Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij.

Po kratkotrajnem študiju filma v Bruslju je pustila fakulteto, da je leta 1968 posnela anarhistični kratki film Saute ma ville in se na [...]]]> Prevedla: Jedrt Maležič
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda (175), Ljubljana, 2025

Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij.

Po kratkotrajnem študiju filma v Bruslju je pustila fakulteto, da je leta 1968 posnela anarhistični kratki film Saute ma ville in se na kratko preselila v New York. Njeno najbolj znano delo je avantgardna klasika, film Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975), s katerim je na festivalu v Cannesu prodrla na mednarodno prizorišče. Film natančno prikazuje podrobnosti vsakdanjega življenja ovdovele matere in je v filmskem svetu obveljal za izjemno vplivnega, za nekatere je celo eden najboljših filmov v filmski zgodovini. Režiserka se v svojih delih ukvarja z življenjem žensk, z odnosi med materjo in hčerko, s seksualnostjo, z lezbištvom in z žensko identiteto.

Chantal Akerman se je vse življenje borila z depresijo in z bipolarno motnjo, globoko pa jo je prizadela smrt matere Natalie (1927–2014). Leto in pol po materini smrti se je pri starosti 65 let odločila končati svoje življenje.

Knjiga Moja mama se smeje, napisana leta 2013, v slovnično povsem preprostih stavkih riše avtoportret ob svoji obnemogli mami, ob razhodu z nasilno partnerko in ob maminem (ne)sprejemanju istospolne usmerjenosti. Ob skrbi za mamo prvoosebna pripovedovalka svoja istospolna razmerja »preseli« v misli, saj o njih z mamo ne more razpravljati. Po eni strani tako besedilo opisuje težko izkušnjo globokega in hkrati nemogočega slovesa in maminih frustracij ob telesni nezmožnosti, po drugi strani pa prinaša inventuro umetničinega zasebnega in partnerskega življenja. Knjiga kakor v kontemplacijo ponuja tudi fotografije iz avtoričinih filmskih del, pri čemer neusmiljeno popisuje boleče detajle minulih razmerij in trenutnega vsakdanjika z bolno mamo. Besedilo se bere kot avtobiografsko, obenem pa Akerman s strogo disciplino pisanja ustvari refleksijo bližnjih odnosov, s katero se zlahka poistovetimo.

Jedrt Maležič (1979) je književna prevajalka in pisateljica. Prevaja iz francoščine in angleščine. Za prevod druge knjige iz trilogije Vernon Subutex avtorice Virginie Despentes je leta 2024 prejela Nodierovo nagrado.

SPLETNI NAKUP

Bjørn Rasmussen (1983) je ključna osebnost v sodobni danski poeziji, vzor mlajšim generacijam pesnikov. Piše tudi prozo, zaslovel pa je prav s prvencem, ki je pred nami. V romanu prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Bjørn, živi na jahalni šoli (kot je živel tudi avtor) na zahodu Danske, z [...]]]> Prevedel: Darko Čuden
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda (176), Ljubljana, 2025

Bjørn Rasmussen (1983) je ključna osebnost v sodobni danski poeziji, vzor mlajšim generacijam pesnikov. Piše tudi prozo, zaslovel pa je prav s prvencem, ki je pred nami. V romanu prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Bjørn, živi na jahalni šoli (kot je živel tudi avtor) na zahodu Danske, z bratoma in depresivno materjo. Bori se s prikrito istospolno usmerjenostjo in z destruktivnimi mislimi. Odnos med starejšim jahalnim trenerjem in Bjørnom temelji na zapleteni pogodbi, in Bjørn vnaša vanj mazohistične poteze. Zato je težko reči, ali je to prava zaljubljenost. Ali je zaljubljen trener, ostaja v romanu odprto, Bjørnova zaljubljenost pa je ambivalentna: izmenično ljubi in sovraži. Iz sovraštva se rojeva maščevanje učitelju in na koncu tudi sebi. Bjørna spremljamo kot otroka, mladeniča in odraslega. Pripoved je zmes avtobiografskih elementov in čiste fikcije. Prepojena je s fizičnim in z duševnim podrejanjem. Je potovanje skozi pokrajino telesa, zaznavanj in občutij. Rasmussnov jezik je izzivalen, pogosto hodi po rezilu britvice. Avtor je znan tudi po tem, da si »izposoja« stavke, misli, citate drugih pesnikov in pisateljev, ki pa jih tako preoblikuje, izkrivlja, sprevrača, da zvenijo kot njegov izmislek. V neki danski kritiki beremo, da če je jezik orodje, potem je avtorjev kot motorna žaga v živem gozdu. Bjørn Rasmussen je leta 2016 za to delo prejel nagrado Evropske unije za literaturo.

