8. številka, januar 1997, e-različica
Foto na naslovnici: Frenk Fidler
|
8. številka, januar 1997, e-različicaFoto na naslovnici: Frenk Fidler
Kazalo |
KEKE© številka 8, januar 1997. Izdaja ŠKUC-Magnus, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana. Glavni in odgovorni urednik: Aleš Pečnik. Jezike avtorjev je trpinčila Hermina Ogrič. Vse pravice pridržane! Naslov uredništva in trženje: KEKE©, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 132 4089, fax: (061) 329 185. Uredništvo izraža razumevanje in iskreno sočutje, če kdo, ki se pojavi ali je omenjen v časopisu, ni gej. Branje dovoljeno kjerkoli - na ulici ali avtobusu, pod odejo ali na stranišču. Časopis je uporaben tudi za kurjavo, ker pri izgorevanju vse strupene snovi ostanejo v njem. Po mnenju Urada vlade RS za informiranje (4/3-12-148/94-23/17, 25. 1. 1994) se zanj plača 5% davek od prometa. Žiro račun ŠKUC 50101-678-52011, devizni račun 50100-620-133-27621-11990/3 (za Keke©).
Kekca
podpira Phare in Tacis - Program za demokracijo, iniciativa Evropske unije,
ki pomaga promovirati demokratične družbe v državah srednje in vzhodne
Evrope,v novih neodvisnih državah bivše Sovjetske zveze in v Mongoliji.
Pred vami je nova številka Kekca, nova v več pogledih. Kot je povedal že Tomaž v prejšnjem uvodniku, se je spremenil format in zamenjal urednik. Delno pa so se zamenjali sodelavci. Prejšnjo številko je pripravila bolj ali manj stara ekipa, pričujoča pa je rezultat dela nove.
Veliko o tem ne bomo govorili. Koncept, ki so ga zasnovali naši predhodniki, se je izkazal za zelo uspešnega (razen, seveda, v tržnem pogledu, saj bo na gej sceni vsaj še nekaj časa nemogoče narediti tudi finančno uspešen projekt), tako da mu bomo skušali slediti tudi mi.
Ob tej priložnosti vabim tudi vas, da se nam pridružite. Kekec je bil vedno prijateljski, razumevajoč in seveda zabaven (kot vaš starejši gej brat, ki ga nikoli niste imeli). To pa je bilo možno le s kopico dobrih idej. Zaupaj nam še ti svoje! (Sestanki uredništva so vsako sredo ob 17:30 v sobi 404 na Kersnikovi 4. Takrat smo dosegljivi tudi po telefonu (061) 132-4089.)
Sedaj le toliko.
Urednik
Od srca do srcaNa Metelkovi je bilo decembra povsem prednovoletno vzdušje. T. se je metal za G., a brez uspeha. Drugi G. in zagrebški J. sta se dogovorila za odprto zvezo, tako da je G. kar takoj vrgel očke na K. Drugi M. in Najlepši baje nista več par, čeprav ju pogosto videvamo skupaj. I.-jeva sestrična je naredila coming out - upajmo, da jo bo I. kmalu posnemal.
Prednovoletni K4: Drugi G. je uresničil svoje želje v zvezi s K.: na plesišču sta se strastno poljubljala. P. je poskušal zaštrikati visokega lepotca, katerega usmerjenost nam ni znana. T., ki se je med Heleno Blagne objemal z B., se je kasneje zagledal v mačota v usnjeni opravi (drugi B.), s katerim sta potem prav hitro izmenjala telefonski številki. Dogodek je hudo razburil mariborske keke.
Novo leto: Š. in Z. sta takoj zaštrikala V., enega od (devetih) Dalmatincev. Drugi G. in A. sta se muckala pred očmi tretjega G., ki naj bi ga to ne motilo, a ni bil povsem neprizadet. Za manj prijetne prizore sta skrbela drugi A. in drugi J.: prvi je žur prespal sam v postelji tretjega A., ker mu je bilo slabo, drugi pa je svojo slabost zdravil na WC-ju v K4. Drugi Š. je najdaljšo noč v letu preživel v družbi »jednog, ali vrijednog«.
Veseli december pa ne mine brez nesreč. Tako sta se Z. in prvi Š. med štrikanjem zaletela, ker sta peljala preblizu avta svojega trenutnega objekta poželenja, manjšo nesrečo pa je pod vplivom E. (izg. I) doživel tudi drugi A.
Živahno je bilo tudi v savni. Četrti A. je od receptorke zahteval, da pokliče policijo, ker sta ga »nadlegovala« dva tipa, ona pa ga je pozvala k strpnosti do »tistih«.
Tretji B. je po dolgem času prišel v Ljubljano in ponovno poskušal dobiti drugega G. v svojo posteljo. Tretji J. je zaštrikal drugega T. Irish Pub je čedalje bolj »in«. Potem ko si je E. tam že poiskala pripomoček za rekreacijo, ga išče tudi D. Po pripovedovanju E. je ženski WC v K4 primernejši za nestandardna opravila kot moški, ker ga ne obletavajo redarji. Tako je nazadnje tja odpeljala drugega M. V K4 smo opazili četrtega B., ki je P. zavezoval čevlje. Je na obzorju nova romanca?
Dogodek s tem naslovom se je zgodila zadnjo nedeljo v letu 1996 v K4. Klub K4 je bil preko Interneta povezan z gej klubi v nekaterih drugih mestih (London, Amsterdam,...), kamor so prenašali nastop Salome in Gale.
Damici sta »zapeli« kar nekaj komadov: Salome se je šla Heleno Blagne z venčkom njenih pesmi in Majo Blagdan, ki jo je posnemala veliko bolj prepričljivo, Gala pa je bila boljša v vlogi Glorie Gaynor kot v vlogi italijanske popevkarice nam nepoznanega imena.
