Poletni dan se bliža koncu, ura je primerna za obisk postelje, vendar pa le v prijetni družbi prijatelja. Za osamljeno poležavanje in spanec je še prezgodaj. Zunaj je temno, le snop žarkov iz mojega okna riše podobe na drevesih, ki stojijo bližje hiši. To mi daje občutek topline in neke domačnosti. Kot da bi bil sam v svojem svetu, sam in osamljen. Edino družbo mi delajo spomini, ki so še vedno sveži, vendar pa bledijo iz dneva v dan. Vedno manj jih še ostane v meni. Vedno več pa se jih umakne tekočim dogodkom brez pomena, dogodkom brez čustev. Tako ostane v moji glavi samo delček vsega, samo še kakšna beseda, pogled na del telesa, ali pa samo še vonj. Njegov vonj. Nikoli ga ne bom pozabil. Že ko sem ga samo povohal, so se mi naježile dlake po celem telesu, ko pa sem začutil njegovo sapo na mojem vratu, se mi je zmešalo. Bil sem in sem še ves njegov.

Spoznala sva se nenačrtovano in brez kakšnih dramatičnih dogodkov. Bil je bolnik na enem od oddelkov Kliničnega centra, jaz pa sem med drugim veliko časa preživel ob njegovi postelji kot dijak pri opravljanju svoje prakse. Opazil sem ga že takoj prvi dan med jutranjim obhodom sob. Prišel sem do njegove postelje in se zastrmel v list, ki je bil obešen na njej. "Peter. Hm, lepo ime," sem si mislil in pogledal proti njemu. Spogledal sem se z njegovimi modrimi očmi, ki so strmele vame skozi pramen svetlih na čelo padajočih las. Bil je lep. Droben, še čisto otroški. Ležal je na postelji, pokrit s prevleko, izpod katere je gledal del njegove noge. Od daleč sem slišal sestro, ki je pripovedovala vse stvari, ki so bile povezane z njim. Njegova poškodba, operacija in šport, pri katerem se je poškodoval.

Ko sem slišal slednje, sem ga hudomušno pogledal in rekel: "A, snowboard?!"

Medlo se mi je nasmehnil in nič drugega. Tekom dneva sem velikokrat prišel k njemu v sobo, samo da bi ga videl in nič drugega. Čez čas sva se pričela pogovarjati in začel sem dobivati od njega podatke, ki sem si jih v trenutku zapomnil. Vse o njem me je zanimalo, pa čeprav bi bilo to za koga drugega nepomembna malenkost. Vedno več sva si zaupala in vedno več časa sva bila skupaj. Bilo je prelepo, vendar pa so dnevi tekli dalje in fant je bil iz dneva v dan živahnejši in bolj zdrav. Nato pa je napočil čas odpusta in ni ga bilo več. V zadnjem trenutku sem od njega dobil njegovo telefonsko številko in obenem povabilo v kino. V meni je takoj nekaj vzplamtelo in ponovno začelo živeti dalje. Upanje in obenem ljubezen, ki je vzklila tako hitro in tako močno. Zanjo je bilo potrebnih samo nekaj dni, lahko pa bi celo rekel, da je bil usoden že samo tisti prvi pogled.

Ko sem naslednji dan stopil k telefonu in zavrtel njegovo telefonsko številko, me je stiskalo v prsih, še huje pa je bilo ponovno se z njim pogovarjati v čisto drugačnih okoliščinah, kot sva jih bila vajena prej. Bilo je drugače, vendar pa vseeno lepo. Skupaj sva šla v kino gledat film Ko jagenjčki obmolknejo in se zabavala. Nič bistvenega se ni dogajalo, pa čeprav sem jaz želel več, vsaj stisk roke, poljub... Dobil pa sem le bežne dotike noge ter dolg pogled, ki je obljubljal ogromno. Vsekakor pa je najino druženje minilo prehitro, saj sem hotel biti z njim večno. Slovo od njega me je namreč ponovno pahnilo v samoto mojega doma. V monotonijo bednega življenja ter v hrepenenje po ljubezni.

