Ne, tudi "pesimistični mladi boemi", ki so v San Franciscu ustanovili gibanje "Renesansa" - in se pozneje označili za bitniško generacijo - niso večni. Jack Keruac (1922 - 1969) je že leta iskal svoj mir "Na cesti", Ginsberg (1926) je odšel v nebesa letašnjega petega aprila, edino William Burroughs (1914) bo očitno še dolgo užival svoj "Goli obed".

Kot preostala dva je bil tudi Ginsberg homoseksualec, a to sploh ni pomembno, če navedem, da je bil nedvomno največji pesnik svoje generacije. Bil pa je tudi vsakovrstni ekscentrik, ki ni dovolil, da bi mu življenje polzelo skozi prste, glavo in srce. Bil je štopar, kjer so ga čakale skale homoseksualnosti, alpsko zašiljeni kurci in kraško vrtačaste ritne luknje. Bil je bitnik, ki je zavračal racionalno življenje, in v lovu za flower power iskal vrnitev k naravi. Bil je poet, ki je svojo poezijo najraje bral nag. Bil je guru, ki je odšel na drugi svet zato, da bi tam nadomestil že nekoliko (z)dolgočas(e)nega boga. Je eden redkih, ki je v svojem življenju izkusil vse: od ozkih kolovozov do širokih avtocest, od mehke marihuane do trdega heroina, od piva do špirita. In čeprav ni bil lep kot Lord Byron, se mu v postelji ni mogel upreti noben fant. In ne samo petdeseta in šestdeseta, njegova leta so vsa.

Ginsberg pa seveda še zdaleč ni bil samo bitnik, budist, homaseksualec ali neteistični Žid, kot se je sam označil, ampak tudi izrazito protestniška in politično profilirana osebnost, ki je imela zaradi izražanja preveč liberalnih in radikalnih stališč neprestane probleme z vladajočimi strukturami. Prav tako pa tudi z založniki, saj so med drugim z njegovo pesniško zbirko "Howl" sprožili pravi škandal zaradi domnevnega pohujšanja in homoseksualnega podtona. Znamenita zbirka "Kaddish and Other Poems" je naletela že na dovolj zmeren oziroma sprejemljiv odziv. Končno so tudi puritanski Američani spoznali, s kakšnim umetnikom imajo čast apraviti in tako so mu leta 1972 podelili najvišjo ameriško nagrado za literaturo, National Book Award.

No, zdaj ga v zvezde kujejo vsi, nemara samo zato, ker se je med zvezde resnično in dokančno preselil sam.

GUSTI GORAN L.

P.S. Kako zanimivo, le kak teden pred njegovo smrtjo smo končno tudi Slovenci dobili Ginsberga v prvi samostojni knjigi izbrane poezije, ki jo je izdajatelj KUD France Prešeren dovolj pomenljivo poimenoval "Blebetanje neskončnosti'. Prevode je "zakrivil" Primož Kuštrin, obsežno in zanimivo spremno besedo pa je oskrbel Uroš Mozetič. Prepričljivo priporočljivo!

Allen Ginsberg: Dečko sladki, daj mi svojo rit
(pesem je izšla v antologiji Drobci stekta v ustih, Aleph 89, prevedel pa jo je Zdravko Duša)

Dečko sladki, daj mi svojo rit
naj te cmoknem na obraz, ti vrat poližem
se tvojih ustnic dotaknem, ti jezik podražim vršiček jezika
z nosom ob nos, tiho tipam
si že kdaj z moškim spal?
prst počasi drsi pa presredku
dol do mokrote iz danke na svetlih dlakah med hlebcema
iz oči v oči, zameglitev, solza muke ob tem pogledu -

Le daj, dečko, s prsti skoz moje lase
Pocukaj mi brado, me poljubi na lice, z jezikom mi pojdi v uho,
ustnice mi pritisni na čelo
- na ulici sem te spoznal nosil si mi prtijago -
Z roko mi pojdi dol med nogé
in potipaj, ali ga imam, klinca tička finega
vročega v stisku tvoje dlani, z nežnim prstom na glavici -
Daj no le daj našobi se in me poljubi, z mokrim jezikom, odprtih oči -
zver v živalskem vrtu, ki zre iz lobanjske kletke -
Nasmeh, tu sem in tukaj si ti, z dlanjo ti drsim ob boku
od bradavice vzdolž prsnega koša mehkokožnega mimo
trebušnih žil, po mišici v tvojo svilnosijočo koračo
prek dolgega kurca dol do desnega stegna
po voljni poti mišične stene nazaj gor do bradavičke -
Daj zdaj skloni se dol noter do grla
pogoltni mi klino do korena jezika
kurca čvrstega kurca -
bom jaz tebe ravno tako po nežni kurčevi kožici, rit ti poližem -
Daj no Daj, razpri se, noge vsaksebi na tale vzglavnik
pod rit
Ná vzemi tu je vazelin in erekcija tu je
tvoja rituška ljubko privzdignjena - tu je
vroč kurac pred nežnimi usteci tvoje danke - sprosti se naj ti gre not
ja ja samo sprosti se Carlos ej daj mi ga not, ljubim te, ja pa kako
si se sploh znašel tu razen tega poljuba tega objema teh ust tega
para oči, ki zreta gor vame, teh čvrstih počasnih sunkov te
mehkobe tega slastnega vzdiha olajšanja?