filmski režiser, slikar in pisatelj. S strani Sisters of Perpetual Indulgence, nekakšnega združenja gejevskih nun, proglašen za svetnika. Leta 1994 je umrl za aidsom. 22. decembra 1986 je izvedel, da je HIV pozitiven. "Življenje je postalo en sam problem. Rešitev sem poiskal tako, da sem svoj telesni jaz zaprl v neko školjko. Gledal sem, kako življenje teče mimo mene, kako se ljudje ljubijo, medtem ko sam nisem bil več del tega življenja. Živel sem v neki drugi deželi, v nikogaršnji deželi. To so bila težka leta."

V avtobiografski knjigi At Your Own Risk, ki se bere kot Oporoka svetnika, Derek Jarman razglablja o svojih filmih, vodi nas v zelo osebne poglede svojega miselnega sveta in doživljanja, hkrati pa odslikava družbeno moralno podobo človeštva zadnjega petdesetletja.

Kot "posledica" povsem vsakdanjih zakoncev sem prišel na svet 31. januarja 1942, ob pol osmih zjutraj, v kraju Northwood, Middlesex. Prvih 25 let življenja sem preživel kot kriminalec, drugih 25 let pa kot državljan drugega razreda, za katerega enakost in človekove pravice niso veljale. Otroka nisem smel posvojiti, če bi pa sam imel svojega otroka, bi mi odvzeli skrbništvo nad njim. Polnoletnost pri enaindvajsetih pomeni: brez pravice dedovanja, nobene pravice zbližanja z ljubljenim človekom, nobene pravice do nežnosti na javnem mestu, nobene pravice do neobremenjene in sproščujoče vzgoje, nobenega zakonskega priznavanja moje zveze, nobene pravice do poroke. Vse te omejitve so neopazno posegle v mojo svobodo in me oropale življenja. Ker pa si ne znamo predstavljati, da bi vse skupaj lahko bilo tudi drugače, se več ali manj sprijaznimo s takšnim življenjem. V starem Rimu bi se lahko oženil z moškim, toda tako kot vsi naši ideali, ki so poniknili kot strahovi lastnih senc, je tudi ljubezen v poznejšem času bila dovoljena le v zakonu. Ker se tako nismo smeli poročati, se tudi zaljubljati nismo mogli in ker se nismo mogli zaljubljati, tudi ljubljeni nismo bili. Greh prebivalcev Sodome je bil v njihovem pomanjkljivem gostoljubju - odrekli so ga božjim angelom in zato bili kaznovani. Mit o seksualni razbrzdanosti je pravzaprav - mit. Pomanjkljivo gostoljubje, ki ga doživljamo v tej družbi, povzroča resnično Sodomo človeštva. Heteroseksualni svet, ki sam na ruševinah romantične ljubezni pleše svoj monogamni ples, se čudi, ko se konfrontira z našim pluralizmom. Mi smo Angeli, ki plešemo na šivankini konici. Knjiga, ki jo pišem, gotovo ne bo na policah nobene šolske knjižnice. Mladim bodo dejali le, da ni "normalna". Starejša generacija kot steber družbe raje gleda, kako mladi umirajo, kot pa da bi jim privoščila srečo. Sicer pa kako lahko mladi odprto in brez zadržkov govorijo o svoji seksualnosti, ko pa se polnoletnost prične šele z 21-imi ali 18-imi leti? Številni zelo mladi in prestrašeni fantje, okuženi z aidsom, so mi zaupali svoje težave, ker niso imeli nikogar, s komer bi se lahko pogovorili. Ne družba ne družina jih nista razumeli. Vsi oni in jaz smo se morali pod grozečo temino oblakov in cenzure bojevati za golo življenje. Nihče ni bil pripravljen deliti z nami naše nesreče, nam izkazati razumevanje. Razumevanja ni na receptu za zdravila, vendar je za nas prav tako pomembno kot infuzija v bolnici. Dojemite vendar, da je SEKSUALNOST tako neskončna kot morje. Dojemite že, da vaša MORALA ni zakon. Dojemite, da smo mi in vi IDENTIČNI. Dojemite že, da šteje samo naša ODLOČITEV, ker se odločamo za varen, varnejši ali nevaren seks, in da vi nimate nobene pravice do NAŠEGA seksualnega življenja. Seksualna razmerja, pa naj bodo takšna ali drugačna, so v Buckinghamski palači čisto v redu in luštna, vendar v parku nasproti so že svinjarija. Na kliniki za kožne bolezni mi je nekoč neki bolničar pofafal kurca in dejal: "Zdaj si bom dal injekcijo, toda splačalo se je." V Guardianu je bila objavljena moja fotografija, na kateri poljubljam moškega, pod njo pa je pisalo: "Poljub mrtveca?" Če me že tako ugleden časopis vidi takega, kaj lahko šele pričakujem od rumenega tiska? Recimo: Jaz ga poljubim. On reče: "Naj ti ga pofafam tvoj kurac je kurac mrtveca." "Jaz bi te raje pofukal." "Prav." FUK MRTVECA - kakšna senzacija za rumeni tisk. Leta 1836 je bila ukinjena smrtna kazen za med-moški analni odnos, sledila ji je dosmrtna ječa. Leta 1885 je bila z znanim amandmajem La Bouchere kriminalizirana vsa homoseksualna dejavnost, tako javna kot zasebna, kar je pripeljalo do številnih sodnih procesov. Eden najbolj znanih in razvpitih iz tistega časa je bil proces proti Oscarju Wildu. Šele leta 1967 so ta zakon ukinili. Verbalna gonja in fizično nasilje nad homoseksualci sta v Angliji institucionalizirana v vseh porah življenja.

