bile) naše ladje?

R. si je po »izletu« po Danski našel novo stanovanje. Kuhinjo je prebarval v roza barvo, na »kavo« pa baje še nikogar ni povabil. Š., ki se je s slovensko delegacijo udeležil beneškega Pridea, je v tem zanimivem mestecu ostal dlje, ker je spoznal nekega Španca.

T., po novem de nuna, je šel na delovni obisk v Budimpešto in našel svojo Damo s kamelijami. A.je odkril način, da se na morje odpravi brez boljše polovice: na zadnjem nedeljskem žuru je prvemu R. dal kompliment, ki ga drugi A. ni mogel prebaviti, da pa bi bila stvar bolj »ziher«, se je šel male nežnosti z I. Kljub temu pa je pred odhodom poskrbel za nuhšlepo za drugega A., ki ga poleg gardedame varujejo male živali. G. se je z veselo družbo odpravil na Lošinj, vendar ga je bilo zaradi sosedov »strah« povabiti tudi drugega T. Slednji bo avgusta z M. odšel v Piso na konferenco, je pa že sedaj nadrl direktorico B., ker ni hotela plačati kotizacije. S konference v Kölnu pa sta se navdušena vrnila tretji A. in drugi G. - pravita, da bosta v to nemško pedrsko prestolnico še šla. Tretji G. in drugi B. sta se odpravila v Zagreb, kjer nista bila najlepše sprejeta. Drugi B. si je kljub temu privoščil posteljno telovadbo s S., zaradi katere tretji G. ni mogel zaspati do petih zjutraj.

Nespečnost pa muči tudi drugega R. Odpraviti jo skuša s pomočjo uradne medicine (tablet), čeprav smo ugotovili, da bi bila naravna medicina bolj učinkovita in ob pravilni uporabi kondoma tudi manj škodljiva. Izgleda, da je njegova zgodba z N. dobila svoj razplet - na dvorjenje se je odzval z vprašanjem, če bosta skupaj tiščala riti. N. v vednost: drugi R. je versatilen.

Darkroom party v K4 ni uspel ravno najbolje. Party so bojkotirali pari - tako so vsaj poskušali prepričati drug drugega - pa ravno na pare je šefica diska tretja B., ki je Kekcu že zagrozila s tožbo, če bo še kdaj omenjena kot ženska, najbolj računala. »Ta žur je prav za pare. Najprej bodo kaj vštrikali, se potem skregali in kot samci začeli pogosteje hoditi v disko,« je rekla ob neki priložnosti. Direktorica prva B. pa je tretji B. kot dodaten vir dohodka predlagala izposojo lisic, s katerimi bi se ljubosumneži lahko priklenili na svoje najdražje.

Menda se je na »Black outu« še najbolje imel Z., ki je preganjal ženske z dela, ki je bil rezerviran za moške. Drugi B. se je zalizal z marsičem, kar je prišlo mimo, in si zaslužil grajo prvega S. Tretji G. in drugi N. sta opravljala meritve in se glasno zgražala vsakič, ko sta naletela na kaj prekratkega ali pretankega.

Za fantazije marsikoga pa je poskrbel drugi M., ki se je na že utečenem darkroom partyju v tisti vasici na Primorskem šel fisting z nekim mornarjem. Polovica jih vzdihuje, ker si želi moža v uniformi (pravzaprav brez nje), druga polovica pa zato, ker želi preizkusiti kirurške rokavice na lastnih rokah (ali kje drugje).

kekepress

ilustracije Jammy


Speckahla

Slika s piknika
foto: Margareta Lorger

KEKČEV PIKNIK

Kekec se je s sodelavci in drugimi aktivisti in aktivistkami 25. junija odpravil na piknik v Iški Vintgar. Družba, vreme in vzdušje je bilo odlično, vtis so kvarili le klopi. Naš oblikovalec pa je pokazal izjemne kuharske spretnosti.

kekepress

RIBIČEVA OČARALA NEMŠKE PEDRE

Presenetljiva novica prihaja iz Nemčije. Izbor Evrovizijske popevke je tam veliko bolj popularen kakor pri nas. (V nekem mestu so celo organizirali zabavo z dvema velikima displejema, na katerih so predvajali prenos prireditve.) Vest pa je, da je Tanja Ribič, ki je letos zastopala slovenske barve, očarala slehernega nemškega pedra in to celo tako daleč, da so vsi držali pesti zanjo, da osvoji prvo mesto. Zdaj si vsi želijo posnetek njene pesmi. Tanja naj dobro premisli, ali se ji splača lansirati svoj CD na to milijonsko tržišče. Več besed okoli tega fenomena ne bi izgubljali razen morda še namiga, da pesem sedaj nujno potrebuje tudi nemški prevod.

kekepress

vila zaključnega večera

foto: Frenk Fidler

Metelkova

Da na Metelkovi ni vedno dolgčas, bi vam vedeli povedati tisti in samo tisti, ki se razen notorično dolgčasnih »žurov« v Tiffanyju udeležijo tudi kake druge prireditve, ki jih v tem času na Metelkovi ne manjka. Tako je bil 3. julija v Gala hali dobrodelni koncert, na katerem so nastopile skupine Rhythm thieves, Od sonca razvajeni, Srečna mladina, Erotični, Anonimus, Skok, Sula in pa seveda Proletariat, katerega člani so kooperativno pokazali svoje životce tudi našemu fotografu (hvala, hvala!). Za neglasbeno presenečenje je poskrbela policija, ki je pretepla nekaj udeležencev koncerta, potem pa na veliko razočaranje klozetarskih pedrov v svojih vrstah vletela na ženski večer v Tiffanyju, kjer je polegitimirala nekaj lezbijk.

kekepress

Proletariat
foto: Frenk Fidler

K4 NA POČITNICAH

6. julija se je K4 zaprl, odprl pa naj bi se spet septembra. Na zaključnem žuru so organizatorji poskrbeli za krajše a številnejše performanse, ki so pritegnili precejšnjo pozornost obiskovalcev.


Rozavizija '97

Scena

Osma Rozavizija se je zgodila na bivši dan mladosti, 25. maja 1997. Pet »tekmovalk« se je potegovalo za zmago: Lepa Brena iz Republike Srbske, Madonna iz ZDA, Celine Dion iz Kanade, Spice Girls iz Velike Britanije in Deja Mušič, ki je zastopala barve Slovenije. Že kmalu po začetku glasovanja, ki je bilo tokrat »telefonsko«, se je pokazalo, da bo potekal oster boj med Madonno in Lepo Breno, in res je slednja le za nekaj točk premagala prvo.
Lepa Brena

Madonna

Pogostitev pa na letošnji Rozaviziji ni bila le za VIPe: banane, jagode, jabolka in torto je obiskovalcem delil pomanjkljivo oblečen mladec.
Celine Dion

fotografije: Frenk Fidler

Deja Mušič

pan


Prostitucija in priležništvo

Tema

v Sloveniji se prostituirajo predvsem mladostniki

Prostitucija je spolna aktivnost, za katero se izrecno pričakuje, zahteva in prejme plačilo. Je pojav, ki ga v različicah verjetno poznajo vsa ljudstva vseh časov. Beseda prostitucija je prišla v rabo v poznem 18. stoletju. Študije najpogosteje opredeljujejo prostitucijo kot kaznivo obliko deviantnega vedenja.

V moderni zahodni družbi imajo prostituirane osebe nizek socialni ugled, so zaničevane in stigmatizirane, medtem ko njihovi klienti tega bremena ne nosijo. Še več, pogosto se zavzemajo za najostrejšo obsodbo prostitucije in zahtevajo ostre represivne ukrepe. Vendar ni bilo vedno tako in niti ni povsod tako. Znano je, da so imele v Stari Grčiji hetere visok družbeni status. Glede na različne oblike družbenih sistemov in družinskega življenja po svetu se razlikuje tudi status prostituiranih oseb. Včasih lahko prostituirana oseba postane slavna, napiše avtobiografijo, ki postane knjižna uspešnica (npr. Jean Genet, Madame X), tudi če ne opusti tega poklica, kakor svetopisemska Marija Magdalena.

