Dober glas seže v deveto vas, lep pa prav v vsako, celo mojo, ki ni ne Dolenja ne Gorenja, ampak nekaj vmesnega, torej Srednja vas. Ko sem ga prvič zaslišal, se mi je že 'ugnezdil' v uho. Njegov žametni glas, namreč. Baržunast. Poln, mehek in karizmatičen je. Ko me zjutraj prebuja, se mi resnično ni težko postaviti pokonci. Vstati, mislim, in pričeti dan z njegovimi nasveti: imejte se radi, ljubite se varno, predvsem pa, carpe diem. Kot glas de profundis te prepriča in primora, da svoje (o)sive(le) celice nemudoma postaviš v vrsto zbor. Mi je pa ob tem nemalokrat žal, ker radijska škatla ne premore ekrana, kajti Andrej ima tudi nadvse zavidljiv stas, sex appeal kakega nadobudnega holivudskega zvezdnika, vreden (p)ogleda. To je trditev, ki ji ne dovolim ugovora. Res, prav žal mi je, ker se ne pojavlja na televiziji. Kamera bi ga vzljubila, o tem sem definitivno prepričan.

Na Radiu Slovenija, točneje na Valu 202, je zaenkrat zaposlen še honorarno in sicer kot svobodni novinar in voditelj ter glasbeni urednik, čeprav se med njihove 'prostozidarje' ni ravno z lahkoto 'urinil'. Njegova hit oddaja je Popevka tedna, ker pa je še mlad in poln entuziazma, energije in načrtov, lahko od njega pričakujemo še marsikatero in marsikakšno presenečenje. Če mene vprašate, bi si nadvse želel, da bi od časa do časa krajšal urice nočnega programa. Z malo potrpljenja tudi to še pride, saj je ta del programa pri nas vse premalo cenjen. Če s kom, potem bo prav z Andrejem njegova cena nedvomno zrasla.

Andrej, kot glasbeni urednik se moraš prilagajati kar najširšemu okusu poslušalcev radijskega avditorija. Kaj pa poslušaš takrat, ko si za lastno zabavo svoj privatni didžej?

Imel sem srečo z osemnajst mesecev starejšim bratom, z njegovo pomočjo sem namreč dojemal vso muziko, ki jo je poslušal. Skratka, absolviral sem jo, čeprav z zamikom. Je pa zanimivo, če že ne kuriozitetno, da sem pri šestnajstih letih postal DJ v takratni top diskoteki Super Li v Bizoviku, čeprav je bila zakonska osnova za obiskovalce šele 18 let. Moj 'moment', ob katerem sem rasel in se glasbeno kalil, pa je bila nova romantika: Spandau Ballet, Duran Duran, Classique Nouveau, Talk Talk, Flock of Seagulls... To še danes z veseljem poslušam. To ostane za večno, nenazadnje tudi kot spomin na mladost, ko smo kot mulci kopirali njihov imidž. Moja sedanja 'privatna' pa je črna glasba. Ameriška, seveda. Hip-hop, rap in predvsem novi soul oziroma rhythm'n'blues. Barry White pa je zakon in to lahko tudi podpišem.

Mhm, tudi on ima žametni glas.

On ima triple žametni glas. Preprosto povedano, Barry White je 180 kil seksa oziroma kolikor že tehta. Ampak on je umetnik, blazno dober avtor muzike je.

Kaj pa 50 kilogramov seksa Michaela Jacksona?

Seks je pa prav gotovo zadnja stvar, na katero bi pri Michaelu Jacksonu pomislil. Če odmisliš vse njegove kvazi pedofilske afere in čeprav zna glasbo podajati tudi čustveno, je v primerjavi s senzualnim Barrjem povsem druga fora.

Nekateri filmski režiserji se Kinoteke na daleč izogibajo. Se tudi ti kot glasbeni urednik izogibaš diskotek?

