Keith Haring
Podobe Keitha Haringa so povsod: na steni spalnice bivšega fanta, v izložbi na Cankarjevi, na urah, steklenicah in skodelicah. Na newyorški podzemni železnici, v spominih in na filmu. Na razstavi Pop Life: Art in a Material World v londonski Tate Modern je pravkar na ogled celostna rekonstrukcija znamenite butične trgovine Pop Shop, ki jo je Haring odprl sredi osemdesetih let v newyorškem Sohu. V njej je prodajal majice, igrače, plakate, priponke in magnete s svojimi podobami v prepoznavnem grafitarskem stilu, s črno obrobljenimi figurami izrazitih barv.
Čeprav so ga znotraj sveta umetnosti obtoževali komercializacije, je Haring v skladu s prepričanjem, da mora umetnost doseči vse ljudi, ne glede na njihov socialni, rasni ali kateri drug status, s trgovino, v kateri so si obiskovalci za majhen denar lahko kupili njegov izdelek, prispeval dobrodelnosti in svojo produkcijo približal širšemu občinstvu, zlasti otrokom. Proti koncu življenja je njegovo delo priznala tudi stroka, njegove risbe, slike, skulpture in pohištvo pa so razstavljeni v galerijah in muzejih po vsem svetu. Nastopil je na najpomembnejših razstavah sodobne umetnosti kot so Dokumenta v Kasslu, Whitney in bienale v Sao Paolu in med drugim sodeloval in prijateljeval z Madonno, Warholom, Grace Jones, Yoko Ono in Basquiatom. Največjo priljubljenost so mu prinesle ulične poslikave v New Yorku, Riu, Tokiju, Berlinu, Amsterdamu in Londonu, skulpture za otroška igrišča in intervencije v javne urbane prostore.
Keith Haring (1958–1990) je bil umetnik in aktivist, čigar delo je izhajalo iz newyorške ulične umetnosti osemdesetih let. Nanj so vplivali tako hipiji, vietnamska vojna in afera Watergate kot nekateri evropski slikarji in stripovski avtorji. Umrl je star še ne 32 let, zaradi komplikacij, povezanih s posledicami okužbe z virusom HIV.
Risanja se je začel učiti s prerisovanjem stripov, med katerimi so mu bili najljubši stripi dr. Seussa in Walta Disneyja. V najstniških letih je eksperimentiral z drogami, kar je zaznamovalo obrat k bolj abstraktnim risbam psihadeličnih oblik in bujnih vzorcev. Pozitivni odzivi na prvo samostojno razstavo risb v Pittsburghu so ga spodbudili, da je konec sedemdesetih let odšel v New York, kjer se je dogajalo vse, kar ga je zanimalo. Tu je postal del gejevske subkulture in alternativne umetniške scene, ki je združevala tako grafitarje in ulične umetnike kot punk in novovalovske glasbenike, igralce in performerje.
Ko je izbruhnila epidemija aidsa, je bil Haring eden prvih, ki je javno spregovoril o svoji homoseksualnosti in začel kampanje ozaveščanja o nevarnosti virusa HIV. Tudi ko so leta 1988 diagnosticirali okužbo z virusom pri njem, ni odnehal. Ustanovil je fundacijo, katere primarna naloga je zbiranje denarja za podporo organizacijam v boju proti aidsu in ozaveščanju o tej bolezni, za otroške programe, dobrodelne ustanove, bolnišnice, vrtce, sirotišnice in seznanjanje širše javnosti s socialnimi vprašanji in svojim delom.
Med samo desetletje dolgo intenzivno kariero je Haringu uspelo zgraditi individualni prepoznavni stil in revolucionarno spremeniti sodobno umetnost. Poleg umetnostnozgodovinskih virov je v svoje delo vključeval tudi reference iz literature, glasbe in popularne kulture, zato so nekateri kritiki njegovo delo in življenje interpretirali kot simbol ameriške kulture in politike zdaj že legendarnih osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Igor Španjol