Sicer pa je (pred)novoletni žur v K4 trajal kar 80 ur - začel se je v nedeljo ob 22h, končal pa v četrtek ob 11h.
Silvestrovanje je trajalo do zgodnjih jutranjih ur. Za dobro počutje gostov je skrbela stalna ekipa kluba Konzulat, ki ji je na pomoč priskočil DJ Marko. Žur je lepo uspel. Najzanimivejše podrobnosti pa najdete levo (Od srca do srca).
Foto: Moran Soruz
Pred časom se mi je pripetil dogodek, ki ga moram opisati, saj me ni spravil samo v slabo voljo, temveč me je napeljal na razmišljanje o (gej) sceni. Da pa ne bo pomote, opozarjam, da se mi to ni zgodilo prvič. Morda me je bolj prizadelo, ker se je to zgodilo nekega čudnega, deževnega, sivega, jesenskega ponedeljka, ko sem se utrujen vračal iz službe in sem bil spričo vseh teh okoliščin bolj dovzeten in ranljiv.
Ne gre za znanca, ki bi mu bil posebej naklonjen. Vendar pa sva si nekoč bila blizu. Tega znanca torej opazim tistega ponedeljka na Mestnem trgu. Očitno me je opazil, približevala sva se drug drugemu, ko je svoj pogled usmeril nekam v prazno, v nedoločeno smer, ko pa sva se približala drug drugemu na toliko, ko si znanci voščijo pozdrav, je ta osebek svoj pogled prav nemarno usmeril v neko nezanimivo izložbo, da se je s tem izognil pozdravu. Po njegovem pozdravu ne hrepenim, zdaj pa sploh ne, zgražam pa se nad takšno kulturo in vedenjem, ki nista lastna le njemu, toliko ga pa vendarle poznam, da lahko o tem sodim, pač pa številnim fantom s scene. Kako je z dekleti ne vem. (Lahko, da sem tudi sam kdaj koga nenamerno spregledal, in če se mu še nisem opravičil, se opravičujem sedaj!) Od nekoga, ki se navzven kaže kot urejena osebnost, bi pač pričakoval, da bi ob priliki stopil do mene in v skladu s svojo kulturo rekel, da mi to in to zameri in me zaradi tega niti pozdraviti več noče.
Vem, da nisem edini, ki se mu je to kdaj zgodilo. Nisem niti prvi niti zadnji, ki ga takšni dogodki motijo, in tudi vem, da se bodo dogajali še naprej. V tej naši mali skupnosti je pač tako, da vladajo kruta pravila. Krog se zapira vase, namesto da bi se odpiral, in kaže vse simptome samouničenja. Že tako je scena zelo omejena, nenaklonjenost, netoleranca (ki nam grozi tudi od drugod), slaba ali nična komunikacija med pripadniki pa jo delajo nepriljubljeno, sovražno. Včasih se mi zdi, kot da je povprečni predstavnik gej populacije v Sloveniji dorasel nivoju srednješolke, ki je na svojo sošolko, prijateljico jezna, ljubosumna, ker pač le-ta premore nov pulover. Ne najdem besed, s katerimi bi lahko opisal svoj obup, ko slišim ali pa celo vidim, kako se v Galeriji, na Metelkovi ali v Roza disku ljudje med seboj gledajo postrani, nekam sovražno, in ko slišim teme pogovorov.
Vendar je opisano le zanemarljiv delček kulture. Gre za šolski primer malomeščanstva (nekaterim je morda celo to všeč), ljudje, njihovi obrazi in njim lastno vedenje pa mi kar poplesujejo pred očmi. Puhla vzvišenost, ponarejena mogočna drža in grandiozno vedenje so milni mehurčki, ki se kmalu razpočijo. Laži in ponos brez prave osnove pa so patetični. Gre le za napihnjeno lupino, ki ne vzdrži niti najmanjšega pritiska oziroma obremenitve. Žal mi je za nekatere prijatelje, ki so se iz neznanih vzrokov zapletli v vse to in potem obžalovali. Žal mi je vseh tistih, ki komaj stopajo na sceno in bodo vse to še morali doživeti in okusiti, se tega celo nalesti!
Blišč in beda vsega tega pa zabava edino »pederetke«, ki so že tudi sestavni del scene, njihova prvinska naloga pa je povzročanje še večje zmede in zdrah.
Upravičeno paranoičen postane človek, če začne razmišljati o majhnosti te dežele, o maloštevilnem prebivalstvu v nji, o majhnem krogu homoseksualne populacije, ki živi tukaj, in znotraj katerega si iščemo prijatelje, partnerje, ljubimce, znance.
Zaradi vseh navedenih okoliščin sem se že spraševal, ali sta potuhnjenost in hlinjenje boljši način preživetja v takšnem okolju? Ali ni morda celo bolje imeti svoje skrivnosti in poskušati živeti v skladu z uradnimi normami in povprečnostjo? Žal pa sem si ta vprašanja zastavil prepozno, ko me je že zmlelo in obdelalo kolesje scene. Poti nazaj ni, možnosti popravnega izpita tudi ne, ponovna nedolžnost je umetna ameriška izmišljotina, umik pa predstavlja nečastno kapitulacijo in totalen niti ni mogoč!
