Gospa Desa Muck je že leta 1992 ugotovila: "Pravega gentlemana odlikuje nenasilnost, obzirnost in širina. V filmih sem videla veliko takšnih moških; v živo pa nobenega. Če pa je vendarle kje najti kakšnega, se pokaže, da je homoseksualec..." (Mladina št.5, 1997). Vsi geji tega sveta bi morali strniti svoje vrste in se ji zahvaliti za tako nezaslišan kompliment. Žal pa je neresničen tako zelo, kot je neresničen tudi tak gejevski gentleman. Je namreč tudi in samo človek. Vem, ve ženske si boste še naprej vse življenje prizadevale pecati gentlemane, pa čeprav boste pri tem kar naprej trkale ob moške z napako. Z napako, ki se imenuje homoseksualnost. Res, udarile ste mimo, morda še bolj kot se zavedate, kajti dvomim, da ste pomislile na nas geje, ki iz dneva v dan živimo s temi "homoseksualnimi gentlemani", ki jih ve, ženske, niti na filmu ne morete dosanjati. Kakšno noč v Krotendorfu bi vam prav rad predstavil naše "rožnato" življenje. In čeprav bi ležala skupaj, bi se lahko počutili povsem mirno, skratka, kot da počivate v "no-man's-bed". Ne bi se vas niti dotaknil, lahko pa bi naredila intervju za Revolver, kar je že dolgo časa moja skrita želja. In če boste takšno noč res pripravljeni deliti z mano, je najmanj, kar vam lahko obljubim - in verjemite, to sploh ni tako malo, kot zveni na prvi pogled - povsem varna bo? Saj res, o varnosti sem hotel govoriti oziroma o nevarnosti, če preživiš noč s Sasho. Pa od mene vendar ne morete pričakovati pridigarsko moralističnih in še manj zdravstveno preventivnih napotkov. Za to je na tiskovki poskrbela dr. Evita Leskovšek z "zaščitno akcijo" v obliki brošure "Pogovarjamo se... AIDS", na premieri pa so celo radodarno delili rdeče pentlje. Vse skupaj je v meni zbudilo komaj zadržano besnilo. Eno je ozaveščanje v vrtcih, šolah, cerkvah in družinah (?), drugo pa teater, ki mora skrbeti samo za svoje umetniško poslanstvo (!). In če tega izpolnjuje dovolj kvalitetno, je to povsem dovolj, četudi gre za gejevsko dramo, ki se je nobeno resno gledališče ne more oziroma ne sme izogniti. Samo za primer, pa naj ne zveni ironično, naj vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi ob premieri Partljičeve komedije "Politika, ljubezen moja," vse mogoče in nemogoče stranke delile svoje politične pamflete.

Le dva dni pred premiero v MGL je RS1 (28.1.97) predvajal radijsko igro "Tako kot zdaj živimo", ki jo je napisala znana ameriška esejistka Susan Sontag. Delo je prejelo najvišje priznanje, prix futura '91, na istoimenskem festivalu v Berlinu, zgodba pa govori o človekovi popolni nemoči v boju proti aidsu. Avtorica nam tenkočutno razkrije razmišljanja in doživetja skupine oseb, povezanih s prijateljsko druščino, ki se mora nenadoma soočiti in živeti z umirajočim prijateljem, obolelim za aidsom. Njegovo bolezen in zdravljenje spremljajo po eni strani z moralnimi predsodki ter očitki v stilu mestnih govoric, po drugi strani pa kot bolnikovi iskreni prijatelji svoj lastni nemir, strah in obup. Preostane jim le, da kot neme priče vztrajajo pri postelji umirajočega prijatelja, ki iz življenja odhaja brez besed.

...in Max in Ellen in Greg in Tanya in Orson in Steven in Frank in Jenny in Quentin in Kate in Betsy in Victor in Wesley in Tony in Ira in Paula in Donny...