Preteklost se v zgodovinio vedno povezuje z nekim mitom. Za mojo generacijo je ta mit bila vojna. Starejša generacija nam je pripovedovala, kako je bilo za časa vojne, kako je bilo s tedanjimi seksualnimi izkušnjami. Bil je čas pomanjkanja. Vojaki in mornarji so bili pripravljeni za nekaj desetakov preživeti noč s komerkoli. Nešteto je zgodb o mornarjih in oficirjih. Slednji so imeli svoje pube, v katere si prišel le, če si bil premožen in srednjih let. Mnogo let pozneje sem v Rimu spoznal moža, ki je z bližnjo kasarno sklenil nekakšen aranžman in vsake toliko časa je od tam naročil 4 - 5 rekrutov. Katerega si boš izbral, Derek? Ostal sem odprtih ust. Italija je pač preprosto takšna. Na Ischii se mi je skupina rekrutov prepustila z žrebom. Mlad deček, ki sem ga dobil na "loteriji", mi je pozneje pripovedoval, da bo kmalu šel domov, kjer ga čaka nevesta. Celo v osemdesetih letih so znani številni škandali iz oficirskih krogov. Zgodb o dečkih, imenovanih bum boys, ki so bili kot call boyi posredovani priviligiranim slojem družbe, torej homoseksualcem, ki niso bili nikjer vidni, je nič koliko. Znana žrtev škandala iz tega časa je Harold Macmillan. Med vojsko in callboyi je bila vselej povezava. Churchill je dejal: "V mornarici imajo rum, upori in homoseksualnost tradicijo." Vojska je bila vedno 'topla', vsaj najvišji v njej. Aleksander Veliki, Julij Cezar, Richard Levjesrčni, Friderik Veliki, Gordon, Kitchener, Tunizijski Earl, Lord Alexander itd.

Nekega poletja sem pri 23-ih preživljal dopust na Rhodosu v Grčiji. Sedel sem na pomolu in opazoval okolico. Mlad oficir v bleščeči belini in v spremstvu mornarja se je ustavil ob meni, me vprašal od kod sem in če bi želel poslušati pravo grško glasbo. Povabila sta me v stanovanje in spustila ploščo z glasbo buzuki. Medtem ko naju je mornar stregel, je odplesal tudi striptiz, potem pa diskretno postavil špansko steno. Pofukal sem oficirja, ki je hotel vedeti, ali imajo vsi angleški frajerji takšne kurce. Nato smo skupaj odšli v bar, kjer so mornarji objeti plesali med seboj ter pogledovali po meni. Vso noč bi najraje preživel z njimi, toda moral sem se vrniti v YMCA. Med evropskimi deželami je Anglija najbolj nazadnjaška glede homoseksualnosti. Ironija je v tem, ker je Isaac Newton, ustanovitelj moderne fizike, bil homoseksualec in kot tak svoje jabolko delil s kakšnim dečkom. Anglijo je povozil čas, preostali svet pa jo je že zdavnaj prehitel. Byron je, potem ko je 14 let preživel v tej deželi, zgubil zaupanje v njeno demokracijo in jo zapustil.

Ko smo se leta 1946 z družino preselili v Italijo, se je moj dom čez noč spremenil. Davide, fant iz soseščine, je veliko časa posvečal prav meni. Vozil me je s svojim motorjem s čolnom po jezeru, me nosil štuporamo v hribe... Davide je bil moja prva velika ljubezen, hkrati pa moja velika skrivnost. Oh, ko bi taka idila lahko trajala v neskončnost. Prve seksualne izkušnje so že same po sebi nekaj naključnega. Freddy mi je pripovedoval, kako je hodil v šolo mimo moškega stranišča skozi neki park. Nekega dne ga ustavi policist: "Kaj pa ti počneš tu, fant?" Postal je rdeč v obraz in se mrmrajoče opravičeval. Policaj mu je vzel šolsko torbo in mu dejal, naj ga naslednji dan po šoli počaka na postajališču, nakar mu bo torbo vrnil. Naslednji dan je Freddy ves trepetajoč prišel, policaj pa ga je v civilu čakal v avtu. "Vstopi." Odpeljal ga je domov, ga pofukal in mu vrnil torbo. Mnogo let pozneje, ko mi je Freddy pripovedoval to zgodbo, je dejal, da je bil ta dogodek nekaj najbolj razburljivega v življenju.

Življenje v internatu v petdesetih letih: "Sem gojenec, 23 cm, jutri ob štirih se dobiva tukaj." Življenje učencev v svetu za obzidjem, ki ga je zgradila hetero družba. V "zaporu". Na ta način bi nas radi "omehčali". Ni drog, ni kraje, ni fuka, zapor je sanjski svet hetero družbe, puščava njenih lastnih zablod. "Heteroseksualnost ni normalna, je le zelo razširjena." Grafiti so kracasti poskusi lastnega seksualnega samoosvobajanja. Na zidovju stranišča so žalostni ostanki izgubljene, nekoč velike ljubezni. Orožje v tem sistemu so zvonovi. Vseh vrst jih je, za šolske ure, inšpekcije, za čevlje, hlače, ovratnike, lase... za telovadbo, za tek, za hojo na mestu, za šolanje karakterja, za službovanje starejšim gojencem... Lahko takšno vzgojo imenujemo "normalno"? Za vse to so morali naši starši celo plačevati. Pri svojih devetih letih sem se popolnoma zavedal svoje seksualne usmerjenosti. To kaže na nesmisel polnoletnosti pri 21-ih ali 18-ih letih, hkrati pa na zablod govorenja o zapeljevanju ali pervertiranju mladoletnikov. Povsem naravno se mi je zdelo, da sem poskusil pofukati svojega posteljnega soseda, nakar se je nad mano utrgalo nebo; zasačila naju je direktorjeva žena in naju razdvojila kot dva psa. Od tega trenutka dalje sem vse otroštvo in mladost hrepenel po moškem, ki bi prišel pome in me rešil pred "dušebrižnim nasiljem" družbe. Mojemu šolskemu prijatelju Robinu se je zgodilo nekaj podobnega, na svoj 15. rojstni dan je doživel divjo afero. Jan mi je pripovedoval, da je rekel svoji mami, da je homo, ko mu je bilo 5 let. Jimmy pa je povedal Michaelu, kako se je kot dvanajstleten potikal po avtobusni postaji v upanju, da mu ga bo kak tip "zašibal".