Več avtoric in avtorjev, ki se ukvarja z vprašanjem prostitucije, poudarja, da so izkušnje iz otroštva in mladosti pomembni element pri odločitvi za prostitucijo.

Prostitucija je kot druge dejavnosti podrejena zakonu ponudbe in povpraševanja. Stik s prostituirano osebo je za klienta včasih več kot telesno zadovoljstvo, daje mu tudi nekaj duševnega zadovoljstva. Na primer ponižanje (prostituirane) osebe, ki ga klient izkazuje v obliki plačila, je lahko pomembno vsaj toliko kot sam spolni akt. Zanje ima prostituirana oseba posebno magično vlogo (psihoanalitiki menijo, da s tem rešujejo motnje iz Ojdipovega obdobja), zato se bodo zatekali k njim, čeprav bodo imeli dovolj možnosti za spolne stike z osebami, ki ne zahtevajo plačila. Dokler bo obstajalo povpraševanje po prostituciji, bodo obstajale tudi prostituirane osebe.

Ženska prostitucija je bolj razširjena in je družbeno vidnejši pojav od moške, ki je bolj individualna in občasna, ali otroške, ki je v večji meri značilna za nekatere države Daljnega Vzhoda.

Vsa "področja" prostitucije imajo znotraj svojega obsega tudi hierarhijo. Najnižja je poulična prostitucija, ki je najbolj izpostavljena zlorabam zvodnikov, klientov in organov varnosti. Ta oblika je tudi najbolj preganjana in stigmatizirana. Hišna prostitucija se navezuje na privatne klube in bordele, kjer prostituirane osebe nudijo svoje usluge gostom. Za razliko od pouličnih prostituiranih oseb, ki skoraj vse, če se lahko zanesemo na različne študije, prihajajo iz nižjih socialnih krogov, je za "boljše" prostituirane osebe značilno, da lahko prihajajo iz najvišjih socialnih razredov. V skupino "boljših" prostituiranih oseb spadajo tudi osebe, ki so že na robu tistega, kar imenujemo prostitucija, saj dajejo prednost daljšim zvezam z enim klientom ali manjšo skupino (Dumas, Dama s kamelijami). Vendar pa so to navadno samo želje prostituiranih oseb. Resničnost je popolnoma drugačna.

Za herarhijo v prostituciji je značilno tudi dejstvo, da napredovanja v "višji razred" ni, le obratno.

O moški prostituciji se konkretno govori in piše bolj malo. Tudi s tem ni bilo bilo vedno in povsod tako, saj jo omenjajo že v zvezi z Antično Grčijo. V razvitem svetu je to "področje" prostitucije veliko bolj razširjeno kot pri nas. Pojavlja se na mestih kot so javna stranišča, železniške postaje, tržnice, časopisni oglasi itd. Krajša raziskava o moški prostituciji pri nas je pokazala, da veliko fantov, ki se prostituirajo, prihaja iz bivših jugoslovanskih republik. Gre za starejše mladostnike, ki so jih razmere potisnile na rob eksistence, tako da svojih uslug ne ponujajo izključno za denar, ampak tudi za nadomestila (obleka, hrana, prenočišče ipd.). Pojavljajo se tudi druge oblike moške prostitucije pri nas, vendar še vedno močno v okvirjih poulične prostitucije.

Trenutno je v Evropi, kar se tiče prostitucije ter nasilja in zlorab povezanih z njo, najbolj na udaru prav vzhodni del, katerega ekonomska kriza se dotika slehernega vzhodnoevropejskega žepa. To pa s pridom izkoriščajo tako zahodni kot vzhodni zvodniki in klienti.

Najbolj prepričljiv splošni sklep, ki ga lahko izpeljemo, je, da prostitucija ponuja sredstvo za dosego spolne zadovoljitve ljudem, ki zaradi svojih psihičnih slabosti ali obstoja restriktivnih moralnih kodeksov ne morejo najti drugih seksualnih partnerjev.

Na tem mestu pa bi rad poudaril, da so se dosedanje študije in raziskave na področju prostitucije vse preveč usmerjale v prostituirane osebe. Spoznanje, da je prostitucija podvržena zakonu ponudbe in povpraševanja in dejstvo, da dokler bo obstajalo povpraševanje, bo tudi obstajal pojav prostitucije, so pripeljale raziskovalce pred novo nalogo. Raziskave v razvitem svetu so se sedaj nekoliko odvrnile od prostituiranih oseb k klientom, k njihovim značilnostim, frustracijam, željam itd.

Še vedno pa obstajajo znotraj prostitucije, v večini primerov, zvodniki s svojo osebnostjo, ki bi zaslužili veliko bolj natančne raziskave in študije, kakor pa same prostituirane osebe in njihovi klienti.

Tomaž Škorjanc

Moja mala Budimpešta

Kekčev sodelavec je pogledal v zakulisje agencije za spremstvo v Budimpešti

Tema

Prejšnji teden sem šel v Budimpešto. »Pa kaj,« boste rekli, »saj je vendar poletje, čas dopustov, oddiha, potovanj.« Prav imate, ampak ta izlet je bil poslovne narave. Odgovoril sem namreč na oglas, ki je vabil mlade, entuziastične in komunikativne ljudi, ki bi po Sloveniji delali kot turistični vodiči za geje, ki bi se preko agencije, ki je dala oglas, odločili za obisk. Mlad sem, entuziast tudi, komunikativen pa še preveč, in sem si rekel: »Zakaj pa ne?«

Odgovoril sem torej na njihov oglas. Hoteli so se dobiti z mano in me bolje spoznati. Kontaktna oseba je bil nekdo, ki je elektronska sporočila podpisoval kot Bob. Vse skupaj je imelo nekakšen sumljiv priokus. Intuicija mi je govorila, da to ni vse, kar hočejo od mene, a moja firbčna narava tudi tokrat ni zatajila.

Povabil sem jih v Ljubljano na razgovor, vendar mi je Bob odpisal, da bi raje videl, če bi jaz prišel v Budimpešto, saj je bil zelo zaposlen. Pripravljen je bil kriti moje potne stroške in mi nuditi prenočišče in hrano. Pa sem šel.

Po dolgotrajnem potovanju z vlakom sem končno prišel v Budimpešto, kjer bi me morala čakati Bob in njegov poslovni partner. Nisem še dobro stopil z vlaka, ko mi je nasproti prišla čudna dvojica: visok arijski mladec in starejši sivolas moški. Ogovorila sta me in ugotovili smo, da čakata mene. Starejši se je predstavil kot Bob. Preden sem izstopil iz vlaka sem vse dokumente spravil na varno v potovalko, saj nisem hotel, da mi sredi najbolj zloglasne železniške postaje v Budimpešti kdo sune potni list. Bob pa je prijazno rekel, da vidi, da sem utrujen po dolgi poti, in da mi lahko on nese potovalko. Zgrabil jo je, meni pa je pulz poskočil na 200 utripov na minuto. Nisem vedel, s kom imam opravka, zato sem raje molčal.

Odpeljala sta me do avta - starega, kovinsko zelenega BMWja, ki je že od zunaj izgledal sumljivo. Moja potovalka je izginila v prtljažniku, mene pa so dali sedeti na zadnji sedež. Nisem vedel, kaj se dogaja, onadva pa sta se vedla popolnoma normalno. Torej sem se skušal tudi jaz, čeprav se je moje srce nevarno približevalo infarktu.