Vse to pisanje postaja strašno stereotipno, saj nam je udrihanje po lastnih stvareh kar najbolj blizu, ob tem pa krivično pozabljamo na velike ideje o emancipaciji, o nujnosti le-te. Stvari s(m)o se lotili nekje na sredini, ne da bi poznali korenine homoseksualnosti. Kako do nje pride? Je dedna ali pridobljena? Kaj je s socializacijo? Kakšna razmerja se vzpostavijo znotraj takšnega partnerskega odnosa? Lahko damo kakršenkoli nasvet, ne da bi podvomili v njegovo dobrobit? Preskok se pojavi z zeleno lučjo, ki jo moderna družba da homoseksualnosti, saj vse štarta s tem dejstvom, ne da bi se potem raziskalo odzadje »problema«, ki bi bilo v največjo korist nam, da bi tako bolje razumeli, kdo dejansko smo in kam gremo, da bi znali bolje živeti sami s sabo in z okolico. Da bi konec koncev lahko preštudiral psihologijo homoseksualnosti, ki bi temeljila na znanstvenih dejstvih, ne pa na policijskih registrih, psihiatričnih dosjejih in statistiki. In tukaj končno pridemo do točke, ko lahko izrečemo kritiko na račun predhodnih generacij (ne glede, kje po svetu), saj so vse preveč energije vložile v dokazovanje same sebe (autingi, pornografija itd.), kot da bi se ukvarjale same s seboj in pojavi, ki jih na svoji (težko mi je zapisati) drugačni poti doživljajo.
Eno od možnosti, da se homoseksualnost dejansko začne raziskovati z vsemi njenimi značilnostmi in zakonitostmi in da bo takšno raziskovanje čez nekaj časa koristilo nam, veliko bolj pa generacijam, ki prihajajo za nami, vidim v gej študijah. To je študijska smer, ki so jo univerze v razvitem svetu že vključile med svoje programe. Gej študije pa ne zajemajo le raziskovanja homoseksualnosti, pač pa tudi usposabljajo ljudi, ki se zavzemajo za gej vprašanja tako po kulturni, umetnostni, sociološki kot politični in pravni plati. Nujnost, da se začne na vzpostavitvi gej študij delati pri nas, se kaže na različnih nivojih. Tukaj naj samo omenim ignorantsko držo države do homoseksualne populacije, naših pravic in zahtev.
(Utopična alternativa bi bila nekakšna frakcija gibanja, ki bi temeljila na kritiki dejanskega stanja in bi lastno homoseksualnost držala na nek način na piedestalu, seksualnosti sploh ne bi omenjala. Združevala bi ljudi z idejami, potenciali itd. in jim hkrati omogočala pogoje za prodor, tako da bi jim nudila ateljeje, delavnice in prostor nasploh. Torej organiziranost določene skupnosti z lastnimi določbami in pravili, ki bi se ekscesov izogibala, ne silila vanje, vendarle pa bi bilo jasno, od kje avtor prihaja.)
Ker sem pisanje začel z vsakdanjim gejem, se mi zdi prav, da se vrnem k njemu. Gej študije bi zagotovo imele vpliv tudi na njegovo življenje (posreden ali neposreden). Po spremembi pa način gej življenja kar kriči! In ne po tisti spremembi, ki jo doživimo z novim partnerjem, pač pa po spremembi v smislu odprtega, tolerantnega, naklonjenega, predvsem pa bolj samozavestnega (samozavestnega v pravem pomenu besede) in kvalitetnega življenja, ki bo že samo po sebi dvigovalo nivo kulture in morale homoseksualne populacije.
Anonimus
eseni 1994 je na moj dom pripotovala modra kuverta, v kateri je bil poziv na služenje vojaškega roka. Takrat me je grabila panika, kajti nisem si želel oditi. Menil sem, da je pri devetnajstih letih vse to še prekmalu, sploh pa nisem želel zapustiti scene za dolgih 6 mesecev.
Pa naj kdo reče, da je šest mesecev malo proti enemu letu ali letu in pol, kolikor so služili fantje v nekdanji JLA. Seveda je vse odvisno od tega, kako teh 6 mesecev preživiš.
Dejstvo je, da sem sam malce len in mehkužen, zato sem imel v prvi fazi služenja kar precej težav s poveljniki in sovojaki, ki so pri meni neverjetno hitro pogruntali, da sem peder. Poglejmo, kako je potekalo to odkrivanje.
V prvih dneh spoznavanja med vojaki smo drug drugemu natrosili ogromno laži, kar se je pokazalo čez nekaj tednov. Sam sem na osebna vprašanja odgovarjal po resnici, le med pogovori o dekletih sem se spretno izmikal. Toda imel sem smolo. V kantini so poleg hrane in pijače prodajali tudi raznovrstne razglednice, med njimi tudi takšne z lepimi fanti, ki so (vsaj name) vznemirjujoče delovali. Neki vojak iz moje sobe je kupil nekaj teh razglednic in jih podtaknil v mojo odprto omarico, medtem ko sem bil jaz na večernem čiščenju prostorov vojašnice. Vsak večer je čiščenju sledil poveljniški pregled prostorov, s tem pa tudi naših omaric. Vse omarice so bile O.K., le na moji so bile prilepljene slike golih fantov.
Ne bom razlagal, koliko posmeha in smeha je bilo tisto noč v naši spalnici. Veliko manj smešno je bilo naslednji dan v poveljnikovi pisarni, kjer sem odgovarjal na vprašanja, odkod mi slike, zakaj jih lepim po omarici in ali sem morda peder. Poveljnik mi je s svojim zaničevalnim pogledom ubil še tisti kanček samozavesti, ki sem ga imel na začetku.
Vse to se je dogajalo v 710. učnem centru v Slovenski Bistrici. Preostanek vojaščine pa sem preživel v Celju, kjer se mi je veliko bolje godilo, kjub temu da se me je iz Slovenske Bistrice še vedno držal zaničljiv vzdevek »pederiko«. Ko te v vojski enkrat osumijo za pedra, se tega nikakor ne znebiš, pa če še tako vztrajno tajiš. Priznam, najprej sem tajil, prav kmalu pa sem se s sovojaki že prav odkrito pogovarjal o homoseksualnosti. Mnenja in stališča so bila zelo raznolika - od totalnega zgražanja do pritajenega odobravanja in celo do odkritih simpatij. Nekoč me je fant, ki ga je doma čakalo dekle in en otrok, vprašal, če sem res peder, če me ni sram in kdaj si mislim najti pičko. Povedal sem mu, da nikoli in da me ni sram, da sem gej, da pa je lahko nerodno njemu, ker me obsoja, saj mu nikdar nisem ničesar storil.