Ne spominjam se, da bi kadarkoli v angleškem časopisu izšel članek, ki me ne bi prikazal v seksualno negativni luči. Samo nekaj primerov časopisnega pisanja iz petdesetih let: Ti perverzneži so grožnja naši mladini, To je greh proti bogu in človeštvu, Edino zdravilo proti njim so stroge kazni, kombinirane z zdravljenjem, V nebo vpijoče je, koliko mladih ima zaradi teh perverznih hudičev trajne posledice, Ti pervertiti so pošastne biološke zgube... Takšno permanentno žigosanje homoseksualcev je privedlo do številnih travm in tragičnih dogodkov. Zgolj en primer. Lesley Smith, 22-letni gasilec, in njegov štiri leta starejši ljubljeni prijatelj Robert. Robert je priskrbel orožje, ustrelil sebe in prijatelja. V prvih letih petdesetih je bila sprožena prava gonja proti homoseksualcem, podprta zlasti z McCarthyjem. Prišlo je do številnih sodnih procesov. Eden bolj tragičnih je bil Alan Turing, matematik, ki je odkril skrivno kodo nacistov ter tako dal velik prispevek k zmagi v drugi svetovni vojni. Prisilili so ga v "zdravljenje", ki bi ga naredilo impotentnega, dobil je prsi ter pri 41-ih naredil samomor. Štirideset let pozneje se še vedno bojujemo za isto stvar. Že petdeset let živim v tej deželi kot neenakopraven član družbe, obkrožen s sovraštvom. Po ljubezenskih poteh se lahko sprehajajo le heteroseksualci. Hetiči sekajo drevesa in okrasno grmičevje, da bi razbili naš kruzing. Po parkih in ulicah lovijo naše prijatelje in jih zapirajo. Pred davnimi leti, ko sem se po premieri svojega filma Sebastiane vračal domov, sem padel v naročje bandi, ki je bila na lovu na pedre. Spletu srečnih okoliščin gre zahvala, da sem se rešil. Če heteroseksualcem ne bo uspelo, da bi iztrebili "nas", bodo to gotovo storili z naravo. Gre za to, da si povrnemo našo seksualnost, ki nam jo oni stalno dezinficirajo in jo poskušajo tkati v svojo malomeščansko moralo. Kdaj bodo vsi ti "skrbniki" dojeli, da smo s polno odgovornostjo zmožni sprejemati odločitve o svoji seksualnosti. Vsak sprejema svoje odločitve sam in nihče drug v njegovem imenu. Vsak je odgovoren le pred svojo vestjo. Zakaj bi bila neka ODLOČITEV, ki je bila storjena zgolj zaradi njega samega, slabša od tiste odločitve, ko te vpokličejo v vojno umirati za neko ideologijo? "Lov na čarovnice" in "mrzlo tuširanje" sta le dva od številnih primerov nenehne gonje proti homoseksualcem. Naš seks bi radi izključili kot centralno kurjavo. Za vsakim grmom prežijo le na to, kako se bodo vrgli na gola moška telesa, jih odvlekli v svoja posvečena zaklonišča ter nad njimi v imenu zakona in reda izvajali svoje perverznosti.

V petdesetih letih ni bilo nobene seksualne izobrazbe, pa še danes je tako. Občasno se je v šoli prikazal kak ostareli zdravnik in s svojim projektorjem spominjal na Čarovnika iz Oza. Pri 13-tih letih so biie moje seksualne fantazije na desetmetrski dolžini špricanja sperme. Še tisto malo, kar je prišlo v šolo, je bilo hetero usmerjeno, kdor ima pa probleme, naj se obrne na dr. Mathewsa. Nekega fanta so vrgli iz šole, ker je svojemu šolskemu prijatelju napisal ljubezensko pismo. Prav tako se doma ni nikoli govorilo o seksu. Starši so mi nekoč podtaknili nekakšen seksualni priročnik z ogabnimi fotkami. Takoj sem ga zažgal. Kako starši seksualno vzgajajo svoje otroke, se je pokazalo v intervjujih ob aids infekcijah. "Ah, veste, moja hčerka ima šele 13 let." Toda pri 13-tih letih je že večina spolno aktivnih. Starostna meja bi se morala spustiti na 14 let, ali pa bi jo morali sploh ukiniti, probleme pa reševati čisto individualno. Mnogo fantov laže o svojih letih, saj bi bilo sicer prenevarno spati z moškim. To potrjuje pismo šestnajstletnika, ki pravi: "Pojem otroštva je problematičen. Seksualno živim že od 12. leta, toda kot otrok sem brezpraven. S 13 leti sem na veliko zapeljeval fante v svoji šoli."

