nedelja, 30. november 20.00 NA ZAČETKU (AU COMMENCEMENT) Belgija, 2003, barvna risanka, angl. pod., 3min, Beta Scenarij: Philippe Carreau & Laurent Leprince Režija in animacija: Laurent Leprince Glasba: Nestor Benito Zvok: Christian Martin (Time for Action) Montaža: Marc Urlus in Bruno Laboure		Gejevskima spermijema nikoli ni bilo namenjeno oploditi jajčeca. Toda kaj če Življenje odloči drugače? Two gay sperms were never meant to fertilize an egg. But what if Life decides otherwise?
KDO SE BOJI JERRYJA SPRINGERJA Slovenija, 2003, instant filmska telenovela, 81 min, Beta, premiera! Scenarij in režija: Blaž Štrukelj alias leo spai, asistent režije: Luka Sagadin Glavne vloge: Linda Šimič, Maja Merljak, Miha Arh, Samo Jakoš, Ivo Godnič, Dejan Gradišnik, Uroš Kavčič, Sebastjan Vovk, Igor Katanič Glasba: Kian De Bonaldi, DJ Psiho, Yanoosh Zvok: Azra Kamberi Montaža: Janko Badovinac in leo spai Direktor fotografije: Ivan Merljak Produkcija: Cinema ŠKUC v sodelovanju s ŠOU v Ljubljani, RTV Slovenija, Ventura Company in Studiom Zmajček		Živimo v času instant televizije, instant kosil, instant službe, instant zakonskih zvez in nasploh instant družbe. Kdo se boji Jerryja Springerja je histerična filmska telenovela, v kateri kraljujeta kvazi svetovljanska modna urednica Samanta in njen boemski mož Dario. Čeprav je njun zakon pred popolnim polomom, Samanta povabi na večerjo svojega novega nameščenca Petra in njegovo zaročenko Jano. Večerja, sicer dostavljena iz bližnje restavracije, se kaj hitro sprevrže v repertoarno obračunavanje med zakoncema, ko pa v igro vstopijo še alkohol in opojne substance, dobi zgodba nove razsežnosti; Samanti je očitno všeč njen novi sodelavec, ta pa diskretno pogleduje za njenim možem Dariom. Večerja se spreobrne v večdnevno sobivanje, ki mu ni videti konca ... PO FILMU PREDSTAVITEV USTVARJALCEV FILMA IN TRADICIONALNA FESTIVALSKA POGOSTITEV V KINOTEKI! We live in a time of instant television, instant lunches, instant jobs, instant marriages and an altogether instant society. Who's Afraid of Jerry Springer is a hysterical soap-opera movie that focuses on a pseudo-worldly fashion editor Samanta and her bohemian husband Dario. Although their marriage is about to completely fall apart, Samanta invites her new assistant Peter and his fiancée Jana over for dinner. When alcohol and other intoxicating substances come into play, the story expands onto a whole new level. It is quite obvious that Samanta likes Peter. He, on the other hand, has his eyes set on Samanta's husband Dario.
