</

nedelja, 30. november 20.00 NA ZAČETKU (AU COMMENCEMENT) Belgija, 2003, barvna risanka, angl. pod., 3min, Beta Scenarij: Philippe Carreau & Laurent Leprince Režija in animacija: Laurent Leprince Glasba: Nestor Benito Zvok: Christian Martin (Time for Action) Montaža: Marc Urlus in Bruno Laboure		Gejevskima spermijema nikoli ni bilo namenjeno oploditi jajčeca. Toda kaj če Življenje odloči drugače? Two gay sperms were never meant to fertilize an egg. But what if Life decides otherwise?
KDO SE BOJI JERRYJA SPRINGERJA Slovenija, 2003, instant filmska telenovela, 81 min, Beta, premiera! Scenarij in režija: Blaž Štrukelj alias leo spai, asistent režije: Luka Sagadin Glavne vloge: Linda Šimič, Maja Merljak, Miha Arh, Samo Jakoš, Ivo Godnič, Dejan Gradišnik, Uroš Kavčič, Sebastjan Vovk, Igor Katanič Glasba: Kian De Bonaldi, DJ Psiho, Yanoosh Zvok: Azra Kamberi Montaža: Janko Badovinac in leo spai Direktor fotografije: Ivan Merljak Produkcija: Cinema ŠKUC v sodelovanju s ŠOU v Ljubljani, RTV Slovenija, Ventura Company in Studiom Zmajček		Živimo v času instant televizije, instant kosil, instant službe, instant zakonskih zvez in nasploh instant družbe. Kdo se boji Jerryja Springerja je histerična filmska telenovela, v kateri kraljujeta kvazi svetovljanska modna urednica Samanta in njen boemski mož Dario. Čeprav je njun zakon pred popolnim polomom, Samanta povabi na večerjo svojega novega nameščenca Petra in njegovo zaročenko Jano. Večerja, sicer dostavljena iz bližnje restavracije, se kaj hitro sprevrže v repertoarno obračunavanje med zakoncema, ko pa v igro vstopijo še alkohol in opojne substance, dobi zgodba nove razsežnosti; Samanti je očitno všeč njen novi sodelavec, ta pa diskretno pogleduje za njenim možem Dariom. Večerja se spreobrne v večdnevno sobivanje, ki mu ni videti konca ... PO FILMU PREDSTAVITEV USTVARJALCEV FILMA IN TRADICIONALNA FESTIVALSKA POGOSTITEV V KINOTEKI! We live in a time of instant television, instant lunches, instant jobs, instant marriages and an altogether instant society. Who's Afraid of Jerry Springer is a hysterical soap-opera movie that focuses on a pseudo-worldly fashion editor Samanta and her bohemian husband Dario. Although their marriage is about to completely fall apart, Samanta invites her new assistant Peter and his fiancée Jana over for dinner. When alcohol and other intoxicating substances come into play, the story expands onto a whole new level. It is quite obvious that Samanta likes Peter. He, on the other hand, has his eyes set on Samanta's husband Dario.
ponedeljek, 1. december 20.00 TODA BILA SEM DEKLE (BUT I WAS A GIRL) Nizozemska, 1998, dokumentarni film, angl. pod., 69 min, Beta Scenarij in režija: Toni Boumans Pomočnik režiserja in intervju s Friedo Belinfante: Klaus Müller Produkcija: Frame Media Productions		Toda bila sem dekle je dokumentarec o Nizozemki Friedi Belinfante (1904-1995), lezbijki, ki je postala prva dirigentka v predvojnem Amsterdamu, vendar se je morala po nemški invaziji odpovedati obetavni glasbeni karieri. Razpustila je svoj orkester in začela politično delovati v podzemlju; sprva je sama ponarejala dokumente za Jude in Judinje, ki so se skrivali, pozneje pa skupaj z gejevskim pisateljem Willemom Arondeusom. Oba sta sodelovala pri napadu na register amsterdamskega prebivalstva leta 1943, ki velja za najdrznejši podvig nizozemskega odporniškega gibanja. Frieda Belinfante je preživela kot ena redkih članov takratne skupine in sicer tako, da se je več mesecev skrivala v moški preobleki. Pozimi leta 1944 je prek Belgije in Francije pobegnila v Švico, kjer je bila internirana v begunskem taborišču. Po vojni se je vrnila na Nizozemsko, leta 1947 pa se je preselila v Združene države Amerike. V zgodnjih petdesetih je ustanovila Orange County Philharmonic Orchestra, ki mu je dirigirala več let. Dokumentarni film o tej izjemni glasbenici in osebnosti je zasnovan na intervjuju Klausa Müllerja, iz leta 1994, s tedaj devetdesetletno Friedo Belinfante. But I was a girl tells the story of Dutch Frieda Belinfante, a lesbian who became the first female conductor in prewar Amsterdam, but retreated from a promising musical career after the German invasion of the Netherlands. Instead she dissolved her orchestra and went underground working with Dutch resistance. Frieda Belinfante survived, for months hiding in men's cloth. After the war she emigrated to the United States, founded the Orange County Philharmonic Orchestra and was its conductor for many years.