Med vožnjo sta se pogovarjala o nekih fantih, ki delajo pri tej agenciji, in o strankah, ki da so bile zadovoljne. Potem sta si ogledovala fotografije, ki sta jih pokazala tudi meni. Na njih je bilo okrog 15 fantov, starih okrog 20 let, v adamovih kostumih. Počasi se mi je slika bistrila, a še vedno nisem točno vedel, kaj hočeta od mene.

Kasneje smo šli na kosilo v hotel Marriot's, ki je eden od najbolj luksuznih hotelov v Budimpešti. Tam sem Boba zaslišal o vseh umazanih podrobnostih.

Izvedel sem, da gre za agencijo za spremstvo. Pri njej dela okrog 15 fantov. Vsi so zelo postavni, stari od 18 do 21 let in izurjeni v erotični masaži. Njihove stranke so večinoma starejše od 55 let, za 75 minut njihovih storitev pa odštejejo 150 dolarjev. Fantje se seveda po svoji presoji lahko spustijo tudi v spolni odnos, ki mora biti varen. Vsake tri mesece imajo obvezno testiranje na HIV.

V Budimpešti sem ostal pet dni in nekatere od teh fantov sem spoznal in preživel nekaj časa v njihovi družbi. Izvedel sem življenjske zgodbe nekaterih.

Eden od fantov mora preživljati mamo in sestro, ker je oče umrl. Mama in sestra seveda nič ne vesta o tem, sicer pa fant sploh ne mara moških, in ne razume moških, ki jih ženske ne vzburjajo.

Drugi se ukvarja s tem, ker hoče videti, kako izgleda takšno življenje, denarja pa pravzaprav sploh ne rabi. Hoče pač živeti v filmu, ki ga doživlja.

Tretji je star 21 let in sovraži pedre. Ima ženo in otroka v Ameriki, sam pa je Romun. Dela zato, da bi lahko odšel v Ameriko. Je zelo privlačen in to dobro ve. Ko sem ga vprašal, če je zaljubljen v ženo, mi je gladko rekel ne. Rad ima samo svojo mamo, tudi svojega otroka ne mara.

Četrti si prav tako želi iti v Ameriko, da bi študiral. Pravkar si je našel »financministra«, pri katerem bo živel štiri leta in ki mu bo plačeval šolnino v zameno za družbo.

In tako dalje. Po petih dneh življenja tam sem doživel Moj mali Idaho in ni mi žal. Takšne dogodivščine so začimba življenja in presrečen sem, da sem lahko pokukal v zakulisje tega »aparata«.

Denubis

Kekčev sodelavec se je odločil pogledati, kako je s prostitucijo pri nas, in o tem povprašal dva fanta, ki naj bi se ukvarjala s temu podobnimi zadevami - iz pogovora namreč sledi, da ne gre za klasično prostitucijo. O tej pa je Kekec že pisal v svoji 3. številki (marec 1994).

Tema

Aleksis, 17 let

Živjo, Aleksis. Zanima me, kako bi sam sebe poimenoval?
Homoseksualec.
Homoseksualec. Star si…?
Sedemnajst let.
Mladoleten torej. Bi sebe po profesiji imenoval »priležnik« ali »prostitutek«?
Rekel bi si kurtizana.
Ti ločiš med prostitucijo in priležništvom?
Ja, trdim da nimata nič skupnega.
Kako bi torej definiral samega sebe?
Torej… sem kot mlada dama, ki rada zabava dobro situirane gospode. Seveda ne samo zabava, tudi spremlja.
Katere usluge pa spadajo k tvojemu delu? Kakšen je tipičen odnos do tvojega gospoda?
To so lahko večerje, grem tudi na pijačo, seveda tudi v posteljo zavijem na kakem ovinku.
Te ti gospodje financirajo?
Ja, ampak mi ne plačujejo za seks.
Je v tvoji ponudbi uslug tudi seks sam?
Seveda je.
Koliko pa si do sedaj imela takih gospodov?
Okrog pet.
Kje pa najdeš svoje gospode?
Ah, to se spozna. Večinoma sem jih spoznal v parku Tivoli. Seveda mi ne plačajo za seks kot prostitutki, ampak mi je bolj v užitek iti z njimi na večerjo, na kako kavico.
Koliko časa pa približno traja en takle odnos med gospodom in priležnico?
Do sedaj še nisem bil z nekom v trajni vezi kot priležnik, ampak samo občasno, ko se grem ven zabavat.
Pa je to striktno le eden gospod naenkrat, ali je to prilagodljivo?
Seveda ni le en! Saj to ni nobena resna zveza. Če bi bil z enim bogatašem v resni zvezi, potem ne bi z drugimi hodil. Sicer pa je to samo za kakšen soirée.
Mi lahko opišeš teh pet gospodov, kaj so počeli, starost…
Stari so bili od 40 do 50, morda tudi več…
Je kdaj kdo imel kako nenavadno željo?
Ja, z enim sem bil res prvič in zadnjič v postelji za denar. Bil je zelo dobro situiran. Ponujal mi je denar. Hotel pa je, da sem ga tepel s palico po zadnji plati.
In za to uslugo ti je plačal?
Ja, plačal mi je dvesto mark.
Kako pa izgleda eno spoznanje takega gospoda?
Najprej so mi povedali kaj je…
Kdo ti je povedal?
Prijatelji.
Seveda sem ubral tako taktiko, da sem začel govoriti o koncertih, zgodovini, francoščini, ker sem vedel, da takih gospodov ne zanimajo preveč banalne stvari.
So to torej izobraženi gospodje?
Ja, izobraženi so, uglajeni, ampak so večinoma vsi pokvarjeni.
Zanima me še, kakšne imaš načrte za prihodnost, nameravaš nadaljevati s takim načinom življenja, ali imaš drugačne načrte?
Trenutno je na vidiku zelo premožen gospod iz tujine, ampak če bi našel pravo ljubezen bi se njemu odrekel.
Kakšen je odnos med tvojo pravo ljubeznijo in tvojim poklicom?
Tukaj pa ni nobenega odnosa, to sta dve nasprotji, bi rekel. V ljubezenski zvezi bi bil z lepim in mladim fantom, pri priležništvu pa gre predvsem za njegov denar in vse, kar lahko od njega odneseš oziroma dobiš.
Pa se ti zdi to moralno sprejemljivo ali pa je to sprto s tvojimi moralnimi normami?
Sprto ni, saj si vsakdo služi kakor si zna. Človek pač misli, da si zaljubljen vanj in ti daje denar, kot bi ti ga dajali starši.
Verjetno svojim gospodom daješ vtis, da si vanje zaljubljen.
Seveda moram tudi hliniti ljubezen, čeprav k sreči ni bilo do sedaj nobene resne zveze, tako da mi tega ni bilo tega reči. Bilo pa je pred kratkim to skoraj potrebno ampak nisem rekel, da sem zaljubljen.
Se pravi, da na koncu koncev ostajaš pošten vsaj do neke mere?
Do neke mere. Na primer, moram tudi hliniti, da mi je človek všeč, da ne bo res videl, da sem samo za denar z njim.
Se tvoje stranke zavedajo, da si z njimi samo zaradi denarja?
Upam, da ne. Sicer pa, če so grdi in imajo veliko denarja, morajo imeti res kurjo pamet, če ne vidijo tega.
No, Aleksis, zahvaljujem se ti za ta intervju in ti želim srečo in varnost v tvojem nadaljnjem delu.


Lejla, 19 let

Moj drugi intervjuiranec nosi umetniški naziv Lejla. Sediva v klubu Tiffany.

