25. festival gejevskega in lezbičnega filma

Intervju: Jochen Hick

Dobri Američan

Po odličnem dokumentarcu o življenju in težavnem položaju lgbt-populacije v Rusiji, Vzhod/Zahod – seks in politika, ki smo si ga ogledali na lanskem festivalu, bo režiser Jochen Hick letos predstavil film o svetu moške prostitucije skozi oči Toma Weiseja, ustanovitelja spletnega portala rentboy.com in pobudnika vsakoletnega partyja Hustlaball, zbirališča »spremljevalcev, prostitutov, zvodnikov, agentov, porno zvezdnikov in drugih škandaloznih vrst«. Dobri Američan se tematsko nekoliko oddalji od Hickovega prejšnjega podviga, čeprav je v zasebnem, pa tudi poklicnem življenju glavnega junaka pogosto prisoten pridih svojevrstnega boja za lgbt-pravice.

Ali je med gibanjem za lgbt-pravice in ozadjem Hustlaballa moč potegniti kakšno vzporednico? Kako bi primerjali lgbt-aktivizem, opisan na primer v filmu Vzhod / Zahod, in dejavnosti Toma Weiseja?

Pogosto lahko opazimo »izstopanje« iz subkulture oziroma »spolne manjšine«. Mnoga prizadevanja, ki so bila sprva družbeno angažirana, so se sčasoma spremenila v biznis. Ali pa sploh ni šlo za družbeno ozaveščenost – težko je reči. Pobudnik moskovske Parade ponosa, denimo, namerava »izstopiti« in se posvetiti politiki. Oba filma po svoje opisujeta moč medijev in denarja v gejevski stvarnosti.

Pa vendar, Weise se je boril proti stigmatizaciji aidsa, bil je prostovoljec, pomagal je otrokom s HIV-om, brezdomcem in starejšim občanom. Ste delno želeli izpostaviti pogosto zavajajočo, ali celo stereotipno podobo prostitucije, ki se jo pogosto povezuje z nemoralnostjo?

Vsekakor velja, da je prostitucija v zahodni gejevski skupnosti sprejemljiva, če se jo opravlja kot escorting, in nima nižjega statusa od, denimo, pornografije. Pred 15-imi ali 20-imi leti je bilo morda drugače. Ne vem sicer, ali je Weise želel spremeniti dojemanje prostitucije, zame je tu šlo le za drugo stran istega človeka.

Film se dotakne vprašanja zaslužka in zdi se, da so spremljevalci včasih pretirano drag hobi. Nekateri tudi res veliko zaslužijo in varčujejo, medtem ko drugi ves denar lahkomiselno zapravijo. Koliko moških se spusti v to dejavnost z napačnimi pričakovanji in nazadnje podleže samouničevalnemu ravnanju?

Če imaš dandanes lažna pričakovanja, moraš biti zelo naiven. Ob raznih oglasih v spletu in revijah lahko mirno posluješ samostojno. Nihče te ne sili, lahko greš delat tudi za blagajno, ampak tako delo ni dovolj imenitno. Nekateri s tem poklicem učinkovito zadostijo svojim narcističnim potrebam in veliko jih lahko od tega živi. Veliko porno igralcev se v resnici preživlja s prostitucijo, medtem ko je za druge to stranski vir zaslužka. So pa tudi fantje, ki se prodajajo na ulici, to je povsem drug svet, v katerega se spustijo iz resnejših finančnih razlogov.

Čeprav so se organizatorji Hustlaballa v Las Vegasu strogo držali pravil o goloti in vedenju, so imeli težave s policijo, ker se je uslužbenki hotela, kjer je dogodek potekal, zabava zdela neprimerna.

Incident v Las Vegasu je bil dokaj specifičen. Pool party je potekal v hotelu, kjer so svoj čas potekala srečanja verskih organizacij in predstavnikov ameriške vojske. Nova upravnica je ciljala na drugačno klientelo, vendar takšnemu dogodku ni bila dorasla. Vsi gostje Hustlaballa seveda niso bili iz Las Vegasa in so se hoteli čimbolj zabavati in neka sitna uslužbenka se je počutila dolžno prijaviti nekaj, kar je bilo v Las Vegasu morda nezakonito. Če si pretirano sramežljiv, bi te šef moral vprašati, ali želiš delati na večer, ko poteka erotična zabava, naj bo gejevska ali hetero. Američani so lahko glede teh stvari zelo občutljivi. Takoj pomislijo, da kršiš njihove pravice, če ugleden hotel ne želi gostiti, denimo, leather partyja ali razgaljenih – in včasih do onemoglosti zadetih – moških in žensk, ki se sprehajajo po avli in mirno fafajo po hodnikih, medtem ko se poslovneži prijavljajo v recepciji. Sicer zelo cenim hotele, ki sprejemajo takšne dogodke, tistih, ki jih ne, pa nikakor ne obsojam. Upravnica tega hotela je sicer hotela biti zelo napredna, vendar pri tem ni bila najbolj dosledna.

Eden od fantov na poziv v filmu, Mike Jones, je bil v središču razvpite afere, ko je razkril zloglasnega duhovnika Teda Haggarda in njun odnos opisal v knjigi s pomenljivim naslovom I Had to Say Something (Moral sem spregovoriti). Kaj menite o moralizmu in hinavščini nekaterih nasprotnikov lgbt-pravic? Zakaj mnoge verske skupine in osebnosti vztrajno napadajo lgbt-skupnost, pogosto v jasnem nasprotju s svojimi domnevnimi načeli?

Mnoge religije in njihovi voditelji potrebujejo sovražnike, da bi pridobili del izgubljene pozornosti, tudi če jih najdejo v svojih vrstah. Njihova miselnost potrebuje bipolaren sistem vrednot, ki temelji na družinskih vrednotah. Vsi vemo za dvoličnost cerkve, zato je najboljša rešitev, da se zanjo ne zmenimo in da jo ostro obsodimo, ko skuša ovirati pravice drugih, zlasti nevernikov. Razglabljanje o tem, zakaj verniki razmišljajo tako in se vedejo tako, jim daje pozornost znotraj politične debate, ki jim pravzaprav ne pripada. Zanimivo je sicer, da mi je Mike Jones zaupal, da je po aferi več kritik in sovražnih klevet prišlo s strani lgbt-skupnosti kot pa hetero javnosti. Torej so moralne in verske norme znotraj lezbične in gejevske skupnosti veliko bolj prisotne, kot se nam zdi.

Luka Pieri