Kamera vam je ves čas za petami. Kako ste snemanje sprejeli?
V projekt sem privolila iz več razlogov. Prvič, ker sem po naravi zelo odprta in zlahka govorim o svojem zasebnem življenju – 'zasebno' seveda, saj sem v preteklosti doživela marsikaj … Rekla sem si: film bo še izkušnja več v mojem življenju. V prvi vrsti sem hotela, da bi bila izpoved posvečena toleranci, ljubezni. Pri mojih letih je snemanje filma edinstvena priložnost, da za sabo pustiš neko sled, sporočilo. Takšna možnost je dana le redkim. Pri odločitvi za sodelovanje v filmu pa je pomembno vlogo odigral tudi moj aktivizem za pravice spolnih delavk. A če bi na začetku projekta vedela, da me bo režiserka v osebni izpovedi pripeljala tako daleč, bi povabilo najbrž zavrnila. Takrat zagotovo ne bi privolila v izpoved, kaj vse sem doživela s svojo partnerko, saj živiva v majhnem kraju; Švica je tako kantonska in ljudje tako zadrti zaradi židovsko-krščanskih predsodkov … Če sem se torej razkrila, sem se zgolj zaradi pritiska in talenta Sylvie Cachin, ki me je uspela zvabiti na pot, kamor je hotela sama. Večkrat je na novo formulirala kakšno vprašanje, skupaj sva grebli po nekaterih vidikih mojega življenja, kopala je v globino. In to tako dobro, da sem bila na koncu jaz tista, ki sem jo prosila, naj spet začne snemati. Toda to sem zmogla samo zato, ker sem ji zaupala: zaradi najinega prijateljstva sem na kamero pozabila. Filma, ki sva ga snemali, nisem videla, pred očmi sem imela zgolj Sylvie, ki je hotela spoznati mojo življenjsko zgodbo. Podoživljala sem vse, o čemer sem pripovedovala; svojo mladost, dobre in slabe trenutke. Če ne bi bilo nje, ne bi iz sebe nikoli spravila določenih dogodkov ali občutij, ki sem jih na tak način razkrila prvič. Filma seveda nisem posnela zaradi slave niti zaradi denarja …
Je bilo med snemanjem tudi kaj neprijetnih trenutkov?
Seveda. Ko sem morala na primer pripovedovati o Carmen in o izkušnjah v Tangerju, o svojih prvih srečanjih s prostitucijo … Dostikrat sem rekla, da zaradi prostitucije nisem trpela, a to ni povsem res in to v filmu tudi priznam: takrat resda nisem zamerila Carmen, ki me je v prostitucijo vpeljala, a danes bi na stvari gledala drugače in nekaterih reči tudi ne bi priznala. Kar je dobro pri vsem skupaj je, da ne gre za fikcijo, temveč za resnico o intimnem življenju neke 'osebe'.
Kaj vam je film prinesel?
Zaradi tega filma ne bom nikoli umrla! Je nekakšno podaljšanje mojega življenja, živela bom še petdeset let! In druga pomembna stvar: pustila bom sporočilo. Negativna plat takšnega razkrivanja pa je, da je laže moškemu reči, 'privoščil sem si kurbo' kot ženski priznati 'našla sem si stranko'. Pred premiero filma sem padla v depresijo, bilo me je strah … Kdo pa je sposoben zlahka razgaliti svoje intimno, spolno življenje pred javnostjo, sploh pred ljudmi, ki jih srečujemo vsak dan … In po koncu projekcije sem kar naenkrat zaslišala bučen aplavz! Ljudje so ga lepo sprejeli; rekla sem si: »Zmagali smo!«
Pa na osebni ravni?
Film mi je prinesel določeno potrditev. Manj me je sram odkrito govoriti o svojem spolu ali o svojem delu v prostituciji. Zdaj si želim izzivati. Želim si reči na glas: »Claudette je Claudette. In Claude je Claude.«
Zakaj ne želite, da bi bil film predvajan na frankofonski švicarski televiziji in v Franciji?
Najprej zato, ker moja partnerka na začetku projekta ni želela, da bi jo snemali. Kasneje pa se nam je pridružila, ko smo šli za teden dni snemat v Camargue na jug Francije, in počasi je postajala zaupljivejša. A resnična zavora je moja družina. Živim tradicionalno družinsko življenje. Družina moje snahe in morda celo moji otroci se s tem sporočilom niso pripravljeni soočiti. Če bi izvedeli za mojo prostitucijo in svobodomiselnost v zvezi s spolnostjo, bi to zlomilo 60 let življenja moje žene … Nekega dne je snaha samo namignila na mojo prostitucijo v Ženevi in bilo mi je tako strašno, da sem hotela pri priči izginiti. A če bi bilo odvisno zgolj od mene, ne bi imela nikakršnih zadržkov; zaradi mene bi film lahko predvajali kjerkoli.
Prevedla Mateja Seliškar Kenda