Ustvarjate kratke filme z LGBT+ tematiko, liki ali zgodbami? Postanite del najstarejšega LGBT+ filmskega festivala v Evropi!

Festival LGBT filma z veseljem vabi k prijavi kratkih filmov (do 30 minut), ki odražajo raznolikost, pogum in ustvarjalnost LGBT+ skupnosti. Prijavite svoj film in se potegujte za glavno [...]]]> Poziv za kratke filme – 42. Festival LGBT filma 

Ustvarjate kratke filme z LGBT+ tematiko, liki ali zgodbami? Postanite del najstarejšega LGBT+ filmskega festivala v Evropi!

Festival LGBT filma z veseljem vabi k prijavi kratkih filmov (do 30 minut), ki odražajo raznolikost, pogum in ustvarjalnost LGBT+ skupnosti. Prijavite svoj film in se potegujte za glavno festivalsko nagrado!

Rok za prijavo: 1. september 2026

Prijavnico in vse napotke najdete na: www.lgbtfilmfest.si

Pridružite se festivalu, ki že več kot štiri desetletja odpira prostor zgodbam, ki spreminjajo pogled na svet.

Festival sofinancirata mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo RS

V okviru programa »Ustavimo hiv in kultura« smo zasnovali novo pobudo – zbiranje zgodb in pesmi ljudi, ki živijo s hivom, ter njihovih bližnjih. Hiv, njegova preventiva in kulturni odzivi nanj so z nami že več kot štiri desetletja. Z nami so tudi ljudje, ki s hivom živijo 30 ali celo 40 [...]]]>  

V okviru programa »Ustavimo hiv in kultura« smo zasnovali novo pobudo – zbiranje zgodb in pesmi ljudi, ki živijo s hivom, ter njihovih bližnjih. Hiv, njegova preventiva in kulturni odzivi nanj so z nami že več kot štiri desetletja. Z nami so tudi ljudje, ki s hivom živijo 30 ali celo 40 let, pa tudi tisti, ki so diagnozo prejeli pred nekaj meseci. Vsaka od teh izkušenj je del naše skupne zgodovine – in naše kulture.

Zbiranje osebnih pripovedi in pesniških izrazov ni zgolj dokumentiranje. Gre za ustvarjanje prostora, kjer posamezniki lahko artikulirajo svojo izkušnjo – z lastnim jezikom, ritmom in občutkom. S tem se hiv premakne iz statistike in medicinske terminologije v polje človeškega, izkustvenega in kulturnega.

Svojo zgodbo lahko anonimno deliš na: https://tally.so/r/MeYXjY

Zakaj je to pomembno?

• Ohranjanje zgodovine skupnosti:
  Izkušnje ljudi, ki živijo s hivom že desetletja, predstavljajo dragocen zgodovinski arhiv – pričevanje o obdobjih strahu, izgube, aktivizma, napredka zdravljenja in sprememb družbenega odnosa. Brez teh glasov bi pomemben del skupnostnega spomina preprosto izginil.
• Destigmatizacija skozi osebno izkušnjo:
  Osebne zgodbe zmanjšujejo predsodke. Ko hiv dobi obraz, glas in čustvo, se rušijo stereotipi. Ljudje ne srečajo več “diagnoze”, ampak človeka.
• Opolnomočenje avtorjev zgodb:
  Proces pripovedovanja ali pisanja pesmi omogoča refleksijo, samopotrditev in občutek slišanosti. Gre za simbolno vračanje moči – posameznik ni zgolj objekt medicinske obravnave, temveč subjekt lastne zgodbe.
• Medgeneracijski dialog:
  Povezovanje tistih, ki s hivom živijo desetletja, z mlajšimi generacijami ustvarja kontinuiteto znanja, izkušenj in solidarnosti. Mlajši dobijo vpogled v zgodovino boja in napredka, starejši pa občutek, da njihove izkušnje niso pozabljene.
• Kultura kot prostor preventive:
  Zgodbe in pesmi delujejo kot mehka, a izjemno učinkovita oblika preventive. Spodbujajo empatijo, razmislek o odgovornosti, odprt pogovor o spolnosti, odnosih in skrbi zase. Preventiva tako ne temelji zgolj na informacijah, temveč tudi na čustvenem razumevanju.