Saj grem, vendar zares občasno. Diskotek sem imel vrh glave že v času, ko sem bil še didžej. Grem pa pogledat, še posebej takrat, ko si zaželim divjati ob hip hopu, ki ga trenutno plešem. Običajno grem v Central, ker vem, da bom tam dobil tisto dozo glasbe, ki si jo želim. Parkrat sem bil v Dakoti, v redu pa sem se počutil tudi v radomljskem Špornu, pa ne zato, ker je vas, ampak ker ti tam preprosto ni potrebno furati nikakeršnega stila. Central je noblesa, Dakota pa prestiž. Tudi v K4 sem že bil in prav fajn sem se počutil, ker je dober štimung.

Ampak v nedeljskem Roza disku pa prav gotovo nisi bil.

To je ena od stvari, za katero vem, da jo bom enkrat moral izkusiti. Tako kot skok s padalom, ki me še čaka, me čaka tudi obisk Roza diska. Tudi to je namreč ena od stvari, ki jo moram še doživeti. O ničemer nočem govoriti, česar sam ne probam, ker se sicer ne čutim kompetentnega. Enostavno enkrat bom moral pogledati tja, že zato, da bom videl kakšen filing je tam. Se pa resnično počutim blazno neobremenjenega pri stvareh, ki so za največjo možno maso ljudi precej delikatne oziroma vprašljive. Zaradi specifične estetike, okej, večnih tabujev. Zame ni ne seksizma ne tabujev; s seksom povezani tabuji bi morali biti že zdavnaj (pra)zgodovina. Res pa je, da so stvari, ki jih ne bi smelo biti. Pedofilija in suženjstvo, na primer. In prostitucija, vendar ne v smislu javnih hiš, kjer so ponudniki uslug zavarovani in pod zdravniškim nadzorstvom, ampak kot izkoriščanje. Saj veš: Vzhod, Tajska... To so stvari, ki jih ne bi smelo biti. V primeru K4 oziroma Roza diska bi pa moral potegniti še vzporednico, ki je zmeraj tanka linija med dobronamernim firbcem - firbcem kot pozitivno lastnostjo človeka - in firbcem, ki gre na gejevski večer zato, da bi okrog govoril, kakšne kreature so ti pedri in se med heterosi delal norca iz njih ter se ob kakšni večurni pivski debati nad njimi, najbolj milo rečeno, zgražal.

Jaz pa se bojim, da bi bil tudi ti, čeprav dobronameren firbec, označen s strani latentnih, homofobičnih in strahopetnih 'gejev', pardon, zlonamernih firbcev, ki se bodo morda s svojo pravo identiteto soočali šele v enem izmed naslednjih življenj, za pedra.

Ja, to je pa res prva stvar, ki jo človek lahko faše.

Med tvojimi dobrimi prijatelji pa sta tudi gej in lezbijka.

Pa kaj, on in ona vesta, da jaz vem, in to je še najmanj, kar bi lahko preprečilo, da ne bi bili kul frendi. Ni nujno, da se o tem pogovarjamo, če nam je vseeno super. To je čisto dovolj za normalen odnos dveh znancev oziroma prijateljev. Če hočeš pa globlje raziskovati, pa na obeh straneh zelo hitro naletiš na točko, če si kolikor toliko normalen človek - normalen v smislu razvitih čustev - ko veš, da je tukaj zanj ali zanjo konec, ker o tem nočeta govoriti. Ali pa jaz nočem govoriti o tem. Če se na tej točki srečaš in če natančno veš, kje je meja, si lahko totalno dober prijatelj, ne glede na seksualno usmerjenost.

Oprosti, naj ne zveni provokativno (ali pa naj), vendar me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi ti jaz izpovedal ljubezen, ki pa je (skoraj) nujno povezana tudi s (homo)seksualnim interesom.

Po usmerjenosti sem heteroseksualec. Čisto na človeški način bi ti povedal, da nimam niti interesa niti firbca, da bi ti probal ugoditi. Ne bi ti pa zameril, bog ne daj, le zakaj. Če jaz žensko ogovorim s seksualnim namenom, me lahko sklofta, lahko mi reče, naj se speljem, lahko pa mi lepo reče, da ni zainteresirana in mir. Predvidevam, da so tukaj relacije iste. O tisti filozofski varianti, da se nekje v vsakem človeku skriva košček biseksualnosti, pa raje ne bi razpravljal. Pri svojih šestindvajsetih letih bi verjetno že vedel, če bi se kje skrival, čeprav ni nujno.

