Kaj sploh je homoseksualnost? Strogo znanstvena definicija pravi, da je to erotično nagnjenje do oseb istega spola. Če želimo prikazati človeka kot sklop nekih primitivnih nagnjenj, potem je ta definicija verjetno čisto v redu. Vsi tisti pa, ki vemo, da človek ni zgolj to, se seveda s tem suhoparnim stavkom ne moremo strinjati.
Homoseksualnost je bila do nedavnega obravnavana kot duševna bolezen. Svetovna zdravstvena organizacija jo je s seznama bolezni črtala že pred leti, vendar pa se mnogi slovenski (pa tudi tuji) strokovnjaki različnih strok ne morejo otresti starega mišljenja. Tako je še dandanes homoseksualnost marsikje omenjana v sklopu drugih spolnih motenj ali deviacij (posilstvo, incest, sodomija...). Verjetno pa nobena druga tovrstna "motnja" ne zbuja med strokovnjaki (pa tudi v javnosti) toliko skrbi, strahu, odpora, gnusa in celo sovraštva, po drugi strani pa tudi svojevrstne radovednosti, kot ravno homoseksualnost. Vzrok za to je nemara dejstvo, da so bila (ali pa so še) v vsakem izmed nas navzoča tovrstna čustva. Nekateri strokovnjaki, ki so se ukvarjali s temi vprašanji, so namreč ugotovili, da ima le nekaj odstotkov ljudi v svojem življenju izključno heteroseksualne spolne odnose.
K odnosu družbe do homoseksualnosti je verjetno, vsaj pri nas, največ pripomogla katoliška cerkev, ki je ljudem vcepila v glavo, da je tovrstno vedenje grešno. Tako se posameznik v določeni fazi svojega razvoja znajde v primežu lastnih čustev na eni strani in odnosa družbe do teh čustev na drugi strani. Nagnjenost do oseb istega spola je pri večini ljudi prehodne narave in mnogi te občutke pozneje v življenju potisnejo v pozabo in zanikajo, hkrati pa obtožujejo tiste, ki tega bodisi nočejo ali pa ne morejo napraviti.
Pomembni oblikovalci javnega mnenja so prav gotovo tudi mediji. Žal so pri nas še vedno redki primeri, ko bi npr. časopisi ali televizija zavzeli kako pozitivno stališče v zvezi s homoseksualnostjo. Raje lovijo raznorazne "cvetke"(posilstva nad moškimi, pedofilske afere pomembnejših osebnosti...), pri tem pa prikazujejo geje izključno kot sprevržence, kriminalce ipd. Drugi dogodki, ki tudi pritegnejo pozornost medijev, pa so navadno različni gej karnevali, s katerih veselo objavljajo posnetke maskiranih gejev, večinoma brez komentarja, da gre pač za svojevrsten karneval, in tako zopet vsiljujejo javnosti prepričanje, da so geji samo neke histerične afne, ki se oblačijo kot babe.
Nepoznavanje življenja homoseksualcev, hkrati pa neka prapotreba ljudi po modrovanju verjetno botrujeta cvetenju raznoraznih stereotipov in poenostavljenih razlag, ki se tičejo homoseksualnosti. Verjetno je že vsak izmed nas kdaj slišal kakšno bedarijo celo iz ust tistih, od katerih bi to najmanj pričakoval. Neki moj znanec je bil, na primer, svojčas prepričan, da pedri dobesedno skačejo izza grmov in posiljujejo mimoidoče moške. Popolnoma je izključil možnost, da bi tudi pri pedrih lahko obstajala neka pravila privlačnosti. Spet neki drug znanec pa je mislil, da so pedri sicer čisto o.k., ko le ne bi prenašali aidsa (zakaj neki pa bi se on moral bati, da ga bo kak peder okužil z aidsom???). Žalostno pa je, da se takim poenostavitvam ne morejo oz. ne znajo upreti niti izobraženci. Tako naprimer zdravniki "učijo" študente, da razvijajoča se svobodomiselnost vodi v homoseksualne odnose. Kot da rabimo nekoga drugega, nek zgled, da se nam posveti, s kom vse lahko seksamo. Bedarija!
Podobno, kot marsikoga skrbi v sam obstoj homoseksualnosti, koga drugega predvsem zanima, kako do tovrstnih nagnjenj sploh pride. Teorij je verjetno toliko, kolikor je ljudi, ki so se s to temo ukvarjali, vendar nobena izmed njih ne nudi neke zadovoljive razlage. Z odkritjem genov in z razcvetom znanja o genetiki in dedovanju so se mnogi znanstveniki oklemli teorije, da je homoseksualnost dedna, in v zadnjem času je veliko prizadevanj usmerjenih v odkrivanje gena. (Smešno, kako poskušajo nekateri kompleksnost homoseksualnosti zbanalizirati na neki nagon, za katerega naj bi bil odgovoren en sam gen.) Morebitno odkritje takega gena bi verjetno sprožilo celo revolucijo na področju obravnavanja homoseksualnosti, saj bi z uporabo genske tehnologije nudilo nove možnosti za "zdravljenje". Samo zgrozim se lahko ob misli, da bi nekoč genetiki lahko pri vsakem zarodku iskali ta gen in potem skupaj s starši odločali o usodi še nerojenega otroka.
