Homoseksualnost in slovenski film
Presenetljivo je, kako hitro je prišel film v naše kraje. Menda so bile prve filmske projekcije v Ljubljani že leta 1896, še v času Avstrije, in to le leto po prvi javni filmski projekciji sploh, ki se je zavrtela v Parizu. Pa tudi filmski začetki so bili zgodnji, ko je filmski ustvarjalec Karol Grossman leta 1905 posnel svoje prve amaterske posnetke v Prlekiji. A prva dva celovečerna filma, še nema, sta se zgodila šele v tridesetih (V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine), in na prvi igrani zvočni film je bilo treba čakati vse do konca druge svetovne vojne.
Novoustanovljeni Triglav film je uspešno začel s filmoma Na svoji zemlji iz 1948 in Kekec iz 1951. Zaradi jugoslovanskega razkola s Sovjetsko zvezo, so začeli delati veliko koprodukcij z Zahodom in vabili tuje filmske delavce. Tako so iz Zahodne Nemčije leta 1953 povabili tedaj že priznanega češkega režiserja Františka Čapa, ki je posnel film Vesna, verjetno največji slovenski filmski hit. In Čap je bil gej. To so takoj vsi vedeli, ne nazadnje je že na avdiciji za Vesno hotel igralce v kopalkah, verjetno so govorili o tem, ali sploh niso hoteli videti, vsekakor pa tega nikoli niso zapisali. Še celo leta 2005 je Marcel Štefančič med podrobnim opisovanjem, kako je Čap na stara leta redil kokoši in zajce, zapisal zgolj »in bil je homoseksualec«. Da je to nek povsem nepomemben podatek, si lahko predstavlja samo nehomoseksualec.
Čap se je na filmu pojavil že z devetnajstimi leti, leta 1932 v češkem filmu Pred maturo. Zelo kmalu se je spoprijateljil z velikim češkim filmskim producentom Milošem Havlom (stricem pisatelja in prvega češkega predsednika Vaclava Havla), ki pa je bil gej. Češki viri navajajo, da sta postala »intimna prijatelja«. Verjetno je bil tudi to razlog, da je postal Čap s šestindvajsetimi leti najmlajši evropski filmski režiser, ko je l. 1939 posnel svoj prvi film. Potem je posnel še celo vrsto čeških filmov, dokler ni l. 1949 s Češke emigriral v Zahodno Nemčijo, kjer je snemal naprej, in dokler ga niso l. 1953 povabili v Jugoslavijo, točneje v Ljubljano, kjer je snemal še slovenske filme. Verjetno bi bila potrebna posebna analiza njegovih filmov, da bi lahko ugotovili, kje in kako se njegova lastna spolna usmerjenost odraža na platnu. V življenju pa te ni skrival in verjetno so jo njegovi slovenski filmski krogi tolerirali zaradi njegove slave in še bolj, ker je bil nenazadnje tujec. Pa vendar: dejstvo, da eden od najuspešnejših režiserjev slovenskega filma ni prikrival (prej nasprotno) svoje homoseksualnosti, je brez dvoma zelo pomembno.
V tistem času sta se namreč pojavila dva slovenska filmska režiserja, ki ju moram zajeti v ta kratki zgodovinski pregled: Boštjan Hladnik in Vojko Duletič. Medtem ko je prvi že v šestdesetih začel gledalce provocirati s svobodnejšimi seksualnimi prizori, pa je drugi v istem času že živel in delal s stalnim partnerjem. Morda je Čapova prisotnost nekako omilila atmosfero in je bilo, kot pravi Duletič: »Meni zaradi njega lažje.« Duletič je dolga leta pisal scenarije, tako tudi leta 1963 za Samorastnike: »Tedaj sva se s Čapom tudi dobila, ker je mislil, da bo on snemal ta film, jaz pa bi bil njegov asistent režije. Film je naročil CK, ki pa očitno ni bil za to, da bi film snemal tuj režiser, tako da ga je dobil Igor Pretnar, ki je študiral v Sovjetski zvezi in bil zato primernejši. S Čapom se nisva preveč ujela, najina svetova sta le bila preveč narazen. Za njega so vsi vedeli, da je homo, tega niti ni skrival. A vendar tega ni nihče nikoli omenjal, še danes ne. To je bil tabu. Tudi zame in Toneta ni bilo niti besede, čeprav sva bila ves čas skupaj, stanovala skupaj, delala skupaj, on je bil moja desna roka. Nekoč sva svojo zvezo razširila še na tretjega, ki je pet let živel z nama in tudi pomagal pri filmu. A se ob to nikoli nihče ni obregnil. Vsi so bili tiho, nihče ni nikoli nič vprašal, ne sodelavci, še manj novinarji.