Zanima me, če za svoje usluge dobivaš denar, ali pa ti stranka nudi večerje in te financira na vse druge načine?
Rekel bi, da bolj to drugo.
Se pravi večerje in sveče?
Da.
Koliko časa pa se ukvarjaš s tem?
Ne dolgo. Okrog osem mesecev.
In kje dobiš svoje »financministre«?
Najdeš jih povsod. Pri nas predvsem po parkih, sicer pa se da dobiti tudi v samem mestu veliko takih oseb.
V mestu?
Ja, predvsem v barih.
V barih s homoseksualnim predznakom (npr. Gaylerija), ali povsem običajnih barih?
Pred kratkim sem spoznal moškega, od katerega bi lahko vse to dobil v klubu Metropol.
Kakšna pa je tvoja ciljna starostna skupina pri moških?
Od 35 do 40 let.
Morajo biti dobro situirani, ali pa to niti ni tako pomembno?
Kar dobro situirani morajo biti. Imeti morajo stil in šarm. (Lejla pri tem pomane s prsti in se nasmeji.)
Koliko pa si imel takih priležniških zvez v svoji karieri?
Iskal sem jih precej, potem pa sem si zaželel vezo. Prva od teh se je vlekla 6 mesecev, potem spet 6 mesecev in nato še 3 mesece. Zdaj pa živim, kot hočem.
Imel si torej zvezo z moškim, ki te je finančno podpiral, ali je bila to ljubezenska zveza?
Rekel bi oboje. Čeprav je bil oženjen in celo oče enega otroka, vendar je bila kljub temu šest mesecev prisotna tudi velika ljubezen.
Povej mi še, če ti osebno ostro ločiš med ljubeznijo in poklicom?
Ločim že, ampak sem pač taka oseba, da pogosto ne znam potegniti ostre meje. Kolikokrat se mi je že zgodilo, da je iz čisto nedolžnega flirta vzrasla ena ljubezenska zveza.
Nimaš pa želja po moških svojih let?
Ne, sploh ne. Ljudje do tridesetega leta se mi zdijo… vztrajajo pri neki resnosti, pri ciljih v življenju in nekaj igrajo, zato so mi bolj všeč moški od 35 do 40.
Zanima me še tole, koliko financministrov si imel?
Do sedaj dva resna, ostalo pa je bilo kar tako.
Kako pa sta te podpirala? Na kakšen način?
Finančno. Ker sem pa bil sposoben živeti po finančni plati, sta mi nudila bolj luksuz. Šoping, večerje, hoteli…
Je imel kdo od njih kakšne posebne želje?
Kakšnih zahtevnih spolnih želja sploh niso imeli, težko pa je bilo to, da so zahtevali zvestobo za vse, kar so dali.
Pa si z vsakim od teh moških tudi spal?
Z nekaterimi ne, z nekaterimi ja.
Ti je bilo to v breme a1i pa je bila to le osebna želja?
Bolj osebna želja. Tako pač živim.
Pa so ti bili moški, s katerimi si bil, vsi všeč?
Vsi moški, s katerimi sem bil, so bili lepi moški in, kar je zelo pomembno, bili so dobro oblečeni. Imeli so nek individualen stil. Vedno pa sem iskal moškega, ki je slaven, s pomočjo katerega bi prišel do svojih ciljev.
Iskal si torej moškega s položajem?
Tako je. Zgledoval sem se po beograjski pevki Ceci. Če bi ona umrla, bi rekel, da sem bil v prejšnjem življenju ona.
Ti je tvoj stil življenja moralen?
Precej moralen.
Pa se nameravaš še naprej ukvarjati s tem?
Iščem moškega, kot ga je našla nekega dne Evita Peron.
Torej moškega z visokim položajem, družbenim standardom in denarjem?
Točno tako.
Vendar je razlika v letih opazna. Si pripravljen preživeti življenje s takim, ali pa ne?
Vizuelna razlika v letih seveda je. Vendar pa z mlajšim fantom ne bi mogel imeti kakšne dolge veze.
Zakaj pa tako misliš?
Zdi se mi, da so moški od 35 do 40 let bolj zreli in zdravi.
Kaj pa bi naredil, če bi tvoj izbranec v trenutku izgubil ves denar, recimo da bi na borzi izgubil ogromno vsoto denarja. Kaj bi naredil?
Tak primer sem že imel. In sem vztrajal z njim.
Pa bi ga bil pripravljen financirati ti, ali pa bi raje našel koga z več denarja?
Če bi bil zaljubljen, bi določen čas financiral jaz, vendar ne večno.
Si že kdaj do sedaj za samo spolne usluge prejel denar?
Ne, razmišljal pa sem o tem.
Pa te je bilo kdaj sram svoje profesije?
Ne, sram me ni, ker sem zadovoljen s svojim življenjem, saj je to za moje poglede povsem normalna stvar, pa še uživam v tem.
Hvala ti za ta intervju, draga Lejla.

Denubis


Pustite se zapeljati Tiborju

ali

Potovanje po Bratislavi

Gayspotting

Bratislava by night

Ker je kazalo, da bodo prvomajski prazniki klavrni zaradi vremena, in ker nismo imeli nobenih pametnih načrtov, smo se tri ljubljanske keke odločile oditi v Bratislavo. Po petih urah klavstrofobične vožnje smo prispeli do avstrijsko-slovaške meje in se zapeljali v center Bratislave, kjer smo najprej poiskali mojega prijatelja. Revež je moral ostati še dolgo v službi, zato smo se do konca dneva potikali po mestu, kjer je eden odšel v največjo trgovino na ogled nahrbtnikov in plezalne opreme, drugi prijatelj in jaz pa sva raje odšla na ogled mesta in njegovih štrik placev.

Mestece je prijetno, stari del je precej podoben stari Ljubljani, novi del pa precej podoben novemu delu Ljubljane, s faktorjem deset (instant naselje Petržalka je desetkrat večje in desetkrat grše od Fužin). Cerkva je v Bratislavi več kot v celi Sloveniji (in tudi papež je bil tam že dvakrat), ampak to vas (upam) ne zanima preveč.

Prvi dan smo si ogledali grad, ki stoji na hribu. Od kje se je vzel hrib, mi ni jasno - kamor seže pogled, je sama ravnina razen te male izjeme. Grad je tudi za Slovake priljubljena izletniška točka. Ljudje se sprehajajo, sončijo na klopeh in poležavajo v travi. Čisto zraven gradu stoji parlament, ki si ga verjetno ne boste mogli ogledati.

Zanimiv je tudi most, ki loči Petržalko od centra. Na stolpu, ki stoji čez most, je restavracija z vrtečo ploščadjo, s katere se lahko lepo razgledate po mestu.

Čez Bratislavo teče Donava (ali Dunaj, kot ji rečejo Slovaki) z dokaj živahnim prometom. Če ste fine, lahko odštejete malo več kron in prespite v hotelu na ladji. Sprehajališče ob Donavi z bujnim grmovjem je primerno tudi za kaj drugega.