Poglejmo, na kakšen način delujejo posamezniki v vojašnicah. Ker sem bil simulant prve stopnje, sem se kar nekajkrat prijavil za pogovor pri hišnem psihologu, ki sem mu vedno znova potožil, kako me je strah teme na straži, kako utesnjeno se počutim v tolikšni gruči ljudi in podobne neumnosti. V zadnjem pogovoru sem mu povedal tudi, da sem gej, kar ga je totalno šokiralo. Vprašal me je, če sem to komu že povedal, saj je menil, da je to zelo bolna in nevarna stvar, pa sem ga žal moral razočarati in mu povedati, da to vedo že vsi, vključno s poveljniki, ki so imeli nešteto vprašanj na to temo.
Seveda nekaterih vojakov nikoli ne bom pozabil, predvsem tistih, ki so mi bili neznansko všeč, in tistih treh, ki so mi med služenjem vojaškega roka na straži izrezljali lesene penise in mi jih v maju 1995 tudi podarili. Ne bom pozabil črnčka Robija.
Čeprav je življenje gejev v današnji Slovenski vojski veliko manj zanimivo, kot je bilo nekoč v JLA (vsaj po pripovedovanju malo starejših gejev), sem se moral znajti. Govorim o tuših... V Slovenski vojski so sedaj postavili ločene tuš kabine s toplo vodo, kjer se lahko stuširaš, ne da bi kaj videl - če se ne znajdeš. Nekoč sem počakal, da se Robi stušira in odgrne zaveso - potem pa - fant, oči na peclje. Robiju pa ni bilo prav nič nerodno, pa saj meni pri taki debelini in dolžini tudi ne bi bilo...
Še bolj prijetne zadeve pa so bila taborjenja, kjer smo tipi spali v spalnih vrečah, stisnjeni kot sardinice drug ob drugem na raznih senikih. Fant, to je življenje, sem si mislil.
Ravno zato pa nasvet vsem gejem - nikar se vojske ne otepajte, kajti še vedno je pomembna življenjska izkušnja, ki s seboj prinaša slabe, pa tudi veliko dobrih plati, ki se nam vtisnejo v spomin in za vedno ostanejo z nami.
Če staršem še vedno niste izpovedali svojih nagnjenj, je v vojski idealna priložnost, da si dopisujete s tipi, s katerimi si prek domačega naslova ne bi mogli. Meni je v vojsko pisalo ogromno tipov in tudi sam sem jim po svojih močeh odpisoval. Lahko pa se tudi zalomi. Pomisliti morate vendar na to, da vso pošto delijo ravno poveljniki, ki včasih brez dovoljenja kakšno razglednico tudi preberejo. Seveda je to še ena izmed zadev, ki se je zgodila meni. Iz Avstrije sem dobil razglednico, kjer je na koncu sporočila pisalo tudi »Ljubim te«. Še en šok za poveljnika, ampak preživel je, kot še prenekatere stvari, ki sem jih skuhal med samim služenjem vojaškega roka.
Skratka, v mojih kratkih orisih ste verjetno približno spoznali, kakšen odnos imajo v Slovenski vojski do gejev. Sam nisem bil ravno navdušen, vendar pa živim naprej v upanju, da bo vsako leto boljše, vendar le v primeru, da se bomo borili, naredili svoj »coming out« in dali drugim vedeti, da nas ni sram tega, kar smo - geji...
Boštjan
Na Metelkovi in v K4 smo povprašali ljudi, kakšna je bila prva reakcija njihovih mam, ko so jim povedali ali so kako drugače izvedele, da so njihovi sinčki geji.
Pogosto je bila prva reakcija zanikanje. »Mama me je poskušala prepričati, da je to le prehodna faza in da me bo homoseksualnost minila. Ko sem jo poskušal prepričati, da moja homoseksualnost ni prav nič prehodna, je rekla, da je vsega kriva moja trma,« pravi Žiga. Žal nekateri starši precej dolgo ne izgubijo upanja, da bo stvar minila. »Moj fant in prijateljica sta nekaj nesla moji mami, ker sam nisem utegnil. Mama ju je zadržala na pijači, potem pa jima začela govoriti o tem, kako si želi vnuke,« pravi Borut.
Pogosto starši okrivijo kakšno tretjo osebo, običajno kar sebe, za to »družinsko sramoto«. Zanimive izkušnje ima Matjaž: »S svojim takratnim tipom sem hodil že kakšno leto. Vsak dan sva visela vsaj eno uro na telefonu, večino vikendov pa sva preživljala enkrat pri njem, drugič pri meni. Ko pa sem naredil svoj coming out, je mama rekla: ‘Vsega je kriv Andraž.’ Andraž je znanec, ki je bil pri meni na obisku le enkrat, pa se je vedel preveč kekasto.«
Včasih starši ne komplicirajo preveč, se pa distancirajo od početja svojih sinčkov. »Nikoli nisem naredil coming outa, vendar se tudi nikoli nisem skrival, tako da se je mami posvetilo, kako stojijo stvari z mano,« pravi Borut. »Ko sva imela prvi pogovor na to temo, je rekla, da je to pač moja stvar, da pa pod njeno streho ne bom počel nič ‘takega’.«
Obstaja pa seveda drugi ekstrem - starši reagirajo preveč čustveno. Grega pravi, da so bile prve besede njegove mame po njegovem coming outu: »Ubila se bom.«
Ena od prvih »strašnih« stvari, ki pridejo na misel staršem, je, da bi za to izvedeli sorodniki, prijatelji, znanci, sosedi,... Druga možnost je, da starši planejo k telefonu in se potožijo osebi na drugi strani žice, kakšna nesreča jih je doletela. Včasih pa to tudi obžalujejo. »Ko sem obiskal mamo, mi je zatežila, kdaj se bom poročil s kakšno žensko. Ker mi ni bilo čisto jasno, od kje ji ideja, da bi se poročil, mi je pojasnila, da bi to moral narediti, ker že vsi vejo, da sem peder. Izvedeli so pa tako, da jim je v začetnem obupu sama izčvekala,« pravi Grega.