torek, 2. december 20.00 NJEGOV BRAT (SON FRERE) Francija, 2002, drama, angl. pod., 95min, 35mm Scenarij (po besedilu Philippa Bessona) in režija: Patrice Chéreau Glavne vloge: Bruno Todeschini, Eric Caravaca, Nathalie Boutefeu, Maurice Garrel, Catherine Ferran, Antoinette Moya, Sylvain Jacques, Fred Ulysse Fotografija: Eric Gautier		Brata Thomas in Luc se po več letih odtujenosti ponovno zbližata. Razlog za to je nenavadna krvna bolezen starejšega brata, zaradi katere obišče svojega gejevskega brata. Vljudnostno srečanje se spreminja v ponovno utrjevanje bratskih vezi. Thomasovo zdravstveno stanje se nenehno slabša, Luc pa ga zvesto spremlja. Prvič odkrito spregovorita o pokopanih bolečinah, medsebojnih izdajah, bratovski podpori in končno o Lucovi homoseksualnosti. Thomas spozna tudi Lucovega ljubimca Vincenta. Ko hoče Luc bratu pojasniti, da njegova zveza z moškim ni tako trdna, kot je videti, se začne krhati še ljubezen med Thomasom in njegovim dekletom Claire. Ko Claire odhaja, ji Luc zaupa, da je bil njegov brat nenazadnje prvi moški, katerega se je dotaknil. Thomas ne obžaluje dekletovega odhoda, saj sprejema le še bratovo bližino in pomoč. Bolj ko se razgaljajo prijateljske, sorodstvene in ljubezenske vezi, bolj Thomas hira in spoznava, da mu po operaciji ne bo bistveno bolje. Zdravniki mu povedo, da ga bodo vedno ogrožale krvavitve. Po operaciji Thomas in Luc preživljata mirne dneve v hiši ob morju. Nekega dne se Thomas kljub šibkemu zdravju odpravi v morje. - Mojstrovina nam že znanega režiserja (Ranjeni moški). SREBRNI MEDVED ZA FILMSKO REŽIJO, BERLINALE 2003! Thomas and Luc, the two brothers with a problematic relationship in the past, find together again when the elder one gets a dangerous disease and asks his brother to accompany him to several doctors. Thomas accepts his death and has chosen to await his last hour in the house by the sea, the house of his childhood. And brothers get to know each other again.
sreda, 3. december 20.00 AIMÉE IN JAGUAR (AIMÉE & JAGUAR) Nemčija, 1998, drama, angl. pod., 125 min, brez vstopnine! Scenarij: Max Färberböck in Rona Munro po literarni predlogi Erice Fischer Režija: Max Färberböck Glavne vloge: Maria Schrader, Juliane Köhler, Johanna Wokalek, Heike Makatsch, Elisabeth Degen, Detlev Buck Glasba: Jan A. P. Kaczmarek Zvok: Michael Kranz Montaža: Barbara Hennings Fotografija: Tony Imi Produkcija: Günter Rohrbach in Hanno Huth		Filmska pripoved temelji na resnični ljubezenski zgodbi žensk, ki sta med 2. svetovno vojno živeli v Berlinu. Lilly Wust, mlada mati in žena nemškega vojaka, leta 1943 spozna Judinjo in članico odporniškega gibanja Felice Schragenheim, ki ji življenje postavi na glavo. Ženski se strastno zaljubita, kljub razlikam in nenaklonjenim okoliščinam; Lilly je namreč nacistična super mama, ki je dobila nagrado za "proizvodnjo" arijskih, rasno čistih sinov za domovino, Felice pa dela pri nacističnem časopisu in tihotapi informacije v judovsko podzemlje. Ko se Lillyn mož vrne s fronte in zaloti svojo ženo v postelji z ljubico, se zgodi nekaj še bolj neverjetnega: Lilly se odloči, da se bo ločila. Felice ji prizna, da dela za odporniško judovsko organizacijo, a Lilly jo vseeno vzame k sebi. Tako zaljubljenki sredi zavezniškega bombardiranja in nacističnega terorja preživita 18 srečnih mesecev. Nekega avgustovskega večera leta 1944 pa ju po brezskrbnem kopanju v njunem stanovanju pričaka gestapo ... Ker Lilly ni mogla rešiti Felicinega življenja, je med vojno rešila življenja treh Judinj. Prav tako se je odločila, da njuna zgodba ne bo šla v pozabo. Pol stoletja pozneje je pokazala pisma in fotografije Erici Fischer, ki je leta 1994 napisala uspešnico o njuni romanci. Ta roman je predloga za priljubljeni film o Aimée in Jaguar, kakor sta se poimenovali v pismih. SREBRNI MEDVED ZA GLAVNI ŽENSKI VLOGI, BERLINALE 1999! Aimée & Jaguar is based on the true love story of two women in Berlin during World War II - amid the constant threat of bombing raids and despite certain persecution. For one of the woman, Lilly Wust, a young mother married to a German officer, it will be the most decisive experience of her life. For the other, Felice Schragenheim, a Jew and a member of an underground organization, it signifies hope for life and survival.
