Morala bi se veseliti z njo. Takrat, ko je odšla in zdaj, ko je odhajala od nje. A ni mogla, kar zapeklo jo je, tam pri srcu. Kakor da bi se nož ostro podrsal po utripajoči mehkobi. Obstala je kot vkopana, le solze so ji pronicale iz oči, ko je videla, s kakšno neučakanostjo je Zila pograbila torbo. Zazdela se ji je tako daleč, da je ni hotela pogledati v obraz. Požrla je solze skozi oči in rahlo privzdignila roko, češ, pojdi, jaz ne morem več, ne premagam več te ljubezni. Zila je začela nerazumljivo momljati, a Olja je samo zaznala, kako je obrnila glavo, da so ji dolgi lasje neenakomerno popadali po ramenih. Vedela je, da Zili ni vseeno, da ji je vsaj malo žal, a bilo je predaleč in preboleče nazaj, da bi lahko nadaljevali tam, kjer sploh nista končali. Privzdignila je glavo v pozdrav in stopila na vlak. Olja je stisnila ozeble roke od strahu v pest in se odpravila proti mestu. Še vedno jo je skelelo pri srcu, še vedno je čutila, kako se nož vztrajno brusi ob njene rdeče razbijanje. Ni vse tako lepo, kot se zdi, si je zatrjevala. Utapljala se je v množici, kjer ni nikogar videla, samo Zilin obraz se ji je vedno znova bliskal pred očmi. Prej si je ni upala vprašati, zakaj je hotela videti njo, Oljo, zdaj pa se je bala poiskati odgovor sama pri sebi. Nenadoma je začutila v sebi še nekoga, kako se oživlja. Mogoče je to tista ženska, ki jo vsak dan znova zagledam v ogledalu in onemim, si je poskušala razložiti ta nenaden prihod. To je njena igra, ne moja, se je hotela potolažiti, zato je stopila do izložbe in se zazrla vanjo. Bil je bel, srepeč pogled, ki je kar grozil iz zaprašenega stekla...

Pogledala je Zilo, ki je končno odprla oči po večurnem mižanju, se udobno namestila, se zavozljala med njene noge s svojimi in ji omenila sanje. Ona pa se je samo lahno sklonila nadnjo in jo vlažno poljubila na ustnice, kot da bi že vedela zanje. Kot da bi slišala rjuhe jokati od sreče, se ji je še bolj zameglilo od nenapovedane strasti. Prijela jo je z obema rokama za boke in jo začela nežno gladiti po stegnih. Tisto mehkobno vmes je kar samo vabilo in se vonjalo od odprtosti. Zila je položila roko na puhtečo, brbotajočo sredino in se ji še siloviteje prisesljala na jezik. Olja se je ulegla na hrbet in Zila se je zakopala med njene sočne vrelce. Srkala je s celim obrazom, kot da bi hlastala za zrakom na dnu morske gladine. Olja jo je božala po laseh in njun ples je postajal vedno bolj ritmičen, požrten, vase srkajoč. Olja se je premikala vedno hitreje, tako zaneseno, z občutkom veslanja na morski gladini in zraven hropela z glasom lačne živali. In bili sta lačni, resnično lačni ljubljenja, dotikanja, drgnjenja... Zila se je potapljala v to prgišče naslade in vonjala izcedke poslane njej. Olja je prišla do vrhunca in se stresala v krčih. Je bilo to njuno slovo ali samo Zilin zmagoviti odhod? Zila še je dokopala do njenega vratu in ga začela ljubkovati. Pod njenim popkom pa je kar klicalo, naraščalo v izbruh in klicalo po nežnih ustnicah. Oljo je, kot bi, mignil, zajel val Ziline želje, zato je položila roko na vročično kipenje in ga začela dražiti s svojimi premiki. Vedno bližje se je približevala jezercu, zdaj že vrelemu, nedotaknjenemu, hlastajočemu... S svojimi prsti je igrala kot po klavirskih tipkah, zanesljivo, ubrano, iščoč pravo melodijo. Zila je zaprla oči in se prepuščala njuni giasbi, nevidni, a slišni znotraj njiju. Našobila je ustnice v poljub in vsa željna čakala, pričakovala, spuščala komaj slišne kcike ugodja, ovite v zadovoljno omamo. Sunkovito je trznila z boki in globoko izdihnila, ko jo je zajel val naslade, izliva, ki jo je oplazil po vsem telesu. Olja se je povabila na njene ustnice in jih polj.ubljala, se zagrebla vanje s svojimi, zraven pa je vseskozi čutila vroče in mokro telo, prepojeno s tekočinami. Zdaj, zdaj bo konec, je v mislih tarnala sama pri sebi. Čutila je, da je bilo to njuno zadnje ljubljenje, kar jima bo ostalo skupnega. Zaprla je oči in si poskušala vklesati ta spomin vase, da ga bo lahko za vedno izrabljala v svojih mislih.

Darina