Poglejmo najprej na Zahod, po katerem se tako radi zgledujemo. V marsikaterem oziru je istospolno usmerjeni del prebivalstva tam najbolje zaščiten. Prepovedana je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti, prepovedano je spolno nadlegovanje lezbijk in gejev s strani strejtov, pa tudi nadlegovanje strejtov s strani homoseksualcev. V številnih državah imajo možnost pravne potrditve življenja v zunajzakonski skupnosti, v nekaterih lahko registrirajo partnerstvo, ki je podobno poroki, v peščici pa lahko partnerji posvojijo otroka drugega partnerja. Stanje torej tudi tam ni idealno, a se še izboljšuje, kljub temu da so že sedaj v veliki prednosti pred ostalimi deli sveta.

Stopimo sedaj v Iran. Tu moškemu, ki ga zalotijo v postelji z drugim moškim, še vedno grozi smrt s kamenjanjem. Resnici na ljubo je treba povedati, da tako drakonske kazni že leta niso uporabili, a zakonska možnost obstaja. Kar pa se žensk tiče - o njih zakon molči.

Ženske pač ne smatrajo za dovolj popolno bitje, da bi lahko imela kakršnokoli seksualnost, torej tako, ki ne bi služila zadovoljevanju potreb moškega. V marsikateri drugi islamski državi homoseksualcem (seveda spet samo moškim) sicer ne grozi smrt, vsekakor pa dovolj visoka zaporna kazen in socialno izobčenje.

Na območju nekdanje Sovjetske zveze in njenih satelitov je stanje različno. Najliberalnejša je Madžarska, kjer imajo homoseksualni pari možnost registriranega partnerstva, najslabše pa je v Romuniji, kjer je istospolna ljubezen še vedno kazniva.

Vrnimo se sedaj v s soncem obsijano deželico pod Alpami (kje hudiča je to toliko reklamirano sonce letos?!). Imamo zakonodajo, ki prepoveduje tudi diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti. Imeli smo možnost, da bi bili prva država na svetu, ki bi imela to zapisano tudi v ustavi, a so jo v parlamentu zapravili. Sedaj si to prvenstvo lasti Južna Afrika - da, ta ista Južna Afrika, ki je bila pred še ne toliko leti izobčena od skoraj celega sveta zaradi apartheida, ima sedaj z ustavo zagotovljeno tudi enakost istospolno usmerjenih prebivalcev.

Imamo tudi eno najnižjih sporazumnih starosti na svetu. Registriranega partnerstva še nimamo, vendar bo država to morala urediti, če bo hotela stopiti v toliko zaželjeno Evropsko unijo. Kar se tiče posvojitve otrok, pa bo preteklo še mnogo žolča, tako pri nas kot kje drugje, preden bo problem rešen v zadovoljstvo večine - vsi itak ne bodo nikoli zadovoljni. Kakorkoli, kar se tiče zakonodaje, nam niti ni tako hudo. Vsekakor je bolje kot v Avstriji, tam so šele pred približno enim letom ukinili zakon, ki je prepovedoval kakršnokoli dejavnost, ki bi promovirala homoseksualnost. To je bilo zapisano ravno dovolj ohlapno, da so oblasti lahko metale polena pod noge homoseksualnim organizacijam po trenutnih političnih potrebah. Poleg tega imajo še vedno različno sporazumno starost za strejte oz. lezbijke in geje. Katera je višja, ni treba posebej pripovedovati.

Zaprimo sedaj ustavo, zakonike in kar je še podobnih pravnih papirjev, in stopimo ven, na sonce - morda bi bilo bolje reči v grmovje, savne, diskoteke, predvsem pa na ulice. Povprečni Kranjski Janez, pa tudi marsikakšna Kranjska Micka - ženske so na splošno bolj strpne - še vedno misli, da homoseksualni moški ne počne drugega, kot da grabi za vsakim tičem, ki mu pride v bližino ali pa zapeljuje nedolžne fante. Nihče ne pomisli, da ima morda lahko tudi istospolno usmerjeni okus in da se ne zadovolji r vsakim zavaljenim dedcem, ki mu prekriža pot, čeprav se nas ravno ti ponavadi najbolj boje. Kar pa se lezbijk tiče, med tipi še vedno prevladuje miselnost, da vse, kar počno, počno zato, da bi rajcale njih in da se brez njihovega oneta itak ne morejo zadovoljiti. Obstaja pa še drugo mnenje, ki ga zagovarja zlasti Cerkev: "Saj niso sami krivi, da so tako sprevrženi, dajmo jih pomilovati in razumeti, oni pa naj se brzdajo in ne seksajo, kajti to je proti naravi, pa še spočetju ne služi." Hvala lepa!