Videvala sva se enkrat na teden in sicer ob petkih popoldne in si ogledala vse filme, ki so bili na voljo. Vsak obisk kina naju je bolj zbližal, jaz pa sem bil vedno bolj zaljubljen vanj. Sčasoma sva prišla tako daleč, da sva obisk kina končala pri njem doma, kjer sva se zabavala v njegovi sobi, se premetavala po postelji, se grabila za mednožje ter si pihala v usta, tako da sva imela ustnice čisto blizu skupaj. Ločila jih je le najina sapa ter vonj po njem. Blazno sem užival v dotikanju njegovega potnega telesa, ki je tako lepo dišalo. Roke je imel vedno tako prijetno tople in vlažne te zmožne odpiranja moje zadrge, še bolj pa svoje. In ni nama preostalo drugega, kot da sva nekega dne končala na tleh njegove dnevne sobe, s hlačami preko kolen. Opazoval sem njegovega in si predstavljal, kako ga prijemam s svojimi prsti, ga drgnem ob svoje telo ter mu gledam v njegove prelepe oči. Vendar pa takrat tega nisem naredil, pač pa sem se sklonil nanj in z usti objel njegov uhelj in ga pričel nežno ljubkovati. Bilo mu je prijetno, tako da sva naslednji petek šla še dlje in nato še dlje. Lepega dne sva tako ležala na postelji njegovih staršev in se ponovno nekaj prerivala ter z dotiki vzburjala drug drugega in drug drugemu s telesa trgala obleko. Ob tem sva se grizljala, se božala in srkala vse tako pridobljene občutke vase. Šele sedaj mi je jasno, da sva se bala prehitrega konca in sva vse stvari shranjevala za spomine. Vendar pa je bilo tokrat drugače. V zagonu sem mu rekel, da ga bom enostavno "dal dol" in rekel je, da naj ga kar. Z obrazom sem se približal njegovemu in pogledal proti njegovim ustnicam. Ponovno sem čutil njegovo sapo na svojem obrazu ter okamenel. Enostavno sem užival v tem trenutku, ki je bil prelep. Vedel sem namreč, da mi je to prelepo bitje na razpolago. Trenutek je trajal večno, vendar pa je bil zanj predolg. Prekinil ga je on, saj se je izvil iz mojega objema in me obtožujoče in razočarano pogledal. Razumel sem vsebino tega pogleda, s katerim je hotel povedati eno. Da ga nočem. Vendar pa sploh ni bilo tako. Hotel sem ga namreč imeti, vendar pa si ga nisem upal vzeti. Bil je preveč popoln.

Vso zadevo je potem dokončal sam, z lastnimi rokami in to pred mojimi očmi. Jaz pa sem se oblekel in odšel proti glavni postaji. Ko sem tako sedel na vlaku proti Kamniku, sem skrivoma vohal svojo roko, na kateri je bila še vedno njegova prijetno dišeča slina. Bil sem še vedno ves njegov, vendar pa sem se zavedal, da sem ga ravno ta dan izgubil. In še res je bilo. Najini petki so bili vedno redkejši, na koncu pa je ostalo samo še pri telefonskih pogovorih, ki pa so tudi bili samo še ena sama muka. Med nama je bilo namreč toliko stvari nerešenih, toliko besed neizgovorjenih ter toliko čustev in želja neizživetih, da enostavno nisva več mogla vsega prenašati. Šla sva vsak svojo pot, pot življenja, ki naju je za trenutek približala drug drugemu ter naju hip zatem ponovno ločila. Pogosto vzamem slušalko v roko in zavrtim njegovo telefonsko številko. Telefon na drugi strani pa le zvoni in zvoni. Ko pa se kdo oglasi, nimam besed, da bi kaj rekel. Vendar pa sem si enkrat le drznil in začel še enega od mnogih pogovorov z njim, a to ni bil več moj mali Peter, pač pa čisto drug človek, ki ga več ne poznam. Čas naju je pohodil, jaz pa še vedno lovim neizpolnjene želje ter spomine, ki mi polzijo skozi prste. Še vedno ga namreč ljubim in verjetno ga vedno bom, saj je bil moj prvi fant, ki sem ga resnično ljubil in ga ljubim še sedaj.
 
 

Brane K.