Zakaj toliko govorim o seksu? Zato, ker o njem noče nihče govoriti. Vsi se sprenevedajo. Toda govoriti o seksu je POTREBNO, kajti le tako se človek lahko definira v okolju in življenju, ki ga živi. Prav zato sem tudi posnel Sebastiana. Mladim fantom sem želel sporočiti, da obstaja še ena opcija življenja, tistega življenja, pred katerim si družba in starši zatiskajo oči. Z mnogimi mladimi fanti sem se pogovarjal o njihovih seksualnih izkušnjah. Eno je gotovo. Vsi tisti, ki so imeli pri 14-ih ali 15-ih letih to srečo, da so doživeli izkušnjo s starejšim moškim, so imeli pozneje neproblematično seksualno življenje. Če se ozremo k starogrški tradiciji, so tako moški kot ženske svoj spol uvajali v spolno življenje in jim tako pomagali odkrivati pot v odraslost. Povsem prepričan sem, da taki odnosi ne morejo spremeniti "naravnega nagnjenja", ki nam ga podari narava. Edino, kar lahko koga uniči, je neprestana grožnja v imenu morale, ki spodkopava temelje človekove svobode. Ko sem bil še mlad, je bilo težko živeti kar v en dan, biti brez preteklosti, zato sem pričel z avtobiografskimi zapisi. Intervjuji v Gay Sunshinu, kjer so moški pripovedovali o svojem seksualnem življenju, so bili v sedemdesetih neznansko pomembni. Imelo me je, da bi vse, kar sem zabeležil o sebi, poslal tja. Prijatelj Nicholas mi je leta 1982 svetoval, naj pišem. Do tega trenutka homoseksualnih avtobiografij skorajda ni bilo, razen kakih zapiskov v časopisju. To praznino bi bilo potrebno zapolniti, sem si dejal. Želel sem odkriti sebe, najti svoj jaz, v knjigi, ki jo bom napisal in nato prebiral. Svoj JAZ sem v svoje filme prinesel s teksti. Naša cenzura je pošastna. Saj smo v večnem pošastnem strahu, da bi sebe razkrili. Tega ne želimo. To stoletje se izteka z besedo "gay". Nikoli je nisem maral. Vedno sem imel občutek, da zavaja z nekim lažnim optimizmom. Vsi ti izrazi, gay, queer, homoseksualec, so omejeni. Najraje bi, da bi kar izginili. Morali bi se odločiti za pojem, pa tudi kje in kako ga bomo uporabljali. Kako bi bilo recimo s "same sex relationship"? Vsi moški so v bistvu homoseksualci, vendar nekateri pozneje postanejo heteroseksualni, kar je v bistvu tragikomično, ker moški s tem zapade v seksualno defenzivo, kar pa je enako idealu rasne čistosti. Po Kinseyu je imelo vsaj 50% moških v življenju kako homoseksualno izkušnjo in to predvsem v mladosti. To nikakor ne drži več, kajti vse več moških spoznava "pravo resnico" o sebi šele v letih, ko že imajo otroke in so poročeni. Da bi kompenzirali ta življenjski manjko, se združujejo v izključno moška združenja. Je to tista prava moškost? So to mišice? V Dancing Ledgu velja pravilo, da dokler nisi pofukan in pri tem ne uživaš, ne moreš govoriti o moškosti. Spolnost je lahko tudi neke vrste ujetništvo. Pri številnih heteroseksualcih, ki jih srečujem, spoznavam, da so ljubezen doživeli le na pol. Čeprav sem sam že zelo zgodaj vedel, "kam sodim", sem bil tedaj izoliran, nikogar nisem imel, ki bi me podprl. Eden mojih šolskih prijateljev je imel srečo, da se je zapletel v večletno zvezo z nekim učiteljem. Danes je poročen in oče štirih otrok. Hetero svet mi je nasilno ukradel najlepša leta. Zapiral me je v internate in to, da se tam dogajajo "vesele stvari", je le mit, resnica je precej drugačna. Če se zavedaš sebe, je veliko težje, strah te je, težje se odločiš za poseg v svoje seksualno jedro; pri drugih fantih je lažje, to počnejo bolj sproščeno, brez občutka slabe vesti ali krivde. Ves čas sem bil brezupno zaljubljen. Zatekel sem se k slikarstvu in v njem iskal tolažbo. Postal sem uspešen slikar in prejel številne nagrade. Drugi so mi bili nevoščljivi. Psihološki pritiski in nasilno usmerjanje v heteroseksualnost so me naredili takega kot sem. Takšne in podobne peklenske težave, ki smo jih tedaj imeli, se zdijo danes smešne in nerazumljive. To je bila vsekakor tiranija, ki v drugačni obliki traja še danes. O teh rečeh govoriti s starši je bila utopija, oče pa je sploh bil strah in trepet družine. Tolažbe v veri nisem mogel iskati, ker so bili starši ateisti. Pozneje, ko sem študiral, sem predelal tudi zgodovino cerkve. Hotel sem dognati, zakaj se cerkev izmika življenju. Iz istega razloga je Pasolini posnel Prvi evangelij že generacijo pred mano. On se je soočal s še večjo represijo. Prav iz tega boja izhajajo njegova dela.

Leta 1984 je bilo v neki anketi med homoseksualnimi mladoletniki v Londonu ugotovljeno: 38% se jih počuti osamljene, 32% je izpostavljenih verbalnim napadom, 19% pa jih je bilo fizično napadenih. Kot otrok sem sodil v vse tri kategorije. Ali je potem sploh čudno, da 30% vseh samomorov odpade na to skupino? Kot 18-letnik sem dočakal šestdeseta leta. Kina's Colleae v Londonu. Poleq teqa, da ni bilo nikjer organiziranega homoseksualnega življenja, torej nobene opore, se je po mojih žilah pretakal strah, strah, da bi pogledal kogarkoli in se mu približal. Težko se je bilo znajti v takem represivnem svetu, kakor da bi v megli iskali pravo pot. Čeprav je življenje postalo bolj sproščeno, so bile naše aktivnosti še naprej ilegalne. Tako je bilo vse do konca desetletja. Še danes se spominjam, kakšna so bila tedaj moja srečanja z moškimi. To so bila navadno srečanja v enosobnih stanovanjih, nabita s frustracijami. Šele ob koncu šestdesetih, ko so Američani s svojim "Hi, let's fuck!" prišli konkretno k stvari, so se razmere izboljšale. Ko sem leta 1964 pričel študrati umetnost, je bilo moje življenje en sam kaos. Pri 21-tih sem moral obračunati s preteklim obdobjem, če sem hotel še kaj potegniti iz svojega življenja. Tako kot večina sem se moral razbremeniti enaindvajsetletne psihofizične torture heteroseksualnega sveta. Svet se je začel počasi prebujati iz dolgega spanja in bili smo prva generacija, na katero je posijal žarek upanja. Z nekdanjimi in novimi prijatelji sem se počasi razbremenjeval psihološkega balasta, ki mi ga je dolga leta nalagala heteroseksualna družba. Pripravili so me do tega, da sem si na glas priznal to, česar sem se zavedal že od devetega leta. Ob neki priložnosti, na neki zabavi, kjer sem moral prenočiti, je nenadoma smuknil k meni v posteljo neki Kanadčan mojih let. Zgodilo se je vse tako hitro, da so vse moje zavore popustile. Vse dotlej sem homoseksualnost povezoval zgolj s starejšimi moškimi, nikoli pa z mladeniči mojih let. Ko sem se zjutraj prebudil, ga ni bilo več, pa tudi naslednje dni ne. To me je privedlo do tega, da sem izgubil razsodnost in moji prijatelji so bili primorani, da mi ga privedejo nazaj.

Kako je bilo s homoseksualnostjo v zgodovini? Z medvrstičnim branjem raznih avtorjev sem poskušal razbrati prostor zase, za svojo eksistenco. Je zahodna civilizacija topla?

Renesansa je to zagotovo. Medici, Michelangelo, Botticelli, Caravaggio, Shakespeare, Marlowe, Bacon... Če odmislimo Čajkovskega in njegovo afero z mladim plemičem za katero je našel rešitev v samomoru, je bilo v glasbenem svetu manj "topline", razen v Angliji, ki je bila vselej "topla". Pisatelji kot Whitman, Wilde, Gide, Proust, James... Po prvem letu študija sem zbral še nekaj duš, ki so mi pomagale pri razsvetljevanju. V šestdesetih je bilo kar nekaj pomembnih umetnikov, ki so prispevali v zakladnico homoseksualne kulture. Kaj je to pomenilo za nas, ki smo se počasi osvobajali spon? Priključili smo se undergroundu. To je bilo nekaj prepovedanega. Pozneje v osemdesetih se je informativna podlaga drastično povečala. Tako sta recimo Jimmy Sommerville in Andy Bell vzpodbudila kakega mladeniča, ki se še ni ozavestil, pojavili so se številni romani gejevskih založb... Seveda pri tem tudi stare moralne dogme budno ostajajo na preži, kar se s pojavom aidsa še podkrepi.