Pobuda prispeva k večji vidnosti ljudi, ki živijo s hivom, krepi skupnostno povezanost ter zmanjšuje notranjo in zunanjo stigmo. Dolgoročno ustvarja trajen kulturni arhiv, ki lahko služi kot izobraževalno gradivo, umetniški navdih in raziskovalni vir. Hkrati odpira varne prostore za izražanje in spodbuja vključevanje oseb, ki bi sicer ostale tihe zaradi strahu ali sramu.

S tem zbiranje zgodb in pesmi postaja več kot projekt – postaja dejanje kulturnega spomina in solidarnosti. Hiv je del naše realnosti že 40 let. Tudi zgodbe ljudi, ki z njim živijo, so del naše skupne kulturne krajine – in prav je, da jih slišimo, ohranimo in cenimo.

Projekt omogoča: Ministrstvo za zdravje

Med 14. in 19. oktobrom je v Barceloni potekal projekt Slovenska LGBT literatura v Kataloniji, ki povezuje sodobne slovenske in katalonske kvir pesnike.

Slovenski avtorji Pino Pograjc, Aljaž Koprivnikar, Veronika Razpotnik, Nilu Jakopin in Milan Šelj so skupaj s katalonskimi kolegi Polom Guaschem, Sònio Moll, Raquel Santanero, Ianom Bermúdezom in Adriàjem [...]]]> Barcelona, 14.–19. oktober 2025

Med 14. in 19. oktobrom je v Barceloni potekal projekt Slovenska LGBT literatura v Kataloniji, ki povezuje sodobne slovenske in katalonske kvir pesnike.

Slovenski avtorji Pino Pograjc, Aljaž Koprivnikar, Veronika Razpotnik, Nilu Jakopin in Milan Šelj so skupaj s katalonskimi kolegi Polom Guaschem, Sònio Moll, Raquel Santanero, Ianom Bermúdezom in Adriàjem Targo sodelovali v prevajalskih delavnicah, branjih in skupnem recitalu Poètiques queer d’anada i tornada na festivalu QLit v kulturnem centru La Bonne – Centre de Cultura de Dones Francesca Bonnemaison.

Projekt prinaša prvo skupno predstavitev slovenske queer književnosti v Kataloniji ter krepi dialog med obema manjšima literarnima kulturama. Glavni cilj projekta je bil povečati prepoznavnost slovenskih LGBT-avtorjev in avtoric, spodbuditi prevajalsko sodelovanje med slovenščino in katalonščino ter vzpostaviti trajne vezi med literarnimi institucijami obeh prostorov. Projekt je združil prevajalsko delavnico, literarne dogodke in strokovna mreženja z lokalnimi založniki, prevajalci in festivalom QLit, osrednjim katalonskim festivalom LGBT-književnosti in umetnosti.

Projekt izvaja Društvo ŠKUC ob podpori Javne agencije za knjigo RS.

Razstava o prostorih za združevanje, podporo in organizirano zagovorništvo gibanja LGBT, ki že 40 let sooblikujejo urbano kulturo in družabno življenje Ljubljane.

V četrtek, 24. 10. 2024, ob 19.00 v Mestnem muzeju Ljubljana odpiramo razstavo Prostori gibanja LGBT skupnosti v Ljubljani. Soavtorici razstave − Corinne [...]]]> Mestni muzej Ljubljana
24. 10. 2024 – 23. 3. 2025

Razstava o prostorih za združevanje, podporo in organizirano zagovorništvo gibanja LGBT, ki že 40 let sooblikujejo urbano kulturo in družabno življenje Ljubljane.