Vse te zgodbice se berejo kot nedolžne anekdote. Večinoma to tudi so - starši se slej kot prej sprijaznijo z dejstvi in iz dneva v dan manj težijo. Žal pa so tudi starši, ki reagirajo precej bolj ekstremno. Včasih se zgodi, da se otroka odrečejo in mu pokažejo vrata. K sreči so ljudje - z njimi pa tudi starši - čedalje bolj strpni, biti gej pa ni več taka katastrofa, kot je bilo pred desetimi, dvajsetimi leti.
Če še nisi naredil coming outa, pa o tem razmišljaš, dobro razmisli in ne prenagli se. Čeprav starši le redko reagirajo nasilno (mišljen je predvsem izgon iz stanovanja), se takšne stvari žal dogajajo. Sam boš najbolje vedel, če se kaj takega lahko zgodi tebi. Pred coming outom moraš sam pri sebi razčistiti, kaj hočeš z njim doseči in kakšne so možnosti, da to dosežeš. Narediti konec skrivanju in laganju je lahko dober razlog in s coming outom ga dosežeš. Pripraviti se moraš na pogovor, prepričevanja in pritisk. Prav zato moraš za coming out izbrati primeren trenutek, ko starši niso (pre)obremenjeni s čim drugim in ko bodo imeli dovolj časa za pogovor, ki je po coming outu zelo priporočljiv, čeprav je lahko neprijeten.
Na splošno pa bi lahko rekli, da se coming out v končni fazi izplača. Nobenemu od naših anketirancev ni žal, da se je odločil za ta korak. Razkriti geji ne kurijo prepotrebne energije za skrivanje, starši pa se sčasoma večinoma tudi prilagodijo.
2xA
Začelo se je nekje v osemdesetih, morda že prej. Takrat se je pojavil virus, ki je sprva neopazno, toda vztrajno zavzel vso Evropo in Ameriko. Je izjemno trdovraten in se je uspešno zajedel med vse socialne plasti - lahko bi rekli, da je izrazito nediskriminativen virus. Gre seveda za virus belih nogavic ali belo kugo po domače. Le spomnite se strašljivih podob popolnoma belih nogavic ali, o groza!, tistih z rdečo in plavo črto! Hvalabogu je ta odvratna bolezen vseh obsedencev z belino zadnja leta v upadanju, pa vendar se bele nogavice, vztrajno kot zombi, pojavljajo celo na modnih pistah.
Kakšen tip nosi bele nogavice? Nam želi morda sporočiti, da ima čiste noge? Naj se potemtakem ves odene v belo, za vraga! Vprašajte se, ali lahko takšnemu tipu sploh zaupate. Ali bosta lahko na njegovem čistunstvu zgradila dovolj trden in srečen odnos?
Še tako vznemirljiv parfum, še tako domiseln image in še tako zanimiva karizma ob pogledu na bele nogavice, milo rečeno, zbledi. Angažiranosti modnih lobijev se imamo zahvaliti, da je sedaj virus belih nogavic omejen le na nekatere neokusne hetiče. In vendar se še najde kakšen neosveščen gej.
Prišel je čas, da do zadnjega iztrebimo ta virus. Zato smo se v uredništvu Kekca odločili za akcijo zbiranja belih nogavic. Če se vam v kakšni omari še valjajo bele nogavice, se jih brž znebite. Svoje anonimne prispevke nam pošljite na naš: Kekec, Kersnikova 4 (s pripisom: Smrt beli kugi!), 1000 Ljubljana, mi pa vam bomo izdali potrdilo o modni neoporečnosti. Anonimnost je seveda zagotovljena. Na koncu akcije bomo vse tako zbrane bele nogavice obredno zažgali na Kongresnem trgu v Ljubljani. Prav tako apeliramo na upravo Roza kluba in nedeljskega K4, da vsem nosilcem belega virusa prepove vstop v nedeljski Roza disko.
Očistimo to deželo bele kuge, zato nogavice na vislice, noge pa pod pipo (zjutraj in zvečer!).
Rožle
Poznate pravljico
o Sneguljčici in sedmih palčkih, v kateri črna kraljica sprašuje ogledalo
na steni: »Ogledalce, ogledalce, na steni povej, katera najlepša v deželi
je tej?« In ogledalce odgovori: »Ti najlepša si v deželi tej, vendar...«
Morda tudi vi svoji samozavesti postavljate podobna vprašanja, ko se gledate
v zrcalu? Odgovor pa je iz leta v leto bolj krut… Ja, ja, dragi moji, veliko
storite zase, a včasih premalo. Vaša koža je vaše zrcalo. Predvsem tista
na obrazu, ki je vsem vidna. Natančen pogled vam govori, da je utrujena
in izmučena. Izpostavljena je velikim temperaturnim spremembam, suhemu
in onesnaženemu zraku, včasih pa jo prekrijemo tudi z ličili, da bi bili
še lepši. A koža pri vsem tem trpi.
