Sprenevedanje o Angelih Braneta Mozetiča

Kako lahko prideš do esence ljubezni? Le tako, da jo fizično izničiš ali pa jo negiraš. Če storiš slednje, prideš do eteričnega larpurlartizma, ki je umrl zaradi jetike in sifilisa s poslednjimi neoromantiki in je z zagledanostjo v sanjske podobe zafrustriral s spolno slo nabite generacije mladostnikov ter v njih zadušil zdravo animaličnost, ki je postala greh in hkrati mik. Brane Mozetič je izbral prvo pot. Dosledno in skrajno. Šele ko je nabesedil vse, kar se zaradi ljubezni telesnega da, ali pa igre le-te početi, je ostala nenapisana, a do skrajnih meja opisana ljubezen v absolutnem pomenu. Kot nekaj, kar je v svoji vsakdanji banalnosti nedosegljivo in prav zato absolutno, ter penetracijo, ki je zgolj sla. In sla biva le zato, da se poteši in mine. Ljubezen pa ostane, tudi če se fizično izniči. Fizična smrt je celo nuja, da se pokaže esenca ljubezni v vsej svoji luči, vsemu, čemur se reče življenje navkljub. V vsej svoji nežnosti in krutosti, posedovanju in razdajanju. Ko telo ni zgolj objekt, temveč orodje in pot. Na zadnji strani knjige se nujno vprašaš, če si do zdaj že sploh ljubil. Če v sebi nosiš dovolj poguma za to nerazsodno čustvo, iz katerega se rojeva in umira ta svet. In svet je vse, kar se zgodi. Ne bi bil tak, če se ne bi zgodili Mozetičevi Angeli.

Menim, da umetnost to ni, če ni katarzična. In toliko bolj je umetniška, kolikor bolj je katarza nemogoča. In Angeli so nam pokazali, da katarze v ljubezni ni. Je le čas in transformacija v nekaj, kar se, kljub želji, ni nikoli končalo. Preprosto zato, ker je zmanjkalo strani v knjigi in ker rešitve ni. In čeprav avtor v odlomku, ki sem vam ga izbral, osebno zanika katarzo zaradi spolne usmerjenosti in le-to prekletstvo nalaga partnerju, ker naj bi ga avtor intelektualno prerastel, imam občutek, da gre tudi za bivanjsko katarzo, ki je zaradi staršev, kot pravi, prav tako za vedno neočiščena in je prekletstvo, ki ga emocionalno ni mogoče nikoli preseči. Morda pa le jaz, kot ljubitelj nasprotnega spola, vidim tako in to za homoseksualce ne obstaja ali pa je greh.

Ker menim, da pišem za pravo populacijo, mi same zgodbe verjetno ni potrebno predstavljati. Je pa spretno in odlično napisana zgodba, ki se lahko prilega širnemu spektru bralstva. Bere se lahko kot kriminalna zgodba ali erotični roman. Predvsem, pa sem jo osebno doživel kot čudovito ljubezensko zgodbo, saj nisem bil obremenjen z erotiko, ki bi v meni, drugače stimuliranem, budila slo. In ta te zna zadržati, da ne stopiš skozi naslednja vrata, v dimenzije romana, ki sem jih opisal na začetku.

Zgradba romana je izredno spretno zastavljena in zaokrožena celota. Občutek imam le, da se Mozetič ni poglobil v del zgodbe, ki ga predstavlja 'izpraševalka', ki postaja skozi roman vse bolj sogovornica. Kajti namenil ji je arhetipsko izrabljen primer odnosa med moškim in žensko v zakonu, ki se prav tako konča z ubojem. Vendar ne v imenu in zaradi ljubezni, temveč svobode. Morda pa je bilo to namerno in za šalo, ter malo zares, sprejemam to kot diskriminacijo 'različnospolno' usmerjenih.

Knjiga je avtobiografija, ker drugače ne bi bila taka, kot je, in ni, ker kot takšna ne bi mogla nastati. Konec koncev pa za neopravljive to sploh ni pomembno. To je popolna ljubezenska zgodba, ki jo morate prebrati. Vesel sem, ker verjamem v absolutnost in hkrati subjektivnost ljubezni. Tako lahko upam, da bom še kdaj dočakal roman, ki bo segel tako globoko in odšel tako daleč, da nas bo do obisti prestrašil s spoznanjem: če ljubiš, ni rešitve in ne vrnitve.