V četrtek, 24. 10. 2024, ob 19.00 v Mestnem muzeju Ljubljana odpiramo razstavo Prostori gibanja LGBT skupnosti v Ljubljani. Soavtorici razstave − Corinne Brenko, kustosinja Mestnega muzeja Ljubljana ter Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka – poskušata z razstavo odgovoriti na vprašanje, kako si je LGBT-gibanje v zadnjih štirih desetletjih prizadevalo za lastne prostore refleksije, socializacije, upora in ustvarjalnosti, kar je bilo pred prebojem novih družbenih gibanj tako rekoč nepredstavljivo. Razstavo spremlja katalog z besedili, ki jih podpisujejo Corinne Brenko/Tina Fortič Jakopič, Mitja Blažič, Nina Dragičević, Marina Gržinić, Linn Julian Koletnik, Roman Kuhar, Maja Lukanc, Suzana Tratnik, Nataša Velikonja in Metod Zupan.

Razstava pred obiskovalca_ko z dokumenti, predmeti in pričevanji prinaša zgodbo, kako so vse od začetkov dejavnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pionirski posamezniki in posameznice ter skupine premikali meje družbenih norm in kot civilno gibanje nepreklicno zaznamovali urbano ljubljansko okolje in širšo regijo. Na zemljevid Ljubljane so zarisali fizične in mentalne prostore delovanja in srečevanja – in nekaj teh prostorov poskušamo rekonstruirati na pričujoči razstavi. S predmeti, umetninami, fotografijami, dokumentacijo, transparenti in drugim gradivom z aktivističnih akcij, s katerimi so pripadnice_ki LGBT-skupnosti izražale_i svojo neomajno aktivistično držo, razstava nagovarja k refleksiji prehojene poti med marginalizacijo in emancipacijo ter izpostavlja pomembne kulturne in politične mejnike, ki so pripomogli k družbenemu razvoju, tako z vidika ozaveščanja kot tudi z vidika kulturnih in političnih bojev za dostojno življenje vsake_ga posameznice_ka, ne glede na osebne okoliščine.

Festival Magnus leta 1984, začetek organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji
Homoseksualna razmerja so bila v srednjem in novem veku na Slovenskem prepovedana in pogosto so bile zanje predvidene hude kazni. V obdobju socializma je Jugoslavija – in z njo Slovenija kot njena najbolj liberalna republika – doživljala postopno spreminjanje spolnih norm. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je odnos do spolnosti začel liberalizirati, vzporedno s trendi v zahodnih liberalnih demokracijah in na socialističnem Vzhodu. Leta 1977 je Slovenija kot prva republika v bivši Jugoslaviji dekriminalizirala sporazumne homoseksualne odnose med moškimi.

Pomembna prelomnica se je zgodila leta 1984 s prvim festivalom Magnus, ki ga je pod naslovom »Homoseksualnost in kultura« organiziral ŠKUC-Forum. Ta dogodek danes štejemo za začetek organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji in v takratni Jugoslaviji. S tem festivalom je skupnost vstopila v javni prostor in se začela uveljavljati kot relevanten in enakovreden del družbe. Poleg demokratičnih vrenj in novih civilnodružbenih gibanj je osemdeseta leta zaznamovala tudi epidemija aidsa. Po prvem primeru okužbe v Jugoslaviji leta 1985 je ozaveščanje o tej bolezni postalo sestavni del slovenskega gejevskega aktivizma. V aktivizmu so namreč prepoznali večplastno nevarnost HIV-a in aidsa kot zdravstvene grožnje, ki jo bremeni tudi dejavnik družbene stigmatizacije.