Leta 1964 me je pot zanesla v Ameriko. Manhattan je bil tedaj še pravo pristanišče. To je bil resnični Querelle. Ladje, mornarji, tovornjaki. Vse je bilo tako pretresljivo in razburljivo. Zdaj se je vse spremenilo. Kje lahko človek še doživi tako ozračje? Nekega dne, ko sem se peljal s taksijem, je z menoj sedel neki duhovnik, katerega naslov mi je dal prijatelj. Med vožnjo mi je segel v hlače. To se mi je zgodilo prvič in iztirilo me je. V njegovem misijonu, kjer sem tisti večer prespal so me poskušali hkrati pofukati kar trije duhovniki, vendar se nisem pustil, ker nisem imel tovrstnih izkušenj. Njihova sperma je špricala po meni z vseh strani. Tako sem spoznal New York. Čez nekaj časa sem se preselil v San Francisco. Ko sem štopal proti jugu, me je pobral neki motorist in me odpeljal v Monterey na rock koncert, kjer je pela Joan Baez. Med publiko je bil tudi Bob Dylan. To so bila zame velika doživetja. Vrnil sem se v New York, kjer sem se znašel na neki gejevski zabavi, na kateri sem z nekim črncem prvič v življenju doživel pravi in popolni seks. V Anglijo sem se vrnil kot pravi homoseksualec. Sledila so leta "učenja". Razstave, zabave, noči, spanja v številnih posteljah... Nočno in družabno življenje je potekalo v številnih pubih in klubih. Gigolo je bil priljubljen klub s plesiščem, vendar se med plesom ni bilo dovoljeno dotikati. Možakar na vratih je skrbno pazil na moralo in če je kaj zaslutil, je takoj zavpil: "Hej, fantje, saj poznate pravila!" V ozadju pa je bil prostor, kjer so imeli fantje odpete hlače in tam je lastnik zatisnil oko. Toda racije so bile pogoste in moral si biti previden. Če nisi imel kam, si se odpravil v Biograph, kino, kjer so predvajali filme na slabem glasu. V kinu si lahko počel še kaj več, roko si lahko položil svojemu sosedu med noge, vendar si moral biti pazljiv, saj so v kino hodili tudi hetiči, pa tudi redarji so hiteli okoli s svojimi žepnimi svetilkami. O kaki pravi subkulturi ne moremo govoriti, ker je še ni bilo. Bilo je nekaj "tetk", ki so si upale barvati lase in se oblačiti po svoje, vendar so mene zanimali tipi. Bona eek, dear - lepo te je videti! Vada the riahs - poglej si te lase! Poleg takega skrivnostnega sporazumevanja so bili naši zunanji razpoznavni znaki stil oblačenja, robček v zadnjem hlačnem žepu, prstan na mezincu in podobno. Nič ni moglo biti razburljivejše od zasledovanja koga, ki si mu sledil do doma, z nemimi pogledi in razburljivimi mislimi, kako mu boš slekel jeans, ga strastno poljubljal, mu vzel kurca v usta, odkril tetovažo, njegovo strast, divji smeh, stopnjevano vzburjenje pred orgazmom... Tudi King's Road se je tedaj radikalno spremenil. Nekoč ulica umetnikov to tedaj ni bila več. Je pa zaživel Gigolo in vsa najbolj znana imena z londonske homo scene so vsaj enkrat v življenju stopila vanj. In kaj je človek lahko še počel, če že ni zahajal v klube in bare? Privatne zabave, ki so jih prirejali režiserji in igralci, so bile dobrodošla sprememba. Najbolj nore zabave je prirejal Tony Richardson. Nekoč me je povabil k sebi v hišo v južni Franciji. Vsi mladi slikarji so bili tam. David Hockney je fotografiral gole dečke ob bazenu. Evening Chronicle je leta 1965 poročal: V zatemnjeni sobi na stolu sedi homoseksualec, pred platnom, na katerem je slika lepega golega fanta in gledalca v tem trenutku doleti elektrošok. Ko ta mine, se slika fanta zamenja s sliko ženske, ki jo spremlja prijeten občutek. To je bil le eden od načinov "zdravljenja" homoseksualcev. Nekoč sem prišel do spoznanja, da je heteroseksualnost nekakšno abnormalno psihopatsko stanje, v katerem moški in ženske trpijo, za svoja čustva in občutke pa ne najdejo pravega ventila, zato se združijo v neko prekleto zvezo, v kateri pa manjka topline in človeškega sočustvovanja.

Bil sem mlad in nesamozavesten. Niti nisem izgledal slabo, vendar se nisem maral. Prišel sem iz internata, kjer sem bil izpostavljen torturi in sem bil zato zelo introvertiran. Pred svetom sem prikrival resnico, zgradil sem obzidje za obrambo pred svetom. Tega se v življenju nisem nikoli znebil. Ko sem leta 1960 prišel v London, sem bil popolni analfabet v seksu. Nisem se zavedal svoje mladosti. Mladi se sicer ne zavedajo svojega največjega bogastva - mladostne naravne privlačnosti kajti skoraj ni mladega človeka, ki bi v teh letih ne bil privlačen. Žal se tega zavedajo redki, vsi ostali pa so značilno nesamozavestni. Kar si želim, je generacija, ki bi se kmalu zavedela same sebe in ji ne bi bilo treba skozi pekel, kakršnega smo dali skozi mi. Imel sem srečo, da sem spoznal skupino ljudi, ki si je prizadevala, da bi se nekaj spremenilo.