ponedeljek, 1. december 20.00 TODA BILA SEM DEKLE (BUT I WAS A GIRL) Nizozemska, 1998, dokumentarni film, angl. pod., 69 min, Beta Scenarij in režija: Toni Boumans Pomočnik režiserja in intervju s Friedo Belinfante: Klaus Müller Produkcija: Frame Media Productions		Toda bila sem dekle je dokumentarec o Nizozemki Friedi Belinfante (1904-1995), lezbijki, ki je postala prva dirigentka v predvojnem Amsterdamu, vendar se je morala po nemški invaziji odpovedati obetavni glasbeni karieri. Razpustila je svoj orkester in začela politično delovati v podzemlju; sprva je sama ponarejala dokumente za Jude in Judinje, ki so se skrivali, pozneje pa skupaj z gejevskim pisateljem Willemom Arondeusom. Oba sta sodelovala pri napadu na register amsterdamskega prebivalstva leta 1943, ki velja za najdrznejši podvig nizozemskega odporniškega gibanja. Frieda Belinfante je preživela kot ena redkih članov takratne skupine in sicer tako, da se je več mesecev skrivala v moški preobleki. Pozimi leta 1944 je prek Belgije in Francije pobegnila v Švico, kjer je bila internirana v begunskem taborišču. Po vojni se je vrnila na Nizozemsko, leta 1947 pa se je preselila v Združene države Amerike. V zgodnjih petdesetih je ustanovila Orange County Philharmonic Orchestra, ki mu je dirigirala več let. Dokumentarni film o tej izjemni glasbenici in osebnosti je zasnovan na intervjuju Klausa Müllerja, iz leta 1994, s tedaj devetdesetletno Friedo Belinfante. But I was a girl tells the story of Dutch Frieda Belinfante, a lesbian who became the first female conductor in prewar Amsterdam, but retreated from a promising musical career after the German invasion of the Netherlands. Instead she dissolved her orchestra and went underground working with Dutch resistance. Frieda Belinfante survived, for months hiding in men's cloth. After the war she emigrated to the United States, founded the Orange County Philharmonic Orchestra and was its conductor for many years.
torek, 2. december 20.00 NJEGOV BRAT (SON FRERE) Francija, 2002, drama, angl. pod., 95min, 35mm Scenarij (po besedilu Philippa Bessona) in režija: Patrice Chéreau Glavne vloge: Bruno Todeschini, Eric Caravaca, Nathalie Boutefeu, Maurice Garrel, Catherine Ferran, Antoinette Moya, Sylvain Jacques, Fred Ulysse Fotografija: Eric Gautier		Brata Thomas in Luc se po več letih odtujenosti ponovno zbližata. Razlog za to je nenavadna krvna bolezen starejšega brata, zaradi katere obišče svojega gejevskega brata. Vljudnostno srečanje se spreminja v ponovno utrjevanje bratskih vezi. Thomasovo zdravstveno stanje se nenehno slabša, Luc pa ga zvesto spremlja. Prvič odkrito spregovorita o pokopanih bolečinah, medsebojnih izdajah, bratovski podpori in končno o Lucovi homoseksualnosti. Thomas spozna tudi Lucovega ljubimca Vincenta. Ko hoče Luc bratu pojasniti, da njegova zveza z moškim ni tako trdna, kot je videti, se začne krhati še ljubezen med Thomasom in njegovim dekletom Claire. Ko Claire odhaja, ji Luc zaupa, da je bil njegov brat nenazadnje prvi moški, katerega se je dotaknil. Thomas ne obžaluje dekletovega odhoda, saj sprejema le še bratovo bližino in pomoč. Bolj ko se razgaljajo prijateljske, sorodstvene in ljubezenske vezi, bolj Thomas hira in spoznava, da mu po operaciji ne bo bistveno bolje. Zdravniki mu povedo, da ga bodo vedno ogrožale krvavitve. Po operaciji Thomas in Luc preživljata mirne dneve v hiši ob morju. Nekega dne se Thomas kljub šibkemu zdravju odpravi v morje. - Mojstrovina nam že znanega režiserja (Ranjeni moški). SREBRNI MEDVED ZA FILMSKO REŽIJO, BERLINALE 2003! Thomas and Luc, the two brothers with a problematic relationship in the past, find together again when the elder one gets a dangerous disease and asks his brother to accompany him to several doctors. Thomas accepts his death and has chosen to await his last hour in the house by the sea, the house of his childhood. And brothers get to know each other again.
