15/16. številka, avgust/september 1997

brezplačno

ČIGAVA JE SISTIANA 

TUDI SKINE PRETEPAJO, KAJNE? 

RENESANSA 
scena 

POČITNICE 
tema številke 

ILGA IN IGLYO '97 
aktivizem 

OD KEKE DO RADIKALNEGA PEDRA V TREH DNEH 
vizualije 

HETIJI NA SPLAVU 
nove športne discipline 

GEJ VODIČ 

Foto: Frenk Fidler

Živjo!

Prvič, po Dianini smrti se je po časopisih pogosto pojavljala slika čednega angleškega prestolonaslednika, princa Williama. Marsikatera "kraljica" sedaj sanjari, da bo – tako kot Diana – postala valižanska princesa. 

Drugič, povprečen gej nima dosti več zasebnosti od nesrečne princese. Po njegovem življenju šarijo "prijatelji", znanci, ljudje, ki jih on osebno sploh ne pozna, oni pa njega poznajo preko drugih, pa tudi povsem "x" ljudje, ki zgolj zaradi dejstva, da ima enako spolno usmerjenost kot oni, menijo, da imajo to pravico. 

Vedno je bilo lažje opozarjati na nesnago, ki leži pred tujimi vrati, kot počistiti svojo. Vedno je bilo lahko zamešati drek, če je potem obstajala možnost umika in ni bilo treba vohati njegovega smradu. O sprejemljivosti ali moralnosti takšnega početja pa ne bi izgubljal besed. 

Obstaja pa seveda izjema, ko celo med geji postane zasebnost sveta, ko lahko celo govorimo o pederski solidarnosti. To se zgodi takrat, ko je treba kaj prikriti (ponavadi pred eno polovico kakšnega para). Nenadoma so vsi mnenja, da te stvari "Niso moja stvar," da bi vmešavanje lahko prineslo le dodatne probleme (kdaj jih pa ne?) in podobno. 

Je bolje narediti nekaj za to, da bi se bolje počutili, ali je bolje narediti nekaj za to, da bi se drugi počutili slabše, vsaj enako slabo kot mi? Majhen je tisti, ki potrebuje manjšega od sebe, da bi se počutil velikega. 

Urednik 

P.S.: "Hvala" vsem tistim, ki so se do sedaj vmešali v mojo zasebnost. Vedno le takrat, ko ni bilo potrebno, nikoli takrat, ko bi bilo.

Kje so bile naše ladje? 

Po Mikonosu so se preganjali Z., Š., V. in R. Prvi pozna centrimetre drugega in obratno. Kdo je seznanjen s centimetri tretjega, nam ni znano, o centimetrih četrtega pa se širijo nasprotujoče si informacije. Najbolj razvraten naj bi bil Z., največ nesreče pa je imel R. z dvema coitusoma interruptusoma v eni noči, ki ju je povzročil besni soprog. Znamenito grško pedrišče pa je obiskal tudi L., o katerega centimetrih verjetno ni še nihče obveščen in ki je potem povedal, da je bilo tam brezvezno in dolgočasno, poleg tega pa je rekel ne. Ni nam povsem jasno, kaj vodi človeka do tega, da porabi lep kupček denarja za obisk daljnega pedrišča in potem reče ne. 

Rovinj sta si ogledala M. in B. z neznano vsoto centimetrov, vendar pa iz tega, da si nista ogledala prav tako znamenitega pedrišča Rdečega otoka, sklepamo, da sta bila polno zaposlena drug z drugim. Dokaz, da pravih ljubimcev ne delajo več. V istem času je druga manjša družbica na otoku spoznavala Italijane in Grke (tretjina družbice je opravila tudi vizualne centimetrične raziskave), ki so se žal (žal samo po mnenju dveh tretjin družbice) izkazali za nune. 

Drugi so se zabavali kar v Sloveniji, in sicer v Kamniški Bistrici, kjer so IRCarji imeli piknik. Drugi M., katerega centimetri so predmet številnih samohval in ki je tudi imel namen udeležiti se tega "druženja", si je premislil ob pogledu na A., katerega centimetre verjetno pozna zelo omejen krog ljudi in ki je potem s svojim jezikom dejansko obvladoval sceno. Iskra je preskočila med G. in I., drugi A. pa je lovil "patke". Centimetri vseh treh naj bi bili sceni dobro znani. Prva dva sta si nekaj dni za tem privoščila še obed v troje z drugim B., vendar tudi o njegovih centimetrih v uredništvu nimamo podatkov. Prej omenjena iskra pa je bila kratkoživa, saj je bilo I., ki je nabavil kondome za skupno zabavo z G., kmalu zatem svetovano, naj si raje kupi dildo. 

Tretji M., ki svojih centimetrov ne razglaša po sceni, in eden od popotnikov po Pisi, se je tam zaljubil v nekega Belgijca, o katerega centimetrih nismo slišali nič, in ob povratku v Ljubljano odslovil tretjega A., katerega centimetri so znani vsaj nekaterim obiskovalcem štrikplacov. Tudi tretji A. ni sedel križem rok, saj je izpovedal ljubezen prvemu R. in I. Le N., o katerega centimetrih ne vemo nič, vemo pa, da se je znal zgražati nad centimetri drugih, si je želel avanturice z njim, a ni prišel na svoj račun. 

Nekateri pa so celo dovolj nori, da od drugod pridejo dopustovat v Slovenijo. Tako se je v Ljubljani znašel tudi slovaški, drugi V., ki ga je gostil drugi R. Obadva z neznanim številom centimetrov. 

Dependansa Tiffany, ki se nahaja na podstrešju razvpite stavbe na Masarykovi 24, ima polno zasedene kapacitete od sredah in petkih. Število obiskovalcev je tolikšno, da predstavlja statistično reprezentativen vzorec, tudi kar se tiče centimetraže. 

Občasno pa se tudi nekaj nadstropij nižje odvija tako imenovani dark room party. Na prvem je bilo temno, kaj več pa ne. Pletilje so naštrikano (tega je bilo bore malo) peljale ven ali domov. 

Zanimivo je bilo tudi na tradicionalnem štrikplacu v Tivoliju. Drugi B. je tam vštrikal tipa, romanca pa sedaj traja že kar nekaj časa. Prvi R. pa je imel bližnje srečanje s francoskim interpolovcem, katerega centimetri so vsaj za nas oviti v tančico skrivnosti, in ki ne govori slovensko, njegov brat in enojajčni dvojček z verjetno podobno centimetražo, ki živi v Sloveniji, pa jezik obvlada. Zamenjava je bila neizogibna, sledilo ji je prerivanje. 