Žal pa bratislavski parki niso tako bujni in veliki kot ljubljanski, so pa toliko bolj zanimivi, tudi podnevi. S prijateljem nisva dolgo sedela v enem izmed njih, ko se je od nekod prikazala več kot očitna keka. Nekaj časa je stala ob robu fontane in kmalu sta se ji pridružili še dve. Malo so poklepetale, temeljito poskenirale okolico in se odpravile kdo ve kam. Ok, mesto smo si ogledali, park tudi, kaj pa sedaj? Bližal se je večer in po kratkem pregovarjanju je padla beseda: Zakaj pa ne bi šli v Apollona? Apollon (Panenská 24) je dokaj znan gej disko v Bratislavi. Obstaja še eden, večji disko (na Molecovi 2), ki pa je gejem namenjen samo drugo soboto v mesecu.

bratislavski štrikplac

Okrog enajste ure zvečer smo se odpeljali iz hotela proti centru, mimo dragih hotelov in že znanega parka, nakar smo zavili v temačno ulico. Človek dobi malce neprijeten občutek. Nikjer žive duše, ulična razsvetljava pa je verjetno pripadala še ruskemu redukcijskemu sistemu. Kmalu smo parkirali pred staro hišo, ki na zunaj ni dajala nobenega videza, da se tam skriva kakšen lokal, kaj šele disko. Res pa je, da so ponavadi dobre reči očem skrite. Šli smo skozi vežo in obstali pred velikimi, težkimi vrati z zvoncem. Pozvonili smo in kmalu se je pojavilo dekle, ki nam je odprlo vrata in zaračunalo po 200 kron (1000 SIT) za vstopnino in konzumacijo. V disku smo najprej opazili priročen sex shop, potem pa smo zavili v obokan prostor, kjer so bile mize, vse pa je bilo v rdečem žametu. Malo naprej je bilo na črno prepleskano plesišče in v naslednjem prostoru šank z najmanj enim srčkanim natakarjem. Usedli smo se za mizo, naročili pijačo, malo poklepetali in odšli na plesišče. Prijatelj in jaz sva se čez nekaj časa vrnila k mizi. Nekaj časa sva sedela in opazovala prišleke, ko je k nama prisedel možakar poznih tridesetih let in naju ogovoril: "Ahojte, odkial ste?"

"Zo Slovinsko," sem odgovoril.

Tip pa je bil začuden: "A ja to ne poznajem."

Ker nisem vedel kaj naj rečem, sem enostavno povedal, da je to bivša Jugoslavija. Tipu se je kar nasmejalo.

"A teraz viem na o ste tu. Povedte mi, i sa vam to isplati?"

Ni mi bilo čisto jasno, zakaj naju sprašuje, če se nama kot jugoslovanoma splača priti v Bratislavo. Odgovoril sem mu, da mi je Bratislava všeč in da imam tam prijatelje. Tip se je nato predstavil - ime mu je bilo Tibor, star pa je bil 35 let. Potem pa je začel govoriti v čudnem narečju, ki ga nisem povsem dobro razumel, zato sem raje poklical slovaškega prijatelja Vlada za prevajalca. Ko mu je Tibor razložil, kar je verjetno prej tudi nama, se je Vlado zasmejal in v najbolj blagi obliki povedal: "Tip misli, da sta se prišla dol dajat za denar."

Skoraj sem izpljunil zadnji požirek pijače, drugi prijatelj pa je zgroženo pogledal Tiborja. Slednji pa je že naročil liter poceni vina za našo mizo. Da ne bi naredil kakšnega škandala oziroma rekel česa, kar bi kasneje obžaloval, sem raje pil mineralno vodo. Tibor pa je še kar govoril. Delal sem se, da ga ne razumem, dokler ni vprašal, če bi se mu s prijateljem pridružila v avtu, kjer zna biti na moč zabavno.

"Neprichadza do uvahy!" sem se skoraj zadrl nanj.

Vendar se Tiborju očitno ni posvetilo ali pa je bil preveč okajen, da bi razumel, da nismo prišli tja iskat tipov, še manj pa, da smo prostitutke.

Ko je rekel, da ima denar pripravljen, me je kar izstrelilo na plesišče in rekel sem si, da ne grem dol dokler tip ne neha težit ali pa se ne spoka od naše mize. Ni vrag prišel za nami. Ampak DJ-u so očitno znane take situacije. Začel je vrteti rejv, ki je na plesišče priklical pravo gnečo, Tibor pa je bil nekoliko prepočasen in se je raje umaknil. Ostali smo na plesišču in se na koncu, ko so že vrteli Diridondo v Slovaščini, spravili nazaj v hotel.

Morebitnemu obiskovalcu zaupajmo še, da v Bratislavi obstaja tudi "Gay servis", ki je po eni informaciji nekaj podobnega kot Galfon, po drugi pa prodajalna fantov. Telefonska številka (iz Bratislave) je 362-390.

Nalsednji dan smo se odpravili nazaj proti Ljubljani in premlevali dogodke zadnjega večera. V bistvu niti ni bilo tako slabo, še manj pa dolgočasno. Slovaki le niso tako zapet narod, kot bi si mariskdo mislil. Plastičnih lepotcev - ljudi, ki izgledajo kot potujoča silikonska vrečka - tam ne boste videli, vendar pa se najde precej dobrega mesa. Bratislava pa je verjetno raj za lezbijke, saj smo celo trije zakrknjeni pedri ugotovili, da lepih žensk tam kar mrgoli.

Če vas bo pot kdaj zanesla v Bratislavo, ne pozabite obiskati Apollona, vendar vztrajajte, da ste iz Slovenije. Kdo ve, morda je Tibor že našel alternativo ali pa še vedno išče kakšnega poceni jugoslovana. Seveda pa se mu lahko za denar ali pa tudi ne predate…

Robi & Aleš


Aktivizem

Bili smo na Prideu

BENETKE

Slovenska delegacija se je 14. junija z avtobusom odpravila v Benetke, kjer je bil letošnji italijanski Gay and Lesbian Pride. Za tiste redke med vami, ki morda ne vedo, kaj to je, naj povem, da je pride (angl. ponos) prireditev gejev in lezbijk, katere osrednji del je običajno parada, v večjih mestih pa organizatorji vedno poskrbijo tudi za dober žur, koncerte, predstave in podobno. Te prireditve se običajno organizirajo na obletnico Stonewalla (26. junij 1969), ko so se geji in transvestiti v newyorškem baru Stonewall Inn uprli rutinski policijski raciji in tako začeli moderno gejevsko gibanje.

Tudi v Benetkah je bil glavni del pridea parada. Okrog tisoč gejev in lezbijk se je zbralo pred železniško postajo, kjer je bil začetek parade. Opremili smo se z balončki in piščalkami, nekateri pa tudi s transparenti, zastavami in drugimi simboli, ter si ogledali Benetke (in Benetke nas).

Najbolj zanimiv del parade je bil opazovanje ljudi, mimo katerih smo paradirali. Večina se jih je prav dobro zabavala. Med pohodom čez cele Benetke sem opazil eno samo avšo z zgroženim izrazom na obrazu. Tudi na oknih ni manjkalo radovednih obrazov - nekateri so le opazovali, drugi so se nasmihali, tretji mahali, včasih pa so celo pokomunicirali z udeleženci parade (»Pokaži, kaj imaš!«).

Za zabavo smo poskrbeli sami - verjetno se nikoli v življenju nisem toliko nažvižgal, kot sem se sedaj. Malo smo poskušali tudi provocirati opazovalce z držanjem za roke in poljubljanjem, pa nihče ni niti trznil. Pomemben delež k zabavi udeležencev parade pa je prispevala tudi italijanska država, saj je na vsak vogal (kdor je že bil v Benetkah, ve, da je tam zelo veliko vogalov) postavila najmanj dva policaja, tako da so oči prenekaterih imele na voljo precej objektov za počitek.

Parada se je zaustavila na trgu svetega Marka, kjer je položila venec v spomin vsem, ki so bili preganjani zaradi svoje spolne usmerjenosti, in nadaljevala do Campo San Margherita. Tam je bila tudi zaključna slovesnost, kjer so italijanski aktivisti in delegacije iz drugih držav (vključno s slovensko) pozdravile udeležence parade.

Napovedan je bil tudi žur, ki pa se je začel šele ob polnoči, ko je naš avtobus prevozil že dober kos poti do Ljubljane. Sicer pa je bila tudi parada precej zabavna, tako da se bomo gotovo udeležili še kakšne.

ap

razvijanje mavrične zastave v Benetkah

slovenska predstavnika na govorniškem odru v Benetkah

vse fotografije: Margareta Lorger

DORTMUND

Pride v Dortmundu se je s spremljevalnim programom raztegnil čez tri dni. Tako smo si v četrtek (12.6.), ko sva z kolegico pripotovala v Dortmund, ogledali dve predstavi, ki bi jih lahko označili za kabaret. Najprej so nas zasanjali šansoni z gej tematiko, potem pa smo se do solz nasmejali nemški zvezdi Desire Nick, ki je s svojo predstavo "Življenje neke dive" posegla v vse obvezne in nujne scene, značilne za show biznis in jih sarkastično tudi opisala. Njen izvrsten nastop bi si moral ogledati marsikateri transvestit, da bi mogoče znal svoje delo osmisliti.