Eno najbolj razburljivih noči sem doživel, ko sem se nekoč pozno ponoči vračal domov. Nisem še imel svojega stanovanja, živel sem pri Karlu, nasproti Shattesbury Theatra. Ko sem stopil iz avtobusa, sem opazil tipa, ki je gledal izložbo. Bil je lep in poželjiv. Opazil je, da ga gledam. "Kaj pa imaš tu za videt, prekleti otrok," mi je zavpil. Bil sem šokiran, urno sem se obrnil in strahoma odšel proti domu. Začutil sem, da me spremlja po nasprotni strani ulice. Zažvižgal mi je. Nisem se upal obrniti. Ko mi je zažvižgal drugič, je bila želja močnejša od strahu. Obrnil sem se in tip mi je zaklical, naj pridem k njemu. Ko sem se mu približal, sem obstal v spoštljivi razdalji za vsak primer. "Imaš problem, si peder, ali kaj?" Pritrdil sem mu. "Rad bi se s teboj pogovarjal," je dejal. Bal sem se ga, rekel sem mu, naj si poišče drugega. "Ne, ne, rad bi govoril s teboj." Privolil sem, nakar sva hodila skupaj okrog gledališča. Razmišljal sem, ali naj ga povabim k sebi, Karla ni bilo doma. Mu lahko zaupam? Nenadoma me je vprašal, ali imam doma kaj revij? Pritrdil sem, čeprav so bile Karlove. On je bil nor na rugbyjaše in nogometaše. Povabil sem ga v stanovanje, mu dal nekaj revij in odšel kuhat kavo. Še preden sva uspela popiti prvi požirek, je že imel slečene hlače. Pofukal sem ga čez celo sobo. Potem mi je dejal: "Česa takega nisem še nikoli počel." Rekel je, da ravnokar piše neke zgodbe. Bil je zares lep tip, toda ko sem mu dal naslov, rekoč, da bi rad prebral njegove zgodbe, sem vedel, da ga ne bom nikoli več videl.

4. julija 1967 je Daily Mirror zapisal: Po celonočnih osebnih konfrontacijah in razpravah v parlamentu so goreči nasprotniki reforme homoseksualne kazenske zakonodaje morali popustiti. Ob 5.50 zjutraj se je v državi začela družbena revolucija.

Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi se spustil v trajnejšo vezo, niti mi ni prišlo na pamet, da si to želi kdo drug. Takšne veze so me spominjale na odnose, ki so jih gojili prijatelji mojih staršev. So imeli ti odnosi sploh kakšen smisel? Takšne odnose sem hranil za pozneje. Ne rečem, da se nisem zaljubljal, toda iskal sem avanture. Vsi smo se poznali med seboj, vsi smo tudi spali med seboj, živeli smo kot penetracija ne kot družina. Prijatelj mi je nekoč povedal zelo nenavadno zgodbo. Neki mlad fant mu je predstavil svoje brate in očeta. Oče se je ljubil s sinovi, sinovi so se ljubili med seboj in seveda, povabili so tudi njega in njegovega prijatelja. Vikend so vsi skupaj preživeli na ogromni skupni postelji in bili presrečni.

Heterosi vedno mislijo, da si ga le šibamo v usta ali kam drugam in nič drugega. To je res, vendar, ko si ga šibamo, si izmenjujemo tudi misli, spoznavamo nove prijatelje, nove ideje. Če se ozrem nazaj, vidim, da so bila ta prijateljstva zelo življenjska. Če bi še enkrat živel bi do potankosti še enkrat živel enako. Če so bila petdeseta leta pritiskov, preganjanj in lažnosti, so bila šestdeseta osvobajajoča, uspešno smo se uprli starim moralnim dogmam, celo bolniki nismo bili več, kar je leta 1972 potrdila ameriška psihiatrija. Celotna mlada generacija je na hetero represije odgovorila z veliko orgijo. Homoseksualnost ni bila nikoli spoštovana, čeprav so se pod plaščem pritiskov mnogi sprijaznili z življenjem, predvsem etablirani sloji. Stonewall je bil upor v letu 1969, ki se je zgodil v New Yorku. V naši zavesti je zbudil pravo revolucijo. Ali naj danes tiste, ki so se borili za nas na Christopher Streetu, izdamo samo zato, ker so naši etablirani predstavniki v parlamentu zatajili? Ali še zastopajo naše interese? V najslabši obliki nas hočejo integrirati v angleško hetero družbo. Ne prenesejo nobene kritike, mit o homoseksualni enotnosti pa udejanjajo preko svojih Gay Community. Ne zavedajo se, da je naše življenje en sam pluralizem, vsak orgazem sam po sebi pa je osvoboditev za sebe. Koliko se je v kratkem času zgodilo, koliko spremenilo. Konec šestdesetih sem plesal na zabavi, ki sem jo sam priredil z motom: Živeti pomeni plesati, plesati pomeni živeti. Ali je bil to moto za naslednje desetletje?

Sedemdeseta smo začeli z GLF - Gay Liberation Front je bila ustanovljena leta 1970. Prepričan sem, da ne potrebujemo kake posebne politične akcije, da bi spremenili svet. To lahko najbolje stori vsak posameznik v svoji sobi. Celo GLF se je včasih predstavljala tako grozno kot Leonardova Zadnja večerja. Mnogokrat, ko sem prisostvoval debatam, sem se počutil, kot da sedim na šivankini konici. Protesti so bili vse glasnejši in vse se je vedno vračalo na eno in isto - coming out in gay pride. Vedel sem, da naša situacija ni najboljša, toda nisem vedel zakaj, še manj pa, kaj bi bilo potrebno storiti. Še vedno sem prepričan, da je vsaka seksualna osvoboditev možna le, če je osebna. Najprej je treba nekaj storiti, šele potem pridigati. GLF je leta 1971 razglasil znani manifest, ki zadeva homoseksualce v zvezi z družino, šolo, cerkvijo, mediji in jezikom, ki je bil še posebno strupen, saj se je z njim poskušalo dotolči homoseksualno samozavest.

Ko sem leta 1970 snemal prvi kratki film na super 8, sem spoznal, da so angleški filmski studiji ledeno heteroseksualni in da se v svet, ki sem ga skušal pozabiti, ne mislim vračati. Moje življenje je postajalo kozmopolitsko, moji moški pa niso bili več Angleži. Povsem nekozmopolitsko pa je bilo obnašanje prodajalke na ženskem oddelku Derry & Toms na Kensingtonu, ko sem si hotel kupiti plavalno čepico. Vpila je name, da takšni kot sem jaz, nimajo kaj iskati tu, in da čepica ni za prodajo, čeprav je bila na njej cena. Šele s posredovanjem direktorja sem dosegel, kar sem hotel, čeprav sem stvar potreboval za nov film Kena Russela, v katerem sem sodeloval. Tudi sicer nisem imel nič proti ženskim oblačilom, celo rad sem se oblačil vanje. Dve leti pozneje sem celo zmagal na izvolitvi alternativne miss sveta. Drugače pa je družba "lepo skrbela za spolno vzgojo in izobrazbo" in v enem takih priročnikov, ki je povsem hetero obarvan, vas "lepo poučijo o homoseksualnih praktikah". Gay Abandon je o moškem seksu poročal malce drugače. Kar zadeva droge, je bilo teh povsod dovolj, celo moja mama je imela doma steklenico Mandraxa in mi ga je ponujala, češ da bom bolje spal. Lahko zatrdim, da mi ni škodoval, pa tudi "osvobodil" me ni. Nekoč, ko sva s prijateljem prišla na letališče, se je pri njem sprožil alarm. Bila je prava panika. Našli so nekaj acida in porno revije. Moral se je sleči in vzrok za alarm je bil metalni obroček na njegovem penisu. Pričakovala sva najhujše, vendar so nama naslednji dan vrnili stvari in nama zaželeli srečno pot.

