(S knjižnega trga)

Nedelje nekega poletja, kot je naslov mladinske pripovedi Vitana Mala, v resnici niso le nedelje, ampak vsi dnevi v počitniških tednih dvanajstletnika Roka. S prijatelji lahko iz dneva v dan počne najljubše stvari: otroci sklenejo, da bodo ustanovili muzej morskih skrivnosti; zanj potrebujejo potapljaško obleko, zato zbirajo denar zanjo, in na pol podrto hiško na solinah - končno si jo pridobijo po nekaj neprijetnih soočenjih s srednješolsko klapo. Najbolj nepričakovano pa se zaplete prav med vrstniki Evgen, ki ga pisatelj označi kot problematičnega otroka iz neurejenega družinskega okolja, prvi najdeni eksponat bodočega muzeja ukrade in proda pravemu muzeju, zato da tudi on lahko prispeva svoj delež v skupno blagajno. Po naključju ga Rok kmalu odkrije. Ko ga spodbuja, naj odkrito prizna svoje dejanje, Evgen zvali krivdo nanj in izda njuno prijateljstvo.

Zunanje dogajanje pripovedi, ki jo je mladinski pisatelj in soscenarist priljubljenih Sreče na vrvici in Poletja v školjki razdelil na pet poglavij in jih poimenoval po dnevih, je dopolnjeno še z eno plastjo. Tretjeosebna pripoved v pretekliku z vmesnimi dialogi, kot jo doživlja glavni protagonist Rok, je tudi zgodnje soočenje s spolnostjo: od radovednega opazovanja deklet in žensk na plaži, pospremljenega s komentarji, polnimi dovtipov, do spolnih fantazij, izkušenj s homoseksualnostjo in samozadovoljevanjem in ob koncu spoznanja o tem, kaj je več od "preskromnega zaupanja" oziroma "preplitkega prijateljstva" ki ju Rok čuti do ljubke deklice. Nič drugega kot ljubezen! In kaj vse ljubezen ni, kot mu pojasni deklica iz družbe. Petek in vsi drugi dnevi pa postanejo nedelje tudi zaradi vzajemnega čustva.

Vitan Mal si je za dogajanje svoje zadnje pripovedi, ki jo je z ilustracijami dopolnil akademski slikar Rudi Skočir, torej izbral Slovensko primorje, za akterje pa šestošolce na pragu pubertete. Prepad med realno percepcijo dvanajstletnika in vsem tistim, kar jim pisatelj nalaga v zvezi s spolnostjo, pa je več kot očiten, mestoma nemotiviran, če ne celo neumesten. Roku na primer po eni strani vdahne povsem otroški značaj sočutnega, občutljivega, hitro cmeravega, telesno še precej nerazvitega fantiča po drugi strani pa ga z lahkoto vtakne v kopališko kabino, kjer ob misli na deklico s prijateljem masturbira. Tudi njihov jezik je tu in tam okoren in nerealen. Družinsko okolje otrok pisatelj v zgodbi skorajda povsem zanemari, kot da so vsi tako kot problematični Evgen od jutra do večera prepuščeni sami sebi. Starejšega Rokovega brata imamo nemara priložnost spoznati zgolj zato, ker do skrajnosti tipizirano dopolnjuje omenjeni svet spolnosti. In tudi če zanemarimo starostno prehitevanje spolnega samozavedanja, nas preobrat v zgodbi - Rokovo spoznanje ljubezni - še ne more prepričati, da bi se nad knjigo navdušili, saj ni uravnotežen s preostalim dogajanjem, ki prevladuje in zasenči tisto kar bi v resnici moralo izzveneti v končno sporočilo. Prav tu pa se zbudi bojazen: bo knjiga Nedelje nekega poletja za mlade bralce res leposlovna literatura o tem, kaj ljubezen je, ali pa bo "popularna pornografska" literatura za višjo stopnjo osnovnošolcev? Z večjim čutom za poglobljeno psihologizacijo likov in obravnavo tako občutljivega področja bi bil Malov poskus lahko dragocen in hvalevreden izziv, tako pa ostaja nedodelana literatura s prevelikimi ambicijami.