Nov image si je omislil drugi G., za katerega ne vemo niti tega, koliko ljudi je uspelo prešteti njegove centimetre, ki je zblanširal svoje naglavno bogastvo. Ljudje, ki se ukvarjajo z raznimi celostnimi podobami, pravijo, da je nekaj tako vpadljivega na nečem tako vpadljivo velikem enostavno preveč vpadljivo. Za lepoto pa skrbi tudi četrti A., o katerega centimetrih bi se tudi dalo kaj reči, ki se je ob pogledu na svoje lase pod mikroskopom zgrozil in takoj kupil šampon za 15 jurjev, ki baje pomaga. 

In ko smo že pri lepoti: vse, ki jih zanima tisti čudež naravne lepote četrti M., ki smo si ga v tej rubriki že privoščili, obveščamo, da lahko njegove slike najdejo na Internetu na naslovu http://www.geocities.com/WestHollywood/4197/. Vendar pa redni obiskovalci nečvekalnega krožka na Internetu to verjetno že vedo, saj je bila tudi ta informacija predmet agresivnega oglaševanja. Centimetraža ni razvidna s slik, niti ni ob njih navedena. 

D. smo v nedeljskih loviščih opazili z njegovim bivšim S., katerega centimetre seveda že pozna. Čas bo pokazal, ali je bilo to le ogrevanje za telovadbo pred spanjem, ali pa se je ponovno vnel ogenj med osamljenima srcema. Če se je zgodilo slednje, je D. očitno pozabil na svojo teorijo o strganih hlačah. 

Tretji B. (za centimetre povprašajte njegovega bivšega - drugega R.) se je odločil sedeti na več stolih. Prvi ljubimec je menda služil le zadovoljevanju potrebe po materialnih dobrinah (denar vrti svet), čemu pa je služil drugi, nam pa ni čisto jasno (Oh L'Amour?), saj tudi sedi na več stolih. 

kekepress 

ilustracije Jammy

RENESANSA

Druga novost pa je videomaraton, na katerem naj bi vsak torek ob 21:30 zavrteli katerega od gejevskih filmov. Za otvoritev maratona je 23.9. poskrbel Maurice. Vabljeni vsi, ki vas zanima gejevski film in ki vas ne motijo medklici tipa "Pritisni pavzo!" ali "Pojačaj svetlost slike" vsakič, ko v kakšnem temačnejšem koščku zaslona zabinglja kaj večcentimeterskega. 

Nekaj kulture zganjajo tudi lezbijke ob četrtkih, vendar takrat nismo dobrodošli, bojda pa se pripravlja tudi neka razstava. Pridite torej po svojo dozo kulture v Tiffany. 

kekepress 
 

foto: Nel B.

 

K4 – NOVA SEZONA

Kaj pa je novega v disku? Najprej smo opazili prebito steno pri šanku, kakšnih večjih arhitekturnih posegov pa si uprava K4 letos ni privoščila (seveda, saj sicer diska ne bi odprli že septembra). Bistvene novosti pa so pri posadki, ki bo to sezono skrbela za našo zabavo. Novi programski vodja Mirč pravi, da bi rad v disko dobil vse generacije ljudi, kar bo skušal doseči s pestro izbiro glasbe, ki se bo vrtela na plesišču ob šanku. Na glavnem plesišču pa ostaja DJ Nataša. 

Zaradi pritožb stanovalcev šank obratuje samo do 22. ure, po tem času pa pijačo dobite iz v klubu nameščenih avtomatov. Program poteka nemoteno do 4. ure. 

kekepress

 
Na plaži lahko počnete marsikaj... 
 

 
..."pecate"... 
 

 
...se spogledujete s tipom na sosednji brisači... 
 

 
...visite v baru... 
 

 
...pozirate na opaznem mestu... 
 

 
...poskušate osvojiti reševalca... 
 

 
...si poiščete miren kotiček... 
 

 
...si privoščite jadranje v troje... 
 

 
...se pretvarjate, da ste navdušen športnik... 
foto: Nino 
 

 
Če se vam ne ljubi na plažo, pa lahko ostanete v hotelu in opazujete tipe, ki hodijo mimo vašega okna. 
 

nasveti: Vragec

POČITNICE

BRAZILIJA

V RIO NA KARNEVAL.

Nekaj peres in precej oblek manj imajo v teh povorkah na sebi postavni pripadniki lokalnih gej klubov. Z ustrezno opremo pa se jim pri nori zabavi lahko pridruži vsaka, ki čuti neznosno potrebo po kričanju in opletanju z vsemi udi in še s čim. Sicer pa to gigantsko veleletovišče nikoli ni dolgočasno in venomer v svoja peščena nederja sprejema trume gostov. Med njimi seveda mnoge geje, ki so si svoj prostor pod južnim soncem našli na znameniti plaži Ipanema. Čeprav jih vse več živi na danes mondenejši in sodobnejši Bairra de Tujuca (kjer naj ima tvoj morebitni brazilski “vodič” luštkan flat!), pa je dnevno zbirališče še vedno prav na sredi Ipaneme. Tam, kjer je v palmovi senci največja koncentracija osvežilnih zelenih kokosov srkajočih tipčkov, si našel odlično mesto, da še ti vržeš pogled (ali dva) na zagorele fante z volley-beacha. Ti se nesramežljivo igrajo z žogo in svojimi mišičastimi telesi. Tukaj so zastopane mnoge barve mavrične zastave. Temni domačini se parijo s svetlimi barvami s severa, vse bolj pribljubljena pa je tudi rumena. Da le ima dovolj zelencev v hlačah. Revščina je pač za Brazilce vsakdan – tudi med geji. In zelenci so edina karta za svetlo prihodnost. Največkrat je to kak starc iz Amerike. Peta avenija je tam ideal. No, dovolj zabave pa najde tudi denarno manj podprt bel gej. Sproščena mesenost plaž in mestnih ulic se v malih barčkih in temnih luknjah razvije v pravo poltenost. Pa ne le zaradi sopare. Svobodna ljubezen je v Braziliji zakon že za strejte, kaj šele za geje. Čeprav je ljubosumje eno najmočnejših čustev daleč naokoli (temperament, pač) je zapeljevanje ritual vsakdana. Brazilci živijo s telesom in za svoje telo. Seveda pride tudi duša na vrsto. A še čustva so tukaj mesena. 

In meso se dobi na raznih krajih. Sam sem se v sončnem zahodu malo sprehodil po rtiču med Ipanemo in Copacabano, kjer številni tipi raje kot v zahajajočo kroglo pogledujejo za mednožnimi okroglinami. Pa kaj bi nadaljeval, saj ni dosti drugače od tega, kar se pač počne na takšnih placih. Le feeling, ki te že ves čas rajca, je tu bolj intenziven. 