Delo, v katerem Roberta, umirajočega (in umrlega) zaradi aidsa, nismo slišali, je za radio priredila Valerija Štigele režirala pa Elza Rituper. Glasove njegovih ljubimcev, prijateljev in prijateljic pa so prispevali Zvone Hribar, Sandi Pavlin, Slavko Cerjak, Marko Simčič, Olga K.acjan, Marinka Štern, Berta Bojetu, Milena Janežič in Ivan Rupnik. Igra je bila posneta v studiu RS, novembra 1992. S presunljivim glasom Freddieja Mercuryja pa se je pomenljivo pričela in končala, s skladbo "The Show Must Go On".

Režiser predstave Dušan Mlakar je na tiskovni konferenci pred premiero med drugim povedat: "Ja, vsi režiserji smo pred vsako premiero pod stresom, kajti vso energijo vložimo v predstavo. Veliko razlagati vnaprej se mi ne zdi ne smotrno niti pametno, sem pa zelo vesel, da mi je MGL ponudilo ta tekst v režijo. Prav tako pa sem vesel tudi, da sem imel možnost in čast delati z izvrstnimi igralci, ki so z vso svojo profesionalno energijo zagrizli v problem predstave. Problematika seveda ni vesela, to je današnja žalost. Gre namreč za to, da pokažemo izsek iz delčka življenja nekih žalostnih usod, ki so naključno povezane s tragično osebo, ki pa v predstavi ne nastopi. Igra ima svoj humor, svojo poezijo in resnično v užitek mi jo je bilo delati, kajti fantje so delo resnično resno zagrabili. Imel sem še dva odlična sodelavca, scenografa Klavdija Palčiča in kostumografko Marijo Vidau, posebej pa moraj omeniti še Aljo Predan, ki je okrog tega projekta zbrala ves referenčni material."

Alja Predan pa je bila tudi dramaturgirija predstave, zato je prav, da prepustim nekaj tehtnih besed tudi njej: "Torej igra, ki jo prikazujemo, spregovarja s pozicije homoseksualne populacije. Govori o problemih te populacije. To je segment družbe, ki je relativno številčen. V zahodnih družbah mogoče še manj marginaliziran kot pri nas, čeprav je tudi pri nas relativno dosti aktiven, vendar na neki način kljub vsemu odrinjen in tretiran kot nekaj ekscesnega, bi človek rekel. Usode teh šestih ljudi, ki so vsi geji, so seveda usode ljudi sploh, s tem, da so seveda njihova živIjenja zaznamovana s kugo 20. stoletja, to je z aidsom, in da se je v njih naselil panični strah: Kako zdaj preživeti to življenje in kako se obnašati v zvezi s to boleznijo. Sicer pa so to ljudje, ki fenomenalno čustvujejo, ki imajo zelo zelo velik spekter intenzivnih čustev, mogoče intenzivnejših kot heteroseksualni ljudje. Tu pa je seveda velika posesivnost do partnerja na eni strani, na drugi pa še veliko nagnjenje do promiskuitete. Kar je seveda večno povezano s tveganjem okužbe ali pa kakršnekoli možnostl ki pripelje do razkritja izdajstva. Skratka, to je igra o ljubezni in strahu. In bolezni, ki povzroča ta strah."

