… bi bil približni prevod filma Plavajoči cvetovi (Piao lang qing chun, 2008). In nas določa v našem bistvu in je vedno prisotna. Z mlado tajvansko režiserko Zero Chou smo se seznanili že na lanskem festivalu, ko je bil prikazan njen drugi igrani film Tatu (Ci-Qing, 2007). Sprva je snemala dokumentarne filme, njene celovečerce pa zaznamuje poetičnost, filozofska kontemplacija in estetsko dodelani barviti kadri.
Novi film zopet oživlja in skozi zgodbe različnih oseb povezuje pretekle ljubezenske zgodbe z njihovimi odmevi v sedanjosti, brezskrbno mladost z izgubljanjem v starosti, ki briše prej tako ostro določeno identiteto. Z nostalgičnim, a hkrati mladostniško strastnim optimizmom in vizualno izčiščenimi kadri travmatične zgodbe istospolnih ljubimcev ohranjajo tudi žilavo vitalnost, naivnost, ki imata očitno svojstven čar, značilen za filme Zero Chou.
V filmu sledimo trem lezbičnim zgodbam, zgolj ohlapno povezanim tudi s prispodobo časovnega potovanja z vlakom. Osemletna May živi s slepo sestro Jing, ki ju preživlja s petjem v baru, kjer spozna Diega. Ta se oblači in striže kot moški, vendar je ženska, zaljubljena v Jing. Ko se zapleteta v ljubezensko razmerje, se Jing odloči, da bo bogati dom pri rejniških starših za deklico veliko primernejši. Na videz preprosta zgodba pa skriva precej kompleksno ozadje dekličinih čustev, tako ljubezni in posedovanja do starejše sestre, kot prijateljevanja in prve zaljubljenosti v Diega. Ločitev od sestre zanjo pomeni izgubo najbližje osebe, poraz v ljubezni, strah pred prihodnostjo z novimi starši in sram zaradi zavrnitve. Odkriva zapleten svet nekonvencionalnega razmerja dveh odraslih žensk, potem ko je že vajena neobičajnega življenja s slepo sestro in preživljanja večerov v nočnem baru. Po drugi strani pa se Jing ukloni družbi, ki ne odobrava niti lezbičnega razmerja, kaj šele družino, ki bi jo sestavljali dve ženski in otrok.
Na poročnem praznovanju v baru, kjer pojeta Jing in Diego, se znajde neobičajni par: nevesta lezbijka in ženin gej, ki skušata s poroko ugoditi svojim družinam. Leta pozneje, potem ko sta oba živela s svojima resničnima partnerjema, se zopet srečata: HIV pozitivni Jin pribeži iz svojega propadajočega razmerja k ostareli Lily z Alzheimerjevo boleznijo, ki se bori s pozabo in Jina neprestano meša s svojo preteklo partnerko Ocean. Sredinska zgodba je kot samo življenje polna čudnih naključij, duhovito grenkih trenutkov (Lily Jina trmasto obleče v žensko, »da se ne bi vedno oblačila tako 'butch'«, nakar ju v parku žalijo in obmetavajo) ter postopne sprijaznjenosti z bolečino in izgubo. Stara znanca v novi situaciji in malce absurdnem sobivanju nepričakovano najdeta tisto pristno prijateljsko vez, ki je prav tako močna kot spomini na njuni ljubezni. Tu se zopet pokaže režiserkin občutek za nežno ironijo, vpogled v drugo, brezčasno dimenzijo zgodbe, občutek za človeško ranljivost.
Z namenom vnesti v boleče in težke tone prejšnjih dveh zgodb nekaj svežine, brezskrbnosti in mladostniške zaletavosti, tretji del seže nazaj v Diegovo mladost in njen kompliciran odnos do drugih deklet, pri katerih jo privlači njihova ženskost in odnos do lastnega telesa, pri katerem ženskost zavrača. V vseh treh zgodbah so močno prisotni elementi družbeno sprejemljivega, ki osebam določijo okvir, znotraj katerega lahko razvijajo svoje ljubezenske odnose. Diego je mlajša od dveh otrok v gledališki družini, kjer jo pripravljajo ne le na to, kako naj bi živela kot ženska, ampak tudi prevzela del družinske dejavnosti, kar njen brat občuti kot rivalstvo. Diego še sama ne ve, kaj bi, vsekakor pa ne tega, kar zanjo hočejo starši. S potujočim gledališčem pride v mesto tudi vrstnica in igralka Lily, s katero Diego deli bežen trenutek privlačnosti, ki se zopet izkaže za režo med preteklostjo in prihodnostjo, tik pred točko, kje se bosta njuni usodi za vedno spremenili in kjer se vse še vedno zdi mogoče.
V primerjavi s filmom Tatu, je Zero Chou v Plavajočih cvetovih izgubila nekaj vizualne eksperimentalnosti (uporaba animacije, internetne podobe v filmu, estetike kiča), v ospredje pa stopi večja jasnost zgodb, človeškost likov, poigravanje z lepoto, minljivostjo in brezčasnostjo pomembnih trenutkov.
Jana Putrle Srdić