Najdaljši čas, ki sem ga preživel v Ameriki, so bili štirje meseci poleti 1974. Bilo je kot v sanjah o osvobojenem seksu. V pristaniščih, kopališčih, barih, savnah, na Fire Islandu, kjer sem spal pod milim nebom, sem spoznaval nove ljudi. Vse skupaj je bilo močnejše od vsake droge. Vse je bilo tako preprosto in težko primerljivo s čimerkoli v "civiliziranem svetu". Imel sem prijatelja, ki je stanoval na Christopher Street, v prvem nadstropju, nasproti neke javne telefonske govorilnice. Zabaval se je s tem, da je opazoval kruzing na ulici in če mu je bil kak tip všeč, je telefoniral v govorilnico in skoraj vsak je dvignil slušalko. Pričel je s telefonskim seksom in pripravil tipa do tega, da si ga je zdrkal pred njim, ne da bi oni vedel, kdo ga je pripravil do tega. Continental Baths je bil najrazburljivejši klub v New Yorku. Tukaj si lahko videl vse tiste, ki so imeli ime in položaj. Videl si orgije, ki so se dogajale neprekinjeno na raznih mestih te hiše. Življenje v njej ni nikoli zamrlo, čeprav je bilo vse skupaj lahko tudi zelo utrudljivo.

Nihče ne more biti hkrati znan in homoseksualen. Michelangelo, Leonardo, Shakespeare, vsi so bili zatajeni. Hollywood si je v The Agony and the Ecstasy izmislil hetero afere za Michelangela in potreboval dobrih 40 let za "toplega" Cezarja v Spartacusu. Po premieri mojega filma Sebastian leta 1976 je Gay News zapisal: To je velik in nenavaden film, pravi temeljni kamen v zgodovini homoseksualne produkcije. To je bil prvi film, v katerem homoseksualnost ni predstavljena kot problem. Šele po 10-ih letih so ga prikazali na TV z opozorilom, erekcijo so izrezali, mother-fucker pa zamenjali z mother's boy. V svojih filmih toda do tedaj tudi o romantičnem poljubu dveh moških na platnu ni bilo sledu. Filmi kot sta Sebastian in Edvard II., so tudi del boja in bodo kot taki še dolgo prikazovani. Zato je zame pomemben tudi Salo, kjer Pasolini prikazuje svojo nesrečo. Filme bi lahko snemal v hollywoodski maniri, toda potem to ne bi bil jaz, raje ostajam na obrobju, vedoč, da sem prispeval k stvari, ki je tega vredna. 2. novembra 1975 je Pasolini umrl nasilne smrti. To se je zgodilo v zavetju plašča italijanskega pravosodja. Hetero svet nam je umoril pesnika, pisatelja, zgodovinarja, filmskega ustvarjalca, toda bil je le ena od številnih žrtev; Wilde, Marlowe, Caravaggio, Čajkovski, vsi umorjeni. To verigo smrti je potrebno pretrgati. Gay News je 31. maja 1979 poročal: Več kot 4000 homoseksualcev je zavzelo mestno hišo - razbijali so vse naokoli. Istega dne je bil oproščen Dan White, policaj in dvakratni morilec. Njegovi žrtvi, politična nasprotnika Harvey Milk, mestni poslanec, in George Moscone, mestni župan, sicer pa oba homoseksualca, sta pod njegovimi streli padla novembra. Gay News gre zahvala, da nasilje nad homoseksualci ni ostajalo več prikrito. Toda preklinjanje tistih, ki so si upali "ljubezen imenovati s pravim imenom", je bilo v polnem zamahu. Človek se vpraša: Ali so bila sedemdeseta prava leta za ljubezen? Snemal sem filme zunaj establishmenta, gradil življenje zunaj hetero sveta, boril sem se proti omejitvam... Postrigel sem se na krtačko, snel uhane, oblekel usnjeno jakno in oborožen s popersom odkorakal v noč. Sedemdeseta so bila naša leta, kljub vsem udarcem. Bil sem srečen.

Začetek osemdesetih je bil optimističen. Seks med dvema tipoma ni bil več zločin. Vse se je spremenilo s prihodom HIV-a. Nobenemu ne privoščim, da bi to ponovno doživel. Mnogi so pogledovali proč in niso želeli videti, kaj se dogaja. Toda res je, da je v tem desetletju umrlo več mladih fantov kot v celi vietnamski vojni. Po sifilisu ni bila nobena bolezen tako obsojana in stigmatizirana kot aids, ki naj bi se širil samo med homoseksualci. Ko sem se 22. decembra 1986 sam soočil z dejstvom, da sem HIV pozitiven, je postalo življenje en sam problem. Mir in tolažbo sem iskal na samotnih mestih, v temnih nočeh, opazoval sem luno, letala... Za ves cirkus okoli aidsa je bilo značilno le eno - v podzavest množic so ga vcepili kot zgolj homoseksualno stvar. Prvo poročilo o tej skrivnostni bolezni je prišlo 28. maja 1982. Kaj se je potem dogajalo, vemo skoraj vsi, saj smo bili del tega časa. Morda bi omenil zanimivost v zvezi s testiranjem mladih fantov nekje v Angliji, kjer je zdravnik tistim, za katere je vedel, da so geji, napisal lažen pozitiven rezultat.