ERIC: Pa ti? (Pavza.)
GUY: Nekoga sem spoznal... oh, skoraj petnajst let je že tega - na univerzi. Od takrat sva se videla samo nekajkrat in ga tudi ne poznam več dobro. Ampak skorajda ne mine dan, da ne bi pomislil nanj. On pa... saj ne, da me ne mara. Dobra prijatelja sva, ampak prijateljev imam tako ali tako kar nekaj. Včasih si želim, da bi bili vsi ti prijatelji več kot prijatelji.
ERIC: Ne vem, če bi se to obneslo.
GUY: Vsaj priložnost, da to sam ugotovim, bi rad.
ERIC: Je ta prijatelj John?
GUY: Ja.
ERIC: Se mi je zdelo. Do njega si čisto drugačen.
GUY: Je tako očitno, kaj?
ERIC: Ne. Samo tak občutek sem imel.
GUY: Prvič sem ga videl v vrsti univerzitetne samopostrežne restavracije. Oblečen je bil v majico za rugby in kavbojke, na nogah pa je imel umazane telovadne copate. Naročil je hrenovke, grah in dvojno porcijo ocvrtega krompirja, čežano iz kosmulj, sladoled in liter mleka. Bil je z dvema prijateljema in bili so precej glasni. Ampak vseeno je bilo na njem nekaj čisto posebnega - način, kako je vzel pribor, kako se je nasmehnil blagajničarki... tako sem bil zmešan, da sem na pito dal gorčico. To je bilo vse. Čez nekaj časa pa sva z Danielom postala prijatelja in Daniel mi je rekel, da ga je videl v gejevskem baru. Od veselja sem bil ves histeričen. John je bil povsem neverjeten, razumeš? Videti je bilo, kot da mu je čisto vseeno. Pet minut prej je igral rugby, pet minut kasneje pa v stranišču podiral bruce. Bil je s podeželja in povrhu še gej, kar ga je večkrat spravilo v težave, ampak vedno se je znal obraniti. Do vsega je imel distanco, nekaj, zaradi česar mu nisi mogel do živega. (Pavza.) On je edini. Si predstavljaš? Daniel misli, da sem malo trčen in včasih se sprašujem, če sem res zaljubljen, ali si samo domišljam. Ampak po vseh teh letih še vedno čutim isto, kot sem takrat in to je najboljši dokaz, da sem res zaljubljen. Trapasto se sliši, ne? Misliš, da je trapasto?
ERIC: Si mu kdaj povedal?
GUY: Ne.
ERIC: Pa mu moraš! Kaj če te jutri zbije avtobus?
GUY: To pa ni preveč verjetno, ne? Razen če bi ga vozil Benny.
ERIC: Tukaj počakaj. (Odide na vrt.)
GUY: Eric, kaj se pa greš? Eric! (Napravi požirek.) O moj bog! (Napravi še en požirek. John vstopi.)
JOHN: Eric je rekel, da bi se rad nekaj pogovoril z mano.
GUY: Ja? Je s tabo vse v redu?
JOHN: Ja, je. (Si prižge cigareto.) Lušten je.
GUY: Ja. Ja, res je.
JOHN: Kaj si hotel?
GUY: Nič. Kar tako.
JOHN: Sem do vratu v dreku, a?
GUY: Če si boš kdaj zaželel malo družbe, če bi hotel ostati nekaj časa pri meni, si vedno dobrodošel.
JOHN: Hvala. Nikoli mi ni bilo jasno, kako da te še nihče ni pograbil.
GUY: Res?
JOHN: Ja. Mislim, dober si, prijazen... Nobene pravice ni na tem svetu, kaj? No, enkrat boš gotovo srečal pravega.

Angleški dramatik Kevin Elyot je za to delo (mimogrede, pred kratkim ga je na filmski trak prenesel režiser Roger Michell) prejel kar štiri nagrade za najboljšo komedijo. Pri nas seveda ne more biti izvedena kot komedija v pravem smislu, pa ne zgolj zaradi "moraliziranja" vsebine, ampak zato, ker je tovrstni izvirnik (prevod je oskrbel Jakob Jaka Kenda) v naš prostor zelo težko prenesti na ustrezen način, saj je ta segment gejevske populacije in sploh mikrosveta znotraj samih sebe jezikovno še dokaj nerazvit, še manj pa uveljavljen. Sleng razpuščenih gejevskih žurk za zaprtimi vrati pa lahko tudi zaradi vulgarizmov v tem primeru povsem prezremo.

Seveda pa dejstvo, da se domači avtorji s predstavo resnično niso mogli soočiti kot s čistokrvno komedijo, ostaja (zamujeni) problem. Zahodnjaki se že dolgo zavedajo (Rent... na Broadwayu, Jeffrey... v Hollywoodu), da je svet farsa in da se solze lahko prikličejo samo še skozi smeh.

Teden dni po premieri v MGL pa je RS3 (7.2.97) premierno predvajal igro "Na sončni strani", ki si jo je avtor Vinko Möderndorfer zamislil kot en sam in dolg obračun med dvema človekoma, ki teče nezadržno, surovo, napeto, živčno... Misli in konflikti se menjavajo hitro, skoraj brez prehoda. Čustvena stanja prav tako. Nobene krinke ni. Nobene mehkobe. Edine "zareze", premori... so inserti radijske

glasbe in radijskih novic, ki vsake toliko časa zarežejo v dialog. Prav ti radijski "inserti" pa še bolj stopnjujejo neizprosen obračun med možem in ženo, hkrati pa ga tudi (kot element zunanjega sveta) komentirajo in včasih tudi ironizirajo. Psihološka drama govori o človeški (ne)zvestobi in posledicah, ki jih povzroči "rizično" življenje.