In ko te velemestni vrvež pripelje na rob živčnega zloma in res ne moreš več, v eni od brazilskih gej revij odkriješ oglas, kjer tip vsem zaintersiranim turistom (beri: tetkam) ponuja udoben domek v svoji (beri: svoje matere) vikendici sredi divjine atlantskega deževnega gozda. Telefon je pripisan in tip mi v polomljeni angleščini razloži, kako pridem na 

RAJSKI OTOK ILHA GRADE, 

Na terasi je ležalna mreža in jaz je prav nič ne zanemarjam. Pri guncanju se mi velikokrat pridruži Marcio, včasih v spremstvu kakšnega luštkanega mladca. V hiši je na počitnicah še en gej, ki bolj za silo lomi angleško. Najbolj pa sem vesel, kadar k nama prisede 16-leten zagorel domačin, ki menda natepava vse dopustničarke po vrsti. Ker ne razume trohice angleščine, nemo opazuje najino kriljenje z rokami. Marcio bi mu že dalj časa rad “dal lekcijo življenja”, a žal neuspešno. Zato je trenutno na preži za nekim drugim domačinom, ki se mu prav očitno nastavlja. Vsakokrat, ko se v poznopopoldanski osvežitvi odpravimo v bližnji zaliv, se nam pridruži pri namakanju v peščeni plitvini. Danes pa je Marcio preizkusil resničnost njegovih namenov. Med potjo skozi goščavo je ročno preveril čvrstost njegove ta-zadnje in že sta se zmenila za večerno seanso. “To je tudi vse, kar lahko počneš s temi domačini,” mi izda Marcio, ki ima sicer tipa in stanovanje v že omenjeni Bairra de Tijuca v Riu. “So namreč zelo preprosti in nevedni, pismeni so le za silo in tudi jezik, ki ga govorijo, je zelo preprost.” No, sam o tem ne morem soditi, saj znam po portugalsko naročiti samo hrano. To pa smo lahko v tem samotnem zalivčku dobili samo pri edinih stalnih prebivalcih – ribiču in njegovi družini. Ribe, jasno, so bile zelo okusne, le Coca–cola, ki jo imajo navado piti zraven, mi ni šla po grlu. “Jaz bom pivo!” sem odločen. Malo manj odločen pa je bil potem moj korak proti domu, saj te v tej sopari prav lepo zadane. 

Sledilo je lenobno poležavanje pred TV. V Braziliji je TV zakon v vsaki pasji uti. In nič drugače ni bilo pri Marciu. Največkrat smo čvekali ob gledanju telenovele, ki ima svoje domovinske pravice prav v teh krajih. Najpopularnejša je Salsa y Merengue. Marcio ve prav vse o njej. Predvsem o zakulisju. Scenarist – gej, glavni junak – gej in mladi vzpenjajoči se zvezdnik – scenaristov tipček, so namreč stalni gostje v restavraciji Marciovega tipa. Drage moje, zgodbo si lahko napletete  same. 

Pa je teden naokrog in oprtan s številnimi objemi in poljubi se poslovim od mojega prijetnega gostitelja in zabavne druščine, saj me malo nižje ob obali že čaka nov rajski otok z dolgimi peščenimi plažami. In seveda večno poletje... 

Peter Fafig 

GRČIJA

Sex is all around

Do Grčije lahko prideš na več načinov. Eden izmed njih je letalo iz Ljubljane do Aten, drugi je trajekt iz Trsta do Patrasa. Letalo je dražje in hitrejše (2 uri), trajekt pa cenejši in počasen (36 ur). V obeh primerih pa moraš priti do pristanišča Pirej, od koder vozijo trajekti do otoka. V nobenem primeru ne poizkušaj po Grčiji potovati z vlakom. Le-ti so počasni in lahko se ti zgodi, da boš kljub rezervaciji sedeža stal, kajti na tvojem sedežu bo sedel človek, ki bo imel popolnoma identično rezervacijo kot ti. 

Po 36-ih urah vožnje in še dveh in pol z avtobusom končno prispemo v Pirej. Precej nezanimiv kraj: poceni, umazan in predvsem poln turistov, ki nekam potujejo. Vozovnice za trajekte si lahko kupiš v eni od mnogih agencij, ki počitnic željnim turistom ponujajo vse. Že na ulici te včasih prijazni, včasih malo nadležni “zvodniki” vabijo, da se odločiš za nakup v njihovi agenciji. Preden se dokončno odločiš, vprašaj za cene. Včasih se zgodi, da ti ponudijo vozovnico s popustom, če potuješ ob določenem času z določeno ladjo. 

Seveda tudi do Mykonosa lahko prideš na več načinov – s hitro ladjo, t.i. "flying dolphin" (3 ure), s počasno ladjo (6 ur) ali z letalom. Cene so seveda v razmerju s hitrostjo potovanja – hitrejša ladja je dvakrat dražja od počasnejše (dobra logika, kaj!). 

Ker smo že vsi nestrpni in želimo biti na Mykonosu čimprej, sedemo torej v letečega delfina in na njegovih krilih z vso hitrostjo odplujemo v naš počitniški raj. 

“Mykonos, here we cum!”

Po približno štirih urah nategovanja našega kapitana, ki nam je tvezil o tem, da je o naši situaciji že obvestil Ministrstvo (blabla), da se dogovarja z lokalnimi oblastmi za rešitev naše situacije (blabla), potem, ko smo pojedli vso hrano na ladji in popili vso pijačo iz bogatih zalog (seveda vse na račun hiše), nam je naš kapitan v angleščini le blagovolil sporočiti, da se obračamo proti otoku Syros, ker da je tam varnejše pristanišče, da ga skrbi varnost potnikov in blaga itditd. Sledilo je še sporočilo v grščini, ki pa je bilo začuda daljše od sporočila v angleščini. Vprašam soseda, ki je znal grško, kaj je kapitan povedal. In glej ga zlomka! V grščini je sporočilo vsebovalo tudi informacijo o tem, kje in kako lahko potniki in potnice dobijo nazaj denar, ki so ga plačali za vožnjo. Kako pozorno od kapitana: na ladji, ki je bila polna tujih turistov, ki niso znali besedice grško, je najbolj pomembno informacijo povedal v grščini. 

Po pol ure vožnje končno pridemo na otok Syros, tam ujamemo navaden, počasen trajekt za Mykonos in že smo spet vsi srečni in polni pričakovanja, ker bomo končno le prišli na cilj, pa še denar za vožnjo bomo dobili nazaj. Ob dveh zjutraj končno prispemo na Rajski otok. 

Ob vsakem pristanku trajekta v pristanišču mrgoli lastnikov počitniških kapacitet, ki turistom ponujajo najrazličnejše namestitve. To je pravo tržno gospodarstvo. Z osebo se lahko na licu mesta zmeniš za ceno (seveda poskušaš zbiti ceno na minimum), način namestitve ipd. Ker že vemo, kje bomo stanovali, v množici poiščemo našega “dilerja”, ki nam pokaže pot do simpatičnega minibusa, ki nas bo odpeljal do kampa na plaži Paradise, kraja našega bivanja. 