Kaj pa, če bi se te kakšen peder lotil nasilno, izključno za svojo lastno trenutno potrebno mimobežno potešitev?

Dopuščam možnost, da bi mi kakšen gej zatežil v slabem pomenu besede. Nasilno... Žal bi lahko zaradi takega incidenta zasovražil vse geje. Verjetno se isto zgodi pri spolno nadlegovanih otrocih, ki lahko seks za vekomaj zasovražijo. Človek sam po sebi, če nima vsaj malo vedenja o tem, še nima pravice nikogar obsojati. Mislim, da tega ljudje nimajo v naravi, da bi avtomatično obsojali drugačnost. Ce je nekdo dober do tebe, ga imaš rad. Pika! Če ni nič do tebe, nimaš pravice, da bi te motil. Čutim, da nimam pravice homoseksualcev gledati postrani oziroma jih obsojati samo zato, ker to so. Včasih se sprašujem, kaj pripravi človeka, da začne gojiti negativna čustva do nekoga, do množice, do marginalnih skupin... Se ti pa mora zares zgoditi nekaj slabega, da do nekoga čutiš strah oziroma sovraštvo.

Lepo si povedal, zares. Vendar jaz ne bi bil jaz, če bi bil z odgovorom povsem zadovoljen. Si za to, da iz duhovnega leporečja preideva na telesni libido?

Vsak človek mora nekaj doživeti, da lahko začne o tem razmišljati in si tako ustvari svoje lastno mnenje. Nejeverni Tomaž sploh ni tako slaba oseba, če gledaš svetopisemsko. Če gledaš na to tako, da praviš, najprej probaj, potem pa ocenjuj ali obsojaj ali karkoli. Samo zato, ker si človek, ti še ni dano vedeti vseh stvari. In dokler ne probaš...

Ampak ti homoseksualnega kontakta očitno za nobeno ceno ne boš probal. Jebeš zarečeni kruh...

Prepričan sem, da se že toliko poznam, da lahko z vso gotovostjo potrdim, da je moja seksualna usmerjenost kristalno čista. Sploh se ne sprašujem o tem, ker to preprosto čutim. O tem tudi nisem nikoli razmišljal, kar najbrž tudi nekaj pomeni. Preprosto živim, kot živim. To je, mislim, zelo korekten in argumentiran odgovor na to vprašanje.

Andrej Karoli pravi, da je njegov žametni glas podoben žametnim vrtnicam, ker takšnih pač ni. Poslušalci se seveda s tem ne strinjamo, mikrofonski glas, kot se mu pravi oficialno, zveni namreč tako uradno. Andrej je samozavesten človek, zaveda se, da morajo biti njegove oddaje po profesionalni plati dobro zasnovane in prav tako dobro narejene oziroma izvedene. Zaveda se tudi, da je bila mukotrpna pot do tiste 'skorje', ko mu vsakodnevni odzivi ali klici ne pridejo več do živega; pa naj ga hvalijo ali pa pošiljajo v kurac. Prepričan je, da se določen odstotek poslušalcev z njim ne bo nikoli strinjal, jim pa daje za to vso pravico. Ampak bistveno je, da je s svojimi oddajami zadovoljen sam. Sicer pa sprejema samo argumentirano kritiko, subjektivno pa brez pomisleka zavrže. In še nekaj: njegove velike in večne oboževalke so ženske srednjih let. In to preprosto zato, ker se z njimi pogovarja kot z najstniki. Andrej se sploh pogovarja z vsemi enako, fanti in dekleti, mladimi in starimi, ženskam 'zrelih' let pa tako omogoča, da se vsaj za kratke trenutke spet počutijo mlade. In malce tudi zaljubljene.

GUSTI LEBEN