Drugi dan smo si ogledali film Amnesty International, ki je pripovedoval o aretacijah, mučenju in zatiranju gejev in lezbijk v nekaterih državah. Film je, kot npr. predavanje, ki sem mu bil nekoč navzoč v Dublinu, pustil na vse v dvorani močan, pretresljiv vtis. Takoj sem sklenil, da ga moramo slej kot prej v sklopu kakšne prireditve videti tudi pri nas. Po projekciji nam je član A.I. predstavil skupino, ki se znotraj te svetovno znane organizacije za boj za človekove pravice zavzema prav za geje in lezbijke. Sledilo bi naj poročilo o gej in lezbični sceni v Romuniji, pa ga tudi tokrat ni bilo, saj naj bi bil gost zadržan zaradi izpitov. (Ti Romuni pa res nimajo sreče… vedno pride kaj vmes…) Isti večer sva s kolegico predstavljala našo gej in lezbično gibanje, govorila tudi o neformalnih zbirališčih, kot so štrik placi in plaže, pa tisti lokali tipa Galerija. V debati, ki se je razvila po predstavitvenem delu, je obiskovlce zanimal problem coming outa pri nas, vprašanje diskriminacije zoper drugače spolno usmerjene, številčnost homoseksualne populacije (tiste vidne) in oblike druženja. Iz debate sem, kot že tolikokrat pred tem, spet videl, kako nezanimivi smo za Evropo, na kar kaže njihovo nepoznavanje razmer pri nas. Skoraj razočarani so bili, ko sva pokazala nekaj produktov gej in lezbične scene, ko sva sproščeno govorila o številnih projektih in dogodkih. (Včasih je že kar naporno razlagati, da imamo tudi mi že elektriko in da jemo z žlico že nekaj stoletij, ker ti tega enostavno ne verjamejo.)

Tretji dan je bil vrhunec. Tako najinega bivanja v Nemčiji, kot Pridea samega. Že ob enajstih zjutraj smo se zbrali v sosednjem mestu Bohum, kjer se je začela parada. Vsak je dobil balon in obvezno piščalko, s katerimi smo, kot je pisalo na enem od transparentov, izžvižgovali netolerantnost. Parade se je udeležilo okoli tisoč gejev in lezbijk. Sicer ni bila tako veličastna kot tiste, ki sem jih videl v Parizu ali Amsterdamu, kjer je bilo veliko več udeležencev, a je bila vseeno fascinantna. Predvsem vzdušje, ki se mi je zdelo kar nekam terapevtsko; predvsem za zlomljeno samozavest številnih homoseksualnih ljudi. Ponosno marširanje po glavnih ulicah mesta, žvižganje, glasba, veselje, zaprt promet, vse to se zlije v nekaj nepopisnega. Smejiš se in se zabavaš ob presenečenih obrazih hetičev, ki stoje ob strani. Vendar velja omeniti, da se tudi oni udeležijo teh parad. Gre predvsem za simpatizerje. Pred mano so marširale tri simpatične lezbične mamice z otroškimi vozički. Njihovi malčki so nosili majice z napisi, ki so jasno razkrivali seksualno identiteto njihovih mam. Parada se je zaključila v stari tovarniški hali, ki je sedaj namenjena simfoničnim koncertom in razstavam. Popoldne je potem potekalo v znamenju počitka in nabiranju moči za večer, ko so se v tej ogromni dvorani prižgale luči in se je začela zabava. Zaradi raznovrstne glasbe je bilo vzdušje izvrstno. Plesali so vsi: mladi, stari, lepi, grdi. V spomin se mi je vtisnil prizor, ko so pari zaplesali v ritmu dunajskega valčka. Plesali so dobro in ubrano, brez nepotrebnega pretiravanja, civilizirano in s tem pokazali, da imajo za sabo prenekatero uro plesnih vaj. Tisti, ki meni, da je to neokusno, morda kičasto in de mode, bi moral temu prizoru biti sam priča, da bi ga bil sposoben razumeti in občutiti. Kaže na emancipacijo, visoko gejevsko zavest in kulturo.

Ob takih priložnostih, ko se človek sreča z ljudmi iz drugih krajev ali dežel, se vedno porodi veliko novih idej in zamisli, ki žal skoraj v večini ostanejo nerealizirane zaradi raznoraznih dogodkov in dogajanj znotraj aktivne gej in lezbične scene. Vseeno pa želim poudariti pomembnost povezovanja navzven, saj tako pridemo do novih izkušenj, pogledov in idej za svoje delo.

Pa še to. Na poti v Dortmund se nikakor nisva mogla znebiti groznega občutka, da prihajava kot nadležna, odvečna gosta. Ker goste v večini tako obravnavamo pri nas, nama je bilo na začetku skrajno neprijetno. Toda že kmalu se je najin strah izkazal za popolnoma nepotrebnega. Tukaj podajam kritiko našemo gostoljubju!

Zapisati vse, kar se na takšnih srečanjih zgodi, vsako novo stvar, ki se jo naučimo in ki smo je deležni, je nemogoče, ker je tega preveč, mnoge stvari pa so se vtisnile v podzavest in bodo tam počakale do primernega trenutka, ko bodo v obliki ideje, predloga, ali česa podobnega privrele na dan.

Naj zaključim to pisanje z besedami z nekega transparenta: Smo lezbijke, smo pedri in hetiči, končno se navadite na nas!

Tomaž Škorjanc


Kako kot gej preživeti devetdeseta

Vizualije

  1. Obnašaj se kot strejt.
  2. Na fitnes hodi vsaj dvakrat na teden. Vaje omeji na tiste, ki gradijo samo zgornji del telesa.
  3. Če si slučajno obrezan, popravi to že enkrat, zaboga!
  4. V zveze stopaj samo z moškimi, ki izgledajo enako dobro kot ti. To bo vzpodbudilo ostale, da bodo hlepeli po tvojih visokih standardih.
  5. Laži o svoji starosti, če si že starejši kot 23 let.
  6. Kupuj perilo Calvina Kleina in ga nosi pogosto.
  7. Odstrani vse odvečne dlake na telesu.
  8. Kupuj glasbo izvajalcev, o katerih se širijo govorice, da so geji, ampak se o tem še niso zjasnili. Širi te govorice v krogu gej prijateljev, da začiniš svoje razgovore ob družabnih priložnostih. Kupuj tudi plošče Donne Summer in Abbe.
  9. Kupuj izključno stvari proizvajalcev, ki oglašujejo v gej publikacijah. lzogibaj se oseb, ki tega ne počnejo.
  10. Če se srečaš s homofobijo, na primer z izrazi kot so "Vse pedre je treba pobit!", stvar preprosto igonoriraj in se delaj, kot da nisi slišal nič.
  11. Pazljivo spremljaj krizo z aidsom. lzogibaj se temu, da bi metal slabo luč na geje in lezbijke z udeleževanjem prireditev ali nadležnih protestov v prid boja proti aidsu. Namesto tega raje nosi rdečo pentljo, kar je veliko bolj dostojanstveno, s tem pa se zopet izogneš temu, da bi metal slabo luč na geje in lezbijke. Če se slučajno okužiš z aidsom ne povečuj udeležbe pri tovrstnem aktivizmu. Zakaj bi se obremenjeval še s tem, saj boš tako ali tako kmalu umrl. Če si HIV negativen, popopraj svoje razgovore z debatami o znancih in prijateljih, ki so zboleli ali umrli za aidsom. S tem tvoja rdeča pentlja zagotovo ne bo prezrta.
  12. Svojim nadrejenim povej, da si gej, šele ko jim boš dokazal, da si nepogrešljiv uslužbenec.
  13. Ne naredi coming-outa dokler ne osvojiš vseh predhodnih dvanajstih točk.
  14. Vstavi kroglo v Magnum kalibra .57, usmeri na sence in povleci sprožilec.
  15. prevedel in priredil Vragec


