Zgodba o Luci in Gustavu (prvi je samostojni novinar in filmski kritik, slednji kulturni dopisnik za francosko-nemški kanal Arte in ustvarjalec kratkih filmov) in o njunem razočaranju, ko ju je nenadoma lansko zimo preplavil nepričakovan in nepredviden val homofobije, ki je hudo pretresel njun vsakdan.
Februarja 2007 je Prodijeva vlada, v skladu s smernicami Evropske unije in lastnim političnim programom po večmesečnih razpravah, predstavila predlog zakona o civilnih zvezah, ki bi vključeval tudi homoseksualne pare. Tradicionalno – pravzaprav patološko – neuravnovešeno politično vzdušje v državi tisočih protislovij in večno kontaminiranega medijskega prostora, ki se polni s televizijskimi »šoping centri« za zdolgočasene gospodinje, je že samo po sebi dovolj labilno, toda tako politični kot medijski odzivi na predlog zakona so bili za mladi par velik šok. Šok, ki jima je vlil silno željo po tem, da bi problematiko, ki sta jo doslej morda spremljala zavita v vato, bolje raziskala.
Italija se je namreč v trenutku razdelila na tiste, ki so bili za, in tiste, ki so bili kategorično proti. Negativni odzivi, ki so praviloma vedno glasnejši, so bili zaskrbljujoči in Gustav je prepričal Luco, da začneta snemati dokumentarec o dogodku. Oborožena s HDV kamero in poizvedovalno odločnostjo, sta stopila na rimske ulice, da bi zbrala pričanja, pripombe in izjave vsakdanjih ljudi, verskih skupin ter predstavnikov obeh političnih opcij ob različnih dogodkih, shodih in prireditvah, ter obenem spremljala razpravo, ki je več mesecev stagnirala v senatu.
Z vse izrazitejšim nelagodjem mlada ustvarjalca tako zabeležita – z vnemo, pa tudi ironijo, ki je ob takem podvigu nedvomno potrebna za preživetje – več mesecev sterilnih, manipulativnih polemik in napadalnih nebuloz. Rezultat je ne ravno spodbuden portret razdvojene države, ki pod močno ukoreninjenim vplivom medijev, politične retorike in Vatikana vztrajno dojema homoseksualnost kot bolezen, predvsem pa kot grožnjo, ne ve pa točno, zakaj.
V času, ko se meje postopno rušijo, smo tako priča fenomenu enosmernega prodiranja, ko je prehod napredku ne le zaprt, pač pa strogo prepovedan, neumni predsodki in spodbujanje umske zakrknjenosti pa se širijo po mili volji. In to, kot vemo, seveda ni le italijanska specifika.
Luka Pieri