Plaža

Plati Gyalos, Paradise, Super Paradise, Agrari in Elia so plaže, kjer svoje sonca željno in poželjivo telo nastavljaš pogledom potencialnih ljubimcev. Za nas geje sta najbolj zanimivi dve: Super Paradise in Elia. Pot do Super Paradisa je nekaj enkratnega. Na razbeljenih skalah na poti do “super raja” lahko namreč uloviš osebo svojih sanj. Pedrule se namreč podijo gor in dol po skalah in pecajo mimoidoče, male pastirske hišice ob poti pa predstavljajo zavetje, kamor se lahko umakneta ali umaknete pred pogledi drugih. Če boš imel srečo, lahko v kateri od hišic naletiš na kakšnega robatega pastirja, ki se ti bo pustil obdelati (ali pa ti njemu, po želji seveda). 

Ko prideš do plaže najprej poišči Coco Bar. Tam se namreč začne lov, pa še dobre koktejle mešajo. Takoj pod barom (Coco namreč stoji na skali nad plažo) je naš del plaže. Tu mački z vsega sveta nastavljajo svoja telesa soncu in poželjivim pogledom drugih. Če si nestrpen, lahko svojo žrtev uloviš že takoj na plaži in opraviš zadevo (varno seveda) v eni od pastirskih kočic. Če pa si bolj romantične narave, pa lahko tu vzpostaviš stik s svojo potencialno žrtvijo, v mestu pa se zvečer zmenita za bolj zanimive podrobnosti. 

Množica na plaži je zares mednarodna. Tu so Evropejci, Američani, Avstralci, Brazilci, Južno-afričani, črni, beli, rumeni, pa še kaj bi se našlo vmes. Mnogo tipov na plaži razkazuje svoja popolna telesa. Ti imajo največkrat oblečene kopalke in pecajo na mišice. Tisti pa, ki nimajo popolnih teles, po plaži hodijo spodaj brez in lovijo na dolžino. 

Križarjenje

Križarjenje se začne v baru Tapas, ki je le nekaj korakov stran od pristanišča. Porta Bar je bar v mali in ozki uličici. Tam boste naleteli na simpatičnega Gillesa, Francoza, ki vam bo prinesel pijačo. Ob štirih, ko Porta Bar zaprejo, se večina odpravi v Manto Bar ali Pierro's Disco Bar. Tu množica zabave željnih tipov pleše in peca kar na ulici. Če so vam bolj všeč svete zadeve, se lahko med polnočjo in osmo zjutraj sprehodite okoli cerkvice nekaj korakov stran iz pristanišča. Tam je namreč eden od najbolj znanih mest za kruzing na svetu. Sem pridejo vsi, ki si niso mogli najti tipa nikjer drugje – teh pa je ogromno, pa še neverjetno dobri so! 

Atene

Ker smo se hitro utrudili od letanja iz štacune do štacune, kupovanja cunjic in spominkov, se odpravimo v savno. Ta se nahaja nekaj korakov od trga Omonia, nedaleč od našega hotela. Savna je odprta od enih popoldne pa do devetih zvečer. V savni dobiš ključ od omarice, brisačo in malo ogabne natikače. Klientela je zanimiva in nadvse vroča. Najlepši primerki so seveda naprodaj in od ostalih se razlikujejo po treh stvareh: nosijo drugačne brisače, na nogah nimajo istih ogabnih natikačev in ne nosijo ključa okoli vratu. V savni so seveda tudi kabine, ki se plačajo posebej, in dark-room. 

Ponoči okrog polnoči oživi park, ki se nahaja ob aveniji Alexandras. Tam lahko dobiš tipa svojih sanj. Park zna biti tudi nevaren, vendar ti malce nevarnosti v zraku požene adrenalin po žilah. Tipi se dajejo dol kar v grmovju, seveda pa moraš sam popaziti na varen seks. 

Eden od številnih diskov je Alexander's. Obiskovalci so predvsem mladi in vsi se zelo zabavajo. Ena od posebnosti grških diskotek je, da imajo vsi po vrsti dva plesišča. Na enem vrtijo sodobno in ultra moderno muziko, na drugem pa samo grške komade. Po mojih opazovanjih je bil del z grško glasbo vedno malo bolj poln od tistega z rejvom. 

Po treh dneh prestolnice se vkrcamo na ladjo in z vso paro odplujemo nazaj na sever. Čeprav se v Grčiji ne dogajajo kakšne presenetljive in nore reči, so bile naše počitnice vseeno zelo intenzivne. Kot običajno, se z dopusta vrnemo polni nove energije in s polno glavo spominov na poletne romance, ki jih z e-maili poskušamo podaljšati čim dlje... 

Zorba 

RAJSKI RAB

Nadaljevanje je bilo malo manj veličastno. Takoj, ko smo prišli do glavnega dela te naturistične gej plaže, me je začel boleti vrat od vseh tistih pogledov, ki so nam bili namenjeni. Stvar je bila namreč taka, da smo bili mi, v starostni skupini 20-25 let, najmlajši obiskovalci tega "templja užitkov". 

Plaža sama je sicer resnično lepa in zelo primerna za gej obiskovalce. Voda je prijetno hladna in kristalno čista (nobene bele sluzi, kakršne smo vajeni v Istri). Ježev in drugih nepridipravov v vodi ni, možno je skakati v vodo, saj je globina vode primerna. Takoj ob vodi so ostre skale, ki se vzpenjajo dokaj visoko in tvorijo kakšnih 10 metrov visoko pečino, vrh katere rasteje borovci in mečejo senco na tiste, ki se neradi izpostavljajo soncu. Iz senčnatih kapelic, ki jih ti borovci tvorijo, vodijo male stezice globje v gozd, kjer goli moški prežijo na nič hudega sluteče mimoidoče. Vse skupaj je zelo podobno ljubljanskemu parku, le grmovje je bolj gosto. 

Ko sem se z "domorodci" pogovarjal o Rabu, so mi povedali, da ime Rab po legendi izvira iz besede raj. Bog naj bi namreč Rab oblikoval po rajskem vrtu, a so bili ljudje preveč grešni, tako da ga je preimenoval. Po tej legendi naj na otoku ne bi bilo strupenih kač, saj ne bi mogle preživeti, ker so že ljudje preveč strupeni. To je delno tudi res, saj so mnogi domačini po mojih opažanjih in seveda z nekaj izjemami neiskreni. 

Če bi me vprašali, če vam priporočam počitnice na Rabu, bi rekel, da se vam kljub vsemu izplača. Tam sem spoznal predstavnike večine evropskih držav in kljub vsemu je bil vsaj moj obisk prijeten. 