Naša koža je obramba pred zunanjimi vplivi. Njeno redno čiščenje naj bi sodilo med naša vsakodnevna opravila. Kolikokrat ste se že lepo uredili in naličili za v disko, se zabavali do jutra, spoznali novo ljubezen, odšli domov ter zaspali brez obveznega čiščenja in odstranjevanja ličil z obraza? Zjutraj pa ste se ob pogledu v zrcalo zgrozili, saj ste opazili vse tiste gubice in nabrekle pore. Iz take malomarnosti nastanejo tisti »lepi« mozoljčki, s katerimi se potem ukvarjate cel teden. Koža je naša in samo ena. Zato jo moramo paziti, čistiti in negovati.
Poznamo tri osnovne tipe kože: normalno, suho ali občutljivo in mastno kožo. Za vse tipe kože velja, da jih najlažje očistimo s kosmičem vate, ki je prepojena s čistilnim mlekom, kremo ali gelom za čiščenje. Čiščenje pa je lahko varčnejše, če kosmič vate pred tem namočimo v malo vode. Tako bomo privarčevali pri čistilnih sredstvih, saj niso ravno poceni. Vsak tip kože potrebuje svojo vrsto čistila, zato je potrebno, da vemo, kakšno čistilo je za kakšno kožo.
Čistimo jo z običajnim čistilnim mlekom, ki vsebuje maščobno vodno emulzijo. Mleko z maščobo posrka prah, puder in ostalo nesnago, ki se je čez dan nabrala na koži.
Kožo te vrste čistimo z blagim čistilnim mlekom ali blagimi čistilnimi sredstvi v obliki kreme ali gela. Sredstvo ne sme vsebovati umetnih barvil in dišav, imeti pa mora nevtralno pH vrednost.
Le to čistimo s čistilnimi geli, ki vsebujejo kombinacijo aktivnih sestavin za temeljito odstranitev maščob, prahu in ostale nesnage.
Vendar to še ni vse. Le čista koža lahko sprejme negovalne izdelke, zato jo moramo sedaj očistiti prejšnjih sredstev. To dosežemo z uporabo tonikov in lotionov za čiščenje in poživitev. Pri izbiri in uporabi teh sredstev moramo ravno tako paziti na naš tip kože. Najboljša so tista sredstva, ki ne vsebujejo alkohola, ki kožo draži, in vsebujejo odstotek kisline, ki varuje kisli plašč kože. Prav tako kot čistilna sredstva tudi toniki in lotioni ne smejo vsebovati barvil in dišav.
Tako! Sedaj ste kožo lepo očistili. To je vse. Lahko odidete spat. Ostalo bo storila narava. Za vse skupaj ste potrebovali samo pet minut. Če želite kožo dodatno nahraniti in ji priskrbeti dodatno nego, potem je najbolje, da jo po vsem tem prekrijete z izdelki iz naravnih hranilnih snovi v obliki krem. In koža vam bo zares hvaležna, jutranji pogled v ogledalo pa bo zadovoljnejši.
Odstranjevanju ličil so namenjeni posebni izdelki, ki vsebujejo olja, saj je potrebno ličila najprej raztopiti, da jih lažje odstranimo. Dobijo se v obliki olj, krem ali pa so v že za uporabo pripravljenih prepojenih blazinicah. Z njimi najenostavneje in najlažje odstranite ličila in vse, kar je na koži.
O negi posebno zahtevne kože, katere tipa ne morete sami ugotoviti, ali pa o negi kože, ki kaže znake kakršnekoli bolezni, se posvetujte s svojim zdravnikom, najbolje pa je, da v takem primeru sploh ne uporabljate kozmetike, pudrov in ličil.
Enkrat mesečno lahko svoji koži privoščite tudi razne obkladke iz naravnih zelišč, kamilice ali zelenjave. Po teh malih počitkih boste kar žareli od zadovoljstva in vaša koža bo lepa in negovana.
Obilo lepote vam želi vaša Elena
Čeprav je bil
musical Evita Andrewa Lloyda Webbra napisan v sedemdesetih, je tako yuppiejevski,
kot so osemdeseta.
Ko je leta 1978 v Londonu štartal, so pisca besedil Tima Ricea široko kritizirali zaradi poveličevanja politike in življenja žene južnoameriškega, prvenstveno fašističnega diktatorja in spreobračanja musicala v študijo jeklene odločenosti ene ženske, da uresniči svoje ambicije. Morda ni prav nič čudno, da se govori, da je Madonna v filmski različici musicala odigrala svojo življenjsko vlogo, saj je praktično njena življenjska zgodba.
Evita Peron je bila privlačna blondinka, ki ji je uspelo zmešati šov-biznis in politiko. Ampak predvsem je bila kokoš, ki je zbežala v veliko mesto in se prebila (prefukala) do vrha. Ali, kot je rekel Tim Rice: »Takoj je postala družabna kraljica, bogata lepa stvar... križanka med spalnično fantazijo in svetnico.«
Film bo s kombinacijo glasbe Andrewa Lloyda Webra, režije Alana Parkerja in igralskih sposobnosti Madonne marsikoga navdušil - kljub svoji grozljivi temi - sočustvujoč portret prve dame fašizma, nekakšen latinskoameriški remake »Hitlerjeve pomladi« Mela Brooksa, a z manj štosi.
Filma še nekaj časa ne bomo videli, masovno marketinško kampanjo pa je že začel CD s filmsko glasbo. Prvi single na CD-u je »You must love me« - vsekakor čudovito madonnski naslov, ki sta ga posebej za film spisala Webber in Rice. »Don't cry for me Argentina« pa je že prilezel do prvih mest svetovnih lestvic.