sreda, 3. december 20.00 AIMÉE IN JAGUAR (AIMÉE & JAGUAR) Nemčija, 1998, drama, angl. pod., 125 min, brez vstopnine! Scenarij: Max Färberböck in Rona Munro po literarni predlogi Erice Fischer Režija: Max Färberböck Glavne vloge: Maria Schrader, Juliane Köhler, Johanna Wokalek, Heike Makatsch, Elisabeth Degen, Detlev Buck Glasba: Jan A. P. Kaczmarek Zvok: Michael Kranz Montaža: Barbara Hennings Fotografija: Tony Imi Produkcija: Günter Rohrbach in Hanno Huth		Filmska pripoved temelji na resnični ljubezenski zgodbi žensk, ki sta med 2. svetovno vojno živeli v Berlinu. Lilly Wust, mlada mati in žena nemškega vojaka, leta 1943 spozna Judinjo in članico odporniškega gibanja Felice Schragenheim, ki ji življenje postavi na glavo. Ženski se strastno zaljubita, kljub razlikam in nenaklonjenim okoliščinam; Lilly je namreč nacistična super mama, ki je dobila nagrado za "proizvodnjo" arijskih, rasno čistih sinov za domovino, Felice pa dela pri nacističnem časopisu in tihotapi informacije v judovsko podzemlje. Ko se Lillyn mož vrne s fronte in zaloti svojo ženo v postelji z ljubico, se zgodi nekaj še bolj neverjetnega: Lilly se odloči, da se bo ločila. Felice ji prizna, da dela za odporniško judovsko organizacijo, a Lilly jo vseeno vzame k sebi. Tako zaljubljenki sredi zavezniškega bombardiranja in nacističnega terorja preživita 18 srečnih mesecev. Nekega avgustovskega večera leta 1944 pa ju po brezskrbnem kopanju v njunem stanovanju pričaka gestapo ... Ker Lilly ni mogla rešiti Felicinega življenja, je med vojno rešila življenja treh Judinj. Prav tako se je odločila, da njuna zgodba ne bo šla v pozabo. Pol stoletja pozneje je pokazala pisma in fotografije Erici Fischer, ki je leta 1994 napisala uspešnico o njuni romanci. Ta roman je predloga za priljubljeni film o Aimée in Jaguar, kakor sta se poimenovali v pismih. SREBRNI MEDVED ZA GLAVNI ŽENSKI VLOGI, BERLINALE 1999! Aimée & Jaguar is based on the true love story of two women in Berlin during World War II - amid the constant threat of bombing raids and despite certain persecution. For one of the woman, Lilly Wust, a young mother married to a German officer, it will be the most decisive experience of her life. For the other, Felice Schragenheim, a Jew and a member of an underground organization, it signifies hope for life and survival.
četrtek, 4. december 20.00 GRENKE SOLZE PETRE VON KANT (DIE BITTEREN TRÄNEN DER PETRA VON KANT) Nemčija, 1972, drama, slov. pod., 124 min, 35mm Scenarij (po lastni gledališki predlogi) in režija: Rainer Werner Fassbinder Glavne vloge: Margit Carstensen, Hanna Schygulla, Irm Hermann, Eva Mattes, Katrin Schaake, Gisela Fackeldey Glasba: Giuseppe Verdi Montaža: Thea Eymesz Fotografija: Michael Ballhaus Produkcija: Rainer Werner Fassbinder		Arogantna in samozadostna modna oblikovalka Petra von Kant živi v razkošnem ateljeju s svojo pomočnico in služabnico Marlene, ki brez besed izpolnjuje vse njene ukaze in prenaša vse njene muhe in nesramnosti. Petra se zaljubi v dobrih deset let mlajšo in zelo očarljivo Karin, ki se nemudoma znajde na vrhu hierarhično urejene trojke. Petra hoče Karin samo zase, Karin pa hoče izkoristiti premožno Petro, vendar tako, da ne bi izgubila svoje svobode. Ko pa se Karinin mož nepričakovano vrne iz Avstralije, se ona vrne k njemu. Zapuščena Petra je čisto obupana, toda počasi začenja razumeti, da pravzaprav ni resnično ljubila Karin, ampak jo je hotela le posedovati kot zasvojenka. Nenadoma spozna, da zraven nje že ves čas živi potrpežljiva in vdana pomočnica Marlene ... Ironična melodrama Grenke solze Petre von Kant je še eno utelešenje Fassbinderjeve neprizanesljive algebre človeških razmerij, ki tokrat pravi: vedno se najde kdo, ki je zaradi ljubezni ali denarja prepuščen milosti drugega. Zato se morajo njegovi filmski junaki in junakinje odločati, čemu se bodo odpovedali, da bi lahko obdržali vsaj tisto drugo. Tista ali tisti, ki ljubi, je samoumevno najšibkejši člen te senčne verige človeških odnosov. Grenka lezbična klasika, a vedno znova vredna solz in ogleda! The Bitter Tears of Petra von Kant is a slow, stagy, savagely ironic study of fashion designer Petra von Kant, the seething assistant who silently endures her punishment, and the bewitching young wannabe model who upends the hierarchy of domination. The film embodies the Fassbinder's ruthless algebra of human interaction: Love and cash will always place somebody at someone else's mercy, and the characters have to figure out how much of one they'll part with in order to secure the other. It's certainly not a sunny view of human nature but it has the force of cruel conviction.
