Peter mi je začel pošteno hoditi po živcih, ker predobro ve, da me je moj Marjan pred kratkim zapustil in sem zaradi tega še vedno na tleh.
»Ne morem, šef me bo ubil, če mu danes ne prinesem letnega poročila o podjetju, pa še Marjana ni več ob meni in bi mi bila ta tvoja zabava polom na celi črti.« Končno je odšel, sam pa sem se srečen posvetil svojemu delu. Toda misel na zabavo mi ni dala miru.
»Le kakšna zabava bo to? Mogoče bo kaj zanimivih obiskovalcev. Kako je kaj z drugimi fantiči? Šit, spet se ne morem zbrati, saj me je ta Peter popolnoma zmedel s svojo zabavo in vsem folkom. No, naj bo. Grem tja, ampak samo, da spijem pivo in si spočijem oči na kakšnem telesu. Samo oči, saj me je Marjan zapustil pred tednom. To je doba žalovanja. In nabiranja moči za nove žrtve, recimo čez kakšne pol leta, ko mi bo zanj kot za lanski sneg,« premišljujem, ko vrtim številko šefovega telefona.
»Ja, prosim?«
»Šef, mi je prav žal, nocoj ne morem v službo. Veste, klicala me je mama in moram nujno k njej. Veste, zbolela je in potrebuje pomoč v gospodinjstvu,« sem lagal. »Prosil bi vas, da mi jutri pišete dopust, da bom lahko pri njej.« To na koncu bo za zdravljenje mačka.
»Ja, ni problem. Veseli me, da ste tako pozorni do svoje mame. Vedno pravim, kakor do domačih, tako do dela. Pa lepo jo pozdravite. Naj čimprej okreva. Srečno!«
»Adijo in lahko noč!«
»Andy, ti si super!« si rečem, ko se brijem in zamenjam obleko s kavbojkami in majico, »Pa ne pozabi pozdraviti mame! Ha, ha, ha ... Šef, ljubim te!«
Na enkrat sem postal vesel in hipoma pozabil na dobo žalovanja za Marjanom. »Pa gremo,« si zapojem, ko sedem v avto in odbrzim na Petrovo parcelo, kjer naj bi bil žur vseh gayev od blizu in daleč.
Konjička zapeljem na zelenico in se peš odpravim po kamniti poti proti vili, od koder se je že slišala bučna glasba, ki ni bila po mojem okusu.
»Vedel sem, da boš prišel. Presenečenje imam zate. Marjan je tukaj!«
»Potem se bom pa kar obrnil in odšel!« sem mu jezno zabrusil, »Če naju misliš zopet spraviti skupaj, ne bo šlo. To je konec! Konec za vedno!« Svoje razburjenosti in jeze nisem hotel skrivati.
»Ne skrbi, saj ni sam. S seboj je pripeljal novega tipčka. Ti si edini, ki je prišel sam, a ti bom že našel pravega, srček,« mi je rekel in me skrivnostno poljubil na čelo. Objel me je čez pas in odšla sva proti skupinici, ki naju je že nestrpno opazovala.
»Andy, saj poznaš Simona,« mi predstavi fanta, ki nama je stopil nasproti.
Simi, Simon, Simo, saj to je ta sladkorček, ki ga opazujem že celo večnost. Bila sva skoraj soseda in že pred letom mi je padel v oči s svojimi prelepimi črnimi lasmi in očmi. In zdaj ta moj bog stoji tu pred mano v samih bermudah in mi v smehu stisne roko, jaz osel pa, kot da sem pozabil govoriti. Mislil sem samo na to, kako bi ga zvlekel domov in mu strgal oblačila, potem pa...