Najbolj zaskrbljujoče pa je, da od »Bedtime stories«, izdanih pred dvema letoma, od Madonne nismo dobili nič originalnega. In če upoštevamo, da bo nekaj naslednjih let hudo zaposlena z menjanjem plenic, do konca tisočletja od nje ne bomo dočakali nič novega.
Živjo!
Najprej vas prav lepo pozdravljam. Zelo sem vesel, da ste ponovno pričeli izhajati - v novi preobleki. Ker ste v starem časopisu imeli rubriko »Pehtini nasveti«, sem se odločil, da vam pišem in vam zaupam svoj problem, pa mi vi nekako pomagajte. Imam fanta, ki sem ga spoznal v ljubljanskem Tivoliju. Skupaj sva že tri mesece in zdi se mi, da se najina zveza ohlaja. Kaj naj storim? Ali mi je fant postal nezvest, kam zahaja? Zelo bom vesel, če mi boste hitro odgovorili, saj ne vem, kaj naj storim. Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor ter vas prav lepo pozdravljam.
Tomaž
Veseli me, da ste ponovno z nami. Seveda bom še naprej z veseljem odgovarjala na vaša vprašanja. Kar napišite mi pismo in ga pošljite na uredništvo. Za začetek sem izbrala pismo Tomaža, ki mi je zaupal, da ima probleme s svojim partnerjem. Ja, dragi moj, čeprav sem stara in betežna, sem še kar pri močeh in dobro se spominjam dneva, ko sem spoznala svojega prvega fanta. Seveda se tudi spominjam, kako je bilo z njim. Po dobrem mesecu sem se ga naveličala in ga dala na peto. In takrat sem pričela spoznavati odnose med ljudmi. Včasih bolj, včasih manj uspešne. Seveda nikoli nisem bila gotova, ali je zadeva resna ali ne, vendar to je življenje. Tveganje, žrtvovanje, kompromisi in ostalo. Če nisi pripravljen na to, potem je bolje, da si avanturist in da se ne podajaš v resnejše zveze. Če pa ti že uspe vzpostaviti nekakšno razmerje, ga moraš negovati in skrbeti zanj. Da ne postane dolgčas in da partnerju ne hodijo po glavi druge stvari, je potrebno veliko domišljije in iznajdljivosti. Le tako bo razmerje vedno zanimivo in vedno se bo zgodilo kaj novega. Seveda moraš pri tem pustiti partnerju proste roke in tudi njegovim idejam in zamislim dati možnost razvoja in uresničitve. V nasprotnem primeru se bo le-ta hitro naveličal samo vožnje pod tvojim vodstvom. Na vprašanje, ali ti je partner postal nezvest, ti ne znam odgovoriti, kajti v svojem pismu si mi vajin problem premalo približal. Za natančnejšo analizo bi bilo potrebnih kar nekaj strani o vajinem življenju. Seveda pa je prvi znak nezanimanje partnerja za tvoje in vajino življenje. Zahaja v krog svojih prijateljev in predaja se svojim konjičkom. Zapira se vase in se ne pogovarja. Prihaja pozno domov in spi raje v dnevni sobi na kavču kot pa v spalnici s teboj. To kaže, da je nekaj narobe. Takrat je nabolje sesti za mizo in se o stvari pogovoriti. Če vama uspe najti skupne interesne točke za ohranitev zveze, potem le delajta na tem. Če pa se zveze ne da več rešiti in eden od vaju ni pripravljen na sklepanje dogovorov in kompromisov, je stvar prišla do konca. In konec naj bo začetek prijateljevanja. Zakaj bi se razšla in vsak po svoje živela, če sta še naprej lahko prijatelja. Ne partnerja, ampak prijatelja.
Zelo na kratko in skopo sem odgovorila na tvoje vprašanje.
Naj bodo vaša pisma zanimiva in bolj obširna, saj bom le tako lahko odgovarjala in vam pomagala. Sedaj odhajam v svojo skalno votlino kuhat nove arcnije za vaša srca. Lepo se imejte, beremo se naslednjič.
Vaša teta Pehta
»Ti mi boš še zaspal,« je zagostolel s sladkim glasom.
Sedel sem tik ob njem in z rokama objemal njegove vitke dolge noge, oblečene v lepo raztrgane kavbojke.
Počasi sem se zravnal in se presedel. Gledal sem ga naravnost v oči, ki so tičale tam, na njegovem tako ljubkem obrazu. Nosek nekako prisrčno privihnjen, kratko ostriženi lasje kot poletni oblački, okoli ustnic nekaj drobcenih gubic. Od smeha, sem pomislil.
Gledal sem ga
in se opajal nad njegovo očarljivostjo, z rokama pa poželjivo drsel po
njegovih nogah. Od časa do časa sem se srečal z njegovima rokama, ki sta
me narahlo odrinili. V tej gesti ni bilo nekakega popolnega zavračanja,
le nek notranji vzgib, strah, pomislek, sem ugibal sam pri sebi. V meni
je kipelo, tako rad bi ga stisnil k sebi, ga objemal in ne spustil iz svojega
naročja in goreče bi pil poljube z njegovih ustnic. In vendar, kolikor
bolj sem si tega želel, bolj sem si dopovedoval, naj vendar ostanem trezen,
naj ne podrem tistega, kar se je spletlo med nama v tem tihem spogledovanju.
Dvignil sem se z njegovih kolen in z enim samim pogledom objel to popolno celoto, ki me je potopila v lepe sanje.
Smejal se je. Med smehom mi je pripovedoval drobne vsakdanjosti. Njegova pripoved sploh ni zastala, vendar slap njegovih besed ni vedno prihajal do mene z enaki jakostjo.
Vse preveč sem bil preplavljen s čustvi in preveč željan. Zato se je njegov glas od časa do časa prelil v nežno melodijo brez pomembnih zlogov.