Drugi strokovnjaki pa menijo, da je nastanek homoseksualnosti pogojen izključno z dejavniki v okolju, kot so na primer, neka travmatska izkušnja v zgodnjem otroštvu ali pa recimo hiperprotektivna mati, mati samohranilka in podobno.
Če že mislimo, da je potrebno iskati neki vzrok za nagnjenost k istemu spolu, potem bi bilo najmodreje reči, da gre verjetno za splet enih in drugih okoliščin (npr.: gensko pogojene lastnosti, ki vplivajo na celoten značaj, in tako ali drugačno preoblikovanje teh lastnosti pod vplivom okolja - vzgoja, družba...). Sicer pa menim, da je kakršnokoli teoretiziranje okrog tega popolnoma odveč. (Zakaj pa se nihče ne spravi iskati vzrokov za heteroseksualnost?) Najbolje bi se bilo enostavno spijazniti z dejstvom, da je homoseksualnost v taki ali drugačni obliki pač sestavni del vsake civilizacije in da je v bolj ali manj konstantnem odstotku prisotna že od pamtiveka, navidezna nihanja v pojavnosti skozi različna časovna obdobja pa so večinoma posledica spreminjajočega se družbenega odnosa.
Homoseksualcem radi očitajo, da so nemoralni, nenaravni ali pa, da so "suha veja na živem drevesu življenja" (dr. Anton Dolenc).
Kar se tiče suhe veje, ne vem, zakaj se vsi razburjajo okrog tega, ko pa je Zemlja itak prenaseljena. Poleg tega so po tej definiciji suhe veje vsi tisti, ki pri spolnih odnosih uporabljajo kakršnokoli kontracepcijo. Sicer pa mislim, da nobeno drevo ne propade zaradi peščice "suhih vej" - vsaj zdravo drevo ne.
Bili so časi, ko je bila homoseksualnost brezkompromisno greh, in časi, ko je bila celo na neki način čislana. Moralne norme se pač spreminjajo, kakor se spreminja družba. Ne vem, če se sploh kaže vznemirjati, ko nam kdo zabrusi, da smo nemoralni.
Neustrezno je primerjati spolnost človeka s spolnim vedenjem živali. Če pa že hočete: tudi pri živalih je možno opaziti neke vrste homoseksualnost (pred kratkim smo se na televiziji lahko čudili tovrstnim odnosom pri neki vrsti opic). In če bi bilo to tako proti naravi, bi le-ta sama poskrbela za odstranitev po vsem znanem principu naravnega izbora, pa vendar vemo, da se homoseksualnost vedno znova pojavlja. Ko pa že govorimo o nenaravnem, naj povem samo to, da obstaja cel kup drugih stvari, ki so dejansko v nasprotju z naravo. Meni se zdi, na primer, nenaravno to, da stara mama nosi lastnega vnuka, ker njena hčerka pač ne more zanositi. A nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi kritiziral take stvari, ker so pač humane. Res je, da homoseksualnost nima nobene zveze s humanostjo, ni pa to nikakršno nenaravno početje in si prav gotovo ne zasluži tovrstnih očitkov.
Tisti, ki so prepričani o tem, da je homoseksualnost bolezen, bi jo seveda radi tudi zdravili, češ: ti ljudje niso normalni, zdravi, temveč hudo bolni, vendar upravičeni do ustreznega zdravljenja. Preizkušene so bile že številne metode, mnoge so bile tudi precej krute. V opisovanje posameznih se ne bi spuščal, velja pa povedati to, da se nobena od njih ni izkazala za kdove kako uspešno. Nehote se mi na tem mestu postavlja vprašanje o namenu in smislu tovrstnega zdravljenja. Zdravljenje samo naj bi namreč nekomu, ki ima kake težave, te težave olajšalo, predvsem pa se mora potencialni pacient z zdravljenjem strinjati in ga v to ne smemo siliti. In če si zdaj predstavljam recimo neko lezbijko ali geja, pa mu nekdo reče, da zdaj se mora pa zdraviti, se vprašam, komu je tako zdravljenje namenjeno in kdo naj bi se potem bolje počutil - "pacient" ali "terapevt".
Vendar žal nikomur ne pomaga, če taka vprašanja mučijo mene. Zastavljati bi si jih namreč morali vsi tisti, ki nepremišljeno in v skladu z vsemi možnimi stereotipi napadajo homoseksualce. Vsi si želimo, da bi ti ljudje razvili dovolj osebne širine, da bi bili sposobni razmišljati o nas kot o povsem običajnih ljudeh, ki tako kot vsi ostali želijo ljubiti in biti ljubljeni. Nobena ljubezen namreč ne zasluži obsojanja, in ko bodo to dojeli vsi ljudje, nam mogoče takole debatiranje ne bo več potrebno.
GREGA