Darko Čuden prevaja v glavnem iz danščine in norveščine, manj iz švedščine, edini v Sloveniji tudi iz ferščine. Poleg številnih romanov je prevajal tudi za gledališča, med drugim Ibsna in Strindberga.

SPLETNI NAKUP

Zakaj so Tinca klicali Punček, kdo je najhitreje tekel in koga je v visokem snegu našel Tar? Pripoved o tem, kako se postaviti zase, si izbrati prave prijatelje in na koncu zmagati.

Spletni nakup

Valentijn Hoogenkamp (1986), nizozemski multidisciplinarni umetnik, v svojem delu spretno prepleta literaturo, vizualno umetnost, gledališče in glasbo ter se posveča zlasti raziskovanju človekove identitete in intime. Njegovi pesniški nastopi in drzni performansi na uglednih domačih in mednarodnih odrih so vsakokrat vzbudili veliko pozornost, nizozemsko gledališče je [...]]]> Prevedla: Mateja Seliškar Kenda
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2025

Valentijn Hoogenkamp (1986), nizozemski multidisciplinarni umetnik, v svojem delu spretno prepleta literaturo, vizualno umetnost, gledališče in glasbo ter se posveča zlasti raziskovanju človekove identitete in intime. Njegovi pesniški nastopi in drzni performansi na uglednih domačih in mednarodnih odrih so vsakokrat vzbudili veliko pozornost, nizozemsko gledališče je med drugim zastopal na festivalih Women Playwrights International v Stockholmu in Interplay Europe v Madridu, za svoje ustvarjanje pa je prejel že številne nagrade doma in v tujini.

Leta 2021 je presenetil z romanesknim prvencem Čaščenje Louisa Clausa (Het aanbidden van Louis Claus), ki mu je prinesel nominacijo za nagrado Anton Wachter za najboljši knjižni prvenec. Roman, ki se ukvarja z odraščanjem, žalovanjem in izgubo, je bralce in kritike osvojil ne le s samo tematiko, temveč tudi z razgibanim, liričnim slogom. Avtor to pripovedno držo ohranja tudi v avtobiografskem poetičnem eseju  Antiboy (2022), ki pa se loteva kompleksnejše teme in se dogaja na zapletenem presečišču med spolom in spolno usmerjenostjo, spolnimi vlogami in medčloveškimi odnosi. Valentijn se po preventivni mastektomiji namreč odloči za vmesno spolno identiteto, ki se mu zdi naravnejša, in iskreno spregovori o trenjih, ki so tej radikalni odločitvi sledila v odnosih z zdravniki, s prijatelji, z družino in z ljubimci. Tudi v tem delu sta temi izgube in žalovanja v središču, vendar ju preglasi posameznikovo hrepenenje po popolni svobodi v izbiri lastne identitete, ki daje junaku moč, da sčasoma poskusi obnoviti odnose z bližnjimi. Pripoved o sprejemanju nove, a junakove resničnejše identitete, je pretresljiva; med odlikami Hoogenkampovega pisanja je treba izpostaviti zlasti psihološko kompleksnost junakov in odnosov med njimi ter dejstvo, da se avtorju uspe ogniti vsakršni sentimentalnosti.

Mateja Seliškar Kenda je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti, francoščine in nizozemščine ter doktorirala z disertacijo o nizozemski in flamski avantgardistični poeziji. Prevaja nizozemsko in francosko poezijo, prozo in dramatiko za odrasle in mladino.

Spletni nakup

Anna Lidia Vega Serova (1968, Leningrad) je kubanska slikarka, pesnica, pisateljica in prevajalka. Objavila je šest zbirk kratke proze, štiri romane in tri pesniške zbirke. Njena dela so bila prevedena v številne tuje jezike, zanje pa je prejela veliko nagrad doma in po svetu, med drugim prestižno [...]]]> Prevedla: Sara Virk
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Anna Lidia Vega Serova (1968, Leningrad) je kubanska slikarka, pesnica, pisateljica in prevajalka. Objavila je šest zbirk kratke proze, štiri romane in tri pesniške zbirke. Njena dela so bila prevedena v številne tuje jezike, zanje pa je prejela veliko nagrad doma in po svetu, med drugim prestižno odlikovanje kubanskega kulturnega ministrstva »Distinción por la Cultura Cubana«. Živi in ustvarja v Havani.