TOMAŽ LETNAR

Neko noč sva se peljala skozi park, v katerem so se zbirali pedri. V katerem je on tolikokrat postaval, da bi koga našel, da bi se s  kom poseksal. Ali kar tako, ali za denar, kako ugodnost, ali zato, da bi se hvalil... Nič koliko razlogov. Ali izgovorov. In postal je strašno nestrpen. Motilo ga je to mesto. Ali kot slab spomin, ali pa tudi kot rajc. To grmovje se mi je prikazalo kot podoba neke mladosti, h kateri se človek kar naprej rad vrača. Kot da bi rad ostal mlad. In kot nek iluzoren, nestvaren svet, ki je včasih sicer grob, pa vendar tako neobvezujoč. Sem so zašli tipi, ki so bili v vsakdanjem, dnevnem življenju pavsem normalni, kot so oni temu rekli. Sploh niso bili pedri ali geji. Lahko da so imeti družine, ali pa so bili pač samski. Nič več. Ponoči pa so se zapodili med sence, ki so vselej nekaj nerealnega, sanjskega, in se predajali seksu s tipi. Niso kaj dosti govorili, sploh pa ne o tem. Morda se niso niti poljubljali, saj bi to pomenilo, da imajo rddi moške. Edino mesto njihovega zanimanja je bilo med nogami. Drkali so se, najpogosteje kar tam, v temi. Morda so kdaj tudi fukali. To je bilo njihovo skrito življenje. Ki so se ga po eni strani sramovali, po drugi pa jih je zaradi tajanstvenosti vedno znova privlačilo. Tudi zaradi nevarnosti. Bilo je drugačno od vsakdanjega enoličnega življenja, ki jih je dolgočasilo. Pa čeprav je bil ta dolgčas predvsem v njihovih glavah in so biti ti nočni izleti samo mašila. Mašila, ki so se jih seveda spet naveličali, pa hlastali po novih. Po novih tipih, po novih mestih, po novih parkih, vedno po nečem novem, ki naj bi jih rešilo pred lastno praznino. In Jan ni bil kaj dosti drugačen.Tako tavanje in postavanje, čakanje na novosti, je bilo dosti lažje kot pa dnevno spopadanje s čustvi, z obveznostmi, z mano ali s kom drugim. Tam je lahko nekako lebdel nad tlemi, se predajal varljivim podobam in sanjal, kako je poželjiv, zanimiv, zabaven, postaven, lep, kako je vendar brez problemov, kako mu je vendar lepo... čeprav je bila resnica daleč od tega, morda na povsem nasprotnem koncu. Še huje, njegovo nelagodje, ko je tako gledal v temo, z grozo in z nostalgijo obenem, me je spomnilo na štorije, ki so mu kdaj ušle. Na tisto skrčenje človeka na golo telo, ali samo na mednožje, ki ga obdeluje kak tujec, povsem neznano bitje, ti pa si tam objekt, zavržen pes, ničvredna kurba, ker si res umazan, ker te natepava v rit, ker si nisi zaslužil nič drugega, ker si slab, ker si peder, kar je nekaj najbolj umazanega na svetu in sam sebe sovražiš in zaničuješ vse pedre in kolneš svoje starše, ker so te takega rodili, in bi najraje tam stal, da te pofuka cela četa, ker za nič drugega nisi, kot da se plaziš v temi, valjaš po blatu, da te suvajo in če imaš srečo še pretepeio kaki pretepači, ki so se prišli v temo znašat nad pedri. Velika kazen. Ki si jo sam zadajaš. Vse to je bilo v tej grozi in v tej nostalgiji. In jaz nisem nič štel. Ker sem bil samo peder. Tako kot on. In sem bil prav tako umazan. Še huje, celo rad sem imel tipa, tega še skrival nisem, torej sem bil najbolj umazan med vsemi. In moje telo ni bilo za nič drugega, kot da se ga tepe, brca, preklinja, fuka, niti s kurci ne, pač pa s palicami, steklenicami, pištolami... In če sem ga pobožal, se je zdrznil. Kajti to je bilo posvečeno mesto, kjer ni bilo mesta za pederska čustva, Tu je bil peder kletvica. Najhujša, zadnja. Vedel sem, da ne sodim tja. In da tu niti ni prostora zame. Jan je ta prostor izgubil. Zaradi virusa. Pa tudi zaradi mene. In verjetno me je tudi zaradi tega rahlo sovražil. Drugih razlogov za sovraštvo je bilo cel kup. Od odvisnosti do občutkov manj- ali kar ničvrednosti. In sovražil me je vedno bolj. To je bilo očitno. Če se je sprva bal, da se okužim, mu je počasi postajalo vseeno, potem pa si je to na skrivaj celo želel. Ker bi me tako spravil na nič. Postal bi mu enak. Tako si je vsaj mislil. V prah bi me zmlel. Kot on bi se sušil. Kot on bi bil izključen. Preklet. In ni računal, da si sam tega ne delam. Da se nisem preklel kot peder. Kot se je recimo on. In da se tudi v tem primeru ne bi. Da bi se njegove želje nekako izjalovile. In da bom svetil, tudi če me utopi v blatu. Mogoče je kaj takega celo slutil. In tudi zato me je sovražil. Blazno, a potajeno. Njegov odnos do mene je bil povsem zmešan. In s časom je postajal tak vedno bolj.

REVOLVER, revija za kulturna in politična vprašanja (revija s homoerotičnim nabojem). ISSN 1318-2668. Založnik: šKUC, Kersnikova 4, Ljubljana. Odgovorni urednik: Brane Mozetič. Sourednica: Suzana Tratnik. Naslov uredništva: Revolver, Kersnikova 4, 1000 Ljubljana.
© Revolver, 1997. Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov revije je dovoljen samo s pismenim privoljenjem založnika.
Objava piscev, fotografov, modelov, reklamerjev ali drugih oseb in organizacij ne izpričuje njihove seksualne usmerjenosti.