22.15 LETO TRINAJSTIH LUN (IN EINEM JAHR MIT 13 MONDEN) Nemčija, 1978, drama, angl. pod., 129 min, 35 mm Scenarij, režija in fotografija: Rainer Werner Fassbinder Glavne vloge: Volker Spengler, Ingrid Caven, Gottfried John, Elisabeth Trissenaar, Eva Mattes, Günther Kaufmann, Liselotte Pempeit Glasba: Peer Raben, Roxy Music, Suicide		Leto trinajstih lun je gotovo eden najosebnejših Fassbinderjevih filmov. To je tragična zgodba o transseksualki Elviri (prej Erwin) iz Frankfurta, ki zaradi nenaklonjenih življenjskih okoliščin vse bolj propada. V ključni filmski sceni Elvira svojo prijateljico in mlado prostitutko odpelje na ogled klavnice, kjer je nekoč kot moški sama delala in se zaljubila v moškega. Ko junakinja obuja svoje otroške travme - kot otrok je bila sirota, vzgajale so jo nune, nihče je ni hotel posvojiti -, njene besede vse bolj dušijo zvoki iz klavnice, katere podoba že tako spominja na koncentracijsko taborišče. V Fassbinderjevi vrsti tragičnih filmskih protagonistov/k - Petra von Kant, Fox, Maria Braun - je Elvira gotovo prototip luzerke, ki se ji je že od začetka vse ponesrečilo. Edina prijateljica Zora ji zapelje moškega, vsi drugi pa jo zavržejo: sestra Gudrun, ki jo je vzgajala, Anton Saitz, v katerega je zaljubljena, Irene, bivša žena, in celo novinar, ki mu je v intervjuju za revijo povedala svojo zgodbo. Zlomljena Elvira se na koncu vrne domov in se zruši na posteljo, kar vidimo v dolgem kadru. Tako je na koncu njena družbena odtujitev popolna in tudi primerno filmsko inscenirana. Ta film pa ni le krik intime, temveč precizna študija socialnega zatiranja manjšine; s svojim "ozadjem", ki mestoma spominja na koncentracijsko taborišče ali neofašistično zborovanje, pa je nedvomno tudi politični krik. In a Year with 13 Moons is a tragic story of the Transsexual Elvira (formerly Erwin) in the city of Frankfurt who is slowly but surely perishing because of his social environment. Fassbinder geniusly converts the passion of his hero to a virtuoso journey through the twilight zones of a german metropolis, bringing together both polemics and sensitivity. One of his most intimate films.