Medtem ko so liberalni heteroseksualci bogateli in obenem prespali čas "železne lady", smo bili geji prisiljeni ostati na barikadah. Samo v Angliji je bilo mogoče, da je kak provincialen policaj držal moralne pridige in bil obenem predlagan za red viteza. Koliko jih je naredilo samomor? Koliko jih je bilo do smrti pretepenih? Koliko je bilo organiziranih napadov? Koliko jih je izgubilo družine, delovna mesta? Predstavljaj si, da te ne pustijo k tvojemu umirajočemu najdražjemu prijatelju, in to družina, ki ga je dolga leta zatajevala, končno pa izgubiš še stanovanje, ker je bilo napisano na njegovo ime.

"Kaj si počel v vojni, Daddy?" "Svojo moškost sem dokazoval tako, da sem 'razbijal' homoseksualce." Taki in podobni naslovi so bili na naslovnicah tiska, The Sun, News of the World, People, Daily Mail, Daily Mirror, Star, Daily Express... K sreči smo lahko drugo stran poslušali oziroma prebirafi v gejevskem tisku. Virus je "osvojil" svet. Kot avanturist, ki premaguje vse ovire. Mene je dosegel. Tudi mnoge mojih prijateljev. Nekateri so izginili kar čez noč, ne da bi človek prav vedel, kaj se je zgodilo. Sam se smrti ne bojim, bojim se umiranja. Za bolečine so zdravila, za družbeno ignoranco jih ni. Sama bolezen ni tisto najhujše, pač pa institucionalizacija zdravljenja. Organiziranih struktur sem se vedno izogibal, celo pubov nisem maral, tja sem hodil zgolj zaradi moških. Ko sem snemal Sebastiana, mi je neki Italijan dejal: "Derek, umrl boš nasilne smrti." Vedno sem bil prepričan, da od hetero sveta nimamo kaj pričakovati. Oni so nas umorili, aktivno, pa tudi z ravnodušnostjo. Sam se ne bojim, da bi mi kdo lahko kaj vzel, določene stvari bi mogoče pogrešal. Delal bi naprej, to je moje življenje. Če ne bi snemal filmov, bi pisal, če ne bi pisal, bi slikal... sicer pa bi si poiskal kaj novega. Če bi jutri umrl ne bi nič ostalo za oporoko, saj so filmi minljiva stvar. Upam, da se bodo moški še naprej zaljubljali v moške, ženske v ženske in da ostalim pri tem ne bo uspelo nič spremeniti. Imel bi državni pogreb in udeleženci bi bili goli, lepi, mladi in zagoreli fantje, vsa ta procesija pa bi se pomikala skozi cel London. Spodnji dom parlamenta bi spremenil v dark room s fanti pod 21 let. Toda zgodilo se je vse kaj drugega. Leta 1990 sem zbolel in moja tortura se je začela v St. Mary's Hospital. Nobenih skrivnosti nisem nikoli mogel obdržati zase. Moje življenje je bilo igra z odprtimi kartami. V angleškem tisku sem postal največkrat omenjani umetnik, toda za to, da je situacija še naprej tako zafrustrirana, je krivo dejstvo, da sem še vedno živ. Izjava o moji bolezni je bila politično dejanje. Vsa moja dejavnost in integriteta sta bili postavljeni pod vprašaj. Prepričan sem, da sem v tem trenutku storil vse, kar je v moči posameznika. Film The Garden so proglasili za elegijo. Sam sem se tako tudi počutil. Spraševal sem se, če bom še doživel naslednje leto in se tega veselil. Že pred dvemi leti sem uredil vse potrebno, vse svoje delo pa prepustil filmskemu arhivu. Ko sem pol leta preživel v bolnici, sem spoznal vse parametre zdravljenja. Nisem se ubadal z alternativno medicino. To lahko človek počne, ko je še zdrav, ko pa dobiš TBC ali vročino do 40 stopinj, se tedne dolgo potiš, izgubiš 20 kilogramov, ti kaki lističi potočnice ne bodo dosti pomagali. Nikoli nisem pomislil, kakšne posledice me bodo doletele zaradi objave moje bolezni. Kot mnogi med nami v osemdesetih, sem tudi sam tiščal glavo v pesek. Ko sem leta 1982 pisal Dancing Ledge, sem govoril o nekih teorijah, med drugim tudi, da je previdnost boljša kot abstinenca. Bilo mi je nepojmljivo, da naslednje generacije ne bi živele polnega življenja, seks je bil zame osvoboditev, pred cenzuro in pred petletnim laganjem samemu sebi. Čeprav sem imel z nešteto problemov, je bil največji ta, da me je obdajalo obzidje. Moje ustnice so bile razprte, toda moje telo je bilo v ječi. Ko sem se zopet prikazal na Hamstead Heathu, sem bil zopet tisti stari "bad boy". Dokler sem na svojih plečih nosil breme cele generacije, so me sprejemali. "Saj ni tako slab človek, čeprav ima aids." Toda nekaj še vedno ni bilo v redu: Ljudje homoseksualcu še vedno niso mogli iskreno pogledati v obraz. Na Heath sem redno zahajal. To je kraj, ki je skoz in skoz topel, živi pa od seksa. "Love me tender, fuck me too." Strah me je zgolj pred samim seboj. Vsak je odgovoren le pred sabo. Ne bi smeli pozabiti, da se je moja generacija okužila, ker ni ničesar vedela, naslednja pa se bo, ker ji ne bomo povedali. Med ducatom fantov, ki so postopali okrog, mi je padel v oči izredno privlačen mladenič. Bil je neverjetno seksi. Približal sem se mu in ga ogovoril. Objela sva se, dal sem mu kondom in pofukal me je veličastno: "To je bilo nekaj najlepšega, kar sem doživel po dolgem času," sem dejal. "Vem," je odgovoril.

Pravzaprav ni mala stvar, če si proglašen za svetnika in to še za časa svojega življenja. Zato sem stvar sprejel dokaj resno in dostojanstveno, saj sem končno prvi "topli" svetnik Kenta po Thomasu Canterburyju, ki ga je leta 1170 umoril njegov ljubimec.

Utrujen sem. Vidim le še nejasno, moje telo kloni pod težo dneva, vendar če vas bom zdaj zapustil, naj to ne bo brez petja. Kot priča tega žalostnega časa in prostora, v katerem živim, sem moral o njem pisati, vendar ne zato, da bi vaš nasmeh prekrila senca - berite o trpljenju tega sveta, vendar ko boste odložili knjigo, se ljubite. Prizadevajte si za takšno prihodnost, v kateri se boste brezskrbno ljubili, kajti zvezde bodo vedno premagale še tako temo.

FRENK FIDLER