Kakšna je bila osnovna zamisel projekta?
V prvi vrsti me je zanimalo vprašanje transspolnosti. Claudette sem srečala v nekem baru v četrti, kjer stanujem in lesk v njenih očeh me je nemudoma prevzel. S problematiko prostitucije sem se srečala šele pozneje. A ker sem hotela napraviti Claudettin portret, sem morala seveda vključiti vse, s čimer se ukvarja. Teme, kot so spolna identiteta, socialna vloga ženskam podrejenih moških ter nadalje sam položaj posameznika v družbi, v kateri živi, me zelo zanimajo. Transseksualci me fascinirajo. Všeč mi je njihova dvojnost, nemir, ki ga občutim ob samem prepletanju spolov. Takšne osebe so navadno zelo očarljive, kar si sicer razlagam z njihovo intimno potrebo po zapeljevanju in spolni potrditvi kot bodisi ženska bodisi moški. Na začetku razmišljanja o tem se mi je zdelo, da je transspolna oseba v širšem smislu skrajni primer spolnega razlikovanja; odpira namreč vprašanja o spolni usmerjenosti, o družbeni vlogi moških in žensk. Nadvse očitno pretresa heteronormativne in patriarhalne kodekse, pritiske binarne družbe (moški–ženska). Po mojem je transseksualka, ki zavestno sprejme svojo naravo, hočeš nočeš ekstravertirana … Ker tako očitno izpričuje, da je ženska, na nek način živi nenehni coming out. V tem pogledu se mi zdi svobodna. In to svobodo sem želela pobliže spoznati.
Kako je delo s Claudette potekalo?
Začela sem z določeno prednostjo – s prednostjo petletnega prijateljstva, s katerim sem si pridobila zaupanje že pred samim snemanjem filma. Druga drugo zelo spoštujeva. Vedela je, da moj pristop ne bo zlonameren niti je v zvezi z njenim spolom ali z njenim delom ne bom obsojala. Še posebej sem želela izvedeti, kako združuje svoje družinsko življenje – z žensko, s katero je poročena že štirideset let in s katero živi še danes – ter delo prostitutke. Ko sem ji predstavila svoj filmski projekt, je sodelovanje prijazno sprejela, a pod določenim pogojem: o njeni družini ne bova govorili. Strinjala sem se, sama pri sebi pa sem si rekla: nikoli mi ne bo uspelo narediti filma o njej, če se ne bova pogovarjali o njeni družini … Ostalo sta naredila čas in moja vztrajnost.
Začela sem jo spremljati pri njenih aktivnostih zagovornice pravic prostitutk v okviru društva Aspasie (za zaščito pravic ponudnikov in ponudnic spolnih uslug v Ženevi). Snemala sem jo med srečanji z drugimi aktivisti, člani Aspasie, mediji, na šolah, kamor so jo povabili na razgovor. V javnosti je kamero sprejela brez težav; gledalcem je s svojim zgledom hotela podati določeno sporočilo.
Po dobrem letu takšnega snemanja pa sem se končno začela ukvarjati z njenim zasebnim življenjem. Dva meseca sva se srečevali v neki kavarni in se posvetili obdobjem v njenem življenju. Pogovore sem snemala na avdio kaseto. Šlo je za sproščene, prijateljske, dokaj svobodne trenutke, skozi katere sem odkrivala številne preobrate v njenem življenju. Kot nekakšna preiskovalka sem poskušala odkriti in razumeti zame bistvene reči: kako je sprejela svojo spolno ambivalenco in zakaj ljubi svoj poklic prostitutke. A če je o prostituciji govorila sproščeno, je bila njena pripoved o življenju fanta/dekleta, moškega/ ženske nedosledna, včasih celo protislovna. Ugotovila sem, da je bilo v njej precej »subjektivne resnice«, kot temu pravim jaz, ali »idealizacije lastnega življenja«, kot je to kasneje imenovala ona. V tistem letu in pol sem naredila kar nekaj predhodnih intervjujev in posnela veliko pogovorov, preden mi je zaupala nekatere ključne stvari … Prosila sem jo tudi, naj se vprašanj, ki so me zanimala, loti analitično, toda Claudette je človek, ki ima precej večji dar za življenje kot za analiziranje …
Prevedla Mateja Seliškar Kenda