Če gledaš na razmerje od zunaj, je dovoj hudo, če pa se moraš postaviti vanj, zadeva postane definitivno zastrašujoča. Kaj drugega je živeti s tipom kot peklensko mučenje? Deliti stanovanje s cimrom je peklensko že brez nadležnega spanja v isti postelji, ti ga moraš pa še ljubiti! Da ne omenjam svežega zavitka masla, ki je videti, kot da bi ga napadlo težko topništvo. Ali pa sveža posteljnina z odprtinami pri glavi. Ja, to so primeri kronične zaprtosti z nenehnim krčem sfinktra, a taki smo ljudje: nekompatibilni do zadnje podrobnosti.
Zraven tega se morate prilagodi njegovi neprebavljivi navadi, da si striže nohte v dnevni sobi in lepi smrklje po stenah spalnice, in na njegov čudaški okus, ki ga je skrival pred vami, dokler ni prišel na dan s kaseto Zlatka Dobriča. Od vas pričakuje, da vas bo še vedno seksualno privlačil; še huje, od vas bo pričakoval, da vam bo privlačnejši od kogarkoli drugega. Privlačnejši celo od stasitega vodovodarja, ki vam je prejšnji teden čistil bojler.
Ljubosumnost, ki ima nesporno vlogo v predigri, ima tendenco padajočega donosa. Vsaka naslednja scena mora biti bolj dramatična in histerična kot prejšnja, da se povrne trud za kvalitetnejši orgazem. Na srečo v najnevarnejših trenutkih poseže vmes nagon po samoohranitvi in prepreči logični krvav zaključek.
Počasi postaja seks vedno večja redkost ali pa ga sploh ni več. Ljubosumnost se takrat usmeri v strah, da si partner išče potešitev drugje. Strah je upravičen zaradi evidentnega dejstva, da isto počnete sami.
Partnerski odnos je dosegel točko, ko že najnedolžnejše zanimanje za tretjega povzroči pravi vihar. Napetost, ki narašča sorazmerno s seksualnimi frustracijami, se izraža z rigoroznimi zasliševanji ob vsaki omembi moškega imena: »Kdo je ta Jože? Zakaj ga nisi omenil že kdaj prej? Koliko je star? Kako dolgo že delata skupaj? Najbrž zgleda dobro? Si bil z njim na kosilu? Ti je všeč?« Ta »Jože« potem postane začetna in končna točka vsakega pogovora. Njegovo ime se ironično vplete v sleherno stvar, ki ne gre, kot bi morala: »Stavim, da bi Jože to naredil bolje kot jaz...« Kot bi mignil, postane tip neznansko požrtvovalen in se je pripravljen voziti kilometre daleč, da vas pobere po službi.
V pogovorih se poskušate izogniti vsake omembe moškega imena. »On« postane »oni«, »Jože« postane »Jožica«.
V redkih situacijah, ko se znajdete v disku ali kafiču, morate nadzirati svoje oči, da vam ne uidejo v tisti kot, saj veste, tisti kot..., hkrati pa morate nadzirati partnerjeve poglede, prav tako kot on nadzira vaše. In to kljub očitnemu dejstvu, da sta šla ven zgolj zato, da (vsak zase) odkrijeta kak nov talent.
Nato se nepričakovano pojavi star prijatelj, ki je bil po sili razmer odpisan. Gotovo je mlad, samski in atraktiven in zelo vesel, da vas vidi po tolikem času. »Zakaj nisi nič poklical?« Vaš partner bo nenadoma ugotovil, da mu ne ugaja ali glasba ali atmosfera ali cena in bo zahteval, da nemudoma odideta. Stvari bodo šle le še na slabše: telefonski pogovori bodo cenzurirani z komaj slišnim klikom (dvignjene slušalke drugega telefona), osebna pisma bodo nenamerno odprta in vaš partner vas bo spremljal tudi do trgovine za prvim vogalom.
Čeprav imamo nezvestobo za resnično nevarnost za zvezo, pa morda le ni. Morda je zgolj simptom groznega dolgčasa, naveličanosti, prenažrtosti in brezciljnosti, ki napada partnerja kot ladjo, ki že mesece ni videla pristanišča. Dokler v marketu ne doživite prepira okoli večerje (v smislu: »Ne bova imela spet tega prekletega piščanca in konec!«), ne veste, kaj je sovraštvo in zamera. Ko postane nemogoče, pogovarjati se o osnovnih življenskih potrebah, je čas, da skočite s potapljajoče se ladje!
Vaša zveza je propadla in spomnite se svojih prijateljev. Na smrt jih dolgočasite s razlagami svojega brodoloma, s katerimi si pred drugimi perete kosmato vest: gay scena predstavlja preveliko skušnjavo (svoboda); gayi so neodgovorni, sebični in nesposobni ljubiti (z drugimi besedami: moški). Hujši je samoobtožujoči način: »dal sem mu preveč/premalo« ali »moški se prestrašijo moje strastnosti/brezkončnosti moje ljubezni«. Po določenem obdobju bivšega »ta pravega« razvrstite ali med »tiste barabe« ali pa med »tiste, ki so šli drugam«.
Pričakovanja o partnerju za celo življenje in celo o partnerju za naslednjih šest tednov so po definiciji tako neuresničljiva, da so gotovo postavljena na popolnoma zgrešenih predstavah o tem, kdo naj bi to bil. Partnerjev ne izbiramo na osnovi tega, kdo so, ampak glede na to, kako se skladajo s vlogo, ki smo jim jo vnaprej določili. Njihova prisotnost nam pomaga ohranjati našo fantazijo o prijaznem svetu, ki se zanima za naše patetično življenje. Ali pa izberemo take, ki nam pomagajo vzpostaviti videz, ki si ga želimo imeti; »uspešen podjetnik« si bo izbral reveža, da bo lahko pokroviteljski, »romantik« koga, ki mu ne bo vračal ljubezni, »samovšečnež« koga, ki mu bo všeč. To, kakšni bi radi bili, ni vedno najbolj laskavo, in kadar se uresniči, je vedno zelo slabo. Ljubimci so le malo več kot Narcisovo jezerce, ki kaže izkrivljeno podobo resnice.
Pa še opozorilo: Prijatelj, ki je po poklicu »profesionalni partner«, o svojih novih ljubeznih vedno govori kot o King Dongu. Na koncu pa se vedno izkažejo kot piškave princese. Prevelika domačnost, ki se lahko pojavi v še tako bežni romanci, lahko povzroči veliko več kot le prezir. Skrči lahko tudi vaš ponos.
BiK