Dvomi

Zgodba

Dnevi so bili prazni, tehnični, monotoni, če v njih ni bilo česa bolj prvinskega, življenjskega, kar ti da navdih za življenje. Bil sem naveličan vsega, utrujen od neuspehov, zatrt od pozitivne okolice, ki mi je nenehoma solila pamet, in neznansko osamljen. To, da me je poleg vsega razjedala pljučna bolezen, morda niti ni tako pomembno, saj je tako vneto vztrajala v mojih prsih samo zaradi vsega omenjenega. Mesece in leta sem kot popolni paranoik iskal nečesa svetlejšega, kar bi mi vlilo upanje nazaj v življensko čašo, ki je bila po mojem prepričanju zagotovo prezgodaj izpraznjena, in hkrati obupano upal, da vendarle ni razbita kje čisto pri dnu. Bližal sem se petindvajsetim in namesto, da bi se počutil kot neukročen, mlad žrebec, so se moje misli lomile ob pojmu, ki ga, vsaj mislim, premleva marsikateri starec. Smrt!

Vstopil je v mojo zavest, ko mi je bilo najlepše in mi jo raztreščil na najbolj strašen način. Odšel je prijatelj, ki sem ga ljubil z močjo popolnega zaupanja. Kasneje je strah prevzel sleherno svetlo vrzel v meni. Življenje je bilo črno in srhljivo. Ljudje okoli mene, hribi in jezera, ves univerzum mi je bil sovražen in sam sem bil popolnoma brez moči, da bi se uprl usodi, ki me je tako hitro zaznamovala. Težko je pojasniti blodnjo trupla brez duše, ko je vendar življenje tako enkratna in čudovita izkušnja, čeprav včasih boleča ali trpka. Moja zavest se je morala zaskočiti v nekem koraku, da sem obtičal v odmaknjenosti od vsega.

Življenje se je spremenilo v pekel, moj obstoj je bil le še golo zavedanje vsega, a povsem mrtvo, nečutno in nesmiselno. To, kar sem bil prej, se je spremenilo v neizprosen boj za preživetje, v edini veri, da se mi bo življenska moč nekega dne vrnila in s tem pravica ostati na tem svetu. Noro sem se oprijemal vsega okoli sebe, čeprav mi je že en sam pogled v nebo ali na obzorje zbujal grozo. Prepričal sem se, da to ne more biti resnica, da mora biti izhod…

Ne vem, kaj se je zgodilo, in nisem prepričan, da ni boga, da ni pekla… In ne vem več, v kaj naj verjamem. Vase in v ljudi? Po tolikih razočaranjih? Morda je res edini smisel našega bivanja v ljubezni, ki nam je dana, ne glede na to, kdo smo in kaj postanemo. A sedaj sem prepričan, da jo lahko izgubiš in si človek brez nje. Veter piha skozte in počutiš se kot prazen dim, kot duh, ki blodi naokoli in se ga nič ne dotakne. Ničesar ne občutiš. Peklenska kazen za uboj, ki sem jo nekoč sprejel nase, čeprav o krivdi ne morem soditi. Nočem! Videl sem smrt na delu in to za mojo nebogljeno človeško pamet zadostuje. Kri, ki kaplja iz smrtonosnega orožja, stotisoče bolezni, krivice in obtoževanja. Klanje vsepovsod, da se človeku življenje zagabi. Denar, ki porabi skoraj sleherno pamet in jo raztrešči na prvi stopnici, ki vodi k slavi. Vse to sem preveč jasno videl, zato si zopet nadevam svoj ciganski klobuk in zapuščam tak svet.

Hvala lepa za tako pokvarjeno civilizacijo. Hočem nazaj svojo ljubezen! Da bo nasmeh fanta, ki me na fotografiji objema okoli ramen, svetlejši in lepši. Da bom videl življenje tako kot mora biti, polno sreče in majhnih iskric, ki netijo velike ognje. S prašnih, neznanih cest bom pošiljal žarke v naročje tega bitja, ki se mu morda ne bo niti sanjalo, da je nekega večera s svojo pesmijo v meni prebudilo mrtva čustva. Prebudil me je nazaj v življenje, kot je nekoč princ s poljubom Trenuljčico. Njegov nasmeh je vreden občudovanja. Iskren kot mladost. Tak, kot si ga želim, da bi ga gledal vsak dan. Moram na pot, da se ponovno odkrijem in najdem še njega. Da se prebudi v svojem nasmehu, ki ga tako brezskrbno podarja naokrog. Potem bo dotik njegove roke toplejši in varnejši. Čutil bom njegovo dlan in njegove nemirne prste, ki se bodo prepletali z mojimi. Mora biti tako, to je edino upanje. Drugo je šlo skozi utopične iluzije nazaj v temo, kjer je vse preveč krivic za moje upajoče srce. Samo tega ne vem, ali bo še tu, ko se vrnem, in čakal popotnika, ki lahkomiselno tava po svetu. Je sploh vreden pozornosti, ki si jo želi? Laže si v slepi veri, ki ga tolaži, a njegove želje ostajajo za vedno neotipljive in prozorne. Pa saj pravzaprav sam ve. Včasih so laži lahko sladke in prijetne, kot opoj omamnih drog je ljubezen, o njej sanjaš in hrepeniš. Da pozabiš vse, da se umakneš v prijetnejši svet, ki daje voljo za prihajajoče dni. Čeprav veš, da tvoja utelešena ljubezen ne verjame v puhlo misel, ki jo predstavljaš, si tajiš, in tako upanje ostaja…

Priznam, da nisem tako močan, da bi gradil velike stvari. Komaj da se preživljam in krpam praznine, ki se mi kopičijo za hrbtom. Obračam se stran, da bi z njim preživel še ta in morda naslednji dan. Pravzaprav mu nočem uničiti življenja. Mlad je in lep, poln energije in vere v prihodnost. Star je enaindvajset let in čez oči mu pada lep pramenček las, ki si jih je sicer postrigel povsem na kratko. Njegov nasmeh in on sta v posmeh vsej zadrtosti sveta, ki ga ljudje gradijo naokrog, v blaznem prepričanju, da je vse to dokončno in edino. Sam sem nekje vmes. Nikjer! Mladost je ostala v meni, pridružila se ji je trpka izkušnja in skupaj kujeta načrte, kaj bosta z menoj. Čas teče in nič se ne spremeni, ker se nikakor ne moreta sporazumeti. Tako ostajam v tej pusti samoti in pogled mi nenehno uhaja na isto fotografijo. To mi zadostuje, v resnici si želim veliko več, a če spregovorim z njim, vem, da mu bom lagal. Govoril mu bom stvari, ki si jih oba želiva in lahko bi ga preveč prepričal. Toda potem bi v negotovosti vse uničil in spet pokopal življenje.

Kdo bi mi znal pravzaprav svetovati?