Antološka zbirka Tribade brez plemena, ki združuje osemnajst kratkih zgodb iz avtoričinih različnih ustvarjalnih obdobij, predstavlja lep sprehod po njenem kratkoproznem opusu. Rdeča nit teh oblikovno dokaj raznolikih besedil so junakinje (in antijunakinje) v različnih življenjskih legah, ki se borijo za svoj prostor pod soncem, in se srečujejo s samoto, z nezadovoljstvom, izkoriščanjem in z drugimi izzivi. Spoznavamo vse od ponosnih lezbijk s številnimi ljubimkami, preko žensk, ki le občasno tkejo platonska ali erotična prijateljstva z drugimi predstavnicami svojega spola, pa vse do transspolnih oseb. Tako imajo te zgodbe precej raznovrstne poudarke, ki se gibljejo skozi prikazovanje kompleksnosti in nestanovitnosti medčloveških odnosov, družbeno ekonomskih vplivov na življenje slehernic ter navsezadnje gole, resnično gole telesnosti … Zaradi nazornih in brezkompromisnih opisov so avtorico primerjali z znamenitima piscema Charlesom Bukowskim in Raymondom Carverjem. Kljub temu da v skladu s svojim rusko-kubanskim poreklom dogajanje umešča na območje svojih dveh domovin, zlasti trenutne, so to zgodbe z močno univerzalno noto, ki nagovarjajo (in tako rekoč zadevajo) bralstvo po vsem svetu.

Sara Virk (1986, Ljubljana) je književna prevajalka, ki je na tem področju prejela dve vidnejši lovoriki: priznanje »esAsi« za mlade prevajalce, ter nagrado Radojke Vrančič iz rok Društva slovenskih književnih prevajalcev. Prevaja iz nemščine, španščine, angleščine in hrvaščine, med drugimi tudi imena kot so Isabel Allende, Thomas Bernhard, Thomas Mann in Ottessa Moshfegh.

Spletni nakup

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2024 Prevod: Kristina Kočan

Postkolonialna ljubezenska pesem, druga pesniška zbirka Natalie Diaz, je pesniška [...]]]> Pri Založbi ŠKUC sta v zbirki Vizibilija izšli dve novi knjigi, in sicer pesniška zbirka pod katero se podpisuje Ingo Jesen Vitman Öri: Sin svoje roke, in pesniška zbirka Natalie Diaz: Postkolonialna ljubezenska pesem.

Natalie Diaz: Postkolonialna ljubezenska pesem

Ingo Jesen Vitman Öri: Sin svoje roke

Sršena pičim nazaj je druga pesniška zbirka Veronike Razpotnik, ki na prvi bral-ski vtis ni tak rollercoaster kot prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021). Kljub navidezni zadržanosti tudi novejše pesmi natančno usekajo, saj njihov (za)pik bralko_ca mestoma dvigne s stola. Ne/umeščenost in izguba lastnega ne/doma razgali samoumevno domačijskost kot [...]]]>
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Sršena pičim nazaj je druga pesniška zbirka Veronike Razpotnik, ki na prvi bral-ski vtis ni tak rollercoaster kot prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021). Kljub navidezni zadržanosti tudi novejše pesmi natančno usekajo, saj njihov (za)pik bralko_ca mestoma dvigne s stola. Ne/umeščenost in izguba lastnega ne/doma razgali samoumevno domačijskost kot tuj teren, na katerem je odraščajoče dekle vrženo v zgodnjo vadbo mačizma, spolnega nadlegovanja, razvrednotenja ženske pozicije ter drugih (hetero)normativnih veščin. In četudi so morda vse to prividi na lastne oči, se tej objektivizaciji lahko zoperstavi šele s pesniško refleksijo in kot pesniška subjektka druge in sebe suvereno piči, obredno pa tudi s substancami; tistih prepovedanih naj bi se odvajali, s predpisanimi naj bi se zdravili. A takole piči sršena nazaj pesnica Veronika Razpotnik: potem pa me ozdravite / sramu ko me ljubimka vidi golo / navala misli v možganih / nepojasnjene panike večkrat na dan / praznega večernega strmenja v steno.

Občutek domovanja se v zbirki polagoma preobraža in tudi sprevrača v transna-cionalnost, berlinska srečanja, zmenke s podzemno železnico in flixbusom, prijateljska zavezništva in slednjič v razmerje s trans/nebinarno osebo, kar poruši trd(n)e okove spolnega binarizma, te najboljše podlage za zgodnje spolno ukalupljanje brez ostankov. Razširjeni muzej toksičnih razmerij zavzema pretekle odnose, na katerih pa se igrajo podaljški na zdajšnje odnose, in v tem procesu se kalijo ideje, čustva, znamenja in verzi, s katerimi se poskuša preglasiti tisti radiator iz otroštva, ki je brez prestanka piskal.