V tistem času si je skupnost prizadevala tudi ustvariti varne in trajne prostore srečevanja, druženja, podpore in organiziranega zagovorništva: na Kersnikovi 4 so imele do leta 1997 svoje prostore prve lezbične in gejevske organizacije, v klubskih prostorih K4 pa so potekali legendarni nedeljski gejevsko-lezbični večeri. Leta 1993 je skupnost z zasedbo vojaškega kompleksa na Metelkovi pridobila možnost neprekinjenega delovanja. Ustvarjala je tudi živahno medijsko krajino, ki je omogočala kroženje pomembnih informacij in beleženje zgodb in bojev skupnosti ter ponujala druge perspektive, ki so kljubovale stereotipnim reprezentacijam (ali molku) osrednjih medijev.

A kljub prizadevanjem, da bi homoseksualnost postala del javnega diskurza, je bila homofobija še vedno močno razširjena. Kajti skupnost in posamezniki_ce so še vedno doživljali nasilje (fizično, verbalno), k čemur so pripomogli tudi dolgotrajni procesi za pravno priznanje pravic LGBT-oseb. Na poskuse marginalizacije, ustrahovanja in izključevanja se je skupnost odzivala kreativno in solidarno. Ko leta 2001 dveh gejevskih pesnikov in aktivistov niso spustili v ljubljanski lokal Cafe Galerija, je ta dogodek postal povod za organizacijo prve parade ponosa leta 2001, polemika glede izbora dreg skupine Sestre za nastop na Evroviziji leta 2002 pa je bila priložnost, da se tudi mednarodno javnost opozori na stanje LGBT-populacije v Sloveniji.

Vse od ustanovitve gibanja v osemdesetih letih so namreč aktivistke_i poskušale_i doseči, da bi bila v predloge za razširitev jugoslovanske ustave – in pozneje nove ustave samostojne države – spolna usmerjenost uvrščena v kontekstu prepovedi diskriminacije in torej enakopravnosti. LGBT-posamezniki_ce, skupine in organizacije so desetletja dosledno predlagali primerne zakonske ureditve, ozaveščali javnost in zahtevali spremembe. Pomemben dosežek se je zgodil 16. junija 2022, ko je ustavno sodišče Republike Slovenije določilo, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol. V skladu s to odločitvijo je Slovenija postala prva postsocialistična država v Evropi, v kateri se lahko istospolna_i partnerja_ici formalno poročita in skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca. Nerazrešeno pa ostaja vprašanje pravnega priznavanja spola za transspolne osebe, torej postopek spremembe osebnih dokumentov tako, da ustrezajo spolni identiteti osebe.

40 let LGBT gibanja
Razstava je del celoletnega zaznamovanja zgodovinske prelomnice, in poteka v partnerstvu Mestnega muzeja, Društva ŠKUC, Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter v sodelovanju z drugimi področnimi organizacijami. Info o dogodkih: https://40lgbt.si

