Prav te dni sem začela prevajati knjigo Andree Weiss Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu, ki – ob delu Celuloidni klozet Vita Russa – predstavlja temeljno študijo o zgodovini homoseksualnosti v filmski umetnosti. Knjigi sta v izvirniku izšli leta 1992 in 1981, v daljni preteklosti torej, pa vendar mi še vedno predstavljata nepogrešljivi in neprecenljivi enciklopedični in analitski orodji za razumevanje filmskih reprezentacij gejev in lezbijk, neizmerne pestrosti homoseksualnih kod, njihovih pojavnosti in predvsem njihovih sprememb v času.
To, kar mi dajeta omenjeni knjigi, mi upodobi vsakoletni Festival lezbičnega in gejevskega filma. Letošnji je štiriindvajseti. Štiriindvajset let filmskega opismenjevanja, na desetine, na stotine filmov, filmskih zgodb, režiserskih prijemov, štiriindvajset let skrbnega negovanja in javnega podajanja umetnosti, ki me je zelo dobro izbrusila v razlikovalni percepciji. In pri tem ne mislim na prislovično »različnost« gejevskih in lezbičnih kultur, temveč na temeljito alternativo ideologijam zasebnosti in sistemom vsakdanjega življenja, kakršne seveda ne najdem v siceršnji filmski industriji – in, občutek imam, tudi med novimi generacijami gejev in lezbijk ne. Na Festival hodim, odkar sem v drugi polovici osemdesetih prišla v Ljubljano, in le redko se zgodi, da izpustim kakšen film. Če, recimo, letim v Berlin na koncert Rufusa Wainwrighta, kempovskega, cowardijanskega glasbenika. Še več: na Festival bi hodila, četudi bi bila strejt. In to bi ne bilo, verjemite, običajno.
Zakaj? Najprej zato, ker strejt populacija še vedno ne ve prav točno, kaj naj počne z gejevskimi in lezbičnimi kulturnimi izrazi. Še vedno čakam, da v njih prepozna morebiten potencial kulturne izmenjave. Še vedno čakam, da ob stiku s homoseksualno produkcijo ne bo ponavljala večne mantre o »getoiziranosti«, da ne bo za vedno obtičala v tej svoji uničevalni, konservativni liniji multikulturnosti, v pogledu na svet kot na mozaik nepopravljivo ločenih svetov. Še vedno upam, da bo dala priložnost naprednejšemu pogledu, pogledu na svet kot na prostor izmenjave razlik. To upam predvsem zato, da bi ti različni svetovi – ti različni razredi, različni predvsem po moči, blagostanju in možnostih dostojanstvenega življenja, ki jih imajo oziroma nimajo – dobili vpogled v druge, ponižane svetove, da bi s tem dobili tudi vpogled v strukturo svojega, v tiste njegove vezi, ki, zaenkrat še nevidne, sestavljajo nepredirno mrežo podrejenosti in zatiranosti drugih.
Kar se tiče druge strani mavrice ali pa pekla, si želim, da bi geji in lezbijke, ki vsa leta zvesto podpirajo Festival, postali spet pozorni na družbene kontekste svojih ljubezni. Želim si, da po težkih filmih ne bi prihajali iz dvorane besni, ker spet niso dobili zgodbe s srečnim koncem: ker je drhal spet do smrti pretepla glavnega junaka; ker se je strejtica spet vrnila k svojemu tipu, lezbijka pa k pisanju ali karkoli pač že počne; ker so starši z družbenimi pričakovanji spet do uničenja zmaltretirali svojega homoseksualnega potomca; ker smo geji in lezbijke resnične civilizacijske pošasti, ne pa najboljši sosedje. V dobi, kjer se je nekaj sto kilometrov od Ljubljane, od tega zaplombiranega lonca tik pred vreliščem, morala zaradi groženj z umorom in posilstvom umakniti v ilegalo celotna ekipa organizatork prvega sarajevskega queer festivala, bi kaj takega predstavljalo zgolj še eno od tistih samozadostnih, slepih, zavoženih drž taistega samozadostnega, slepega, zavoženega sveta, ki ga tako zelo želimo razpreti.
Skratka. Verjamem, da strejt populacija nima potrebe po – kako že? – »getoiziranem« gejevskem in lezbičnem festivalu. Geta ne potrebuje in o tem vselej razpravlja po povsem javnih gejevskih in lezbičnih dogodkih. V zadnjih mesecih se po njihovih časopisih pogosto piše o »gejevskem lobiju«. Gejevski lobi naj bi bil tako močan, tako silovit, da bi lahko – kot pišejo avtorji teh prispevkov – govorili o »diskriminaciji heteroseksualcev«. To je to. Ste to vedeli? Jaz sem. Kaj naj torej storimo v svetu bazičnih hierarhij, v svetu resnično strtih heteroseksualcev, v svetu, kjer imamo geji in lezbijke v lasti vso to strašansko moč? Nič. Sama jo bom obdržala, ker jo potrebujem. Šla bom, tako kot vsa leta, na tale naš filmski festival, gledala bom homoseksualne filme med gledalstvom, ki med prizorom z gejevskim objemom gotovo ne bo, tako kot med premiero mjuzikla Mamma mia v Koloseju, tulilo in se huronsko, kot ob dobrem, neverjetnem štosu, krohotalo ter se od šoka prijemalo za prsi (razen če tam seveda ne bosta diamantni Emperatrizz in Salome), da nama je z Urško Sterle zledenel nasmeh, da nisva več mogli uživati v tej prijetni filmski multiseksualni uspešnici, da sva se potem komajda uspeli defragmentirati v tem vsem nam poznanem homoseksualnem lobiju, homoseksualnem getu – v najini lezbični samoti. V tej prestolnici s postoterjenimi tristo tisoč Heteroseksualci bom svojo moč še kako potrebovala.