petek, 5. december 20.00 MOJE RESNIČNO ŽIVLJENJE V ROUENU (MA VRAIE VIE A ROUEN) Francija, 2002, komična drama, angl. pod., 102 min, 35mm Scenarij in režija: Olivier Ducastel in Jacques Martineau Glavne vloge: Ariane Ascaride, Jimmy Tavares, Jonathan Zaccai, Lucas Bonnifait, Nicolas Pontois, Hélene Surgere Glasba: Philippe Miller Zvok: Regis Müller Montaža: Sabine Mamou Fotografija: Matthieu Poirot Delpech & Pierre Milon Produkcija: Nicolas Blanc		Moje resnično življenje v Rouenu, tretji skupni film režiserjev Oliviera Ducastela in Jacquesa Martineauja (Smešni Felix) pripoveduje o najstniku, ki se sooča s svojim čustvenim in telesnim razvojem med puberteto. Ko Etienne napolni šestnajst let, mu babica podari videokamero. Nova igračka se sprevrne v obsedenost, saj Etienne zagnano snema vsak vidik svojega življenja, ne prizanese niti svojim prijateljem in družinskim članom in članicam, kar jezi zlasti njegovo mater. Toda kot snemalec se Etienne vse bolj čustveno oddaljuje od ljudi, ki ga obdajajo. Ko se njegovim najbližjim njegovo filmanje zazdi napadalno in vsiljivo, sam odkrije tudi to, da kamera ni le sredstvo pasivnega opazovanja, temveč ima v resnici velikanski vpliv na dejanja in ravnanje tistih, ki jih snema. Bolj ko Etienne snema prijatelje in družino, bolj postaja pravi subjekt filmov on sam, saj njegovi posnetki ravno tako povratno delujejo na njegovo odraščanje. The True Story of My Life in Roen tells the tale of a young French teen's struggle to come to terms with his emotional and physical development during puberty. When young Etienne turned 16, his grandmother gave him a video recorder. As he films his friends and family, his coming-of-age becomes the true subject of his films, which also have begun to inversely influence his developing maturity.
22.00 MOJA MAMA IMA RADA ŽENSKE (A MI MADRE LE GUSTAN LAS MUJERES) Španija, 2001, komedija, angl. pod., 96 min, 35mm Scenarij in režija: Daniela Fejermán in Inés París Glavne vloge: Leonor Watling, Silvia Abascal, María Pujalte, Rosa María Sarda, Eliska Sirová, Chisco Amado, Xabier Elorriaga, Aitor Mazo Glasba: Juan Bardem Zvok: Julio Recuero Montaža: Fidel Collados Fotografija: David Omedes Produkcija: Beatriz de la Gándara		Film Moja mama ima rada ženske se začne s praznovanjem maminega rojstnega dne, na katerega je povabljena tudi njena nova ljubezen - ženska. Mama s šokantnim priznanjem svoje lezbične zveze popolnoma iztiri svoje tri hčere. Kamera ne zadržuje napetosti, temveč se kadri, v skladu z dinamičnim temperamentom igralk, hitro menjavajo. Za ravnovesje v nastali zmedi mama in njena punca ubrano zaigrata na klavir, da bi preglasili hčerkine misli. Sestre nam vsaka po svoje predstavijo svoj pogled na to, da je mama odslej lezbijka. Tri sestre - trije zorni koti. Elvira je histerična in nevrotična že sama po sebi, tako da kar poleti k svojemu psihoanalitiku po pomoč. Jimena (Himena) poskuša stvari racionalizirati, vendar v svoj urejen in konservativen svet zelo težko vključi mamino punco. Sol, dekle akcije, pa novico sprejme in jo takoj izkoristi za vsebino novega komada v svojem bendu. Težo maminega priznanja ves čas sproščajo nešteti komični zapleti. Nato se hčerke podajo v misijo spreobrnitve svoje mame. Ker so še vedno v šoku in se ne morejo soočiti z resnico o maminem spolnem nagnjenju, se odločijo razdreti njeno ljubezensko zvezo s punco, ki je Čehinja in povrh vsega še odlična pianistka. NAJBOLJŠI IGRANI FILM PO IZBORU GLEDALCEV, QUEER FILM FESTIVAL DUNAJ 2003! Ob 24.00 sangria party v Klubu Monokel, Metelkova mesto, Masarykova 24. S kino vstopnico za film Moja mama ima rada ženske dobite prvo sangrio zastonj! Sofia introduces her three adult daughters to her new lover who is their age and happens to be a woman. The women, in particular Elvira find it extremely difficult to accept their mother's sudden apparent sexual reversal. The news pushes the neurotic Elvira to the point of nervous breakdown. Sol, the youngest daughter, writes a lude rock song about it and performs in front of them at a concert. The daughters plot together on how to get their mother's new girlfriend, a native Czech, and brilliant pianist, out of her life.