Constance Debré (1972) je v zadnjih letih s svojimi kratkimi romani (Play boy, Love me tender, Nom, Offenses) dodobra razburkala francosko literarno sceno. Čeprav Play boy (2018) strogo gledano ni njen prvenec, pa ga tako obravnava, saj označuje popolnoma novo življenje, kakršnega je začela živeti po štiridesetem letu. Na [...]]]> Prevedel: Iztok Ilc
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Constance Debré (1972) je v zadnjih letih s svojimi kratkimi romani (Play boy, Love me tender, Nom, Offenses) dodobra razburkala francosko literarno sceno. Čeprav Play boy (2018) strogo gledano ni njen prvenec, pa ga tako obravnava, saj označuje popolnoma novo življenje, kakršnega je začela živeti po štiridesetem letu. Na pragu srednjih let naredi radikalen rez, opusti stabilno odvetniško službo, moža, in na svobodo spusti dolgo tlečo ljubezen do žensk. Preskusi jo v vseh odtenkih, od plašnega prvega spoznavanja do erotično bogatih doživetij. Pri tem za ženske nima izbranega okusa, od prve ljubimke, starejše od sebe, poročene in z otroki, do precej mlajše, hčere družinskega prijatelja. Razmerja so večinoma negotova, zvez se prejkone naveliča, kar ve že vnaprej. Njeno mamilo so negotovost, kaotičnost, nepredvidljivost, ki jih je navajena iz časa odraščanja ob narkomanskih, čeravno visoko situiranih starših. Njena levitev pa se neredko zatika ob pomislekih očeta, moža, ki ji prepreči stike s sinom, in ob nesproščenih ljubimkah. Debré je politično nekorektna, arogantna, s skorajda že nastopaško razčiščenimi protislovji, prezirljivo nastrojena do svoje družine in hkrati ponosna na aristokratsko in visoko meščansko poreklo s kar nekaj zvenečimi imeni (oče znan novinar, stari oče prvi premier v de Gaullovi vladi, praded ustanovitelj moderne pediatrije v Franciji). V kratki, a spretno zgoščeni pisateljski gesti izvemo marsikaj o družinskem ozadju, deležni smo nekaj vpogledov v odvetniško delo in odnos do obtožencev, ki jih zagovarja, toda basso continuo je iskanje erotičnega in ljubezenskega absoluta, in zdi se, da vsako razmerje, ki ji ga za korak približa, hkrati fraktalno odpira nove meandre nedoseženega.

Iztok Ilc (1977) je prevajalec iz francoskega in japonskega jezika. Prevedel je že več kot 30 daljših proznih del iz francoske in japonske književnosti, med katerimi so tako japonski klasiki 20. stoletja kot novejša dela (Mizumura, Tsuge). Prevaja tudi poezijo (Tanikawa) in dramatiko (Abe). Iz francoske književnosti je v zadnjem času prevedel dela Catherine Malabou, Didiera Eribona in Édouarda Louisa.

Spletni nakup

Bogdana Lešnika sem prvič videla na festivalu Magnus sredi osemdesetih. Tako kot mnoge, je tudi mene osupil s svojim suverenim in drznim nastopom. Bil je soavtor in pobudnik prvih publikacij na temo homoseksualnosti, [...]]]> Poslovil se je psiholog, humanist, publicist in prevajalec, bivši predsednik ŠKUC-a, Bogdan Lešnik, ki velja tudi za pionirja LGBT+ gibanja v Sloveniji. 

Bogdana Lešnika sem prvič videla na festivalu Magnus sredi osemdesetih. Tako kot mnoge, je tudi mene osupil s svojim suverenim in drznim nastopom. Bil je soavtor in pobudnik prvih publikacij na temo homoseksualnosti, Roza Viksa in Gayzina, in v letih 1981-1986 predsednik Škuc-Foruma. Bil je pionir in dolgo časa teoretik LGBT gibanja. V devetdesetih smo sodelovali z njim pri Roza klubu in Revolverju. Ob 4. številki nas je spodbudil, da smo se vsi začeli podpisovati pod članke in se pojavljati na fotografijah. Večkrat smo nasedli njegovim argumentom, odločnosti pa tudi trmi. Konec devetdesetih je za aktivistke_i Roza kluba vodil prvo gej afirmativno terapijo, s katero smo se pripravljale_i na delo z novimi člani_cami. Desetletje pozneje je bil moj profesor pri predmetu Uvod v psihoanalizo na ISH, takrat je večino časa že posvečal univerzitetnemu delu. A njegov izviren osemdesetaški duh je ostajal tudi v kolumnah, ki jih je pisal za časopis Dnevnik.

Dragi Bogdan, neomajen premišljevalec, veliko pomembnih tem si načel za vse nas, marsikaj si pretresel in napisal. Zato se bomo še pogovarjale_i.

Hvala ti.