« Spomnim se, da mi je bila vedno všeč njegova počasna filmska naracija, neka posebna estetika, in šele danes mi je jasno, da verjetno zaradi določene sorodnosti. Z Vojkom Duletičem sem se pogovarjal dober mesec zatem, ko sta s partnerjem po več kot petdesetih letih letos avgusta tudi uradno registrirala svojo zvezo. »Imam celo dokument, da sva že takrat živela v skupnem gospodinjstvu,« pravi. In seveda me je zanimalo, ali v svojem filmskem življenju ni srečal drugih gejev oziroma angelov (tako so se tedaj poimenovali med seboj in morda bi morali to čudovito poimenovanje danes oživiti) in kako to, da v svojih filmih svoje usmerjenosti ni izrazil. »Ne, pri delu nisem nikoli nobenega srečal, vsaj ne da bi vedel ali da bi mi kdo dal vedeti. Glede filmov pa, vsi moji filmi so homo. Že pri izboru igralcev je šlo za tipe moških, ki sem si jih nekako želel. In z njimi sem vzpostavil določeno senzibilnost, čeprav se med nami nikoli ni nič zgodilo. To so bili časi avtorskega filma in vse sodelavce sem lahko izbiral po svoji volji. Ker pa jaz s svojo usmerjenostjo nisem imel nobenega problema, morda za razliko od nekaterih drugih režiserjev, morda niti nisem čutil potrebe, da bi ta problem razreševal v filmih … ker ga enostavno ni bilo. Midva sva tako živela in delala … Sicer sva kdaj šla tudi na tako imenovana zbirališča, kot je bilo kopališče na Miklošičevi ali kavarna Union, kjer je bilo zelo živahno, a vendar sva bila na nek način iz tega izločena, ne da bi sama vedela. Verjetno zato, ker sva živela v paru in bila že s tem zelo drugačna od ostalih … Kakih posebnih pritiskov pa ni bilo nikoli, da bi se recimo morala skrivati.«
Duletič je leta 1964 posnel polurni igrani film o gojencih rudarske šole v Velenju, Tovariši. Film, ki ga je naročil velenjski rudnik in ki naj bi privabljal mlade v ta poklic, je bil vse prej kot to. Duletičev pogled razkriva skupino mladih fantov, z mešanico graditeljske in homoerotične ikonografije, in s takim izdelkom nihče ni vedel, kaj početi. Pred njimi je bilo nekaj, česar niso razumeli ali niso videli. »Res, da sem fante snemal z nekakšno ljubeznijo. Vidite lahko veliko golote. Ko sem se pogovarjal z njimi, so mi tudi sami povedali, da je bilo v jami včasih tako vroče, da so se čisto slekli … in se luštno imeli. Čas je bil tedaj bolj odprt, govorilo pa se o tem seveda ni … Morda je odpor do tega filma izhajal tudi iz nekih nejasnih občutkov ob njem.«
Morda pa je tudi zato trajalo nekaj let, da je avtor prišel do svojega prvega celovečerca, filma Na klancu, leta 1971. »Natečaji so bili tedaj anonimni. In z Boštjanom Hladnikom sva se zmenila, da vsak odda svoj predlog in da se bova podprla. Tako sem jaz dobil film zaradi Cankarja, on pa film Maškarada zaradi Vitomila Zupana, ki je napisal scenarij. A Boštjan s tem scenarijem ni bil najbolj zadovoljen. Tako me je prosil, naj mu ga pomagam spremeniti. Spominjam se, da smo šli celo skupaj na Bled za nekaj dni, midva s Tonetom, Boštjan in pa njegova bodoča žena. Boštjan je sproti prebiral, kaj sem napisal, in je bil zelo zagret. A kasneje se je vse spremenilo, jaz pa sem se umaknil. Dialoge je napisal Dušan Jovanovič, Boštjan je pa še naprej spreminjal, vnesel je zlasti pedofilski del, ki je bil njegov osebni problem, h kateremu se je vračal še v kakem svojem filmu. Pri režiji mu je asistiral Peter Zobec, verjetno bi tudi on imel kaj za povedati o nastanku tega filma.«
Film, ki je bil odsev tedanjega seksualnega osvobajanja mlade generacije, je prinašal kup erotičnih prizorov in spolnih variant. Kot tak ni mogel v dvorane in so ga predvajali cenzuriranega. Celotno verzijo so predvajali šele leta 1982. Na hipijevski zabavi se pojavi zaigrani lezbični par v poljubljanju, pa tudi mladi gej, ki domačega mladoletnega sina popelje v svet užitkov zunaj kadra. Homoerotika v filmu pa ni samo obrobna, kajti osrednji zaplet sproži prav dečkovo poželenje po materinem ljubimcu, ki se konča z umorom predmeta želje. Kljub zapletu s cenzuro pa je Hladnik še naprej uspešno snemal filme, tudi film Ubij me