24. festival lezbičnega in gejevskega filma | 24th Ljubljana Lesbian and Gay Film Festival

Samo ženske in moški

V tradicionalno, patriarhalno urejenih družbah, kamor spada večina islamskih držav, ni prostora za nikogar drugega kot samo za ženske in moške. Kot prikazujeta dokumentana filma letošnjega festivala Biti kot drugi in Džihad za ljubezen (pa seveda tudi egiptovski igrani Vse moje življenje), so v islamskih državah spolne manjšine marginalizirane, preganjane in tako ali drugače kaznovane. Da bi lahko živeli svojo homoseksualno identiteto, se veliko homoseksualnih muslimanov islamu odreče, nekateri pa v njem kljub temu vztrajajo. Kako jim uspeva in kaj vse morajo prestati, če se odločijo za to pot, prikazuje dokumentarni film Džihad za ljubezen, ki skozi različne življenjske zgodbe lezbijk in gejev prikaže raznolikost islamskega sveta. Enako film Biti kot drugi slika različne usode, predvsem pa postreže s presenetljivo informacijo, da je Iran druga država na svetu po številu opravljenih operacij spremembe spola. Več tovrstnih operacij opravijo le na Tajskem. Toda transseksualci v Iranu niso dobili možnosti, da se podvržejo operativnemu posegu spremembe spola, ker bi bil vodja islamske revolucije ajatola Ruholah Homeini liberalnega duha, temveč ravno zaradi njegove pragmatičnosti in konservativnosti. To je bil edini način, da tudi »drugačni« postanejo »enaki kot drugi«.

Odnos islamskih držav do homoseksualnosti

Kot v ostalih treh velikih monoteističnih verstvih tudi v islamu velja prepričanje, da je človek »po naravi« heteroseksualen. Homoseksualnost je v islamski družbi obravnavana kot deviacija, odstopanje od naravnega reda in zato jo je potrebno nekako »regulirati«. V Koranu je homoseksualnost opredeljena kot razvrat (7:80), prekoračitev vseh meja zla (7:81), grešenje čez vsako mero (26:166), brezumno početje (27:55), največje nečistovanje, najodvratnejše in gnusno početje (29:29 in 26:168) in kot nekaj, kar počnejo neverniki (29:31). Zato je po šeriatskem pravu, ki temelji na Koranu in hadisih, kazen za homoseksualno vedenje bičanje, osebo, ki v takšnem vedenju vztraja, pa lahko doleti tudi smrtna kazen (obglavljenje, ustrelitev, obešenje ali kamenjanje).

Iran in islamska revolucija

V Iranu, kjer so muslimani pretežno imamiti (89 odstotkov) in je imamizem uradna državna vera, pravni sistem temelji na islamskem pravu. Četrti člen ustave določa, da mora vsa zakonodaja temeljiti na islamskih merilih, ta pa izvirajo iz Korana in hadisov ter kanonskih odločitev ajatole, ki je pri imamitih najvišja verska avtoriteta in ima pravico sprejemati kanonske odločitve.

Ko je leta 1979 v Iranu prišlo do islamske revolucije, je monarhijo zamenjala fundamentalistična vlada ajatola Ruholaha Homeinija. Tako kot danes, je tudi takrat veljalo, da je homoseksualno vedenje kaznivo dejanje, ki se kaznuje z bičanjem in zaporom, v primeru »vztrajnega spodkopavanja in žaljenja družbenega reda« pa tudi s smrtno kaznijo. Po iranskem kazenskem pravu so bili enako obravnavani tudi transseksualci. Toda kmalu po revoluciji, leta 1983, je Fereydoon Molkara obiskal ajatolo Homeinija in po tem dogodku se je življenje iranskih transseksualcev popolnoma obrnilo na glavo.