Suzana Tratnik, Društvo Škuc

Foto: Nada Žgank

torek | 18. februarja 2020 ob 18:00 na Masarykova cesta 24

Zakaj nas nekaj zanima je ključno vprašanje v raziskovalnem procesu. Kadar raziskujemo družbene manjšine, kamor sodi tudi LGBTIQ+ skupnost, poleg odgovornosti do sodelujočih v raziskavi, nosimo tudi odgovornost do populacije, ki jo raziskujemo.

Pred in med izvajanjem raziskave je pomembno, da se vprašamo zakaj točno želimo [...]]]>

torek | 18. februarja 2020 ob 18:00 na Masarykova cesta 24

Zakaj nas nekaj zanima je ključno vprašanje v raziskovalnem procesu. Kadar raziskujemo družbene manjšine, kamor sodi tudi LGBTIQ+ skupnost, poleg odgovornosti do sodelujočih v raziskavi, nosimo tudi odgovornost do populacije, ki jo raziskujemo.

Pred in med izvajanjem raziskave je pomembno, da se vprašamo zakaj točno želimo pridobiti določene odgovore oz. podatke. Želimo potešiti svojo ali kolektivno radovednost? Bodo naša vprašanja potrjevala ali ovračala stereotipe in norme? Bodo spoštovala skupnostno zgodovino? Ali bodo pridobljeni podatki v korist ne samo ali pa ne primarno avtorici_ju raziskave, ampak predvsem LGBTIQ+ skupnosti? Se bodo člani_ce skupnosti zaradi te raziskave počutile_i nagovorjene_i, videne_i, slišane_i, opolnomočene_i? Kako predstavljati rezultate onkraj raziskovalnih poročil v pdf formatih in na način, ki bo dostopen in vabljiv člani_cam LGBTIQ+ skupnosti? Ter – kako lahko v sicer zelo fragmentirani skupnosti ohranjamo etično raziskovalno pozicijo in z raziskovanjem stremimo h kolektivni dobrobiti?

O raziskovanju bomo z gosti_jami govorile_i in razmišljale ne (samo) kot o metodi znanstvenega dela, temveč predvsem kot sredstva za doprinos vidnosti in beleženju družbenega položaja, raznolikosti in zgodovine LGBTIQ+ oseb, izkušenj in skupnosti. Aktivistično raziskovanje torej.

Prideš, a ne? :)

sobota | 15. februarja 2020 - četrtek | 20. februarja 2020

“Videle_i boste, da ni nič, kot se zdi na prvi pogled,” so besede, s katerimi se predstavlja Hiša iluzij, – trenutno eden najbolj popularnejših muzejev v Ljubljani. V njem kjer je mogoče najti več kot 40 eksponatov, ki vas bodo popolnoma zmedli.

Tudi v Hiši resničnosti, [...]]]>

sobota | 15. februarja 2020 - četrtek | 20. februarja 2020

“Videle_i boste, da ni nič, kot se zdi na prvi pogled,” so besede, s katerimi se predstavlja Hiša iluzij, – trenutno eden najbolj popularnejših muzejev v Ljubljani. V njem kjer je mogoče najti več kot 40 eksponatov, ki vas bodo popolnoma zmedli.

Tudi v Hiši resničnosti, žal, nič ne bo tako, kot se zdi na prvi pogled.

Hiša resničnosti je pop up razstava, ki interaktivno predstavi rezultate raziskave Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji. Preko vsakdanjih predmetov in eksponatov, izdelanih v kulturi naredi sam_a, ponuja senzibilen vpogled v intimo življenj transspolnih oseb v Sloveniji.

Zgrajena je tako, da cisspolnim osebam, kolikor je le mogoče, prvoosebno približa uvide v vsakdanje življenje transspolnih oseb. Transspolnim osebam pa z legitimacijo vsakdanjih življenj in izkušenj, četudi pogosto zelo utesnjujočih in napornih, sporoča, da so naša življenja pomembna in vredna upodobitve.

Si upaš sprehoditi se skoznjo? Nam jo boš pomagal_a preurediti?