Denubis 

Kartica iz Opatije

Zakaj prav tja, zdaj vam ne bom razlagal, ker vsak ima svoje razloge. Osnovni je ta, da bi se imel lepo. V avto sem vrgel cel kup obleke, brisače za plažo, seveda kozmetiko, kondome, sončna očala, prijateljico Selmo, ki je tam doma... in šel. Čez  dobro uro ne pretirano nore vožnje sva prispela do meje. To, kar smo si šest, sedem let nazaj tako želeli, zdaj samo moti turiste. Čakal sem na soncu in ko sem prišel do policistov, me sploh niso pogledali, namesto da bi me pošteno prešlatali, ker mogoče kaj tihotapim. Ne vem, zakaj jih sploh plačujemo. Nazaj v dobro voljo me je spravilo to, da sem kmalu po prehodu meje videl morje. Potoval sem uro in pol ter naredil 108 km – informacija za tiste, ki ne vedo, koliko daleč je to. Prijateljico Selmo sem peljal domov (tistim, ki jo poznajo, naj povem, da je vedno vesela obiskov gejev) in potem poskrbel za namestitev. Potem, ko sem se razpakiral, sem ugotovil, da je že prepozno za plažo. Kaj naj en navaden gej počne v popoldanskih urah, če mu je dolgčas? Informira naj se, kje se da videti kaj zanimivega. 

Torej, poklical sem enega prijatelja in se z njim zmenil, da se zvečer dobiva in sicer v caffeju Steffany. 

Ker sem do takrat imel še dovolj časa, sem si privoščil sprehod po mestu. Za tiste, ki tam še niso bili, lahko povem nekaj glavnih informacij o mestu in rivieri: gre za 150 let staro letovišče, ki so si ga zamislili in naredili avstrijci. Da jim ni treba iti v Nico, Cannes ali Monaco, so si izgradili Portorož in Opatijo. Dandanes lahko tu vidite ostanke ostankov avstro-ogrske aristokracije, ki se najraje zabava z gledanjem filmov o princippesi Sissy. Velikokrat se da videti take ostarele “dame”, ob pogledu na katere najprej pomislite, da gre za kakšno upokojeno drag queen. Bog ne daj, da bi jih tako nališpane in s tono falš draguljev na sebi srečal kje v temi, ker bi bila srčna kap zagotovljena. Na srečo takšni turisti v Opatijo prihajajo v zimskemu času, da bi jedli Sacher torte in se pogovarjali o preteklih, boljših časih v kateri od mnogih opatijskih kavarn.  Na srečo zdaj poleti sem prihajajo mlajši in meni veliko bolj lušni turisti. Po mestu vrvi Italijanov, Čehov, Avstrijcev, Madžarov, Nemcev, Slovencev in domačinov, Hrvatov, torej srednjeevropska družba. Marsikaterega sem si zaželel zjutraj srečati na plaži. 

Po krajšem sprehodu po mestu je prišel čas, da grem v Steffany. Če se vam ime zdi podobno Tiffanyju, ljubljanskem zbirališču gejev, vam povem, da je razlika v tem, da je Steffany neformalno zbirališče gejev. Gre za nekaj podobnega naši Mestni galeriji, tako da tam lahko srečate strejte kot tudi “naše”. To je fensi lokal iz Francjožefovih časov, z mešanim pohištvom, delno dragocenim, delno zbranim po podstrešjih. Ker je kavarna fina, so fini tudi njeni obiskovalci. Tam sem ze prvi večer srečal znanega slovenskega igralca (seveda geja), pa enega hrvaškega pevca (tudi geja) in še cel kup zvezd in zvezdic. Meni je bil najlepši en natakarček, ki žal ni gej. Tudi ostali natakarji so bili nadpovprečno luškani. Le kdo jih izbira, sem se spraševal. 

Ko je prišel prijatelj, s katerim sem bil zmenjen, sva nekaj spila in rekla, da greva v disko in sicer v Quorum Colours. To je disko klub nekje med  Reko in Opatijo, v katerega zahajajo mlajši in rejverji. Ko smo prišli noter, sem bil rahlo razočaran, ker je bil prostor ob enih že polprazen. Ugotovitev je bila na srečo napačna, ker je folk komaj takrat začel prihajati. Ej, kaki tipi so se prikazovali, da dol padeš. Čeprav ne gre za formalno zbirališče gejev, jih je bilo tam več kot polovica. Parčki so plesali, samski so štrikali in to tako, da so se postavili v vrsto nasproti moškega WCja in čakali, kdaj se bo kak tip obrnil za njimi. Obrnilo se jih je veliko... Potem so sparjeni zginili ven v neznano, tisti bolj romantični so se še nekaj časa pogovarjali na balkonu, potem pa nadaljevali avanturo kje zunaj. Meni je bilo najbolj zanimivo to, da sem srečal kar nekaj znanih obiskovalcev naše štirke, ki jih v Opatiji ne bi nikoli pričakoval. Gre večinoma za Italijane, ki jim očitno ni žal kilometrov, da bi se dobro zabavali. Pa še to, večina znanih in sumljivih iz Steffanyja je tudi končala v Coloursu. No, ker zabava tam traja dokler sonce ne vzide (za en del obiskovalcev pa še dlje), sem jaz kmalu postal zaspan in še pred koncem zabave odšel spat. 

Sonček na oknu in pesem neidentificiranega ptiča, garnirano s tračanjem dveh gospa iz soseske, je poskušalo poskrbeti za romantično dopustovsko bujenje. Ob pogledu na uro sem ugotovil, da sem spal samo tri ure in da bi rad spal še trikrat toliko. Toda v tem primeru bi vstal prav za večerjo in od kopanja in sončenja ne bi bilo nič. Torej, če želim spati, lahko to počnem tudi na plaži. Po zajtrku sem se odpravil v Mosčeničko Drago, slikovito ribarsko mestece oddaljeno od Opatije 15 km v smeri proti Puli. 

Tam je kristalno čisto morje in edina uradna nudistična plaža na rivieri. V gej vodičih iz Kekca prejšnje generacije je ta plaža označena kot "družinska". Jaz jo obiskujem že več let, ker se tam kopa večina mojih prijateljev, poznam pa večino drugih "rednih" obiskovalcev. Direktno štrikanje tam ni priporočljivo, ker ostali to doživljajo kot grdo vedenje in godrnjajo. Zanimivost te plaže je jama, dolga kakih 10-15 metrov, primerna za romantične speleološke avanture. Slaba stran jame je, da je takoj za plažo visoka skala in hrib, po katerem gre pot skozi gozd, in s katere strejti in ostali gledajo nagce, nekateri pa se poleg tega še ročno zabavajo. Če jih želite odgnati, morate peš gor, da bi jih nadrli. Marsikomu potem, ko je že gor, pade na misel, da bi se sprehodil po tej potki. Najbolj zanimiva je zato, ker nikamor ne pelje, a na njej je vedno nekaj ljudi, ki se nenehno sprehajajo sem ter tja, kot da bi nekaj iskali... Če mislite, da so to gobe ali kaj podobnega, se hudo motite, ker vam kmalu kdo od teh sprehajalcev pokaže svojega "gobana". Ali ga boste vzeli in zaužili, je odvisno od vas... 