sobota, 6. december 20.00 VENUS BOYZ (VENERINI FANTJE) Švica, Nemčija, 2001, dokumentarni film, angl. pod., 104 min, 35mm Scenarij in režija: Gabriel Baur Glavne vloge: Dréd Gerestant, Diane Torr, Del LaGrace Volcano, Bridge Markland, Storme Webber, Mo Fischer - Mo B. Dick, Queen Bee Luscious, Mistress Formika, Dee Finley, Martina Meijer Torr, Marcel Meijer, Shelly Mars, Philly Abe, Hans Scheirl, Svar Simpson, Simo Maronati, Judith Halberstam Glasba: David Shiller Zvok: Florian Eidenbenz, Magnetix Montaža: Daniela Roderer, Jean Vites, Salome Pitschen Fotografija: Sophie Maintigneux		Venus Boyz je koprodukcijski dokumentarec švicarske režiserke Gabriel Baur o ljudeh - tokrat zlasti o ženskah -, ki oblikujejo tako imenovane vmesne spolne identitete. Legendarna prireditev Drag King Night - Noč kraljev preobleke v New Yorku - je izhodišče te zanimive odiseje v transspolne svetove, kjer ženske postanejo moški - nekatere samo za eno noč, druge za vse življenje, večina pa razvije neko obliko performansa na odru ali v vsakdanjem življenju. Kakšni so njihovi motivi za to? O kakšnih spremembah spola govorimo? Kje so stične točke med lezbičnimi, queer, transseksualnimi in transspolnimi identitetami? Kakšne so njihove sanje? V filmu nastopa berlinska performerka Bridge Markland, njen performans smo videli letos septembra v ljubljanskem lezbičnem klubu Monokel, in transspolni aktivist in ameriški fotograf Del LaGrace Volcano, ki je svoja dela ravno tako predstavil v Monoklu, filmske projekcije v Kinoteki pa se bo tudi udeležil. NAJBOLJŠI FILM, SEMAINE DE LA CRITIQUE LOCARNO 2001. NAGRADA OBČINSTVA, MOSTRA LAMBDA BARCELONA 2003. NAGRADA OBČINSTVA, COPENHAGEN GAY&LESBIAN FILMFESTIVAL 2002. NOMINACIJA, SWISS FILM AWARD 2002 Venus boyz is a film journey through a universe of female masculinity. Women become men - some for a night, others for their whole lives. Masculinity and transformance as performance, subversion and existential necessity. An intimate film about people who create intermediate sexual identities. Their transformation into masculinity is shown as both as a performance, and as a subversive means in creating an existential necessity. Produkcija: ONIX Filmproduction v sodelovanju s Clock Wise Productions New York, z Nino Froriep WDR Koeln, s Heike Hempel in z Andreo Hanke, Teleclub Zürich, in z Manuelo Meier
22.00 EINSTEIN SEKSOLOGIJE (DER EINSTEIN DES SEX) Nemčija, 1999, drama, angl. pod., 100 min, 35mm Scenarij: Chris Kraus in Valentin Passoni Režija: Rosa von Praunheim Glavne vloge: Kai Schumann, Friedel von Wangenheim, Gerd Lukas Storzer, Olaf Drauschke, Ben Becker, Meret Becker, Tima die Göttliche Glasba: Karl-Ernst Sasse Montaža: Mike Shepard Fotografija: Elfi Mikesch		Film kultnega gejevskega režiserja Einstein seksologije orisuje življenje in delo Magnusa Hirschfelda (1868- 1935), ki je bil Jud, gej in socialist. Odraščal je v Kolbergu in že med študijem medicine na Humboldtovi univerzi so ga razjezila konservativna stališča profesorjev do istospolne ljubezni. Po smrti pruskega homoseksualnega vojaka, ki je nekoč iskal nasvet pri njem, in obsodbi Oscarja Wilda se je odločil, da se bo bojeval za pravice homoseksualcev. Leta 1897 je ustanovil organizacijo, ki je nasprotovala paragrafu 175, ki je kriminaliziral geje. Sam pa se je odpovedal spolnemu in ljubezenskemu življenju, da bi se tako izognil družbenim napadom. Toliko bolj se je posvetil raziskovanju transvestije, ustanovil je več skupin in objavil številna pomembna dela. Toda bil je tudi žrtev antisemitskih napadov, celo iz gejevskih krogov. Leta 1920 so ga nacionalni huligani po predavanju pretepli skoraj do smrti. Istega leta je v Berlinu ustanovil Inštitut za seksologijo in tako rekoč ovekovečil novo vedo. Ko je bil star že skoraj petdeset let, si je dovolil osebno srečo s svojim