Nekateri govorijo, naj mu povem resnico, drugi naj mu lažem. Oboji imajo prav, toda jaz ga ljubim. Najbrž mi sploh ne bi verjel… Nalašč bom še sanjaril o njem! O njegovih nežnih kretnjah in živahnem gibanju. O njegovi toaletni vodici, ki mi je pridišala skozi nosnici, čeprav sem zaradi cigaret skoraj neobčutljiv za vonj. Na njegove ljubke napake in nemir. Nočem misliti na smrt in na konec. Na obup, ki me vse prerad objame že zjutraj in mi razvleče dan v nevzdržno depresijo. Hočem deliti njegovo mladost in veselje, čeprav samo na daleč. Hočem, da je srečen in da prepeva skozi življenje. To mu želim in bi zanj vzel tudi zadnjo toplino iz svojega srca, da bi mu uspelo. Ampak jaz hodim po preveč nesmiselni poti, da bi imel pravico verjeti v uspeh. Iz premnogih src bom potegnil nit, ki nas vse veže, in jih prepustil negotovosti. Njemu ne morem storiti tega, nisem vreden in nimam pravice, da bi se preresno igral s to krhko usodo. Pot, ki me čaka, je dolga in nevarna. Če bi stvari postavil na tehtnico, bi možnosti za uspeh zabingljale visoko v zraku. A nemir, ki se je polastil moje duše, je prevelik. Kruto se igrajo bogovi z mojim življenjem, toda njihovi volji se ni moč upreti. Samo molitev jim lahko darujem za prošnjo, naj mi vendarle naklonijo nekaj sreče in ugodnih vetrov, da se vrnem srečen in da bom lahko nekoč v neki topli sobi stisnil svoje telo k njegovemu in se pogrel v hrepenečem drhtenju. Morda je tako najbolj prav, naj večji odločijo o pravici življenja. Jaz bi bil rad samo človek s kančkom naklonjenosti od tam zgoraj. Naj gre življenje naprej v rahli sapici spokojnega zadovoljstva in z mislimi na mojo novo ljubezen.

Trudil se bom kolikor je v moji moči, da ne bom ponovil napake, ki se je bila zgodila… In ali se bom res?

Skušnjave sveta so velikanske in ljubezen, ki si jo pridobiš, mora biti zelo močna…

Zadnji dnevi se iztekajo in dan odhoda se nezadržno približuje. Potem bom samo še izgubljenec na obalah Goe. Majhen osebek na veliki preizkušnji brez podpore družine in prijateljev. Brez njega!

Sam z bledo sliko spominov in kričeč v blaznost lastne neumnosti. Kdo ve, vsepovsod je polno norcev in zdi se, da so blaznice samo še pribežališče najbolj ubogih duš, ki se hočejo skriti pred vsemi…

In še veliko je težkih in mračnih zgodb. Resnic z večjim pomenom kot zgolj začetek, jedro in konec…

O denarju ne bom zgubljal besed, ta namreč vedno najde pot v zložnih in jasnih domislicah. Samo še en klic z bronastega trona poveličujoče milosti in brezumnega strahu:

Zbogom, ljubezen moja, in naj ti veter prišepne, da te na daljni poti ljubi neki čuden fant.

Jasmin


RUDI

Ljudska povest
v nadaljevanjih
1. del

piše Rožle, riše Jammy V idiličnem delu naše tudi sicer idilične dežele leži vasica po imenu Vrhnika. Le nekaj hiš šteje in nekaj duš. Med njimi je tudi junak naše zgodbe - Rudi.

Rudi je bil že od nekdaj nekaj posebnega med vaškimi otroci. Vsi so ga sicer imeli radi - in Rudi njih - vendar pa nikoli ni preveč maral za nogomet, streljanje s fračo, nagajanje deklicam, rabutanje sadja in ostale norčije, ki jih je zganjala vaška otročad. Ko je stopil v šolo, je naš Rudi tako kot ostali otroci iz vasi in okolice začel gnati ovce na pašo. In tudi med razposajenimi pastirci je Rudi obdržal svojo čud. Raje, kot da bi se udeleževal pastirskih iger in dogodivščin, se je držal ob strani ali pa hodil na dolge samotne pohode.

In da ne bi mislili, da Rudija ni nič veselilo - nasprotno! Nadvse rad je hodil v šolo, še raje pa v domačo cerkev, kjer je najraje prepeval v zboru. Umirjena vzvišenost cerkvene notranjosti, prijaznost domačega župnika in njegove pridige so Rudija pomirjale. Mir in odmaknjenost sta bili tisto, po čemer je Rudi hrepenel. Iskal je kraje, kjer bi se lahko v miru predajal svojim mislim in občutkom, pa vendar je bilo malo takšnih mest. Tudi njegovi domači niso kazali preveč razumevanja zanj. Oče je bil prepričan, da je njegov sin čudak, mati in teta pa sta pokazali le malo več razumevanja.

Včasih je Rudi podvomil v to, da je z njim vse v najlepšem redu. Ponoči so ga dostikrat mučile sanje, ki si jih ni znal razložiti. Čeprav je skušal sam doumeti, kakšna sporočila mu pošilja nebeški oče v snu, mu ni uspelo. Posebej so ga vznemirile sanje, v katerih se je s svojim prijateljem znašel na seniku. Njuna igra je Rudija tolikanj vznemirila, da je o tem sklenil vprašati župnika Marjana. Gospod Marjan je Rudija blagohotno poslušal. Rudijeva odkritosrčnost in bogaboječnost sta mu segli do srca in sklenil je Rudija potolažiti. Dolgo sta se pogovarjala v spovednici in na koncu je Rudi dobil odvezo - brez pokore. Od takrat dalje je Rudi še raje hodil v cerkev in še velikokrat je svoje misli in težave zaupal gospodu Marjanu.

Leta so tekla in Rudi je, kot so od njega tudi pričakovali, z odliko končal osnovno šolo, ki jo je tako rad obiskoval. Šola mu je odpirala obzorja in v mislih je mnogokrat odpotoval v daljne kraje, o katerih se je učil in spoznaval tamkajšnje ljudi in njih običaje. Tudi sam je sklenil odpotovati. To je bilo Rudijevo prvo potovanje. Že od nekdaj si je želel videti morje. Za nagrado, ker je z lepim uspehom zaključil šolanje, so mu starši pustili, da za mesec dni odide na morje. Sam! Rudiju se je zdelo, da se je svet na široko odprl pred njim. Mati je ob odhodu potočila nekaj solz in se useknila v predpasnik, oče pa ni izgubljal besed. »Pazi se,« je dejal Rudiju, »Beli svet je že marsikoga požrl. Sicer si pa dovolj velik.« Tudi teta Minka je s težavo skrivala solze. Za popotnico je Rudiju izročila pehar »balončkov iz lekarne«.

Rudi se je torej odpravil morju naproti. Tudi sam je ob slovesu komaj skrival solze. Vendar jih je, brž ko se je domača hiša skrila za ovinkom, pogoltnil in se po moško odpravil dalje. Pot do železniške postaje je bila dolga in sonce je pripekalo. »Oh, ko bi vsaj pripeljal kakšen avto…« je pomislil Rudi. In glej! Tedaj je mimo pripeljal avtomobil z dvema mladeničema. Rudi je dvignil prst (kot je to videl v filmih) in fanta sta ustavila. Prijazno sta ga povabila k sebi. Rudi se je približal in fanta sta ga vprašala, kam ga nesejo nogé. »Na morje,« je rekel Rudi. Kako se mu je obraz razjasnil, ko je slišal, da sta tudi fanta namenjena tjakaj. Še več, prijazna mladeniča sta ga povabila, da odpotuje z njima. Rudi je sedel na svoj sedež in veselo so se odpravili morju, soncu in novim dogodivščinam naproti.

(Se nadaljuje...)


Imejmo jih radi

Rožle na počitnicah!

šport in šah na kekčevem pikniku
Foto: Margareta Lorger

DEMANTI?

Iz krogov blizu POP TV smo pred kratkim izvedeli, da je bil neki honorarni novinar suspendiran zato, ker je badminton javno označil za pederski šport.

Uredništvo Kekca sočustvuje s prizadetim novinarjem ter mu predlaga, da se pritoži.

kekepress