MARJANA LAVRIČ

 

Med drugim televizijskim dnevnikom se je Rok izgovoril na svojo zaspanost. Toliko da ga ni pobralo od zdehanja. Voščil je staršem lahko noč. Namesto da bi jo mahnil v sobo, se je splazil v vežo, kjer je skoraj neslišno odklenil Evgenu vrata. Nalašč sta izvedla akcijo na skrivaj. Rokova mama najbrž ne bi nasprotovala Evgenovemu prenočevanju, hotela pa bi vedeti, zakaj in čemu. Potem bi Roka opozorila, naj ne bo preveč zaupljiv do Evgena, saj fant ne pozna prave vzgoje in bi ga lahko napeljal na kakšne neumnosti... Skratka, z vednostjo staršev bi vso stvar samo otežila... V sobi je Rok zlezel v pižamo. Bratovo posteljo sta pustila pri miru. "Nočem, da bi se moj pametni brat usajal!" Evgen je zbrcal z nog kopalke in pripomnil, da je doma vajen spati gol. "Če te moti, povej," je bil vljuden. Roku je bilo vseeno. Ni se sramoval svoje golote, čemu bi se potem prijateljeve! Pod rjuho se je Evgenu razvezal jezik. Nič več se ni vračal k izbruhu svojega morebitnega novega očima. Ta se je najbrž zdaj prepiral z njegovo materjo, kako je kriv sinovega pobega... Bolj od domačih problemov ga je skrbelo, če jim bo uspelo nabrati dovolj denarja za izpolnitev načrtov. Mogoče bi morali v vse skupaj vpreči tudi odrasle? Seveda tiste, ki imajo zanje vsaj malo posluha. "Mogoče bi se nas usmilil Vidakovičev Mile?" "Mile?" je Rok prvič zaslišal za to ime. "To je tisti, o katerem sem ti pravil lansko leto," ga je skušal spomniti Evgen. Neuspešno. "Si pa res pozabljiv... Hodil je z mojo mamo. Z menoj je bil ves čas prijazen, da ne rečem sladak. Ko sva bila enkrat sama, me je povabil za mizo. Hotel je, da mu sedem v naročje..." Zdaj se je Rok spomnil fantove pripovedi. Na soline je prišel precej razburjen. Rekel je, da ga je neki dedec otipaval. Najprej ga je hvalil, kako je lepo ogorel od sonca, potem pa mu je segel za kopalke. Obljubil mu je tristo tolarjev če se mu pusti božati. "Ja, zdaj se spomnim," je rekel Rok. "Ušel si mu..." Evgen se je skrivnostno nasmehnil in odkimal. "Bil sem radoveden, kaj hoče od mene. Tako lepo je znal božati. Segel mi je pod kopalke, takrat pa je začel sopsti kot lokomotiva. S tako silo me je zagrabil, da me je zabolelo po vsem telesu. Šele potem sem ušel. Zvečer sem našel pod blazino tri stotake, njega pa ni bilo več. Mama, ki ni vedela za kaj gre, je pretakala solze..." "Takrat si rekel, da si mu takoj pobegnil," se je Rok spominjal prijateljeve pripovedi. "Že mogoče... Bal sem se, da bi me imel za toplega bratca." "Pa ti je bilo res lepo? Mislim na začetku?" je vprašal svetlolasec. Evgen ni odgovoril. Zato pa se je začela tresti postelja. Rok je pomislil na potres. Pred očmi so se mu zvrstili prizori rušenja zidov in strešnih tramov. Kazali so jih na televiziji... Že je videl, kako reševalci vlačijo izpod ruševin njegovo in Evgenovo truplo... Srce mu je začelo hitreje utripati. Ampak potres ne traja tako dolgo! Tudi stene ne škripljejo in svetilka na stropu miruje! Očka in mama v sosednjem prostoru nista dvignila panike - torej se trese samo postelja. Z levico se je dokopal do toplega prijateljevega telesa. Zadel je ob njegovo otrdelo stebelce in takoj vedel, za kaj gre. "Bova skupaj?" je vprašal Evgen. Mislil je na ponovitev tistega, kar sta počela v kabini mestnega kopališča. Roku tokrat ni bilo do igračkanja. Psihično se je pripravil na spanec... "Se mi ne ljubi," je odgovoril. "Kakor želiš," se je vdal Evgen.