Tako blizu, kot mi je danes, mi že dolgo ni bil, me je obšlo. Tako predan, na nek način sprejemljiv in prepoln nekakšnega zaupanja.
In odkod zdaj nenadoma ta sprememba, sem se zdrznil, ko sem dvignil pogled in so me oplazili pogledi njegovih oči. Zdaj me je ostro opazoval. Le kaj bi to bilo, sem se spraševal sam pri sebi.
Zdaj je on stegnil roke, poprijel stol, ga pomaknil bliže k meni in z olajšanjem sedel. Še vedno mu je obraz krasil smehljaj, pa vendar je na njem bilo nekaj več. Nekakšno posebno zanimanje, divja strast, sla so se pojavili v njegovih očeh, ki so igraje poplesovale v krogih. »Joj!« Nekakšen stok, napol pridušen krik je prišel do mojih ušes in prodrl v možgane, ogenj v njegovih očeh pa se je še bolj razgorel.
Roke je nemirno, krčevito stegoval predse, začutil sem, da ga nekaj nevidnega in neznanega vleče k meni. Se je tudi v njem zanetil ogenjček ljubezni, sem upajoč ugibal.
»Daj no, ne bodi tako lesen, pa prisedi bliže!« je zdaj sladko, z nekakšno slastjo in hkrati s pravcato zavrto nepotešenostjo izdavil. Približal sem se mu, položil svoje nemirne roke na njegove noge in mu drsel po bedrih, on pa se ni odzival. Slonela sva drug ob drugem, ko sem začutil njegove roke, vlažno hladne na svojem čelu, kako me vlečejo vse bliže in bliže, in že sem začutil sunkovito trepetanje telesa, njegov vroč dih na obrazu.
Me bo poljubil, sem zasanjal, zaprl oči in se popolnoma predal igri njegovih raziskujočih prstov. Zdaj me je že povsem objemal z vitkima in dolgima rokama, potem pa sem zaslišal prijetno drhteč glasek tik ob levem ušesu. »Joj, kako luštkane ogrčke imaš! To je zame, saj dovoliš?« je odpel svojo željo.
Navsezadnje je tudi to več kot nič, sem pomislil in se prepustil gnetenju njegovih prstkov.
Jasmin
Že nekaj časa ga
opazujete, zdi se vam napet, kakor da mu dušo ovija teža pošastne skrivnosti.
In potem nekega večera zaslišite neizbrisljive besede: »Sine, jaz sem heteroseksualec.«
Vaš lasten oče hetič! Človek, s katerim ste takorekoč odraščali! Čustva vam švigajo v razdalji od gnusa do sočustvovanja. Toda kaj sedaj, kako ravnati v takšnem primeru?
Prvi korak: Obdržite trezno glavo. Zavedati se morate, da je to priznanje zahtevalo veliko mero poguma. Najverjetneje ga je to dejstvo kot nočna mora spremljalo vse življenje. Zato ima lahko prenagla reakcija uničujoč učinek na njegovo psiho. Predvsem se morate zavedati, da je kljub svoji neobičajni spolni usmerjenosti še vedno vaš oče.
Drugi korak: Prisluhnite mu. Dokler ne slišite njegove plati zgodbe, zadržite svoja čustva in komentarje zase.
Tretji korak: Poskušajte ga razumeti. Njegovo stanje je gotovo posledica travmatičnega dogodka iz otroštva ali pa pretirano mačistične vzgoje*.
Četrti korak: Spoznajte njegov svet. V knjižnicah in knjigarnah boste našli kar nekaj sodobne literature na temo odnosov med različnima spoloma. Morda vam bo koristil tudi obisk kakšnega od njihovih skrivnih lokalov, v katerem moški in ženske sproščajo svoje zatajevane nagone. Spoznali boste, da so heteroseksualci svojim neokusnim spolnim navadam navkljub samo ljudje.
In predvsem: ne obsojajte ga. Morda se boste sčasoma privadili na misel, da je vaš oče drugačen. Do takrat pa vam ostane zvrhana mera potrpljenja in tiho upanje, da je to samo prehodna faza.
Rožle
* Sklep nedavne poglobljene psihološke študije dr. Anusa Zadnikarja: Drugačna privlačnost, Odločujoči dejavniki spolnih deviacij, Založba Sekskeks, 1996.
Vse o njihovih navadah, načinu hoje in oblačenju. Kje se zbirajo, kako se spoznavajo in kako ta pojav komentira svetovno priznani kavčmojster dr. Fjord.
V pohorskih pragozdovih,
v bližini Maroltove jelke (največje jelke na slovenskih tleh) so planinci
PD Lederhozni iz Spodnjih Pumparc naleteli na sledi velikega Hetija, za
katerega so bili zgodovinarji prepričani, da je v teh krajih izumrl že
pred več kot tremi stoletji.
Vznemirljivo odkritje drznih planincev bo brez dvoma vzpodbudilo nove antropološke raziskave te nenavadne človeške vrste, za katero je bilo značilno občevanje med pripadniki različnih spolov. Po odtisu sodeč gre za odraslega moškega, ki ga je paritveni nagon prebudil iz dolgoletnega spanja. Znanstveniki predvidevajo, da sedaj tava po gozdovih in išče žensko pripadnico.
Svetovna organizacija za zaščito drugačnih je že sprožila pobudo za zajeteje pohorskega Hetija, ki bi ga nato prepeljali v Peking, kjer imajo še zadnjo živečo samico z imenom Kunigunda. Tako bi znastveniki imeli enkratno priložnost opazovati spolno življenje Hetijev. Bomo videli, ali se bosta Kunigunda in naš pohorski Joža uspešno spoprijateljila. Znano je namreč, da se Hetiji v ujetništvu težko parijo.
Foto: Frenk Fidler