nežno, leta 1979. Tudi tokrat gre za ljubezenski trikotnik ali bolje štirikotnik, samo da je v tem filmu povezal dve junakinji v nekakšen šablonski lezbični odnos. Hladnik je venomer rad šokiral, provociral gledalce, čeprav je ob tem »v bistvu vznemirjal predvsem sebe«. Kljub temu seveda nikoli ni ne javno ne v filmskem svetu veljal za ljubitelja istega spola, morda pa tega niti sam sebi ni docela priznaval. Spominjam se, da smo pred leti zaman poskušali opraviti z njim intervju za revijo Revolver … te teme se je enostavno izogibal. Dosti manj se je je, recimo, režiser Matjaž Klopčič, ki je kot velik ljubitelj filma redno obiskoval vsakoletni ljubljanski festival gejevskega in lezbičnega filma. Morda bi lahko v njegovi estetiki iskali podobne elemente, kot jih ima Visconti, a vprašanje je, če bi našli kaj oprijemljivega. Nenavaden je recimo akt kastracije v njegovem zadnjem filmu Ljubljana …
Duletič v svojih filmih nikoli ni bil tako direkten kot Hladnik, pri njem bi laže iskali zmuzljivo homoerotično senzibilnost kot pa konkretne prizore. Pa vendar je v filmu Deseti brat iz 1982 junaku pristavil homoerotiko, pri osrednjem junaku filma Doktor iz 1985 (po istoimenskem romanu Janeza Vipotnika), dr. Vladimirju Kantetu, realni osebi, ki je v službi okupatorja delala za OF, pa nakazal njegovo intimno razmerje s prijateljem.* Menda je to razmerje še eksplicitneje prikazano v njegovem zadnjem, še neprikazanem filmu Bolečina, ki je nastal z montažo treh njegovih prejšnjih filmov. »V resnici sem za svoje delo prejel vse možne nagrade. Šele po osamosvojitvi se je nekaj spremenilo. Kot da se je Čapova linija končala, in je krščanski vpliv odločil, da tega pa ne več. Oddal sem še veliko scenarijev, a do novega filma nisem več prišel. Tako sem zmontiral nov film Bolečina, iz svojih treh prejšnjih (Med strahom in dolžnostjo, Draga moja Iza in Doktor). Nejasen namig na homoseksualnost glavnega junaka sem v filmu Doktor zabrisal z žensko vlogo. V Bolečini pa sem žensko odstranil, tako da pride doktorjeva usmerjenost jasno do izraza. Poleg filma Na klancu je to moj najbolj oseben film. In čeprav je bil zmontiran že leta 2005, še do danes ni prišel v javno predvajanje. Najprej so bili zapleti okoli avtorskih pravic, sumim pa, da je največja ovira političnost filma, zlasti je zelo jasno prikazana kolaboracija z okupatorji.« Tega filma na letošnjem festivalu sicer ne bomo videli, bomo pa predvajali njegov prvi, polurni film Tovariši.
Kdor bo raziskoval pojav homoseksualnosti v slovenskem filmu, ne bo mogel mimo teh treh imen: Čap, Duletič, Hladnik. Verjetno bo moral upoštevati tudi amaterskega režiserja Stanka Josta in njegov film Dečki iz leta 1976. Seveda lahko najdemo še nekaj obrobnih ali zgolj nakazanih elementov, ki jih do 1990 navaja Gusti Leben v svojem prispevku v Revolverju: gejevske na primer v filmih Ovni in mamuti (1985), Kormoran (1986), Ljubezni Blanke Kolak (1987), Hudodelci (1987) in Umetni raj (1990); lezbične pa vsaj v filmu Krč (1979). Nedvomno so se pojavljali tudi kasneje, a v ospredje so prišli zares samo v filmu Maje Weiss Varuh meje, leta 2002. Zanimivo ali pa simptomatično je, da slovenska filmska srenja ob tem filmu, ki je naravnost prežet s homoseksualnimi elementi, le-teh sploh ni omenjala ali pa jih ni hotela videti.
Brane Mozetič
* Policijski uradnik Vladimir Kante se je rodil leta 1905 v Šmarju pri Ajdovščini. Iz prava je doktoriral leta 1941, potem je bil v policijski službi, najprej v Beogradu in pozneje v Ljubljani. Kot vodja političnega oddelka in pomočnik upravnika policije v Ljubljani si je prizadeval za human odnos do zapornikov. Ob kapitulaciji Jugoslavije 1941 je dosegel, da so uničili del policijskega arhiva s seznami protifašistov in komunistov. Takoj je začel sodelovati z Osvobodilno fronto in postal njen najpomembnejši obveščevalec na ljubljanski policiji. Obveščanje je nadaljeval tudi pod nemško okupacijo. Zaradi izdaje je bil doktor Vladimir Kante februarja leta 1945 aretiran, mučen in usmrčen.)