V javnosti obstaja več različic zgodbe o tem dogodku, vsem pa je skupno, da si je Fereydoon Molkara, po pelih poskusih, leta 1983 vendarle uspel izboriti osebni obisk pri samem ajatoli. Ko ga je ta končno sprejel, mu je Fereydoon Molkara razložil, da ni moški, temveč ženska ujeta v moškem telesu in svojo izjavo podkrepil tako, da je ajatoli pokazal prsi, ki so mu zrasle zaradi hormonske terapije. To je ajatolo tako presunilo, da je takoj izdal fatvo, po kateri ima vsaka transseksualna oseba pravico do operacije in tudi do pravnoformalne spremembe spola. To pomeni, da je po operaciji oseba upravičena do novega rojstnega lista, osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja. Fatva je ostala v veljavi do danes, Iran pa je postal po številčnosti tovrstnih operacij druga država na svetu.

Omenjena fatva je Fereydoonu Molkari omogočila, da je uradno postal Maryam Hatoon Molkara. S tem se je popolnoma spremenila tudi njegova družbena vloga. Vendar obvezno nošenje čadorja in upoštevanje družbenomoralnih pravil, ki v Iranu veljajo za ženske, zanjo ni predstavljalo bremena, temveč dolgo želeno osvoboditev. Vendar ta fatva ni bila le osvobajajoča. S pravicami, ki so bile podeljene transseksualcem, se je operacija spola postavila kot možna izbira tudi homoseksualcem. To je postala izbira, ki pravzaprav sploh ni prava izbira, kot zgovorno priča naslov nekega francoskega dokumentarca o spremembah spola v Iranu: Changer de Sex ou Mourir (Spremeniti spol ali umreti).

Svoboda za transseksualce – še eno ujetništvo za homoseksualce?

Po podatkih Al-Fatihe, muslimanske mednarodne GLBT organizacije, je bilo v Iranu od revolucije dalje (1979) usmrčenih približno 4000 homoseksualcev. Zato ni čudno, da se tudi nekateri homoseksualci podvržejo operaciji, da bi imeli mir in da ne bi več živeli v strahu pred uličnimi napadi, moralno policijo, nadlegovanjem na policijski postaji, zaporom, bičanjem in tudi smrtno kaznijo. Ker kot homoseksualci ne morejo živeti svoje identitete, se odločajo za spremembo spola, ki jim omogoča relativno mirno življenje. Vendar v tem primeru zamenjajo življenje v strahu za življenje s skrivnostjo. Pa še to le, če imajo srečo. Tisti, ki si želijo popolnoma spremeniti svoje življenje in začeti znova, v novem telesu in z novo družbeno vlogo, morajo zamenjati življenjsko okolje. Šele to jim dejansko omogoči svobodno sprehajanje po mestnih ulicah in življenje s partnerjem po lastni izbiri. Če nimajo možnosti, da bi zamenjali okolje in prikrili svojo prejšnjo identiteto, pa so pogosto tarče fizičnih napadov in zmerjanj, saj je sprememba spola še vedno družbeno nesprejemljivo dejanje.

Enaki kot drugi

Cilj fundamentalistične vlade ajatole Ruholaha Homeinija ni bil osvoboditi transseksualce in jih odrešiti njihove ujetosti v napačno telo, pač pa se izogniti situacijam, ki bi vznemirjale in rušile ustaljeni družbeni red. Ajatola Homeini je hotel samo to, da bi v njegovi državi vsi ljudje imeli jasne spolne identitete, ki bi nedvoumno kazale, kje je komu mesto. Ženskam pod čadorji in moškim v mošejah. Ostali so v iranski družbi nezaželeni. Zato je naivno, če na iransko družbo gledamo kot na napredno, ker dopušča ali sofinancira operacije spola. To je le način, kako ohraniti že obstoječ, strogo patriarhalni red, ki ga zaznamujeta segregacija in neenakopravnost med spoloma. Kakšno vlogo imajo v tem kontekstu spolne manjšine, je na dlani.

Marjana Harcet