Še dve plaži, ki imata v ozadju, v gozdu, dobro uhojene potke, sta v okolici Opatije. Ena je v Medveji, druga pa v uvali Preluka (tam, kjer je tudi disko Quorum Colours). Na njih strejti ne zahajajo, ker vedo, da gre za čisto gej plaže. Tam lahko srečate domače fante, pa tudi turiste, od katerih je marsikdo doma iz naših krajev. 

Če si želite obiskati tudi druge kraje, na katerih se da kaj vštrikati, vam lahko povem  še za opatijski park, reško železniško postajo in sprehajališče pred lokali v reški luki. Če vam vse to skupaj ne zadošča, raje ne hodite tja. Jaz pa vem, da se bom tja vedno vračal in da mi bo lepo. Upam, da tudi vam. 

Andrej 

ROVINJ

Rovinj je zanimiv tudi za geje, še posebej Crveni otok, na katerega vsako uro pelje barčica iz Rovinja. Nudistično plaža na otoku je namreč zelo gej – kako tudi ne bi bila, saj je otok odet v bujno podrast, ki pa ima tudi nekaj trnja, zato previdno. Štrika se po plaži, najbolj obupani pa se lahko dajo na ogled na katero od klopc, ki obkrožajo "Panteon" nekje na sredini otočka. 

Barčica, ki povezuje otok z Rovinjem, vozi vsako uro, povratna vozovnica pa vas bo stala 15 kun. Če se vam zdi to preveč, lahko prebivate tudi na otoku, kjer stoji obupno betonski ekološko oporečni hotel Istra. 

V Rovinju je tudi nekaj nočnega življenja, ki pa bo s svojo terasno vanmenbend glasbo všeč le hetičem in njihovim mladičem. Svetla točka, ki privablja tudi geje, pa je bar Valentino, ki leži malo pod rovinjsko cerkvijo (te ne morete zgrešiti). Postregli vam bodo v prijetnem okolju – na skalah ob morju – in ob prijetni glasbi. 

Če vam po napornem dnevu ostane še kaj energije, ki je ne morete porabiti na kakšen pametnejši način, se lahko odpravite v disko. Mi smo obiskali disko v nekakšnem "zabaviščnem centru" v betonskem delu Rovinja. Glasba je bila takšna, kot se za letoviška mesta spodobi, torej en miks vsega, pedre pa boste kot v vsakem drugem diskaču našli blizu vhoda in blizu toalet. 

Imejte se varno! 

Sestra Maculata

ILGA '97 - Svetovna konferenca, Köln

 
obe polovici naše zasedbe z "ulovom" 
foto: Grega 
 
 
 

 
ladjica, ki nas je popeljala na križarjenje po Renu

Naslednji dan so se začele delavnice, o katerih, kot sem obljubil, ne bom več niti črhnil, zvečer pa je bil sprejem za dobrodošlico v klubu Schulz – centru gej in lezbične skupnosti Kölna. Lokal je zastavljen precej bolj ambiciozno kot naša Metelkova, kar ima svoje prednosti, pa tudi slabosti. K prvim lahko prištejemo knjižnico, manjši disko, točeno pivo, kuhinjo in veliko število natakarjev, na katerih si lahko spočiješ oči, k drugim pa to, da ti isti natakarji niti malo ne sodelujejo, keke pa se afnajo z nekimi nobel solatkami in zelenjavnimi paštetkami, do poštenega mesa pa ne prideš – niti dobesedno, niti metaforično. Kar pa se tiče sprejema – no ja, vsi smo se delali blazno predane "Stvari" in smo se pogovarjali samo o visokoletečih temah, kako bomo rešili vse pedrske probleme tega sveta – sploh je bila to glavna tema pogovorov ves čas konference, še posebno v prostem času. Kmalu po polnoči nas je večina pohitela z zadnjim metrojem na drugi konec mesta v hostel spat, kajti zajtrk so prenehali streči že ob devetih in takrat se je tudi začel delovni dan. 

Vsa čast organizatorjem, ki so za vsak večer poskrbeli za program – tokrat je bil to voden ogled najpomembnejših lezbičnih in gejevskih zgodovinskih točk v mestu. Ja, prav ste prebrali – v Kölnu si lahko najameš uradno registriranega gej vodiča, ki te popelje po mestu in razkaže številne pomembne roza točke – od javnega WC–ja nasproti policijskega prezidija, kjer so policisti pri raciji in flagrante zasačili svojega šefa, preko zgodovinsko pomembnih kafičev, do spomenika lezbijkam in gejem, pokončanim v koncentracijskih taboriščih. Vse skupaj začini še z zanimivim in sočnih komentarjem zgodovine roza gibanja v Nemčiji – od cesarstva skozi Weimarsko republiko in nacizem do danes. Po končanem ogledu smo vsi skupaj hoteli na pijačo, vendar nas je bilo nekam veliko, pa še interesi so si preveč nasprotovali, kot se za keke spodobi – eni bi jedli, drugi ne, eni bi jedli fensi, drugi fast–food. Skratka, po nekaj kilometrih sprehajanja od kafiča do restavracije, pa od restavracije do McDonaldsa, se je Slovenija že drugič v zadnjih desetih letih odcepila in se podala v svet po svoje. Obiskala sva nekaj gej kafičev v okolici  Rudolfplatza, ki jih lahko samo priporočim – živahno, veselo, polno, glasno – nato pa sva se z zadnjim tramvajem odpravila  spat. 

Konferenca je dosegla vrhunec, družabno življenje pa tudi. V sredo popoldan je bil za udeležence Ilge sprejem v mestni hiši, sprejela nas je sama gospa županja, nam natrosila nekaj prijaznih puhlic in nazdravila s pivom, ki so ga v precejšnjih količinah točili tudi nam. Si lahko predstavljate kaj takšnega v Ljubljani na Magistratu z Dimitrijem Ruplom v odstopu? Jaz tudi ne. 

