Ko je DV8 - Physical Theatre letos februarja drugič gostoval pri nas, nam je Lloyd Newson s svojim novim Bound To Please projektom zameglil oči. Ne samo s plesom, tudi z jezikom je oznanjal, da sodobnemu plesu obrača hrbet. Ker je ob koncu tisočletja že vse pokazal, se je ispraznil in postal čisti nesmisel. Gledalce je ves čas svaril, naj ne nasedajo zabavi, kajti za ples, ki skuša ugajati, je namen že vnaprej izgubljen. Ne, ni se zabrisala meja med plesom in gledalcem, saj je bila vedno le en sam prepad, ki mu ni konca. In da se ne boste še kdaj naslajali ob lepoti plešočih teles, ker so to le zelo varljive podobe, saj konkretna telesa prinašalcev teh slik v resnici sploh niso tako lepa, mlada, v glavnem homoseksualna... kot jih imamo možnost občudovati pred seboj, ampak so le plod naše fantazije. V resnici so to stara in grda, naše pozornosti nevredna telesa, njihov gib pa se izgublja nekje na poti med koreografovimi željami in gledalčevimi pričakovanji. V takšno razmišljanje ga je očitno privedla slepa ulica lastne ustvarjalnosti. Če bo le našel izhod iz nje, bi bilo mnogo bolje, ko bi še naprej govoril le s plesom, katerega besede so gibi, razlage pa prepustil kritičnim teoretikom, še bolje, gledalčevim občutkom. V svoji pretirani zagledanosti vase je najbrž že pozabil, komu predstave sploh namenja. Ko si bo publika zaželela, da bi pred njimi v vsej svoji lepoti ponovno oživel Vaclav Nižinski, bo zanj že prepozno. Kajti ni ples, da bi mu kopal jamo, lahko pa ples postane grobar.