ROK: Zelo malo verjetno je, da bi bil tisti tvoj "mladi učitelj smučanja" zares okužen... Toda, kljub vsemu... Verina skrivnostna smrt me je nenadoma razsvetlila s smrtnim strahom... Nenadoma mi je postalo jasno: Okuženi smo! Vsi smo okuženi! Brezobzirni! Nladni! Preračunljivi! Vse, kar nam pride naproti, pohodimo, prestopimo... Koliko let že nisem prebra! nobene knjige! Ko smo šli na počitnice, nisem bil z vami... Sedel sem na terasi hotela, pa vendar nisem bil tam. V glavi sem sešteval in odšteval... Tako se je vse nenadoma čudno napletlo.., Možnost smrti mi je odprla oči... Zahrbtna in neznana bolezen je nenadoma postala prispodoba. Nenadoma sem razumel. Ležimo na sončni strani in loteva se nas zahrbtna bolezen. Mislimo nase in samo nase. Vedno bolj smo sami s sabo in prepadi med nami so vedno globlji...
BERNARDA: (vzrohni) Zakaj mi zdaj vse to pripoveduješ! Čisto nič se nisi spremenil! Samo leporečiš in filozofiraš! Kaj pa jaz? Jaz nisem kriva, če si počel svinjarije in imaš zdaj slabo vest.r Zadeva je zelo preprosta in enostavna! Prav nobene prispodobe ni. Si ali nisi! Samo to je! Če si, potem bova umrla, če nisi, bova pa še malo rinila skozi ta najin skupni pekel.

Igra, ki se dogaja zelo danes, je na anonimnem natečaju, ki ga je razpisal Radio Slovenija, prejela prvo nagrado, kot najboljša igra v konkurenci radijskih iger za odrasle v letu 1996. V studiu RS jo je režiral Grega Tozon, glavni vlogi pa sta odigrala Ivo Ban in Jerca Mrzel.

Ne, zaradi čisto osebnih zadržkov recenzije predstave od mene ne morete pričakovati. Kaj torej? Nemara ravno tisto, kar sem od predstave dobil sam. Nič! Torej ravno dovolj za razmišljanje. Začne se že v tistem hipu, ko se po koncu zagrne zavesa. Takrat sem se zavedel; če bi imela predstava eno samo dejanje še, ne bi bilo nikogar več, ki bi se lahko poklonil pred gledalci. Kot se je pred (davnimi) leti v Kmeclovi predstavi "Marjetica ali Smrt dolgo po umiranju" na odru taistega teatra že zgodilo. Zavesa se je odgrnila v prazen odrski prostor; ploskali smo smrti. (Kako ironično, za razliko od te predstave, v kateri so nastopali samo moški, pardon, geji, so v omenjeni nastopale same ženske.) Čeprav je bil tukaj dramatikov rez življenja narejen prej, pa smo vendar tudi tokrat ploskali smrti. Na srečo pa tudi fantastičnim igralcem, vsem po vrsti zavidljivo prepričljivim: Jožef Ropoša je bil od sramežljivosti zavrti in nesrečno zaljubljeni John, Boris Ostan prekipevajoči frivolnež na začetku in popolnoma sesuti obupanec na koncu, Milan Štefe vzvišen in zato vedno spolno nezadovoljeni lepotec, sitno pedantni Bernie in njegov cinični seksaški partner Benny pa sta bila Ivan Jezernik in Boris Kerč. Za konec pa naj bo omenjen še moj omiljeni (kaj bi se pretvarjal?) Gašper Tič, mladi naivnež Eric, ki pa se je kmalu in z lahkoto znašel med vso to "gosposko" druščino. Jasno, venomer med pogrebi in sedminami.

Sicer pa sem prepričan, da predstava ni opravila lekcije iz fascinantnosti umiranja. Škoda, zakaj tudi radost je v grozi tej!

GUSTI LEBEN