Zvečer so nam pripravili križarjenje z ladjo po Renu. Začelo se je super, v sončni zahod je plula barka, pel je eden številnih kölnskih gej zborčkov – ja, tudi Ein Mädchen aus Piräus, ki jo bolj poznamo kot Dekle obmorskega sem kraja, so zapeli. Pivo je teklo, ladja je plula, pivo je teklo, ladja je še kar plula, čeprav zdaj v drugi smeri, pivo je še teklo in ladja je še plula, spet v prvotno smer in tako naprej in nazaj več ur. Mrak je padel, luči so se prižgale, katedrala je lebdela v soju številnih žarometov, mi pa smo se še kar vozili. Postalo je hladno, ura se je bližala polnoči, ladja pa se je že kdo ve katerič obrnila proti Bonnu. Žur je že nadomeščala naveličanost, ko se nas je krmar končno usmilil in barko usmeril v pristanišče. Večina se je odpravila spat, slovensko zastopstvo pa seveda v disko. V famozni Lu-Lu, the Next Generation. Naslov sva imela, voljo tudi, le diska ni hotelo biti tam, kjer bi moral biti, ljudi pa tudi ni bilo nič naokoli. Ko sva tako tavala okrog mesta, kjer naj bi bil disko, sva srečala še dva udeleženca Ilge, Malezijca in Angleža, ki sta imela enake namene. S skupnimi močmi smo našli stopnice, ki so vodile v podzemlje in naj bi pomenile vhod, a na vratih je bila rešetka in debela ključavnica. Anglež se kar ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je zadeva zaprta, menil je, da je to zasilni izhod, in je začel ustavljati naključne pasante. Ko mu je nekaj ljudi zagotovilo, da je disko res zaprt, pa si je dal razložiti pot do najbližjega drugega lokala z dark-roomom, kajti pri tem je vztrajal, čeprav je dajalcu informacij razložil, da dark-room "...zahtevata ta dva Slovenca". Oboroženi s potrebnimi informacijami smo se podali na pot. In se izgubili. "Kaj pa pričakujete", je komentiral Anglež, "Malezijec, dva Slovenca in Anglež turškega porekla, ki vsi skupaj ne spravijo vkup desetih nemških besed, poskušajo dobiti navodila od Nemca, ki seveda ne razume nobenega drugega jezika razen materinega. Saj to se mora končati z debaklom." A se le ni. No ja, vsaj kar se poti tiče. Lokal  smo našli, bil je sicer leder bar, a imel je dark-room. Nerodno je bilo le to, da smo mi število gostov potrojili. Tako smo si zadevo le ogledali, popili pivo in se odpravili spat. Tokrat s taksijem in izkazalo se je, da ni prav nič dražji kot pri nas. 

Četrtkov večer je bil namenjen športu – odbojki in nogometu, a ni bilo dovolj prijavljenih. Organizatorji so ga verjetno polomili z izborom športov. Če bi izbrali badminton, bi bilo verjetno boljše, vsaj glede na izjavo enega od novinarjev POP TV-ja. Namesto športa so nas potem raje peljali še enkrat v Schulza, kjer so nam na čast odprli celo disko. Večer je lepo napredoval, kazalo je celo na nekaj novih intimnih prijateljstev, a ura se je hitro bližala polnoči in ker javni mestni promet za naš blagor ni kanil podaljšati obratovanja, je žur zamrl, še preden se je dobro začel. 
 

tudi v Kölnu so bile ženske in moške vloge pravično razdeljene 
foto: Grega

Petek je bil zadnji dan konference, naslednji dan pa je bila Christopher Day Parade, zato je bil zvečer v počastitev obeh dogodkov v hotelu Maritim veliki Gala. Vstopnice so bile v prosti prodaji dovolj zabeljene, da se je na prireditvi zbrala vsa kölnska lezbična in gej smetana, za udeležence konference pa so bile zastonj. Dogodek je bil res svečan, udeležila se ga je tudi gospa županja, vendar je trajal predolgo, tako da večina udeležencev ni zdržala do konca. Slovenija je enoglasno pobegnila ob polnoči, potem pa je skoraj prišlo do razcepa. Radikalna struja je hotela še enkrat poskusiti srečo z Lu-Lujem, zmerna pa je zagovarjala stališče, da je treba naslednjega dne zgodaj vstati, da bo treba cel dan potovati in kar je še takih šibkih argumentov. Zmagala je radikalna struja. Hvalabogu! Disko je mega, kul, ogromen, poln, seksualno naelektren, z ogromnim plesiščem, pivnico, restavracijo in seveda velikim, dobro obiskanim dark-roomom. Muzika je totalni tehno, še naša Nataša ni tako orto. Kakor koli že, proti jutru sta bili zadovolj(e)ni obe struji. Tudi vstala sva pravočasno in ujela vlak, čeprav je odpeljal eno uro prej, kot sva sprva mislila. 

Še par besed o Kölnu. Mesto je dokaj veliko in ne posebno lepo, kajti v drugi svetovni vojni je bilo močno zbombardirano. Kljub arhitekturnim pomanjkljivostim pa o Kölnu le dobro. Vzdušje je radoživo in nikakor ne tako zapeto, kot na primer v Münchnu. Lahko bi celo rekli gay-friendly – lahko štrikaš tipa na cesti, in če ni gej, ne bo postal nasilen kot na primer pri nas, ampak se bo v najslabšem primeru obrnil stran, pogosteje pa se bo le nasmehnil. Kar se tiče gej lajfa, je Köln naravnost idealen. Kafičev je ogromno, večinoma so zbrani na dveh lokacijah – že prej omenjeno področje v okolici Rudolfplatza, druga skupina pa je bliže Renu v tako imenovanem Altstadtu. Poleg kafičev imajo kar nekaj gej diskotek, najpopularnejša je Lu-Lu na Breitestrasse. O savnah ne bi izgubljal besed, dovolj jih je za vse okuse, starosti in žepe. Za bolj poduhovljene imajo nekaj gej knjigarn, za bolj mesene pa še več pornošopov in kinov. Vse to je lepo zbrano v bližini Rudolfplatza. Če pa ne morete brez štreke, potem vam je v Kölnu padla sekira v med. Pedrišča imajo vsaj štiri, največje in najbolj obiskano pa je v parku Aachener-Weiher, in kar je najbolje – obratuje predvsem podnevi. 

Torej, če imate kaj časa in nekaj mark odveč, pot pod noge. Vendar opozorilo: pustite fensi pederske cunjice doma, kajti v najboljšem primeru boste izzvali posmeh. Tam se nosijo kavbojke in majice. 

Aleš

13. konferenca IGLYO

Predavanju je sledil dukumentarni film o preživelih gejih iz koncentracijskih taborišč. Izpovedi treh, sedaj že gospodov v letih, so bile zastrašujoče in bridke. Bile so nam v opomin, da se je treba boriti proti homofobiji in fašizmu, da se zgodovina, katere tendenca je, da se ponavlja, v tem primeru ne bo ponovila. 