V najboljšem primeru nas torej pomilujejo, pogosteje pa prezirajo, zmerjajo s suhimi vejami še najraje pa bi nas kar pribili na križ.

Kaj pa mediji? Novinarji še vedno sprašujejo, ali ni "badminton nekako pedrski šport", "gay-pride" parade bolj ali marij uspešno ignorirajo, ali pa se razpišejo o perverznih pedrih, ki napadajo in posiljujejo mlade fante, kot se je to zgodilo v primeru posilstva 16-letnika pred letom ali dvema. Vsi pa vemo, da če bi tista dva moška vprašali, če sta homoseksualca, bi to odločno zanikala in povedala, da je poba pač peder, ti ga pa itak hočejo imeti že vemo; kje, in da sta mu pravzaprav naredila uslugo.

Malo poglejmo tudi na delovna mesta. Še vedno se lahko zgodi, da mladega geja, ki dela kot natakar, lastnik lokala odpusti da ne bi v lokal privabil "tistih". Dekle ali ženska, za katero se ve ali vsaj govori, da je lezbijka bo deležna številnih dvoumnih pripomb in bolj ali manj prikritih seksualnih namigov ali ponudb. V vsakem civiliziranem okolju bi to veljalo za spolno nadlegovanje, pri nas pa obvelja v najboljšem primeru za neposrečeno šalo, pogosteje pa za dobro foro. Kar se tiče spolnega nadlegovanja, smo moški praviloma v malo boljšem položaju, kajti noben pravi slovenski korenjak ne bo spolno nadlegoval pedra, saj bi lahko potem kdo podvomil o njegovi "pravilni" spolni usmerjenosti (čeprav obstajajo tudi izjeme, kot kaže primer z Metelkove). Seveda pa si bo z veseljem vzel minutko ali dve za kakšno pikro pripombo ali zloben namig.

Ob koncu pa je čas, da malo pometemo tudi pred lastnim pragom. Kaj smo, na primer sami pripravljeni storiti za izboljšanje svojega položaja? Klobuk dol pred tisto peščico, ki ji ni bilo žal časa in naporov da nam je izborila to, kar imamo. A drugi? Največ, kar naredimo, je to, da šimfamo vsepovprek, kako je ta scena zanič, kako se nikjer nič ne dogaja in kako so vsepovsod same iste face. Odpeljemo se do Sesljana, Devina ali Gradca, tisti z obilnejšimi denarnicami morda še do Ibize ali Mikonosa, se tam marsikdaj obnašamo kot najbolj prostaške cipe (saj ne, da je s tem kaj narobe), potem pa se vrnemo k svojemu zapečku in vsenaokrog razlagamo, kako je zunaj vse drugače in bolje, kako se tam lezbijkam in gejem cedita med in mleko in je sploh vse mega. Nihče pa ne pomisli, da so si tudi oni to morali izbojevati in jim ni nič padlo z neba. Mi pa še kar pričakujemo, da nam pa bo, in ko nam ne, postanemo sitni in užaljeni. Če nas v službi šikanirajo, se ne pritožimo, ker bi s tem pač javno priznali svojo usmerjenost to pa bog ne daj. Če nas na štrikplacih preganjajo bande mladih homoparanoikov, se razbežimo kot jata golobov, v katero vržeš kamen, namesto da bi stopili skupaj in tistih nekaj smrkavcev nagnali. Če nas kdo vpraša po spolni usmerjenosti, zardimo, se začnemo jecljaje izmotavati in se sploh obnašamo kot grešnik pred spovednikom. In zakaj vse to? Zato, ker se še vedno sramujemo tega, kar smo, pa čeprav v disku ali v Tiffanyju trdimo drugače. Saj ne mislim, da bi si morali na čelo tetovirati: "Gej/lezbijka sem in sem na to ponosen/a", a vendar naredimo kdaj še kaj drugega za "našo stvar", kot da samo poskrbimo za svoje mesene potrebe in do nezavesti razpravljamo o tem, kdo je komu koga speljal. Prepričan sem, da se nam potem tudi ta naša mala scena ne bo zdela več tako majhna in tako dolgočasna!

Aleš