To je seveda opazil tudi Simon, ki mi je, še vedno v smehu, zašepetal staro foro: »Daj mi naslov, da ti pošljem oči, ki si jih zgubil na meni.«
Prav bedasto sem se zasmejal in pogledal Petra, češ, pusti naju sama, da mu čimbolj sočno odgovorim na to zbadljivko. Takoj je razumel in že sva bila sama, jaz in Simi. Ker pa sem še vedno zijal kot bik v nova vrata, je zopet spregovoril: »No kaj, sta se z Marjanom razšla?«
Le kako mu more v takem razpoloženju priti na misel Marjan? Pa kaj ne vidi, da je on moj ex, definitivno in dokončno? Kaj ne opazi, da sem pred njim kot najstnica, ki končno vidi svojega idola in od razburjenja pozabi zapreti usta?
»Kdo bi sedaj mislil nanj, ko imam pred tako dobrega tipa!«
Ob tem stavku sem dobil tako bedast občutek, da bi najraje zginil. Pa še on se mi je smejal. Zakuhal sem, da sem bil kot zrel paradižnik.
»Ti je vroče? Pridi, povabim te na pijačo. Kaj boš? Pivo, kolo?«
Končno sem spravil srčni utrip na normalo in se začel obnašati temu primerno. Hvala bogu!
»S čim se ukvarjaš?« sem ga vprašal.
»Sem glavni programer na računalniku v neki firmi in pišem programe. Pustiva raje to. Tukaj sva zato, da se zabavava. O delu se mi ne da pogovarjati. Si za ples?«
Zvlekel me je na teraso, kjer so najpogumnejši že plesali in sva se jim pridružila. Čas je tekel zelo hitro. Ko sem pogledal na uro, je bilo krepko čez tretjo zjutraj. Simon se ga je že tako nalezel, da sem pričel resno razmišljati, kako naj ga spravim domov. Najbolje, da ga peljem k sebi. V takem stanju ne more domov. Ko sva se peljala, je Simon pridno praznil želodec v moj avto. Sam pri sebi sem se spraševal, kako mora moja ljubezen to prenesti. Da, kar pošteno sem se zaljubil vanj. In to med dobo žalovanja.
Končno sva prišla pred naš blok in še sedaj ne vem, kako se mi ga je posrečilo spraviti v stanovanje. Sosedje se pritožujejo, če se kdo po deseti odkašlja na stopnišču. Čudež! Tokrat so vsi spali.
»No, tukaj sva,« sem dejal, njega pa je zanimalo, kje je WC.
»Pa ne že spet. Pojdi, potem pa se stuširaj, jaz pa grem kar spat. Pridi, ko boš gotov!«
»OK, ni problema!« je utegnil izreči, preden ga je želodec postavil pred dejstvo.
Groza, pa moj Simon. O tem premišljujem, ko se slačim in lezem pod odejo. Toda vseeno ga ljubim in lahko se preseli k meni. Ko bo trezen, seveda.
Med premišljevanjem se mi pridruži pod odejo in me poljubi.
»Si ugasil luč?« ga vprašam in zaspim v objemu. Glavo mi je položil na prsa.
Kar prehitro je prišlo jutro in sonce, ki naju je s svojimi žarki prebudilo. Prejšnji večer sem pozabil spustiti žaluzije. Simon je nemoteno spal naprej.
»Blagor tebi in tvojemu trdnemu spancu,« sem mu zašepetal na uho in ga poljubil. Moj angel se je hip za tem zbudil.
»Joj, Andy, kako me boli glava, pa še slabo mi je,« so bile njegove prve besede.
»Nič čudnega! Zakaj pa piješ, če ti škoduje! Pridi, skuhal ti bom kavo, potem pa se lepo stuširaj. Odleglo ti bo,« sem razpredal, ko je sedel za mizo. »Daj, saj bo v redu!« sem rekel, ga objel in poljubil.
»Če pogledam to zabavo, je bila kar dobra. Končno sem te spoznal. Ko bi ti vedel, kako dolgo sem te že opazoval, preden sem upal stopiti k tebi. Ljubim te!«
Njegove besede so bile balzam za mojo dušo.
»Ta Peter pa res zna narediti zabavo,« si mislim, ko sipam sladkov v vodo za kavo.
»Tudi jaz te ljubim, že dolgo,« odgovorim in ga poljubim.
ToMaŽ