Z lezbijkami je bilo v koncentracijskih taboriščih drugače. Bile so manj vidne, največkrat označene kot asocialne, ker so bile samske in jih 175. člen niti ni omenjal, ker je po tem zakonu ženska veljala za neseksualno bitje. Menda sta zabeležena le dva primera, da sta bili ženski obsojeni na koncentracijsko taborišče zaradi lezbištva. Zato je težko govoriti o številkah in položaju lezbijk znotraj taborišč. 

Govora je bilo tudi o zlorabljajočem gej kapitalizmu, ki se odraža v skomercializaciji simbolov, kot je rožnati trikotnik. Številni udeleženci so menili, da je ta simbol na majicah, skodelicah, priponkah itd., ne samo neokusen in zlorabljen, ampak tudi skrajno neprimeren v takšne namene, saj se njegov pomen s tem razvrednoti, ta oznaka pa zasluži največje spoštovanje vsakega geja (in lezbijke). 

Slovenija je na teh konferencah redni gost. Koliko pa udeleženci prenašajo znanje in izkušnje, pridobljene na konferenci, domov in koliko se je smiselno takih dogodkov udeleževati, če takšnega namena nimaš, pa je že drugo vprašanje. Navada je, da vsaka delegacija predstavi svojo deželo, svoje delo ali svojo organizacijo. Letos je bil ves dan namenjen “galeriji”, kjer so udeleženci predstavljali produkte. Slovenca sva poskrbela za prijetno presenečenje. Ker imam slabo izkušnjo z razkazovanjem naših izdelkov, predvsem časopisov v katerih mrgoli ukradenih, neavtoriziranih tujih fotografij, sem se upiral, da bi se s tem tam spet izpostavljali škandalu. Tako je že pred konferenco nastal desetminutni dokumentarni spot o slovenski gej in lezbični sceni, ki je vzbudil veliko zanimanja. 

Zgodile so se še številne druge delavnice, ki so se bolj ali manj navezovale na glavno temo. Zanimiva je bila tudi delavnica z naslovom Kako preživeti preživele, kjer smo skozi psihoterapijo, meječo na hipnozo, predelovali lastne travme, ki naj bi se, po tej teoriji, začele že s samim spočetjem, saj smo s starši povezani tako genetsko kot čustveno, to pa nas spremlja skozi življenje. Delavnica je bila zanimiva izkušnja za udeležence in je rodila številne debate, odobravanja in kritike. 

Kar žal mi je, da je bila letošnja konferenca zame zadnja na kateri sem lahko sodeloval, saj so po pravilih IGLYO na konferenci lahko nazoči le mlanjši od sedemindvajset let. 

Štirinajsta konferenca se bo odvijala v Amsterdamu, ob gej olimpijadi, njena tema pa bo Fizično in mentalno zdravje. 

Tomaž Škorjanc 

foto Miha Lobnik

OD KEKE DO RADIKALNEGA PEDRA V TREH DNEH

Tvoj prvi postanek je v lokalni šoli za frizerje. Če se ponudiš za model, so cene zelo nizke. Le komu se navsezadnje lahko ponesreči barvanje las. Na tebi je le, da izbereš pravo barvo, ki ni passé - kanarček oranžno na primer. Prosi frizerja, naj te obrije ob straneh glave. Lasje na vrhu se morajo stanjšati, da bodo lažje štrleli, zatem pa izberi stil: konice, irokez, razmršeno, ravno odrezano ali celo povsem pobrito. Lase razbarvaj, če so temni, in nanesi barvo. Pričesko uredi do perfekcije. Seveda je prepuščeno tebi hkrati pa zelo priporočeno, da si ob straneh ali zadaj vbriješ še pederske simbole. 

S pričesko, ki sedaj kaže tvojo predanost Pedrskosti, odfurjaj čez celo mesto do kozmetičnega studija, kjer ti bodo preluknjali ušesa. Rabiš najmanj eno luknjo v vsakem ušesu, še boljši pa sta dve ali tri. V vsako vstavi vtakni srebrne obroče. Če imaš možnost, si v levo bradavico vstavi pierce (za ženske je veliko bolj primeren klitoris). Piercing prepusti strokovnjaku - v nasprotnem primeru je vnetje in zatem leta agonije neizbežno. 

Sedaj pa obleka. Ignoriraj prodajalke, ko vstopiš v trgovino – zaradi las in piercov bodo tako ali tako mislile, da si prišel krast. Poišči zelo ohlapne, sprane kavbojke. Bistveno je, da jih zapneš s širokim pasom iz črnega usnja. Namesto jeansa lahko uporabiš hlače delovne obleke, ki jih najdeš v industrijski prodajalni. Naslednji je črn, usnjen jopič. Kakovost niti ni tako pomembna, saj ga boš polepšal z narisanimi pornografskimi prizori in cockringi. Nazadnje poišči še črne, robustne škornje, s konicami, ojačanimi z jeklom (primerno za brcanje bigotov in rasistov). 

Sedaj, ko se počutiš udobno v svoji novi opravi, rabiš še nekaj modnih dodatkov. Poišči denarnico z dolgo, bingljajočo verižico, ki jo pritrdiš na pas ter zaponko za ključe, ki jo nosiš na zunanji strani žepa. Ovesi si nekaj srebrnih verig in usnjeno ovratnico z neti. Zelo pomemben dodatek pa je glasna piščalka. Ta namreč dela razliko med pravim in nedeljskim radikalcem. Če je seveda ne pozabiš uporabiti, ko greš mimo desničarskih shodov ali ko se znajdeš v nevarnih situacijah. 

Iz kasetarja že končno izvrzi Heleno Blagne, Simono Weiss in Anjo Rupel. Tako staromodne so, srčece. Kar rabiš sedaj so Nine Inch Nails, Body Count, Demolition Group, Bauhaus ali celo Public Enemy. Veš, glasba je v bistvu tista, ki te naredi zares radikalnega. Mogoče si bil prepričan, da je Tracy Chapman kul. Problem pri njej je ta - čeprav se ukvarja s socialnimi problemi - da ni dovolj jezna. Kar rabiš, ni depresija ampak z glazbo podžgan bes, ki te bo nosil skozi nadaljnje življenje. 

No, kakšen je občutek? Si sedaj osvobojen, fukaški mamojebec? Si pripravljen, da zbrcaš par homofobičnih, rasističnih riti? Kot pravi naša nova pedrska diva “Don't just stand there, let's go do it! Strike a pose, there's nothin' to it!" 

VOGUE! 

Navsezadnje je samo izgled! 

prevedel in priredil Vragec

GALA PREDSTAVLJA

Novi programski vodja Mirča obljublja transvestitske showe in veliko gej glasbe. 

Tako nam vsaj na malem plesišču ne bo več treba poslušati "hitov" iz leta 1995. 

kekepress