četrtek, 4. december 20.00 GRENKE SOLZE PETRE VON KANT (DIE BITTEREN TRÄNEN DER PETRA VON KANT) Nemčija, 1972, drama, slov. pod., 124 min, 35mm Scenarij (po lastni gledališki predlogi) in režija: Rainer Werner Fassbinder Glavne vloge: Margit Carstensen, Hanna Schygulla, Irm Hermann, Eva Mattes, Katrin Schaake, Gisela Fackeldey Glasba: Giuseppe Verdi Montaža: Thea Eymesz Fotografija: Michael Ballhaus Produkcija: Rainer Werner Fassbinder		Arogantna in samozadostna modna oblikovalka Petra von Kant živi v razkošnem ateljeju s svojo pomočnico in služabnico Marlene, ki brez besed izpolnjuje vse njene ukaze in prenaša vse njene muhe in nesramnosti. Petra se zaljubi v dobrih deset let mlajšo in zelo očarljivo Karin, ki se nemudoma znajde na vrhu hierarhično urejene trojke. Petra hoče Karin samo zase, Karin pa hoče izkoristiti premožno Petro, vendar tako, da ne bi izgubila svoje svobode. Ko pa se Karinin mož nepričakovano vrne iz Avstralije, se ona vrne k njemu. Zapuščena Petra je čisto obupana, toda počasi začenja razumeti, da pravzaprav ni resnično ljubila Karin, ampak jo je hotela le posedovati kot zasvojenka. Nenadoma spozna, da zraven nje že ves čas živi potrpežljiva in vdana pomočnica Marlene ... Ironična melodrama Grenke solze Petre von Kant je še eno utelešenje Fassbinderjeve neprizanesljive algebre človeških razmerij, ki tokrat pravi: vedno se najde kdo, ki je zaradi ljubezni ali denarja prepuščen milosti drugega. Zato se morajo njegovi filmski junaki in junakinje odločati, čemu se bodo odpovedali, da bi lahko obdržali vsaj tisto drugo. Tista ali tisti, ki ljubi, je samoumevno najšibkejši člen te senčne verige človeških odnosov. Grenka lezbična klasika, a vedno znova vredna solz in ogleda! The Bitter Tears of Petra von Kant is a slow, stagy, savagely ironic study of fashion designer Petra von Kant, the seething assistant who silently endures her punishment, and the bewitching young wannabe model who upends the hierarchy of domination. The film embodies the Fassbinder's ruthless algebra of human interaction: Love and cash will always place somebody at someone else's mercy, and the characters have to figure out how much of one they'll part with in order to secure the other. It's certainly not a sunny view of human nature but it has the force of cruel conviction.
22.15 LETO TRINAJSTIH LUN (IN EINEM JAHR MIT 13 MONDEN) Nemčija, 1978, drama, angl. pod., 129 min, 35 mm Scenarij, režija in fotografija: Rainer Werner Fassbinder Glavne vloge: Volker Spengler, Ingrid Caven, Gottfried John, Elisabeth Trissenaar, Eva Mattes, Günther Kaufmann, Liselotte Pempeit Glasba: Peer Raben, Roxy Music, Suicide		Leto trinajstih lun je gotovo eden najosebnejših Fassbinderjevih filmov. To je tragična zgodba o transseksualki Elviri (prej Erwin) iz Frankfurta, ki zaradi nenaklonjenih življenjskih okoliščin vse bolj propada. V ključni filmski sceni Elvira svojo prijateljico in mlado prostitutko odpelje na ogled klavnice, kjer je nekoč kot moški sama delala in se zaljubila v moškega. Ko junakinja obuja svoje otroške travme - kot otrok je bila sirota, vzgajale so jo nune, nihče je ni hotel posvojiti -, njene besede vse bolj dušijo zvoki iz klavnice, katere podoba že tako spominja na koncentracijsko taborišče. V Fassbinderjevi vrsti tragičnih filmskih protagonistov/k - Petra von Kant, Fox, Maria Braun - je Elvira gotovo prototip luzerke, ki se ji je že od začetka vse ponesrečilo. Edina prijateljica Zora ji zapelje moškega, vsi drugi pa jo zavržejo: sestra Gudrun, ki jo je vzgajala, Anton Saitz, v katerega je zaljubljena, Irene, bivša žena, in celo novinar, ki mu je v intervjuju za revijo povedala svojo zgodbo. Zlomljena Elvira se na koncu vrne domov in se zruši na posteljo, kar vidimo v dolgem kadru. Tako je na koncu njena družbena odtujitev popolna in tudi primerno filmsko inscenirana. Ta film pa ni le krik intime, temveč precizna študija socialnega zatiranja manjšine; s svojim "ozadjem", ki mestoma spominja na koncentracijsko taborišče ali neofašistično zborovanje, pa je nedvomno tudi politični krik. In a Year with 13 Moons is a tragic story of the Transsexual Elvira (formerly Erwin) in the city of Frankfurt who is slowly but surely perishing because of his social environment. Fassbinder geniusly converts the passion of his hero to a virtuoso journey through the twilight zones of a german metropolis, bringing together both polemics and sensitivity. One of his most intimate films.