Kako sta se spoznala in zakaj sta se odločila za sodelovanje?
Rémi Lange: Srečala sva se na Pomladi društev aprila 2005. Hervéjeva stojnica je bila nasproti moje. Ujela sva se, in ker sem prodajal DVD-je svojih filmov, sem ga opozoril na tiste, ki bi ga utegnili zanimati, kot sta Mes parents in Le zizi de Billy.
Hervé Chenais: Zelo sem bil vesel, da sem ob tej priložnosti spoznal Rémija; videl sem nekatere njegove filme in prebral vrsto člankov o njem. Posebej me je prevzela avtentičnost njegovih filmov: pripoveduje o resničnem življenju, brez olepševanja. Naslednje leto sva se na istem sejmu znova srečala in takrat mi je predlagal, da bi v zvezi z mojim primerom naredil film. Tega sem si sicer že dolgo želel in sem se o morebitnem sodelovanju pogovarjal že z nekaterimi drugimi ustvarjalci.
Kako sta si razdelila nalogo?
R. L.: Samega področja nisem poznal najbolje, in ko sem ugotovil, da gre za Hervéjevo zgodbo, sem ga prosil, naj napiše scenarij. Všeč mi je, če avtor ali igralec zaupa in se popolnoma preda režiserju. Hervé se je povsem razgalil: razkril je svoje težave, svoj vsakdan, svoje telo.
H. C.: Prvi scenarij sem pisal od aprila do septembra 2006, pri čemer sem imel ves čas pred očmi, da bom prizore, ki sem si jih zamislil, tudi sam odigral. Tekst sem nato dal Rémiju, nakar ga je bilo potrebno obdelati 'za zaprtimi vrati', saj je prva verzija vključevala preveč prizorišč in oseb. Hotel sem, da Rémi vtisne vanj svoj pečat, kot tudi da bi drugi igralec, Guillaume Quashie-Vauclin, sodeloval pri filmu, na katerega bi bil ponosen, saj njegova vloga nikakor ni enostavna. Na koncu je on predlagal kar tri scene, ki jih brez njega ne bi bilo!
Fetišist resda pripoveduje osebno zgodbo, zdi pa se, da želi obenem razkriti tudi hinavščino informacijske družbe, katere leitmotiv so strpnost, odprtost, sprejemanje drugih, medtem ko predstave, ki jih posreduje, zapirajo človeštvo v določeno normo?
R. L.: Fizično posebnost Hervéjevega telesa je treba obravnavati širše: kako v sodobni družbi sprejeti nekoliko drugačno telo? Hervé nima konstitucije, ki bi spominjala na modele v revijah in prav to idealizirano podobo skušamo razbiti, gledalce spodbuditi k razmišljanju in soočenju z drugačnim telesom. Opažamo namreč, da je gejevski milje – ki bi pravzaprav moral biti skrajno odprt – zelo netoleranten do vprašanja zunanjosti, pa naj so to posamezniki ali mediji, ki prikazujejo zgolj določen tip, v katerem se prepozna le peščica.
H. C.: Revije so tiste, ki ustvarjajo norme in nam nakazujejo, kako naj bi v skladu z njimi živeli: 'To sem prebral, torej se moram strinjati tudi s tem načinom razmišljanja.' In veliko gejev normi sledi kot trop ovac! Zato sem hotel razkrinkati hinavščino homoseksualcev, ki pod krinko tolerance še zdaleč ne sprejemajo vsakogar. V resnici je zelo malo gejev, ki se ne bi ozirali na zunanjost: to je očitno v barih, klubih … A obstajajo tudi odprti ljudje, tisti namreč, ki ostajajo človeški. Sam se počutim dobro le v okviru medvedje subkulture, kjer so vsi drugačni: vsak ima določeno fizično posebnost in vsi se med seboj sprejemajo! Kar nikakor ne velja za klube človeških kokoši v mondenih četrtih Pariza.
R. L.: Obstajajo ljudje, ki si v avanturo z drugačnimi upajo spustiti z veliko topline. Medčloveški stik je vsekakor možen, toda na trajnejšo zvezo je težko računati, saj je spolna privlačnost dostikrat pogojena s telesno posebnostjo. Osredotoči se na nekaj, kar vsi drugi zavračajo in se končno spreobrne v skrajen, celo patološki rasizem.
H. C.: Danes se izogibam vsem, za katere nisem drugega kot spolni objekt. S tem sem opravil. Ko svoje telo sprejmemo, sprejmemo tudi fantazme drugih, a misel, da si zgolj objekt, nikakor ni prijetna, saj ne pride do izmenjave, medsebojnega predajanja, ki je znak resnične ljubezni.
Tako kot obstaja enotna politična miselnost, obstaja tudi enotna gejevska miselnost, toda cilj katere ni razvoj LGBT družbe, ampak zadovoljevanje finančnih interesov ekonomskih akterjev, ki homoseksualnost zgolj izrabljajo za svoj posel?
R. L.: Da, splošna gejevska miselnost favorizira stereotipe in pogojuje tudi vedenje homoseksualcev. V pariškem Maraisu je še kako očitna: vsi se odzivajo na enak način, vsi poslušajo enako glasbo, gledajo iste filme, nekje v ozadju pa to podpira pomemben biznis. Mislim, da se poneumljamo, čeprav je med geji dosti ljudi, ki znajo razmišljati. Ampak razmišljanje včasih ni dovolj: dostikrat med zavedanjem in konkretizacijo tega zavedanja v vsakdanjem življenju zeva velik prepad.
Delaš trenutno še na kakšnih drugih projektih?
R. L.: Fetišist je zame zelo pomemben film. V svoji filmografiji bi ga uvrstil na drugo mesto, takoj za Omelette. Mislim, da bo deležen precejšnjega zanimanja, saj je prvi film, ki govori o tem vprašanju, kot je bil Pot ljubezni (Tarik el hab – videli smo ga na festivalu leta 2005) prvi, ki je soočil homoseksualnost in islam. Trenutno je moj glavni cilj, da ta film zaživi. Namenoma smo ga premierno predvajali v času pariške Parade ponosa, saj smo hoteli publiko šokirati s podobo, ki je nekoliko drugačna od videza lepih, mišičastih tipov.
Prevedla Mateja Seliškar Kenda