pomočnikom Karlom Giesejem. Vendar zaradi bližajoče se vojne nista imela veliko časa. Ko so nacisti leta 1935 izropali njegov svetovno znani Inštitut za seksologijo, je moral zaradi lastne varnosti emigrirati v Francijo. Leta 1935 je v starosti 67 let umrl v Nici. Njegov ljubimec Karl Giese si je tri leta kasneje vzel življenje. Einstein of Sex charts the life of the sexologist Magnus Hirschfeld (1868-1935). He was a Jew, gay and a Socialist. The Nazis looted his world-famous Institute for Sexology in Berlin, and he had to emigrate to France where he died in 1935. Hirschfeld grew up in Kolberg, studied Medicine at the Humboldt University and made a name for himself at the end of 19th century as a sexologist, a new science in those days.
THE SALIVATION ARMY (VOJSKA SLINE) Kanada, 2002, kratki film, angl., 22 min, Beta Scenarij in režija: Scott Treleaven Glavne vloge: Kevin Drew, Michael Barker, Simone Moir in Scott Treleaven Glasba: kc accidental in Electric Newspaper		Zgodba o krvi, seksu, pljuvanju, norenju in panku, v direktnem pripovednem slogu in-your-face - krvi in sperme. Skupina z ironičnim imenom Salivation Army (Vojska sline) je tri leta vodila kontrakulturni zine, ki je bil namenjen uporni in nezadovoljni queer pankerski mladini. Projekt, ki se je začel kot podvig male, lokalne in neznane skupine, je vzbudil veliko pozornost in kmalu postal vse bolj razvpita kultna mreža. Alternativni avtor in režiser filma Scott Treleaven je v devetdesetih objavljal queer pankerski fanzin This is the Salivation Army, v katerem je bilo veliko seksi fotk, dobrih kolažev, filozofije, stripov, blasfemije, revolucije in še marsičesa. NAGRADA COLINA CAMPBELLA ZA NAJBOLJŠI MOŠKI KRATKI FILM, NEW FESTIVAL 2003 V NEW YORKU! A tale of blood, sex, spit, spunk & cult recruitment: for three years the Salivation Army operated a counterculture zine aimed at restless queer punk youth. But during their existence what began as a small, local gang transformed into an increasingly dangerous cult network. Part confessional, part recruitment drive. A vicious, erotic and instructional cut'n'paste portrait of the underground.
nedelja, 7. december 20.00 BLUE GATE CROSSING (LANSE DA MEN) Tajvan, Francija, 2002, drama, angl. pod., 82 min, 35mm Scenarij in režija: Yee Chih-Yen Glavne vloge: Chen Bo-Lin, Guey Lun-Mei, Liang Shu-Hui, Joanna Chou Glasba: Chris Hou Zvok: Tu Duu-Chih Montaža: Liao Ching-Song Fotografija: Chien Hsiang Produkcija: Peggy Chiao		Film spominja na uspešnico o najstniški ljubezni Pokaži mi ljubezen Lukasa Moodyssona, saj ravno tako občuteno raziskuje najstniško doživljanje, čustvovanje, prijateljevanje in prebujanje seksualnosti. Blue Gate Crossing je zgodba o odnosih med tremi mladimi učenci. Preprosta in resnobna Meng Kerou se zatreska v svojo lepo in priljubljeno najboljšo prijateljico, kateri pa je všeč najboljši plavalec šole Zhang Shihao. Meng nastopi v vlogi neprostovoljne posrednice, ljubezenskega sla, ki Zhangu prenese sporočilo o prijateljičini zaljubljenosti. Toda hkrati izve ne ravno veselo novico, da je plavalec pravzaprav zaljubljen vanjo ... Meng se vse bolj zaveda svojih čustev do prijateljice in se odloči odkrito spregovoriti o svojem nagnjenju. Njena nepričakovana izpoved povzroči nove zaplete - navsezadnje pa tudi razplete, ki so slednjič še korak več na poti odraščanja. Meng is a 17 year-old high school student who often laments that she is no longer a carefree soul. She is been carrying one secret for too many years. One day, she decides to unburden her secret on Zhang, a fellow 17 year old. Zhang, a blithe spirit, is the guileless one. His two dearest wishes are to win the swimming championship and to become Meng's sweetheart. He is so utterly unprepared for what she is about to tell him. The two teenagers have tasted adulthood.