Suzana Tratnik

Spletni nakup

Pino Pograjc v svojo drugorojeno zbirko Trepete prenese občutja iz svojega življenja, sprva s tkanjem družinskih vezi, ki razkrivajo osebno zgodovino, nato s smerokazom odhodov in mest, v katera se vračamo zato, da bi lahko še enkrat izbruhnili. Pesmi nas opomnijo na to, da smo pod kožo še vedno le ranljivi spremljevalci [...]]]> Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Pino Pograjc v svojo drugorojeno zbirko Trepete prenese občutja iz svojega življenja, sprva s tkanjem družinskih vezi, ki razkrivajo osebno zgodovino, nato s smerokazom odhodov in mest, v katera se vračamo zato, da bi lahko še enkrat izbruhnili. Pesmi nas opomnijo na to, da smo pod kožo še vedno le ranljivi spremljevalci svetov, v katerih se nahajamo. V Pograjčevem družinskem drevesu bivajo poleg sorodnikov tudi prijatelji, otopeli ljubimci in nenazadnje mi, bralci. Krvna sorodstva so v Trepete spletena z nihanji v preteklost, z zbadljivim humorjem in z zgodbami, ki jih ne moremo utišati. Avtor se tako znajde v Pančevu in ob opisovanju svoje izkušnje mesta razmišlja o umorjenem gejevskem aktivistu Dejanu Nebrigiću. Znajde se v zakajeni sobi, kjer je poljubljane zgolj kulisa za razbijanje misli, ki privrejo od spodaj: »samota mi zveže dlani / za hrbtom, / zato ne znam reči ne.« S s pripovedno natančnostjo nas preseli v tudi nek čas, kjer smo varni pred pritiski sedanjosti: »ko hodiva do tvoje sobe, / komaj čakam, / da me slepiš do jutra.«

Trepete je nadaljevanje Trgetanja, avtorjevega prvenca, in se kot nekakšni pesniški »repete« v mikro-proznih sintezah dialogov in izpovedne lirike še bolj odkrito razpira pred nami. A namesto črnih platnic nas preseneti belina, ki odstira nasprotje ali pa morda za razliko od prve zbirke spominja na nedolžnost, objem otroštva. Podoba, ki jo je za Trgetanje zasnovala oblikovalka Jana Kumberger, zdaj v polarnem nasprotju skozi očesno zrklo bralke spusti tudi nekaj svetlobe:

in prihaja

tisti trilček

na tretjem vincero

in jaz bi rad videl,

Š p e l a   S e t n i č a r

Spletni nakup

Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Éric Jourdan (rojen kot Jean Roger Gaytérou, po posvojitvi pa uradno Jean-Éric Green) je francoski pisatelj (1930–2015), ki je za svoja raznovrstna dela uporabljal še druge psevdonime. Že odraslega ga je posvojil znameniti francoski pisatelj ameriških korenin Julien Green. Medtem ko Jourdanovi številni romani odkrito preigravajo gejevske vsebine, [...]]]> Prevedel: Brane Mozetič

Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Éric Jourdan (rojen kot Jean Roger Gaytérou, po posvojitvi pa uradno Jean-Éric Green) je francoski pisatelj (1930–2015), ki je za svoja raznovrstna dela uporabljal še druge psevdonime. Že odraslega ga je posvojil znameniti francoski pisatelj ameriških korenin Julien Green. Medtem ko Jourdanovi številni romani odkrito preigravajo gejevske vsebine, pa je Green svoja nagnjenja zaupal le svojemu dnevniku, ki je postal dostopen šele po njegovi smrti.

Jourdan je napisal svoj prvi roman Strašna angela še zelo mlad in ga objavil leta 1955. Knjiga je bila takoj prepovedana in umaknjena iz prodaje, tako da je v celoti izšla šele trideset let kasneje. Pierre in Gérard vsak s svojega zornega kota pripovedujeta o svoji mladostniški ljubezni, v kateri zavračata družbene vrednote sveta, v katerem živita, in se preko vseh meja predajata strastni spolnosti; okušata bolečino in nasilje, se poigravata s smrtjo, sestro erotične predaje. Teme, ki so se pojavljale v literaturi že stoletja, je avtor prikazal tako poetično in hkrati neposredno, da je delo zbodlo puritanske kroge.

Posebej za slovensko izdajo je spremni zapis prispeval Jourdanov nečak Jean-Paul Garnaud.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah, Ceccatty, Izoard, Lindon, Lambert …

Spletni nakup