Snowboarderji, Raftarji, Eksperti, Devičnik ni za nikamor – najstniške komedije z dominirajočimi fantovskimi junaki obvladujejo platna čeških kin. Poskušajo biti Punčke dekliška različica tega navala?
Punčke nočejo biti različica ničesar. Punčke so original! Prva verzija filmske zgodbe je nastala že leta 2001, torej dolgo pred filmom Snowboarderji, ki je sprožil vihar najstniških komedij. Gotovo pa je res, da so bila v teh filmih dekleta samo bejbe, ki jih je bilo treba čim prej spraviti v posteljo. V Punčkah so glavne junakinje tri punce, ki se odpravijo na Nizozemsko. Vsaka od njih je čisto samosvoja.
Projekt Punčke traja že dalj časa. Zakaj je bil realiziran šele zdaj?
Produkcijo je nekaj let vodil Negativ. Snemanje je bilo dvakrat prestavljeno, ker film ni imel zagotovljenih financ. Leta 2005 pa se je posrečilo zbrati večino sredstev, vendar je bil zaradi velikih nestrinjanj pri realizaciji med mano in producenti projekt spet ustavljen teden dni pred začetkom snemanja. Ampak vsako zlo je za nekaj dobro ... Za pomoč sem prosila Viktorja Schwarcza iz Cinearta, ki je prevzel produkcijo filma in posrečilo se mu je, da ga je znova oživil. Zbrala sva denar in junija 2006 začela snemati.
Za podobo filma je pomemben izbor igralk, ki upodabljajo tri glavne junakinje. Kje ste jih našli?
Dekleta so rezultat triletnega iskanja. Z Láďom Ondráčkom iz Locallcastinga sva si ogledala kakšnih sedemsto igralk. Dekleta povsem ustrezajo mojim predstavam o likih, včasih imam občutek, da one enostavno so ti liki. Zato nisem vlog na noben način prilagajala igralkam, to ni bilo potrebno.
Kaj vas je pritegnilo v scenariju Petre Ušelove, da ste se odločili ravno s Punčkami debitirati na področju igranega celovečernega filma?
Od samega začetka, že od prve ideje sem s Petro sodelovala pri scenariju. Razvijal se je in popravljal pet let, kar je res dolga doba. Vanj sva vnesli veliko osebnega. Ta scenarij imam rada zaradi njegove neposrednosti in odprtosti, ker je sposoben podirati tabuje in prikazovati svet deklet takšen, kakršen dejansko je. V nič ne dreza, a si tudi pred ničimer ne zatiska oči – vse to pa opravi s humorjem, razumevanjem in veliko ljubezni do likov.
Kakšne izkušnje vam je prineslo snemanje in kaj ni šlo tako, kot ste pričakovali?
Snemali smo šest tednov junija in julija na severnem Češkem in moram reči, da se zdaj tega samo še megleno spominjam. Vem, da je bilo zelo zahtevno. Naš film je road movie, zato smo se tudi mi nenehno premikali iz kraja v kraj, pogosto smo snemali kar na nekaj lokacijah v enem dnevu. Za vse je bilo premalo časa, ampak tako je verjetno vedno. Denarja ni bilo veliko, kar je povzročalo stres. Proti koncu sem bila zelo izčrpana in sem se spraševala, ali je snemanje sploh vredno vsega tega, le zakaj bi se še kdaj lotila česa podobnega. Zakaj filmarji to sploh počnejo? Potem pa se mi je posvetilo, da je to tako kot s porodom. Bolečine enostavno pozabite, da lahko potem znova rojevate. No, vidite, jaz sem pozabila. V meni je ostal samo občutek, da je vse to morda le imelo nekakšen smisel.
Vaš film je road movie, v katerem igrajo veliko vlogo pokrajina, okolje, atmosfera kraja. Ko je na primer Jan Svěrák posnel Vožnjo, si je za to izbral slikovite lokacije južne Češke. Zakaj ste vi poslali svoje junakinje v neslikovito industrijsko pokrajino severne Češke?
Meni se ta pokrajina sploh ne zdi neslikovita. To je nekakšen industrializiran romantizem, na določen način me to fascinira. Pa tudi dekleta gredo na Nizozemsko, tako da je to del njihove trase.
Kdor ve vsaj nekaj malega o režiji in igranju, sluti, da verjetno ni bilo lahko vreči štirinajstletnega fanta – mislim na Oldřicha Hajlicha – v gnezdo starejših deklet. Ta dekliški svet bi ga lahko kar precej prestrašil, se vam ne zdi?
Olda se je s tem fantastično spoprijel, čeprav moram reči, da je v teh nekaj tednih doživel ogromno spremembo, odrasel je. Gotovo je bila to odlična priprava za prihodnost ...
Kakšno je bilo delo z mladimi igralci?
Dekleta in Olda so me s svojim pristopom k delu vsak dan znova presenetili. Temeljito so se pripravljali, bili so zelo osredotočeni, disciplinirani, obnašali so se enostavno profesionalno. Delo z njimi je bilo lahko in uspešno. Zelo občuteno so se odzvali na vse moje pripombe in bili so zabavni. Niti za trenutek mi ni bilo žal, da sem jih izbrala.
Bistven del vsakega filma za mlado publiko je glasba. Na kaj ste pri tem stavili?
Komponiranje filmske glasbe in celotna glasbena dramaturgija sta delo Jana P. Muchowa.
Pred snemanjem ste razmišljali o hiphopu – zakaj ste se od njega na koncu odvrnili?
Z Janom sva se dogovorila, da bova nagovorila nekaj skupin in jih prosila, naj nam pošljejo kakšne demo posnetke. Pesmi smo namreč rabili že v montaži, saj je v filmu vrsta pasaž, ki jih je bilo treba montirati z glasbo. Jan je povabil tudi nekaj hiphop skupin in nekateri so obljubili, da bodo gradivo poslali. Ampak čas je mineval in zgodilo se ni nič, druge skupine so zapolnile mesta, namenjena hiphopu, midva pa sva postopoma ugotovila, da je tako bolje. Včasih je pač tako ...
Prevedla Bojana Maltarič