22.00 KDO SE BOJI JERRYJA SPRINGERJA (ponovitev)
SPREMLJEVALNI PROGRAM nedelja, 30. november PO FILMU PREDSTAVITEV USTVARJALCEV FILMA IN TRADICIONALNA FESTIVALSKA POGOSTITEV V KINOTEKI. petek, 5. december 24.00 SANGRIA PARTY V KLUBU MONOKEL, METELKOVA MESTO, MASARYKOVA 24. S KINO VSTOPNICO ZA FILM MOJA MAMA IMA RADA ŽENSKE DOBITE PRVO SANGRIO ZASTONJ! sobota, 6. december DELAVNICA ZA BALKANSKE KRALJE PREOBLEKE PRIDITE IN SE POIGRAJTE S SPOLNIMI IDENTITETAMI. SKUPAJ BOMO RAZISKALE SPOLNE TRANSGRESIJE: USTVARJANJE LIKOV KRALJEV PREOBLEKE ZA ZABAVO, ZMEDO, SUBVERZIJO TER PRESENEČENJE DRUGIH IN NAS SAMIH. DOBRODOŠLE. INFORMACIJE: MONOKELCLANICE@HOTMAIL.COM. DELAVNICO VODITA: WINDH IN VOLCANO INDRA WINDH VODI DELAVNICE ZA KRALJE PREOBLEKE V ŠVEDSKI QUEER SKUPNOSTI IN TUDI ZA POKLICNE IGRALKE V TRADICIONALNEM GLEDALIŠČU IN FILMU. DEL LAGRACE VOLCANO ŽE VEČ LET USTVARJA IN FOTOGRAFSKO DOKUMENTIRA KULTURO KRALJEV PREOBLEKE PO VSEM SVETU. LETA 1999 JE IZDAL MONOGRAFIJO THE DRAG KING BOOK. URNIK DELAVNICE: PETEK, 5. DECEMBER, 17.30 - 19.30 SOBOTA, 6. DECEMBER, 11.00 - 19.00 PREDDVERJE KINOTEKE: V ČASU FESTIVALA BO V PREDDVERJU PRODAJA KNJIG ZBIRK LAMBDA IN VIZIBILIJA.
		Selekcija in organizacija Brane Mozetič, Miran Šolinc, Igor Španjol, Suzana Tratnik, Vesna Vravnik Organizator festivala in založnik filmskega lista Društvo ŠKUC, Metelkova 6, Ljubljana tel. 01 4327 368, fax. 01 2329 185, www.skuc.org Pokrovitelja otvoritvenega večera Klub Monokel in Klub Tiffany Posebna zahvala/Special thanx Hanna Bruhin, Kurt Maeder, Aleš Pečnik, Del LaGrace Volcano, Elizabeta Žargi Besedilo Suzana Tratnik Oblikovanje plakata in filmskega lista Boštjan Lisec Tisk Collegium Graphicum Festival je bil prvič organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival lezbičnega in gejevskega filma v Evropi. Informacije Galfon 01 4324 089 (od 19.00 do 22.00) in Slovenska Kinoteka 01 4342 524 www.ljudmila.org/siqrd/fglf ŠKUC info GALFON 01 4324 089
html © SiQRD, 2003